Jedro

Toženec se neutemeljeno zavzema za deljeno odškodninsko odgovornost. Gre za presojo vzročne zveze med dejanjem in škodnim dogodkom. V skladu s teorijo o adekvatni vzročnosti se smejo pri iskanju odgovora na vprašanje obstoja pravnorelevantne vzročne zveze upoštevati le tiste okoliščine, ki običajno, praviloma v rednem teku stvari pripeljejo do škode. Nastala škoda v obravnavanem primeru ni adekvatna v razmerju z očitanim vzrokom. Zatrjevana škoda je nenavadna in izredna. Vožnja po tuji poti praviloma in običajno ne pripelje do hudega verbalnega nasilja in groženj s smrtjo z uporabo vrtnega orodja.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku in razsodilo, da je toženec dolžan plačati tožnici znesek 2.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 3. 2020 (I. točka izreka), v preostalem tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka) in odločilo, da je toženec dolžan tožnici plačati pravdne stroške v znesku 726,61 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka), ter da je toženec dolžan nakazati pravdne stroške tožnice v višini 631,81 EUR na transakcijski račun Okrožnega sodišča v Krškem (IV. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo vlagata pritožbo tožnica in toženec.

3. Tožnica se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe in odločitev o pravdnih stroških iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in navaja, da dosojena višina odškodnine ni ustrezna in primerna. Pritrjuje, da ji ni moč pripisati nobene soodgovornosti. Sodišče prve stopnje ni dovolj upoštevalo, da je toženec tožničin brat, ki je dobro poznal tožnico in se je nedvomno zavedal njene večje občutljivosti na psihičnem področju. Zato je njegova odgovornost za nove težave in poglobitev predhodnih težav še večja. Tožnico je bil dolžan sprejemati takšno, kot je in nositi vse posledice škodnega dogodka. Odgovornost za povečanje težav, tudi elemente postravmatske stresne motnje s prisotno duševno bolečino in ostalimi funkcionalnimi poškodbami, ki so dodatno vplivale na premorbidne simptomatike, gre pripisati tožencu. Glede na stanje tožnice so posledice škodnega dogodka še toliko bolj posegale v kvaliteto njenega življenja. Toženec ji je hotel očitno še huje škodovati. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati, da zdravljenje pri tožnici še ni zaključeno in se bo takšno stanje nadaljevalo tudi v prihodnje, kar bi moralo sodišče upoštevati pri prisoji odškodnine. Obravnavani dogodek je pri tožnici dodatno okrepil in poglobil težave, ki zmanjšujejo njeno funkcioniranje in učinkovitost ter jo ovirajo v vsakdanjem življenju. Iz tožničine izpovedbe neposredno izhaja, da jo je dogodek resnično prizadel, saj je izpovedala o dogajanju čustveno in v joku. Tožnica je zato upravičena do celotne odškodnine in s tem povračila celotnih pravdnih stroškov. Ob upoštevanju uspeha strank v postopku, bi moralo sodišče prve stopnje pri povrnitvi pravdnih stroškov upoštevati, da je bil sporen predvsem temelj in je sodišče izvajalo številne dokaze vezane na temelj zahtevka. Tožnica je uspela s temeljem v celoti. Podani so pogoji za odločanje upoštevaje temelj in višino.

Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku in tožencu naloži v plačilo celotne pravdne stroške, podredno, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Toženec vlaga pritožbo zoper izpodbijano sodbo iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov in navaja, da iz medicinske dokumentacije in izvedenskega mnenja ne izhaja, da je vzrok za poslabšanje psihičnega zdravstvenega stanja tožnice obravnavani dogodek. Tožnica se v psihiatrični ambulanti zdravi že najmanj od leta 2015. Dokazna ocena sodišča o poteku dogodka z dne 9. 10. 2017 je v nasprotju z listinskimi dokazi. Dogodek je obravnavala policija, ki je izdala plačilni nalog, iz katerega ne izhaja, da bi toženec tožnici na prsi prislonil vile, niti da naj bi proti njej vrgel kramp. Tožničini ožji družinski člani so o dogodku lahko izpovedali le posredno, saj takrat niso bili prisotni. Če je tožnica o vilah takoj povedala sosedi A. A., bi to povedala tudi policistom. Iz osebnega zdravstvenega kartona izhaja, da je tožnica prvič pomoč poiskala šele 30. 10. 2017. Protispisen je zaključek, da je tožnica takoj po dogodku dne 9. 10. 2017 poiskala pomoč v ambulanti ... in da je bila pomoč nudena tožnici v okviru nujne medicinske pomoči, zato se ni zabeležila v zdravstvenem kartonu. Vsak obisk pri zdravniku se zabeleži v osebnem kartonu. Zaključek sodišča o obisku zdravnika 9. 10. 2017 je v nasprotju z listinsko dokumentacijo. Zmoten je zaključek, da tožnica ni prispevala k nastanku škodnega dogodka. Če tožnica ne bi namerno zapeljala po toženčevi poti, do dogodka ne bi prišlo. Krivda za nastali spor je v celoti na strani tožnice. Tožnica je bila verbalno nasilna, kar je razvidno tudi iz njene izpovedbe na sodišču, ko se je razburila in postala verbalno agresivna, zaradi česar je bilo treba obravnavo prekiniti. Tudi iz plačilnega naloga je razvidno, da je dogajanje tožnico močno razburilo, kot tudi iz ugotovitev sodne izvedenke, da ima tožnica težave z obvladovanjem lastnih čustev, je impulzivna, z intenzivnim čustvovanjem, ki ga ne more sama umiriti. Tožnica je zdravnika prvič obiskala 31. 10. 2017 in o dogodku poročala šele konec leta 2019, zato ji ni mogoče verjeti, da jo je dogodek prizadel tako močno, da bi šlo za pravno priznano škodo. Tožnica je odgovorna za konfliktno razmerje s tožencem, tudi glede finančnega stanja, ker je onemogočila tožencu, da bi prišel do denarnih sredstev v zapuščinskem postopku. Tožnica si je sama povzročala obremenitve in je sama kriva za psihično stanje. Izpodbijana sodba o takšnih pripombah na izvedensko mnenje, čeprav slednje ne vpliva na odmero škode, nima razlogov in se je ne da preizkusiti. O psihičnih težavah zaradi spornega dogodka je tožnica pri zdravniku navajala še v februarju 2020. Tožnica prireja okoliščine in navedbe za potrebe konkretnega postopka. Trajanje in intenzivnost strahu ter duševnih bolečin ne opravičujejo odmere odškodnine v višini 2.000,00 EUR.

Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Tožnica je odgovorila na toženčevo pritožbo. Prereka pritožbene navedbe in predlaga potrditev izpodbijane sodbe.

5. Toženec je odgovoril na pritožbo tožnice. Prereka pritožbene navedbe in predlaga njeno zavrnitev.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

_K pritožbi tožnice_

7. Zmotno je pritožbeno stališče, da je toženčeva odgovornost za nastalo škodo še večja, ker je toženec njen brat in je vedel za njene psihične težave. Iz dejanskih ugotovitev ne izhaja, da bi imel toženec kakšen poseben motiv škodovati tožnici in jo, glede na njeno zdravstveno stanje, načrtno prizadeti v njenih pravicah ali zdravju. Nasprotno, dogodek se je odvijal kot reakcija na tožničino vožnjo po toženčevi poti. Tožnica se neutemeljeno zavzema za zvišanje odškodnine. Vse navedene dejavnike in bolezenska stanja, ki jih navaja v pritožbi in so se pri tožnici pojavili zaradi spornega dogodka dne 9. 10. 2017 ter so v vzročni zvezi s toženčevi ravnanji, je sodišče prve stopnje v celoti in zadostno upoštevalo. Tudi sedanje spremenjeno tožničino zdravstveno stanje, ki bo trajalo še v bodoče. 8. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo o stroških postopka. Napačno je pritožbeno naziranje, da je pri odmeri pravdnih stroškov treba ločeno upoštevati uspeh po temelju in višini zahtevka. Razlikovanje med temeljem in višino je utemeljeno le v izjemnih primerih, ko večina ali pretežni del stroškov nastane v zvezi z dokazovanjem temelja. V konkretni zadevi ne gre za takšno neravnovesje, saj je dobršen del stroškov predstavljala že izvedenina sodne izvedenke, ki je bila potreben strošek za dokazovanje višine zahtevka. Sodišče prve stopnje je zato pri izračunu uspeha strank pravilno upoštevalo zgolj v kakšnem odstotku je tožnica uspela s tožbenim zahtevkom glede na zahtevani znesek odškodnine.

_K pritožbi toženca_

9. Sodišče prve stopnje je zelo podrobno in pravilno povzelo izvedensko mnenje, iz katerega jasno izhaja, da je več tožničinih bolezenskih stanj in psiholoških težav posledica travmatskega dogodka z dne 9. 10. 2017. Sodna izvedenka je prepričljivo in strokovno razmejila dejavnike in tožničine težave, ki so v vzročni zvezi z dogodkom z dne 9. 10. 2017, ter na drugi strani težave, ki so posledica tožničinega zdravstvenega stanja pred škodnim dogodkom. Sodišče prve stopnje je na podlagi takšnega izvedenskega mnenja prepričljivo zaključilo, da škodni dogodek ni edini vzrok za nastale tožničine psihične težave, da je škodni dogodek določene težave še dodatno okrepil, poglobil in ojačal, dodatno negativno vplival na poglabljanje že obstoječe simptomatike, povzročil dodatni dejavnik tveganja za razvoj pridruženih duševnih motenj in poslabšal tožničino psihično zdravje. Sodišče prve stopnje je upoštevalo stanje oškodovanke, takšne kot je, in glede na zdravstveno dokumentacijo utemeljeno zaključilo, da je imela tožnica pred obravnavanim škodnim dogodkom psihične težave, ki niso vzročno povezane s škodnim dogodkom in toženec zanje ne odgovarja. Je pa toženec predhodno prisotne psihične težave poglobil in gre v tem delu za pravno priznano škodo.

10. Toženec se neutemeljeno zavzema za deljeno odškodninsko odgovornost. Gre za presojo vzročne zveze med dejanjem in škodnim dogodkom. V skladu s teorijo o adekvatni vzročnosti se smejo pri iskanju odgovora na vprašanje obstoja pravnorelevantne vzročne zveze upoštevati le tiste okoliščine, ki običajno, praviloma v rednem teku stvari pripeljejo do škode. Nastala škoda v obravnavanem primeru ni adekvatna v razmerju z očitanim vzrokom. Zatrjevana škoda je nenavadna in izredna. Vožnja po tuji poti praviloma in običajno ne pripelje do hudega verbalnega nasilja in groženj s smrtjo z uporabo vrtnega orodja.

11. Dokazna ocena sodišča prve stopnje o poteku dogodka ni v nasprotju z listinskimi dokazi. V plačilnem nalogu res ni zapisano, da bi toženec uporabil tudi kramp in vile, vendar to ne pomeni, da dogodek ni potekal tako, kot ga je opisala tožnica. Toženec je tudi sam izpovedal, da je tistega dne uporabljal kramp in vile, zato da bi našel mejnike in jih pokazal tožnici. Glede poteka dogodka in uporabe krampa in vil toženec ni bil skladen z izpovedbo priče B. B. ki naj bi bil (deloma) prisoten pri dogajanju. Na drugi strani je bila izpovedba tožnice skladna z izpovedbo prič C. C., D. D. in A. A. Tožnica je A. A. izrecno omenila, da jo je toženec hotel z vilami, prav tako je neposredno po dogodku C. C. med vožnjo k zdravniku povedala, da je toženec proti njej vrgel kramp in proti prsim uprl vile. Kljub izostanku opisa uporabe krampa in vil v plačilnem nalogu je sodišče prve stopnje napravilo prepričljivo dokazno oceno, zakaj je v tem delu sledilo izpovedbi tožnice in ne toženca.

12. Skladne je bile tudi izpovedbe tožnice, C. C. in D. D., da je tožnica neposredno po dogodku obiskala zdravniško pomoč v ambulanti ... Kljub odsotnosti zabeleženja obiska (zasebne ambulante s koncesijo) v tožničinem osebnem zdravstvenem kartonu, sodišče prve stopnje ni imelo razloga, da ne bi verjelo in sledilo izpovedbi tožnice o obisku zdravnika. Sicer sporni obisk niti ni bistven za odločitev v zadevi. Že iz izpovedbe tožnice in navedenih prič izhaja, da je bila tožnica neposredno po dogodku vidno pretresena in prizadeta. O posledicah dogodka na zdravju tožnice pa je strokovno oceno podala sodna izvedenka. Glede na medsebojno skladnost izpovedb prič in izvedenskega mnenje, ki so smiselno potrdili izpoved tožnice o njeni prizadetosti, ponižanosti, vznemirjenosti, ogroženosti in strahu, pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno, da je izpoved tožnice verodostojna.

13. Tudi če je tožnica impulzivna in ima težave z obvladovanjem lastnih čustev, ni dokazano, niti ni bilo zatrjevano, da bi bila tožnica tista, ki bi bila verbalno nasilna do toženca. Soseda A. A. je potrdila, da je slišala zgolj vpitje toženca, ne pa tudi tožnice. Ker pritožbene navedbe, da je tožnica sama odgovorna za nastalo konfliktno situacijo med pravdnima strankama in za psihične težave zaradi finančnih sporov iz zapuščinskega postopka, niso pravno pomembne za odločitev v tej zadevi, se tudi sodišču prve stopnje o tem v izpodbijani sodbi ni bilo treba opredeljevati.

14. Ker uveljavljani in uradoma upoštevani pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbi kot neutemeljeni ter potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (drugi odstavek 350. člena in 353. člen ZPP).

15. Pravdni stranki s pritožbo nista uspeli, prav tako odgovora na pritožbi za odločitev v zadevi nista bila potrebna in nista prispevala k hitrejši razrešitvi spora, zato vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. in 155. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).