Jedro

Predlogu tožene stranke na oprostitev plačila sodnih taks ni mogoče ugoditi, saj ne glede na njeno slabo likvidnostno in finančno stanje, iz njene izjave o premoženjskem stanju izhaja, da ima sredstva v višini 41.065,00 EUR. Ker ni dokazala, da nima hitro prodajljivih sredstev ter da vse premoženje potrebuje za svoje poslovanje, je sodišče sklenilo, da bo sredstva za plačilo sodne takse lahko zagotovila s prodajo svojega premoženja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se predlogu tožeče stranke za oprostitev plačila sodnih taks ne ugodi.

Zoper navedeni sklep je vložila pravočasno pritožbo tožena stranka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijani sklep spremeni tako, da se predlogu tožeče stranke za oprostitev plačila sodnih taks ugodi, podrejeno pa, da se sklep sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožba ni utemeljena.

Iz 3. odstavka 11. člena ZST-1 izhaja, da se pravne osebe oprosti plačila taks za vloge, pri katerih je plačilo sodnih taks procesna predpostavka, če nimajo sredstev za plačilo takse in jih tudi ne morejo zagotoviti. Pri odločanju o predlogu za oprostitev plačila sodnih taks mora sodišče upoštevati premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje stranke (4. odstavek 11. člena ZST-1).

Kot je presodilo sodišče prve stopnje, predlogu tožene stranke ni mogoče ugoditi saj, ne glede na njeno slabo likvidnostno in finančno stanje, iz njene izjave o premoženjskem stanju izhaja, da ima sredstva v višini 41.065,00 EUR. Ker ni dokazala, da nima hitro prodajljivih sredstev ter da vse premoženje potrebuje za svoje poslovanje, je sklenilo, da bo sredstva za plačilo sodne takse lahko zagotovila s prodajo svojega premoženja.

Tožena stranka v pritožbi navaja, da ima tudi obveznosti do virov sredstev v takšni višini ter da je po dosedanji sodni praksi za oprostitev plačila sodnih taks zadoščalo, da so pravne osebe izkazale izgubo ter odsotnost prilivov na transakcijski račun.

Po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka s pritožbeni navedbami ne more uspeti. Sodišče prve stopnje je ustrezno upoštevalo vse relevantne okoliščine in te se po navedeni zakonski določbi ne tičejo le finančnega in likvidnostnega, temveč tudi premoženjskega stanja strank. Ugotovitve sodišča prve stopnje o premoženjskem stanju tožene stranke pa ta, zgolj z navedbo o obveznostih do virov sredstev, s pritožbo tudi ni uspela izpodbiti. Zato je bila, glede na ugotovljeno dejansko podlago ter ob upoštevanju višine dolžne sodne takse (375,00 EUR), odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

Glede na navedeno, po presoji pritožbenega sodišča, uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani. Odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno pravilna, prav tako pa v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (1. odstavek 350. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).