Jedro

V obravnavani zadevi je bistvena določba 3. odstavka 18. člena ZDen, da se nepremičnine, ki so po predpisu o varstvu naravne in kulturne dediščine razglašene za kulturne spomenike ali naravne znamenitosti, vračajo pod pogoji iz ZDen. Ne glede na izključitve in omejitve glede možnosti pridobivanja lastninske pravice v drugih zakonih torej ta specialna določba določa, da se naravne znamenitosti (načeloma) vračajo. Izjemoma se ne vračajo nepremičnine, glede katerih obstajajo ovire iz 19. člena ZDen.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Predlagatelj je na podlagi 145. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS, Uradni list RS št. 17/78-26/99) v zvezi z Zakonom o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1, Uradni list RS št. 22/2000-59/2002) vložil predlog zoper nasprotne udeležence zaradi vrnitve premoženja, ki je bilo s sodbo vojaškega sodišča opr. št. Sod 1508/45 z dne 28.8.1945 zaplenjeno njegovemu pravnemu predniku pokojnemu J. M. Ta sodba je bila s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. I Ips 109/91 z dne 1.7.1992 razveljavljena, nato pa je bil kazenski postopek ustavljen.

S pravnomočnim delnim sklepom prvostopnega sodišča je bilo prvi nasprotni udeleženki Republiki Sloveniji naloženo plačilo odškodnine za hišo s prizidkom (brez pripadajočega stavbnega zemljišča na parc. št. ... vl. št. ... k.o. ... v tolarski protivrednosti 84.862,33 nemških mark.

Z izpodbijanim sklepom prvostopenjskega sodišča z dne 13.1.2006 je bila drugi nasprotni udeleženki Mestni občini Ljubljana naložena vrnitev v last 11 parcel oz. deležev parcel v k.o. ... in k.o. ... pokojnemu J. M. Gre za gozdne parcele, ki spadajo v območje, ki so ga ljubljanske občine z odlokom razglasile za naravno znamenitost - krajinski park (Odlok o razglasitvi Tivolija, Rožnika in Šišenskega hriba za naravno znamenitost, Uradni list SRS št. 21/84).

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi druge nasprotne udeleženke in razveljavilo sklep sodišča prve stopnje glede vrnitve 2035/2233 parcele št. ..., vl. št. ... k.o. ... ter glede stroškov postopka ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. V preostalem delu je zavrnilo pritožbo druge nasprotne udeleženke ter v nerazveljavljenem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Proti sklepu sodišča druge stopnje je druga nasprotna udeleženka Mestna občina Ljubljana vložila revizijo. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji navaja, da so nepremičnine, ki naj se vrnejo pokojnemu J. M., sestavni del naravne znamenitosti. Pravni režim naravne znamenitosti kot javnega dobra oz. splošnega dobra ni povsem pravno opredeljen in je zato nekoliko nejasen in nedosleden. Lastninski status javnega dobra je sporen. Res je sicer, da pridobi določena stvar status javnega dobra s konstitutivnim aktom pristojnega organa, vendar je sprejemljivo rešitev opredelitve statusa javnega dobra dalo Ustavno sodišče v odločbi št. U-I-176/94 s trditvijo, da so zemljišča javno dobro, če so po naravi stvari namenjena splošni rabi vseh pod enakimi pogoji ali če jih zakonodajalec izrecno opredeli kot javno dobro. Javna dobra opredeljujejo bodisi predpisi bodisi štejejo kot takšna po pravnem naziranju družbe. Ob teh izvajanjih se pokaže, da je Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib šteti kot naravno javno dobro. To je praviloma stvar zunaj pravnega prometa, zato na javnem dobru ni mogoče pridobiti lastninske pravice in ga tudi ni mogoče vrniti po privatizacijskih določilih ZDen. V preteklosti je Zakon o združenem delu določal, da dobrine v splošni rabi ni mogoče odtujiti iz družbene lastnine in absolutna prepoved odtujitve je veljala za stavbna zemljišča, naravna bogastva in dobrine v splošni rabi. Tudi 51. člen Zakon o naravni in kulturni dediščini je določal, da naravne znamenitosti v družbeni lastnini ni mogoče odtujiti. Skratka, tudi po tem zakonu naravne znamenitosti niso bile v pravnem prometu. Pravno zmotno je sklicevanje na zakonodajo v času izdaje izpodbijanega sklepa, to je na določbe sedaj veljavnega Zakona o ohranjanju narave in Zakona o varstvu okolja. Sodišči bi morali upoštevati zakonodajo, ki je veljala v času uveljavitve Zakona o denacionalizaciji v letu 1991. Če pa bi revizijsko sodišče presodilo, da je potrebno pri odločanju uporabiti pravo v času odločanja, bi moralo upoštevati, da je zakonodajalec s sprejemom Zakona o ohranjanju narave kršil postopek sprejemanja zakona, saj bi moral v skladu s 94. členom Zakona o lokalni samoupravi Državni zbor pridobiti mnenje lokalnih skupnosti, vendar pa pred sprejemom Zakona o ohranjanju narave ni pridobil mnenja druge nasprotne udeleženke.

Revidentka nadalje navaja, da se ne strinja glede zavrnitve dokaznega predloga nasprotnega udeleženca za zaslišanje posvojitelja B. M., s katerim je nasprotna udeleženka poskušala dokazati, da je prišlo do popolne posvojitve, zaradi česar je predlagatelj kot posvojenec izgubil dedne pravice po svojih naravnih starših. Razlogovanje pritožbenega sodišča bi imelo realno podlago, če bi sodišče ugotovilo, da je nasprotna udeleženka zlorabila procesne pravice v postopku. Nižji sodišči pozabljata, da nasprotna udeleženka ne more dokazati pravno relevantnih dejstev, če se ji ta možnost ne dopusti v okviru kontradiktornega postopka. Prav tako je napačen zaključek, da so pritožbene trditve o štirih parcelah, ki so v naravi del živalskega vrta, dejanska novota, ki jih nasprotna udeleženka z ničemer ne izkazuje. Že iz poročila o oceni vrednosti nepremičnin z dne 2.12.2004 bi sodišči lahko ugotovili, da predmetna zemljišča v naravi predstavljajo del živalskega vrta. To je razvidno tudi iz mapnih kopij in videoposnetka. Na pritožbeno grajo, da predlagatelj zahteva tudi vrnitev dela zemljišča s parc. št. 1370/7, katerega zahteva v denacionalizacijskem postopku tudi G. A., Višje Sodišče v Ljubljani ni niti odgovorilo, zato se sklep v tej smeri ne da preizkusiti. Vsekakor pa bi bilo potrebno za vsa zemljišča ugotoviti stanje zemljišč v naravi in za tem odgovoriti na vprašanje, ali so podane ovire za vračanje zemljišč v naravi, kot tudi, kdo so upravičenci za vračanje.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS št. 26/99-2/2004) v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP, Uradni list RS št. 30/86 in 87/2002) ter s 145.č členom ZIKS je bila revizija vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in predlagatelju, ki na revizijo ni odgovoril. Revizija ni utemeljena.

Po 145. č členu ZIKS odloča sodišče o vrnitvi zaplenjenega premoženja v nepravdnem postopku. Upoštevajo se določbe ZNP ter v skladu s 37. členom ZNP tudi smiselno določbe ZPP.

Revidentka smiselno uveljavlja kršitev postopka, ker ni bil zaslišan predlagateljev posvojitelj B. M., s čimer naj bi nasprotna udeleženka ne mogla dokazati pravno relevantnih dejstev v zvezi s predlagateljevo posvojitvijo. Revizijsko sodišče ugotavlja, da kršitve postopka ni bilo. Razlogi nižjih sodišč o tem so pravilni. Predlagatelj je bil namreč leta 1952 posvojen s pogodbo po prejšnjih predpisih o posvojitvi ter je ohranil pravice posvojenca po pravih starših. Brez ustrezne trditve o novaciji pogodbe o posvojitvi, s katero bi lahko prišlo do popolne posvojitve, je druga nasprotna udeleženka predlagala zaslišanje posvojitelja. Pravilno je stališče v izpodbijanem sklepu, da je dokazni postopek namenjen temu, da se ugotovi resničnost dejstev, ki so že bila zatrjevana, ne pa temu, da se širi in dopolnjuje trditvena podlaga. Ne gre torej za vprašanje zlorabe procesnih pravic, kot trdi revizija, temveč za pravilo 7. člena ZPP, da je dokazovanje namenjeno potrjevanju resničnosti dejanskih trditev. Ker torej nasprotna udeleženka ni postavila določenih trditev, ni bilo nobene potrebe za dokazovanje nezatrjevanega.

Druga nasprotna udeleženka je v pritožbi proti prvostopenjskemu sklepu navedla novo trditev, da so štiri parcele v naravi del živalskega vrata. Iz podatkov spisa je razvidno, da gre za pritožbeno novoto brez ustrezne trditve, da stranka tega dejstva brez svoje krivde ni mogla navesti prej. Pritožbeno sodišče pravilno ugotavlja, da gre za nedovoljeno novoto v smislu 337. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP in 145.č členom ZIKS. Revidentka trdi, da bi sodišče že iz predloženih dokaznih listin moglo in moralo ugotoviti, da določena zemljišča posegajo v gospodarsko sfero živalskega vrta. Tako stališče je zmotno iz istega razloga, kot je bil že naveden. Dokazi sami po sebi so nerelevantni, če niso navedena dejstva, ki naj bi jih dokazovali. Prepozno navedena dejstva zato utemeljeno niso bila upoštevana.

Končno revidentka zatrjuje kršitev postopka, češ da pritožbeno sodišče ni odgovorilo na trditev, da zahteva predlagatelj tudi vrnitev dela zemljišča s parc. št. 1370/7, katerega zahteva v denacionalizacijskem postopku tudi G. A.. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je šlo v tem primeru za nedovoljeno pritožbeno novoto, ki se ne nanaša na pravno odločilno dejstvo. Tudi če gre za isto nepremičnino (v tem postopku je vrnjen le del parcele št. ... k.o. ...), je bistveno, da so v tem postopku nepremičnine vrnjene prejšnjemu lastniku pokojnemu J. M.. Če A. G. zahteva denacionalizacijo iste nepremičnine, bo ta prav tako lahko vrnjena le prejšnjemu lastniku, pri čemer lahko po drugem odstavku 64. člena Zakona o denacionalizaciji predlog ločeno vloži več upravičencev.

Revizijski očitki v zvezi z aktivno legitimacijo predlagatelja so neutemeljeni. Razlogi izpodbijanega sklepa iz 4. odstavka 3. strani so pravilni. S sklepom o dedovanju je bilo ugotovljeno, da je predlagatelj dedič pokojnega J. M.. Sklep o dedovanju učinkuje erga omnes (Rijavec, Dedovanje - Procesna ureditev, 1999, stran 189). Sicer pa analogno z denacionalizacijskim postopkom tudi v nepravdnem postopku po ZIKS velja pravilo tretjega odstavka 60. člena Zakona o denacionalizaciji, da za lastnost stranke v postopku zadošča, da je pravno nasledstvo verjetno izkazano (primerjaj sklep VS RS opr. št. II Ips 620/2001).

Druga nasprotna udeleženka v reviziji vztraja pri stališču, da je z vrnitvijo spornih nepremičnin zmotno uporabljeno materialno pravo. Trdi, da nepremičnine spadajo pod režim naravne znamenitosti, to so zemljišča, namenjena splošni rabi in torej javno dobro, ki niso v pravnem prometu in jih zato v tem postopku ni mogoče vrniti v naravi. Takemu stališču revizijsko sodišče ne pritrjuje in sodi, da sta odločitvi in obrazložitvi nižjih sodišč materialnopravno pravilni.

Izhajati je treba iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki so pristale preizkus pritožbenega sodišča. Ugotovljeno je, da parcele, navedene v prvostopenjskem sklepu, spadajo v območje, ki so ga ljubljanske občine z Odlokom o razglasitvi Tivolija, Rožnika in Šišenskega hriba za naravo znamenitost (Uradni list SRS št. 21/84) razglasile za naravno znamenitost. Odlok je temeljil na določbah Zakona o naravni in kulturni dediščini (ZNKD, Uradni list RS št. 1/81 in 26/92), ki je predvideval razna posebna zaščitena območja kot del naravne in kulturne dediščine, za katera je uvedel različne javnopravne omejitve. Vendar pa je razglasitev območja za naravo znamenitost zmotno enačiti z razglasitvijo za javno dobro že zato, ker manjka zakonodajalčeva opredelitev takega statusa, iz odloka pa je tudi razvidno, da to naravno znamenitosti sestavljajo parcele v (nekoč) družbeni in v zasebni lastnini.

Revizija šteje zemljišča, ki so bila razglašena za naravno znamenitost, za stvari, namenjene splošni rabi, torej za javno dobro ter glede na določbe Zakona o združenem delu ter določbe ZNKD meni, da dobrin v splošni rabi ni bilo mogoče odtujiti iz družbene lastnine oziroma niso v pravnem prometu. Tako stališče pa je zmotno. Po Ustavi RS je bila odpravljena družbena lastnina, sprejet je bil Zakon o lastninjenju spomenikov in znamenitosti v družbeni lastnini (ZLSZDL, Uradni list RS, št. 16/96) in na njegovi podlagi vladni sklep o kulturnih spomenikih in naravnih znamenitostih, ki so postali last Republike Slovenije (Uradni list RS št. 46/96). Naravna znamenitost Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib v tem sklepu ni bila zajeta. ZLSZDL je nehal veljati z uveljavitvijo Zakona o ohranjanju narave (ZON, Uradni list RS, št. 56/99 in 41/2004, ki ureja varstvo naravne dediščine oz. naravnih vrednot. ZON je v 171. členu določil, da deli naravnih znamenitosti, ki so navedene v prilogi zakona, preidejo v last države, druge znamenitosti pa v last občin. V 85. členu ZON pa je določeno, da nepremičnine na zavarovanih območjih, ki so v lasti države, niso v pravnem prometu, razen nekaterih izjem. Naravna znamenitost Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib tudi po tem zakonu ni v lasti države, zato ni izvzeta iz pravnega prometa.

Ne glede na novejšo zakonodajo pa so za odločitev v tej zadevi bistvene določbe Zakona o denacionalizaciji (ZDen, Uradni list RS št. 27/91-I-66/2000). Pravna podlaga za vračanje v kazenskih postopkih zaplenjena premoženja so določbe ZIKS, ki glede oblike in obsega vračanja, omejitev in vrednotenja premoženja napotujejo na smiselno uporabo določb III. poglavja ZDen. Nižji sodišči sta se pravilno opredelili, da je v obravnavani zadevi pravno odločilna določba 3. odstavka 18. člena ZDen, ki določa, da se nepremičnine, ki so po predpisih o varstvu narave in kulturne dediščine razglašene za kulturne spomenike ali naravne znamenitosti, vračajo pod pogoji iz ZDen. Ne glede na izključitve in omejitve glede možnosti pridobivanja lastninske pravice v drugih zakonih torej specialna določba tretjega odstavka 18. člena ZDen določa, da se naravne znamenitosti (načeloma) vračajo pod pogoji ZDen. Izjemoma se ne vračajo nepremičnine, glede katerih obstajajo ovire iz 19. člena ZDen, v obravnavanem primeru iz 3. točke prvega odstavka 19. člena ZDen, če so nepremičnine izvzete iz pravnega prometa oz. na njih ni mogoče pridobiti lastninske pravice. Določba tretjega odstavka 18. člena ZDen glede na določbe ZNKD pomeni posebno ureditev, zato ni mogoče upoštevati določbe 51. člena ZNKD, ki je določal, da spomenika ali znamenitosti v družbeni lastnini ni mogoče odtujiti iz družbene lastnine. Zato se naravne znamenitosti v denacionalizacijskem postopku (in v postopku vrnitve zaplenjenega premoženja) načelno vračajo. Sicer pa je Ustavno sodišče v odločbi št. U-I-320/94 razlagalo 51. člen ZNKD tako, da nov ustavni sistem družbene lastnine ne pozna več, pri spremembi družbene lastnine v lastnino z znanimi lastniki pa tudi smiselno ne gre za odtujevanje sredstev v družbeni lastnini. Lastninjene že samo po sebi pomeni odpravo omejitev, ki so bile uvedene samo zaradi družbenolastninskega pravnega položaja. Revizijsko sodišče sprejema tako razlago ter ob upoštevanju tretjega odstavka 18. člena ZDen zaključuje, da je revizijsko sklicevanje na omejitev iz 51. člena ZNKD brezpredmetno.

Stališče revizije, ki vsako naravno znamenitost enači s stvarjo, namenjeno splošni rabi oziroma z javnim dobrom in ki je zato izvzeta iz pravnega prometa, je torej zmotno že zaradi tretjega odstavka 18. člena ZDen, ki takega enačenja načelno ne dopušča. Tretja točka prvega odstavka 19. člena ZDen narekuje ugotavljanje izvzetosti iz pravnega prometa za vsako nepremičnino posebej. Za naravno javno dobro teorija navaja, da zanj velja, da mora zakonodajalec odločiti, katere naravne dobrine bo varoval kot javno dobro (primerjaj mag. Marija Krisper Kramberger, Javno dobro v novi pravni ureditvi, Pravna praksa št. 4/98, stran 17 in dr. Andrej Berden, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, 2004, stran 126). Po sedanji definiciji je za javno dobro bistvena uporaba, to je splošna raba (prvi odstavek 19. člena Stvarnopravnega zakonika; SPZ, Uradni list RS št. 87/2002). Pomembno je nadalje, da določeno stvar za javno dobro določi zakon (drugi odstavek 19. člena SPZ). Določitev javnega dobra je tako prepuščena specialnim predpisom. Za naravne dobrine je Zakon o varstvu okolja (ZVO, Uradni list RS št. 32/93 in 1/96) v 16. členu predpisal, da se status naravnega javnega dobra določi za posamezno območje s predpisom Vlade oziroma lokalne skupnosti. Kasnejši zakon o varstvu okolja (ZVO-1, Uradni list RS št. 41/2004) je opredelil kot naravno javno dobro del okolja, na katerem je z zakonom vzpostavljen status javnega dobra. Ustavno sodišče je z odločbo št. U-I-176/94 res navedlo, da je zemljišče lahko javno dobro, če je po naravni stvari namenjeno splošni rabi vseh pod enakimi pogoji ali če ga je zakonodajalec z zakonom izrecno opredelil kot javno dobro, na kar se sklicuje revizija. Navedeno stališče v odločbi je očitno povsem splošno in ni konkretneje opredeljeno oz. argumentirano. Revizijsko sodišče dopušča možnost, da je v kakšnem izrednem primeru določena stvar po naravi stvari same javno dobro tudi brez zakonodajalčeve izrecne ureditve. Vendar to lahko velja samo v izredno izjemnih posebnih primerih, ki jih ustrezni predpis ni zajel. Sporne nepremičnine pa spadajo med zemljišča, ki so bila predmet bogate in natančne normativne dejavnosti, ki je zgoraj predstavljena in kjer ni več prostora za sklepanje o statusu stvari po naravi stvari same. Poudarjanje namena in rabe spornih zemljišč sta prav tisti okoliščini, ki sta bili pomembni, da so sporna zemljišča po odloku prišla v območje krajinskega parka, razglašenega za naravno znamenitost. ZNKD je predvidel razna posebna zaščitena območja kot del naravne in kulturne dediščine, za katera je uvedel različne omejitve, vendar pa je razglasitev območja za naravno znamenitost zmotno enačiti z razglasitvijo za javno dobro že zato, ker manjka zakonodajalčeva opredelitev takega statusa. Po drugi strani pa niti status javnega dobra v vseh primerih ne pomeni, da stvar, ki je razglašena za javno dobro, ni v pravnem prometu oz. na njej ni mogoče pridobiti lastninske pravice. Lastninski status javnega dobra je sporen in ga na splošno ne rešujeta niti Ustava niti SPZ. Za posamezna ožja področja pa področni zakoni povejo, ali gre za stvari, ki so javno dobro in ki niso v pravnem prometu. Le primeroma naj bo navedeno, da gre za ceste, železnice, vode, morske obale in podobno.

Revizijsko sodišče zaključuje, da so sporne nepremičnine, ki so bile z zaplembo odvzete lastniku, z odlokom iz leta 1984 postale del območja, ki je bilo razglašeno za naravno znamenitost, niso pa postale javno dobro. To niso bile ob uveljavitvi Zakona o denacionalizaciji niti niso postale kasneje na podlagi katerega od kasnejših zakonov. Izven pravnega prometa niso bile ne na dan uveljavitve Zakona o denacionalizaciji in izven pravnega prometa niso prešle z razglasitvijo za državno lastnino s kakšnim kasnejšim zakonom. Pravilen je torej materialnopravni zaključek nižjih sodišč, da ni podana ovira iz 3. točke prvega odstavka 19. člena ZDen, tako da so sporne nepremičnine v skladu s tretjim odstavkom 18. člena ZDen in 145.a členom ZIKS v naravi vrnjene prejšnjemu lastniku, ki so mu bile zaplenjene.

Ker torej nista podana revizijska razloga bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava, je revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo druge nasprotne udeleženke zavrnilo (378. člen ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP, 37. členom ZNP in 145.č členom ZIKS).