Jedro

Tožnikovo revizijsko stališče, po katerem udeleženec v prometu ni dolžan pričakovati in predvidevati napačnih ravnanj drugih, ni sprejemljivo. Od okoliščin vsakega primera je odvisno, kakšne možnosti ima udeleženec v prometu za predvidevanje napačnega ravnanja drugega. Če je v konkretnih razmerah kršitev mogoče pričakovati, je vsakdo dolžan ukreniti vse, da prepreči nastanek škode (45.čl. Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa in 16.čl. ZOR). Načelo zaupanja, na katerega se sklicuje tožnik, velja le v skladu z načelom defenzivne vožnje.

Izrek

Reviziji se ugodi in se razveljavita sodba sodišča druge stopnje ter sodba sodišča prve stopnje v tistem delu, s katerim je ugotovljena petdeset odstotna odgovornost tožnika P. Č. V tem obsegu se vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo ugotovilo, da sta pravdni stranki soodgovorni za škodni dogodek z dne 21.8.1992 na Mariborski cesti v C. vsaka do polovice. Toženec je s kolesom prečkal cesto in zapeljal pred tožnikov avtomobil. Na kraju nesreče je hitrost omejena na 60 km/h, tožnik pa je vozil 66,4 km/h. Nesrečo bi lahko preprečil, če bi vozil 50 km/h. Tožnikova odgovornost temelji na dejstvu, da je vozil avtomobil, ki je nevarno sredstvo, in delno prehitro, toženec pa je kot kolesar izsiljeval prednost. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo prve stopnje. Poudarilo je, da bi tožnik kot voznik avtomobila lahko pričakoval, da bo kolesar iz nasprotnega voznega pasu zapeljal pred avtomobil. Nesrečo bi tudi lahko preprečil, če bi vozil manj kot 50 km/h. Zato ni obstajal noben razlog za ekskulpacijo po 2. odst. 177.čl. zakona o obligacijskih razmerjih. Toženec je deloma kriv za škodo, deloma pa tudi tožnik, ki je prekoračil dovoljeno hitrost. Glede na strožja pravila o objektivni odgovornosti toženčeva odgovornost ni večja od 50 %.

Proti tej sodbi vlaga tožnik P. Č. revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in spremeni izpodbijano sodbo v korist tožnika, podredno pa, da razveljavi obe sodbi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je kolesar brez luči prečkal magistralno cesto, na kateri je imel tožnik prednost. Napačna je ugotovitev, da je tožnik lahko pričakoval tako ravnanje toženca. Sodišče je prezrlo, da velja v cestnem prometu načelo zaupanja, torej da udeleženec v prometu ni dolžan pričakovati napačnih ravnanj drugih udeležencev. Meni, da ga toženčevo ravnanje v celoti ekskulpira in da prekoračitev hitrosti ni v vzročni zvezi z nesrečo. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila in tedanji Javni tožilec Republike Slovenije se o njej ni izjavil (3. odst. 390.čl. Zakona o pravdnem postopku).

Revizija je utemeljena.

Odgovornost tožnika, ki je vozil osebni avtomobil, je nasproti tožencu kot kolesarju objektivna. Zato se lahko tožnik v celoti ali delno oprosti odgovornosti le, če dokaže katerega od ekskulpacijskih razlogov, določenih v 177.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljnjem ZOR). V postopku na prvi in drugi stopnji je bilo na podlagi pregleda spisa sodnika za prekrške v C. opr. št. P 2721/92 in na podlagi izvedeniškega mnenja dipl. ing. S. V. ugotovljeno, da se je nesreča zgodila na Mariborski cesti v C., kjer je hitrost omejena na 60 km/h. Tožnik je vozil s hitrostjo 66,4 km/h, nesrečo pa bi lahko preprečil, če bi vozil največ 50 km/h. Toženec je kot kolesar prečkal cesto in pri tem spregledal tožnika. Na kraju nesreče ni prehoda za pešce. Tožnik je reagiral z zaviranjem okrog 1,5 sekunde pred trčenjem, v tem času pa je toženec prevozil razdaljo 8,4 m ter je po izvedenčevi ugotovitvi s tem pripeljal s poševno vožnjo od levega roba ceste do mesta trčenja. To je pomemben podatek za ugotavljanje, ali je bilo toženčevo ravnanje za tožnika predvidljivo ali ne. Dejstvo, da gre za cesto s kolesarskima stezama na obeh straneh in da na kraju nesreče ni prehoda za pešce niti ni izkazana kakšna druga okoliščina, zaradi katere bi vozniki motornih vozil mogli pričakovati, da na tem kraju kolesarji prečkajo cesto, govori proti stališču izpodbijane sodbe, da je bilo toženčevo ravnanje za tožnika predvidljivo. V zvezi s tem je treba poudariti, da tožnikovo revizijsko stališče, po katerem udeleženec v prometu ni dolžan pričakovati in predvidevati napačnih ravnanj drugih, ni sprejemljivo. Od okoliščin vsakega primera je odvisno, kakšne možnosti ima udeleženec v prometu za predvidevanje napačnega ravnanja drugega. Če je v konkretnih razmerah kršitev mogoče pričakovati, je vsakdo dolžan ukreniti vse, da prepreči nastanek škode (45.čl. Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa in 16.čl. ZOR). Načelo zaupanja, na katerega se sklicuje tožnik, velja le v skladu z načelom defenzivne vožnje. Vendar glede na ugotovljena dejstva v obravnavani zadevi ni pravilno stališče izpodbijane sodbe, da bi tožnik moral pričakovati tako toženčevo ravnanje. Toženec je zapeljal s svojega kolesarskega pasu preko 10 m široke ceste tožniku pred avto. Niso podane nobene okoliščine, na podlagi katerih bi tožnik mogel pričakovati, da se bo to zgodilo. Ko pa je toženec skrenil s kolesarskega pasu na cesto, je tožnik takoj pravilno reagiral, vendar nesreče ni mogel preprečiti. Prej ni imel nobenega razloga za zaviranje in glede na ostali promet tudi nobenega opravičila za to. Z zaviranjem ni zamudil, torej mu ni mogoče očitati premajhne pazljivosti. Nesrečo pa bi lahko preprečil le, če bi vozil največ 50 km/h. Za vožnjo s tako hitrostjo, manjšo od dovoljene, ni bilo razlogov. Čas zaviranja je enak času toženčeve vožnje od roba ceste do mesta trčenja. V takem zaporedju dogodkov je bilo za tožnika toženčevo ravnanje nepričakovano in njegove posledice neodvrnljive. To pa je ekskulpacijski razlog po drugem odst. 177.čl. ZOR. Tožniku ni mogoče očitati ničesar, kar bi lahko prispevalo k nastanku nesreče. V zvezi s tem bi bila prekoračitev hitrosti upoštevana, če bi bila v vzročni zvezi z nesrečo. Vendar je ugotovljeno, da temu ni tako. Hitrosti, nižje od 50 km/h v danih okoliščinah od tožnika ni bilo mogoče zahtevati.

V konkurenci tožnikove objektivne in toženčeve krivdne odgovornosti v tem primeru prevlada slednja, ker krivdno ravnanje toženca pomeni za tožnika nepredvidljiv in neodvrnljiv dogodek, zaradi katerega siceršnja tožnikova objektivna odgovornost ugasne (drugi odstavek 177. člena ZOR). Vendar velja vse navedeno samo za nastanek nesreče. Neodvisno od tega pa utegne biti podana tožnikova odgovornost za morebitne težje posledice. V zvezi s tem je treba ugotoviti, ali je tožnikova prekoračitev dovoljene hitrosti v vzročni zvezi z obsegom toženčevih poškodb. Zaradi napačnega materialnopravnega pristopa v dosedanjem odločanju v tem delu dejansko stanje ni bilo ugotovljeno. Zato je podan revizijski razlog po drugem odst. 395.čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljnjem ZPP). Iz tega razloga je revizijsko sodišče ugodilo reviziji in razveljavilo sodbi v izpodbijanem delu. V nadaljnjem postopku bo treba ugotoviti, ali je tožencu nastala večja škoda kot posledica tožnikove ugotovljene prekoračene hitrosti in sprejeti stališče, ali in v kakšnem obsegu zadene tožnika odgovornost za to škodo.

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na 3. odst. 166.čl. ZPP.