Jedro

Do novele ZZZPB ( Ur.l. RS št. 69/98 ) je bil v primeru razveljavitve sklepa o prenehanju delovnega razmerja delavec zavezan k vračilu denarnega nadomestila za čas brezposelnosti Zavodu za zaposlovanje, po noveli pa zavod zahteva povračilo škode od delodajalca, če sodišče ugotovi s pravnomočno sodbo, da je bilo prenehanje delovnega razmerja nezakonito.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka A. dolžna tožniku B. vpisati v delovno knjižico delovno dobo za čas od 16.01.1993 do 1.11.1993, mu za to obdobje plačati nadomestilo plače in sicer za mesec januar od 16.01.1993 do 31.01.1993 v neto znesku 29.378,43 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne 18.2.1993 do plačila, za mesec februar 1993 v neto znesku 31.642,95 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne 18.3.1993 do plačila, za mesec marec 1993 v neto znesku 31.642,95 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne 18.4.1993 do plačila, za mesec april 1993 v neto znesku 35.082,60 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi do dne 18.05.1993 do plačila, za mesec maj 1993 v neto znesku 35.082,60 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne 18.06.1993 do plačila, za mesec junij 1993 v neto znesku 36.836,78 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne 18.07.1993 do plačila, za mesec julij 1993 v neto znesku 36.836,78 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne 18.08.1993 do plačila, za mesec avgust 1993 v neto znesku 36.836,78 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne 18.09.1993 do plačila, za mesec september 1993 v neto znesku 36.836,78 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne 18.10.1993 do plačila, za mesec oktober 1993 v neto znesku 36.836,78 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne 18.11.1993 do plačila, mu za isto obdobje obračunati in plačati predpisane prispevke in mu izplačati regres za redni letni dopust za leto 1993 v znesku 38.132,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne 31.07.1993 dalje do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo. V presežku je tožbeni zahtevek tožnika zavrnilo. Toženi stranki pa naložilo plačilo stroškov sodnega postopka v višini 30.381,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka in jo izpodbija iz razlogov nepravilne uporabe materialnega prava in procesnih pravil in predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Tožena stranka poudarja, da je tožnik izkoristil površnost Zavoda za zaposlovanje, ki ni preveril trajanja tožnikovega delovnega dovoljenja za tujca in je tako prejemal denarno nadomestilo vse do 15.07.1994, čeprav mu je delovno dovoljenje prenehalo že 1.11.1993. Ker je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo materialno pravo, pritožnica predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje z naročilom, da pri odločitvi o odškodnini upošteva že izplačano nadomestilo s strani Zavoda za zaposlovanje.

Pritožba ni utemeljena.

Po oceni sodišča druge stopnje je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku pravilno ocenilo vsa pravno relevantna dejstva, na katera je oprlo svojo odločitev. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, se je tožnik po prenehanju delovnega razmerja pri tožencu, prijavil pri Zavodu za zaoslovanje, Uradu v C., kjer so mu izdali odločbo o pravici do denarnega nadomestila za čas brezposelnosti in mu le to izplačevali od 16.01.1993 do 15.07.1994, ko mu je pretekla doba prejemanja nadomestila. Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika in mu priznalo nadomestilo plače za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki do dne 1.11.1993, ko mu je nesporno potekla veljavnost delovnega dovoljenja, izdanega na vlogo tožene stranke in regres za redni letni dopust za leto 1993. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ravnalo, ko ni upoštevalo ugovora tožene stranke, da tožniku ne pripada nadomestilo plače v obdobju, ko je prejemal denarno nadomestilo za čas brezposelnosti s strani zavoda. To dejstvo namreč v konkretni zadevi ni relevantno, ker gre za razmerje med tožnikom in zavodom, ki v ničemer ne vpliva na obveznosti toženca do tožnika, za obdobje, ko je tožniku nezakonito prenehalo delovno razmerje, pa vse do preteka časa, za katerega je bilo tožencu izdano delovno dovoljenje za tožnika. Po 45. a členu Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB - Ur.l. RS št. 5/91, 12/92, 71/93 in 38/94) so uživalci pravic po tem zakonu dolžni zavodu sporočiti vse spremembe, ki vplivajo na pridobitev ali izgubo pravic, najkasneje v roku 15 dni od nastanka spremembe. To pomeni, da mora zavod, ko se seznani s spremembami, ki vplivajo na izgubo pravice do prejemanja denarnega nadomestila, ustrezno ukrepati. Po 54. členu citiranega zakona ima zavod pravico zahtevati vrnitev sredstev, izplačanih iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti, med drugim tudi v primeru, če upravičenec ni sporočil sprememb, ki vplivajo na pridobitev ali ukinitev pravice.

Samo prejemanje tega nadomestila pa je za razmerje delavec - delodajalec v primeru, ko je delavec vrnjen nazaj na delo na podlagi pravnomočne sodbe sodišča zaradi nezakonite odločitve delodajalca o prenehanju delovnega razmerja, pravno nepomembno. Zato za vračunavanje nadomestila, ki ga delavec prejema za čas brezposelnosti iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti, za kar se zavzema pritožba, ni pravne podlage. V primeru razveljavitve sklepov o prenehanju delovnega razmerja je namreč delavec tisti, ki je zavezan k vračilu denarnega nadomestila zavodu za zaposlovanje, delodajalec pa mu je dolžan plačati nadomestilo plače za ves čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Šele zadnja sprememba ZZZPB (Ur.l. RS št. 69/98), ki pa za sporno zadevo ne velja, je določila, da zavod zahteva od delodajalca vrnitev škode (ki obsega stroške in zneske denarnih prejemkov, ki jih je zavod izplačal brezposelni osebi), če sodišče s pravnomočno sodbo ugotovi, da je bilo prenehanje delovnega razmerja nezakonito (2. odst. 54. čl.).

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžosti (368. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 166. členu ZPP.