Jedro

Tudi za postopke po razveljavitvi pravnomočne sodbe z ustavno pritožbo, ker po razveljavitvi pravnomočne odločbe zastaranje ne teče več, velja, da se mora postopek končati v razumnem roku oziroma v roku, ki ne more biti drugačen kot rok za novo sojenje v postopku, ko je bila pravnomočna sodba razveljavljena z izrednim pravnim sredstvom.

Zavrženje obtožnega akta na podlagi določbe prvega odstavka 437. člena ZKP iz razlogov po 277. členu ZKP je formalna odločitev, ki jo sodišče sprejme v fazi takoimenovanega predhodnega preizkusa obtožnega predloga, ki ga mora opraviti takoj po prejemu obtožnega predloga. Če se je kazenski postopek že začel, se določba 437. člena ZKP ne more uporabiti.

Če je pravnomočna sodba razveljavljena z odločbo Ustavnega sodišča, se sojenje pred pristojnim sodiščem, ki mu je bila zadeva vrnjena v novo odločanje, znajde v enaki fazi postopka, kot v primerih, ko bi sodno odločbo razveljavilo hierarhično višje sodišče znotraj sistema rednega sodstva

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A-1. 1. Okrajno sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 4. 9. 2015, na podlagi določbe tretjega odstavka 293. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) iz razloga po 4. točki 357. člena ZKP ustavilo kazenski postopek zoper obdolžene A. A. zaradi kaznivega dejanja sprejemanja daril za nezakonito posredovanje po prvem odstavku 269. člena v zvezi s 25. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), B. B. zaradi kaznivega dejanja dajanja daril za nezakonito posredovanje po prvem odstavku 269.a člena KZ in C. C. zaradi kaznivega dejanja sprejemanja daril za nezakonito posredovanje po prvem odstavku 269. člena KZ. Na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP je odločilo, da obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolžencev in potrebni izdatki in nagrada njihovih zagovornikov proračun. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 25. 11. 2015 zavrnilo pritožbo zagovornikov obdolženega A. A. kot neutemeljeno ter odločilo, da je obdolženec dolžan plačati sodno takso v višini 100,00 EUR.

2. Zoper pravnomočen sklep so zagovorniki obdolženega A. A. vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in zaradi kršitev kazenskega zakona. Vrhovnemu sodišču so predlagali, da naj sodbo (pravilno sklep) višjega sodišča in sodbo (sklep) okrajnega sodišča razveljavi in vrne zadevo v novo odločanje oziroma spremeni pravnomočen sklep.

3. Vrhovni državni tožilec je v obširnem odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi določbe drugega odstavka 423. člena ZKP, ocenil, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Kršitve zakona, ki jih navaja, niso podane. Predlaga, naj Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

4. O odgovoru državnega tožilca so se zagovorniki pisno izjavili z navedbo, da menijo, da so navedbe vrhovnega državnega tožilca v odgovoru pravno in dejansko povsem zgrešene, tako da v celoti vztrajajo pri podani zahtevi za varstvo zakonitosti.

A-2.

5. Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju se Vrhovno sodišče omeji na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane in ne le poimensko navedene. Vložnik se sme v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicevati na kršitve iz prvega odstavka 420. člena ZKP samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo (peti odstavek 420. člena ZKP).

6. Vrhovno sodišče poudarja, da je zahteva za varstvo zakonitosti izredno pravno sredstvo, ki je izključno v rokah strank. Vrhovno sodišče ne more ugotavljati kršitev zakona mimo navedb v zahtevi za varstvo zakonitosti po uradni dolžnosti. Dispozitivnost strankam nalaga, da poleg razlogov iz prvega odstavka 420. člena ZKP navedejo tudi razloge in okoliščine, ki opredeljujejo in utemeljujejo uveljavljeno kršitev zakona. Vrhovno sodišče lahko preizkusi obstoj tistih kršitev zakona, ki so v zahtevi konkretno utemeljene in pojasnjene, saj ni dolžno, niti pooblaščeno samo preizkušati, ali so bile v postopku oziroma v sodbi (sklepu) storjene kršitve takšne vrste, na katere se na splošno sklicuje zahteva. Dolžnost vložnika zahteve torej je, da kršitve, na katere se sklicuje, določno utemelji, da jih Vrhovno sodišče lahko preizkusi (sodba Vrhovnega sodišča I Ips 346/2008 z dne 23. 10. 2008).

B-1.

7. V zahtevi za varstvo zakonitosti zagovorniki obdolženca navajajo, da je pritožbeno sodišče v obrazložitvi sklepa zapisalo, da se strinja z argumenti pritožbe, da absolutno zastaranje kazenskega pregona zoper obdolženega A. A. še ni nastopilo in da je prvostopenjsko sodišče storilo kršitev kazenskega zakona po 3. točki 372. člena ZKP. Pritožbeno sodišče je pritožbo zavrnilo kljub takšni ugotovitvi. Ugotovilo pa je, po oceni vložnikov zahteve, da obdolženi ni imel pravnega interesa za vložitev pritožbe. Sodišče je sprejelo stališče, da gre za kršitev, ki je podana v obdolženčevo korist (sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo okoliščino, zaradi katere je kazenski pregon zoper njega izključen), obdolženi pa se v svojo škodo ne more pritožiti. Z ugotovitvijo višjega sodišča, da v konkretnem primeru ni nastopilo absolutno zastaranje kazenskega pregona se vložniki strinjajo, menijo pa, da je glede na takšno ugotovitev pritožbenega sodišča sklep prvostopenjskega sodišča pravno zgrešen in nezakonit. Po eni strani se je višje sodišče spustilo v vsebinsko presojo pritožbe, kar naj bi pomenilo, da je pritožba dovoljena, po drugi strani pa je pritožniku, glede na navedbo v obrazložitvi sklepa (ker pa se obdolženi v svojo škodo ne more pritožiti, je sodišče druge stopnje pritožbo zagovornikov obdolženega A. A., zavrnilo kot neutemeljeno) obdolžencu odreklo pravico do pritožbe. Vložniki navajajo, da bi moralo višje sodišče glede na stališče, da se obdolženec v svojo škodo ne more pritožiti, pritožbo kot nedovoljeno zavreči. Sodišče druge stopnje je tako napačno oprlo svojo odločbo na določilo tretjega odstavka 402. člena ZKP, v katerem so navedene različne odločitve: „da sodišče s sklepom zavrže pritožbo kot prepozno ali kot nedovoljeno ali jo zavrne kot neutemeljeno...“ Navedene določbe ni mogoče razlagati in razumeti tako, da sodišče pritožbo zavrne, če je nedovoljena, kot je to storilo višje sodišče. V nadaljevanju zahteve vložniki trdijo, da iz vsebine določb o pritožbi 366. do 368. člen ZKP ni moč razbrati, da se obdolženec ne bi smel pritožiti v svojo škodo. Glede na pravne učinke sklepa o ustavitvi postopka je sicer, kot navajajo vložniki zahteve, za obdolženca pravnoformalno vseeno zaradi katerih razlogov se postopek ustavi, ker v vseh primerih velja prepoved ponovnega sojenja o isti stvari in bi bil dejansko lahko vprašljiv pravni interes za pritožbo. Slednje pa ne pomeni, da se obdolženec ne more pritožiti zoper zanj ugodno sodno odločbo, ker takšne prepovedi ZKP ne pozna in ker so med posameznimi razlogi, zaradi katerih je sodišče izdalo ali bi moralo izdati za obdolženca ugodno sodno odločbo, lahko pomembne razlike. Sodišče prve stopnje je izdalo sklep o ustavitvi postopka zaradi absolutnega zastaranja, ki je eden izmed razlogov za ustavitev postopka, ki jih določa 277. člen ZKP. Vendar med razlogi za ustavitev postopka obstajajo vsebinske razlike, ki so lahko z vidika obdolženca zanj bolj ali manj ugodne. Zagovorniki citirajo del komentarja Zakona o kazenskem postopku k 367. členu na straneh 772 in 773: „da se obdolženec sme pritožiti tudi zoper oprostilno in zavrnilno sodbo, če ima neposreden pravni interes, da se sodba spremeni tako, da se ga oprosti obtožbe oziroma da se pritožba zoper njega zavrne, vendar iz drugega zakonskega razloga, ki je v konkretnem primeru zanj ugodnejši; za obdolženca je v smislu njegove rehabilitacije v očeh javnosti oprostilna sodba ugodnejša od zavrnilne, med oprostilnimi pa je ugodnejša sodba, da ni dokazov, da je storil kaznivo dejanje, kot pa da je izključena njegova kazenska odgovornost“.

8. Zagovorniki utemeljujejo, da ima obdolženi A. A. pravni interes, da doseže drugačno odločitev, saj je zelo pomembno, zakaj je v konkretnem primeru prišlo do ustavitve kazenskega postopka. Za njegovo rehabilitacijo kot politika je zanj v aferi XY najmanj ugodna odločitev, da je prišlo do zastaranja pregona in je zato odrekanje pravnega interesa obdolžencu za pritožbo v takšnem primeru vsaj nenavadno. Glede na odmevnost postopka zoper obdolženca (vložniki naštevajo, da je bil obdolženi A. A. v času kazenskega postopka predsednik vlade, vodja opozicije in predsednik ene izmed največjih parlamentarnih političnih strank) se postopek ne bi smel končati z ugotovitvijo, da je bil kršen kazenski zakon in s tem z odrekanjem pravice do pritožbe. Navajajo, da ima obdolženi nedvomno pravni interes, da se zoper njega kazenski postopek konča z oprostilno sodbo oziroma z zavrženjem obtožnega predloga z ugotovitvijo, da dejanje, ki je predmet obtožbe ni kaznivo dejanje. Citirajo izjavo predsednika vlade dr. D. D. ob robu odprtja mednarodnega obrtnega sejma v Celju: „zastaranje zadeve XY ni dobro za nikogar..., ni dobro za pravno državo, saj ne vemo, kakšen bi bil sodni epilog, nenazadnje pa ni dobro niti za A. A., saj bo vprašanje o tej zadevi ostalo neodgovorjeno“ in navajajo, da če že dr. D. D. tako razume domnevo nedolžnosti, kot vrhunski ustavni pravnik, potem ne presenečajo izjave posameznikov iz vodstva parlamentarnih strank in javno mnenje, da je obdolženec sicer kriv, ker ni uspel dokazati svoje nedolžnosti že v postopku na prvi stopnji, razlog, da ni dokončno pravnomočno obsojen pa pripisujejo nesposobnosti sodstva, izmikanju obdolženca, procesnim fintam obrambe itd. Za obdolženca kot politika je ustavitev kazenskega postopka zaradi absolutnega zastaranja kazenskega pregona, zaradi katerega je prišlo zaradi kršitve kazenskega zakona, skoraj enaka kot obsodilna sodba, saj bo zadeva še naprej predmet političnih manipulacij in podtikanj.

9. Po oceni vložnikov je višje sodišče storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj je izrek sklepa (zavrnitev pritožbe) v nasprotju z obrazložitvijo (nedovoljena pritožba), prav tako pa je storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ker je napačno uporabilo določbi tretjega odstavka 402. člena ZKP in 367. člena ZKP, kar je imelo za posledico nepravilno in nezakonito sodno odločbo. Ker je pritožniku odreklo pravico do pritožbe, je kršilo tudi pravico do pritožbe iz 25. člena Ustave.

B-2.

10. Vrhovno sodišče ugotavlja, da pritožbeno sodišče ni odločilo, da pritožba zoper sklep sodišča prve stopnje ni dovoljena. Pritožbe ni zavrglo, temveč je o navedbah v pritožbi odločilo vsebinsko. Obdolžencu je bilo omogočeno učinkovito sodno varstvo s presojo pritožbe zoper sklep sodišča prve stopnje. Sodišče druge stopnje ni postavilo nikakršnih formalnih ovir, ki bi onemogočile preizkus pravnega sredstva, ampak je odločilo meritorno, na enega izmed načinov, ki ga določa tretji odstavek 402. člena ZKP z zavrnitvijo pritožbe. Presojalo je vse pritožbene navedbe, tako tiste, v katerih so zagovorniki navajali, da bi moralo sodišče prve stopnje obtožni predlog zavreči (zagovorniki zakonskih razlogov za zavrženje niso navedli), saj v njem očitano kaznivo dejanje, ni opredeljeno in obtožni predlog ni izpolnjeval zakonskih pogojev za vodenje kazenskega postopka glede na vsebino odločbe Ustavnega sodišča Up-879/2014, kot tiste, v katerih so zagovorniki utemeljevali, da je sodišče prve stopnje napačno presodilo, da je nastopilo absolutno zastaranje kazenskega pregona in napačno uporabilo določilo šestega odstavka 112. člena KZ ter s tem kršilo kazenski zakon. Višje sodišče je pritožbo obravnavalo in odgovorilo na relevantne pritožbene navedbe, se do njih opredelilo ter pokazalo, da jih ni prezrlo. Ravnalo je v skladu z odločanjem pritožbenega sodišča po določbi prvega odstavka 395. člena ZKP (v obrazložitvi sodbe oziroma sklepa presodi sodišče druge stopnje navedbe pritožbe in navede kršitve zakona, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti) in v skladu z ustaljeno sodno prakso, da je pritožbeno sodišče dolžno presoditi in obrazložiti vse pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odločilna, to je pomembna dejstva in do njih zavzeti stališče (na primer sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 225/2006 z dne 14. 6. 2007, I Ips 22/2009 z dne 16. 4. 2009 ali I Ips 176/2009 z dne 17. 6. 2010 in druge). Sodišče druge stopnje se je opredelilo do navedb v pritožbi v zvezi s trditvijo, da bi bilo treba obtožni predlog zavreči. V točkah 6 in 7 sklepa je ocenilo, da navedbe zagovornikov pomenijo zatrjevanje, da bi morala prvostopenjska sodnica opraviti materialni preizkus obtožnega akta na podlagi prvega odstavka 437. člena ZKP v zvezi s 1. točko prvega odstavka 277. člena ZKP. V odgovoru na pritožbene navedbe je presodilo, da po razveljavitvi sodb z odločbo Ustavnega sodišča okoliščine, ki bi na podlagi določbe 277. člena ZKP narekovale zavrženje obtožnega predloga, niso podane. Opredelilo se je tudi do navedb, da kazenski pregon zoper obdolženca ni zastaral. Pritožbeno sodišče je presodilo, da določb o absolutnem zastaranju kazenskega pregona po 112. členu KZ, ker je bila razveljavljena pravnomočna sodba, ni mogoče uporabiti, saj po pravnomočnosti sodbe, tudi po njeni razveljavitvi, zastaranje kazenskega pregona ne teče več. Sklicevalo se je na načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča z dne 16. 6. 1999 in odločbo Ustavnega sodišča U-I-25/07 z dne 11. 9. 2008. Poudarilo je način njene izvršitve, da mora biti do uveljavitve Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) postopek nove razsoje pravnomočno končan najkasneje v dveh letih po razveljavitvi sodbe – točke 9 do 12 sklepa. V točki 13 sklepa je ugotovilo, da pritožniki sicer pravilno uveljavljajo kršitev kazenskega zakona po 3. točki 372. člena ZKP, da pa gre za kršitev, ki je podana v korist obdolženca, saj je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ugotovilo okoliščino, zaradi katere je kazenski pregon zoper obdolženca izključen (ker je potekel desetletni absolutni zastaralni rok in je sodišče prve stopnje še pred potekom dveletnega roka po razveljavitvi pravnomočne sodbe, ki je določen v citirani odločbi Ustavnega sodišča, ugotovilo, da je za obdolženega A. A. dne 10. 8. 2015 nastopilo zastaranje kazenskega pregona). Na koncu obrazložitve v 13. točki pa je še zapisalo „pritožniki se s tem ne strinjajo in navajajo, da zastaranje kazenskega pregona še ni nastopilo, kar je v škodo obdolžencu. Ker pa se obdolženec v svojo škodo ne more pritožiti, je sodišče druge stopnje pritožbo zagovornikov obdolženega A. A. .... zavrnilo kot neutemeljeno“ - tretji odstavek 402. člena ZKP.

11. Pritožbeno sodišče je presodilo, da je sodišče prve stopnje ugotovilo okoliščino, zaradi katere je kazenski pregon zoper obdolženca izključen, kar je obdolžencu v korist, ter da je v korist obdolženca kršilo kazenski zakon. Pri presoji pritožbenih navedb o zastaranju je ocenilo, da so te navedbe takšne, da so obdolžencu v škodo (kadar je kazenski zakon prekršen obdolžencu v korist in ni pritožbe tožilca, pritožbeno sodišče ne bo poseglo v izpodbijano odločbo, ampak bo dejstvo, da je zakon prekršen v korist, le ugotovilo). Slednje pomeni vsebinsko (meritorno) presojo pritožbenih navedb in odgovor pritožbenega sodišča na pritožbene navedbe. Pritožbeno sodišče je v sklepu odgovorilo na pritožbene navedbe, v katerih so zagovorniki izpodbijali razloge sodišča prve stopnje, da je nastopilo absolutno zastaranje kazenskega pregona, pri tem pa se je tudi opredelilo do vprašanja, ali gre za pritožbo v škodo ali v korist obdolženca, tudi v povezavi z drugim razlogom, ki so ga tudi uveljavljali zagovorniki v pritožbi.

12. Z navedbami, da so kršene določbe 366 do 368 člena ZKP, predvsem pa določba 367. člena ZKP, saj iz navedenih določb ZKP ni moč razbrati, da se obdolženi ne bi smel pritožiti v svojo škodo, zagovorniki izhajajo iz napačnega izhodišča, da naj pritožba ne bi bila dovoljena. Kot je bilo že pojasnjeno, višje sodišče ni zavrglo pritožbe kot nedovoljene. Zagovorniki z navedbami, da ZKP ne določa, da se obdolženec v svojo škodo ne bi mogel pritožiti in da nima določbe, ki bi onemogočala pritožbo v obdolženčevo škodo, kršitve navedenega zakonskega določila ne uveljavljajo. Z navedbami, da iz določila 367. člena ZKP oziroma iz določb 366. do 368. člena ZKP ni mogoče razbrati, da se obdolženec ne bi mogel pritožiti v svojo škodo, ne utemeljujejo, da je pritožbeno sodišče prekršilo določbo 367. člena ZKP, in da naj bi v posledici te kršitve storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, saj ne obrazložijo in ne pojasnijo, kateri del določbe 367. člena ZKP je bil prekršen.

13. Razlaga določbe 367. člena ZKP, ki določa subjekte, ki se smejo pritožiti zoper sodbo sodišča prve stopnje, privede do zaključka, da se obdolženec in njegov zagovornik lahko pritožita v korist obdolženca, torej obdolženec se lahko pritoži v lastno korist. Pritožba v škodo je v nasprotju s položajem obdolženca v kazenskem postopku in s funkcijo obrambe, ki se v tem postopku uresničuje. Kdaj gre za pritožbo v škodo, je seveda potrebno presojati v vsakem konkretnem primeru glede na vrsto odločbe in glede na navedbe v pritožbi. Zagovorniki sicer v zahtevi pravilno in korektno navajajo, da se obdolženec lahko pritoži zoper zanj ugodno sodno odločbo, saj takšne pritožbe ZKP ne prepoveduje, in da so med posameznimi razlogi, zaradi katerih je sodišče izdalo ali pa bi moralo izdati za obdolženca ugodno sodno odločbo, lahko pomembne razlike. Zagovorniki pri utemeljevanju, da je višje sodišče ravnalo napačno in da je obdolžencu odklonilo pravni interes za pritožbo, ker je v obrazložitvi sklepa zapisalo, da se obdolženec v svojo škodo ne more pritožiti, citirajo del komentarja Zakona o kazenskem postopku k 367. členu na straneh 772 do 773. V nadaljevanju pa je v komentarju na 773. strani navedeno: „seveda pa dejanski interes obtoženca še ne pomeni, da ima pravni interes za pritožbo; neposredni pravni interes za pritožbo zoper oprostilno ali zavrnilno sodbo bi moral obtoženec posebej izkazati glede na to, da ima vsaka oprostilna in zavrnilna sodba enake pravne učinke – za vse velja prepoved ponovnega sojenja o isti stvari“.

14. Kazenski postopek zoper obdolženega A. A. je bil s pravnomočnim sklepom ustavljen, ker je sodišče prve stopnje ocenilo, da kazenski pregon ni več dopusten zaradi zastaranja (4. točka 357. člena ZKP). Tudi po odločitvi višjega sodišča, ki je pritožbo zagovornikov obdolženca zavrnilo kot neutemeljeno, je odločitev v izreku prvostopenjskega sklepa ostala nespremenjena.

15. Z odločbami Ustavnega sodišča Up-879/14, Up-883/14 in Up-889/14 z dne 20. 4. 2015 je bila razveljavljena pravnomočna sodna odločba. Višje sodišče je v izpodbijanem sklepu zavzelo stališče, da po pravnomočnosti sodbe kazenski pregon ne teče več. Takšno stališče izhaja iz načelnega pravnega mnenja Vrhovnega sodišča z dne 16. 6. 1999 v zvezi z zastaranjem, da s pravnomočnostjo sodbe preneha teči zastaranje kazenskega pregona. Če se po zahtevi za varstvo zakonitosti pravnomočna sodba razveljavi in zadeva vrne v novo razsojo, se v postopku nove razsoje ne uporabljajo določbe KZ in ZKP o zastaranju kazenskega pregona (razen v primeru, ko bi ob pravilni uporabi zakona kazenski pregon zastaral že pred pravnomočnostjo sodbe, ki je bila po zahtevi za varstvo zakonitosti razveljavljena). V sodbi I Ips 160/2007 z dne 10. 1. 2008 je Vrhovno sodišče zavzelo stališče, da če se z odločbo Ustavnega sodišča pravnomočna sodba razveljavi in zadeva vrne v novo sojenje, se določbe KZ in ZKP o zastaranju uporabijo le, če je kazenski pregon zastaral že pred pravnomočnostjo sodbe, ki je bila razveljavljena. Vrhovno sodišče je presodilo, da velja tudi, če se pravnomočna sodba razveljavi z odločbo Ustavnega sodišča, ki je odločalo o vloženi ustavni pritožbi, to situacijo obravnavati podobno kot, če se sodba razveljavi v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti (točke 32. do 34. sodbe). Podobno stališče je zavzelo Vrhovno sodišče tudi v sodbi IV Ips 81/2015 z dne 19. 1. 2016, da zastaranje pregona za prekršek preneha teči z dnem pravnomočnosti odločbe o prekršku in v postopku nove razsoje zastaranje pregona „ne oživi“. V citirani sodbi (deklaratorni)(1) je Vrhovno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje po razveljavitvi pravnomočne sodbe o prekršku z uporabo splošnih določb o zastaranju pregona o prekršku (42. člen Zakona o prekrških, v nadaljevanju ZP-1) kršilo določbo 4. točke prvega odstavka 136. člena, v zvezi s 3. točko 156. člena ZP-1, saj je zastaranje pregona za prekršek prenehalo teči z dnem pravnomočnosti sodbe o prekršku. Vrhovno sodišče je v tej zadevi o postopku novega odločanja o prekršku po razveljavitvi pravnomočne sodbe o prekršku z zahtevo za varstvo zakonitosti določilo, da mora sodišče o prekršku in storilčevi odgovornosti zanj odločiti v razumnem roku (v obrazložitvi sodbe je navedlo, da je ta rok dve leti, ob primerjavi določbe drugega odstavka 91. člena KZ-1, ki določa, da če je pravnomočna sodba v postopku za izredno pravno sredstvo razveljavljena, je v novem sojenju zastaralni rok dve leti od razveljavitve pravnomočne sodbe). V odločbi U-I-25/07 z dne 11. 9. 2008 je Ustavno sodišče odločilo, da je ZKP v neskladju z 2. členom Ustave, ker ne določa roka, v katerem bi moral biti postopek nove razsoje pravnomočno končan. Določilo je izvršitev svoje odločbe, da mora biti v postopku nove razsoje kazenski postopek končan v roku dveh let. Člen 91. KZ-1 ne določa roka za primer, ko je pravnomočna sodba razveljavljena z odločbo Ustavnega sodišča na podlagi ustavne pritožbe, vendar je situacija smiselno podobna postopku o prekršku (citirana sodba IV Ips 81/2015). Iz citirane ustavne odločbe in iz določbe drugega odstavka 91. člena KZ-1 izhaja, da postopek nove razsoje ne more trajati v nedogled, temveč mora biti časovno omejen. Zakonodajalec oziroma ustavna odločba sta njegov rok omejila na dve leti. Za obdolženca, ki se znajde v postopku nove razsoje, ki sam po sebi prinaša omejitve in poseganja v njegove pravice ter pomeni zanj stanje negotovosti glede konca kazenskega postopka, ni nepomembno, koliko časa bo zoper njega tekel postopek in koliko časa bodo nad njim visele posledice postopka. Določbe o rokih za zastaranje pregona in določbe o roku za novo sojenje imajo enako ustavnopravno izhodišče in cilj, to je odpravljanje negotovosti, do kdaj sme država z vodenjem kazenskega postopka posegati v pravice posameznika oziroma učinkovito zagotavljanje splošne prepovedi nerazumne in stvarno neupravičene pravne negotovosti kot vidika zahteve po pravni varnosti iz 2. člena Ustave (točki 7 in 14 odločbe Ustavnega sodišča U-I-25/07, in tudi odločba Ustavnega sodišča U-I-262/10 z dne 23. 6. 2011 točka 9). Zastaranje v kazenskem pravu je po svoji vsebini povezano z upravičenjem države za pregon ali izvršitev kazenske sankcije, z zastaranjem pa ugasne pravica države do kaznovanja tako, da s potekom časa preneha možnost, da država to pravico uresniči. Zastaranje je izrazito omejevalen institut za državo in je v korist pravic in pravne varnosti obdolžencev (točka 23. odločbe Ustavnega sodišča Up-387/07, U-I-80/09 z dne 1. 10. 2009). Tako velja tudi za postopke po razveljavitvi pravnomočne sodbe z ustavno pritožbo, ker po razveljavitvi pravnomočne odločbe zastaranje ne teče več, da se mora postopek končati v razumnem roku oziroma v roku, ki ne more biti drugačen kot rok za novo sojenje v postopku, ko je bila pravnomočna sodba razveljavljena z izrednim pravnim sredstvom.

16. Po razveljavitvi sodb sodišč prve, druge in tretje stopnje je torej, kot je ugotovilo sodišče druge stopnje v točki 13 sklepa z dne 25. 11. 2015, pravica države do kaznovanja oziroma do pregona ugasnila prej, kot bi po ustavni odločbi U-I-25/07 nastopilo zastaranje v postopku nove razsoje. Tega stališča tudi zagovorniki s svojimi navedbami v zahtevi niso uspeli izpodbiti. Stališče, da je prišlo do kršitve kazenskega zakona, je obdolžencu v korist in rezultat takšnega stališča je pravnomočna ustavitev kazenskega postopka zoper obdolženca, ker kazenski pregon ni več dopusten zaradi zastaranja (4. točka 357. člena ZKP). Zastaranje je negativna procesna predpostavka, sodi kot institut v kazensko materialno pravo, onemogoča pa vsebinsko odločitev o posamezni zadevi, torej predstavlja procesno oviro. Sodišče odloči iz procesnih razlogov o obtožbi, ne da bi se spuščalo v njeno utemeljenost, samo ugotovi razlog in ne more nadaljevati postopka. Če je ugotovljeno, da je nastopilo zastaranje, ni več pogojev za kazenski postopek oziroma postopek nove razsoje, do katerega pride po razveljavitvi pravnomočne sodbe. Da mora vložnik zahteve in tudi pritožbe zoper ugodno odločitev, izkazati, da bi ob hipotetičnem uspehu z vloženim pravnim sredstvom izboljšal svoj pravni položaj, izhaja tudi iz določbe 31. člena Ustave. Po tej določbi nihče ne sme biti ponovno obsojen ali kaznovan zaradi kaznivega dejanja, za katerega je bil kazenski postopek zoper njega pravnomočno ustavljen, ali je bila obtožba zoper njega pravnomočno zavrnjena, ali je bil s pravnomočno sodbo oproščen ali obsojen (tudi zagovorniki v zahtevi ugotavljajo, da je glede na pravne učinke sklepa o ustavitvi postopka za obdolženca pravnoformalno povsem vseeno, zaradi katerih razlogov se postopek ustavi, ker v vseh primerih velja prepoved ponovnega sojenja o isti stvari). V odločbi U-I-92/97 z dne 8. 5. 1997 je Ustavno sodišče zapisalo, da: „ima ustavna pravica prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari dva bistvena vidika. Eden je v tem, da posameznik ne more biti ponovno obsojen za kaznivo dejanje, za katero je bil že obsojen s pravnomočno sodbo sodišča. Drugi pa je v tem, da na podlagi te pravice domneva nedolžnosti, ki po določbi 27. člena Ustave velja v kazenskem postopku za vsakogar, dokler ni njegova krivda ugotovljena s pravnomočno sodbo, preraste v primeru pravnomočne ustavitve kazenskega postopka, pravnomočne oprostilne ali pravnomočne zavrnilne sodbe v neizpodbojno domnevo. Ta učinkuje absolutno, ker celo v primeru pravnomočne oprostilne sodbe zaradi nedokazanosti dejanja zoper posameznika, tudi če bi se kasneje našli novi dokazi, ni mogoče izvesti ponovnega sojenja“ (enako stališče je ponovljeno v odločbi Up-46/99 z dne 18. 12. 2002). Prepoved sojenja o isti stvari v zadevah, v katerih je po začetku kazenskega postopka odločeno, ali iz vsebinskih (meritornih) oziroma formalnih razlogov, učinkuje kot res iudicata in preprečuje ponovno sojenje o isti stvari, kar je neizpodbitno povezano z domnevo nedolžnosti. Po razveljavitvi sodb sodišč prve, druge in tretje stopnje v obravnavani zadevi se je ponovno vzpostavila za obdolženca domneva nedolžnosti, ki je z ustavitvijo kazenskega postopka prešla v neizpodbojno domnevo. Postopek je bil ustavljen iz formalnih razlogov, ker so nastopile okoliščine, zaradi katerih kazenski pregon oziroma ponovno sojenje ni več dopustno iz razloga za zavrnilno sodbo po 4. točki 357. člena ZKP. Pri zavrnilni sodbi ali ustavitvi postopka iz formalnih razlogov se sodišče ne spušča v vsebinsko presojo glavne stvari. Kadar gre za ustavitev iz formalnih razlogov po določbi tretjega odstavka 293. člena ZKP se sodišče v obrazložitvi ne spušča v presojo o utemeljenosti obtožbe, ampak obrazloži zakonski razlog za ustavitev postopka. Če je ugotovljeno zastaranje pregona, ni več razlogov za odpiranje dejanskih vprašanj ali za presojo drugačnih dejstev in razpravljanje o vsebini.

17. Sodišče je odločilo iz procesnih razlogov (izrek pravnomočnega sklepa) o obtožbi in se ni spuščalo v presojo njene utemeljenosti. Zagovorniki v zahtevi navajajo, da je ustavitev kazenskega postopka iz razloga, da je kazenski pregon zoper obdolženega A. A. zastaral, za obdolženca glede na njegov položaj v družbi in politiki, neugodna. Z zatrjevanjem, kakšen je položaj obdolženca v družbi in politiki, s citiranjem, kako javnost dojema odločitev, da je kazenski pregon zoper obdolženca zastaral, s citiranjem navedb predsednika vlade, zagovorniki ne utemeljujejo razlogov, s katerimi bi izpodbili odločitev o ustavitvi kazenskega postopka. Z navedbami ne uveljavljajo pravnih razlogov za sprejem drugačne odločitve v zvezi z ugodno odločbo za obdolženca, ampak razloge, ki predstavljajo dejanske razloge, ki bi, po oceni zagovornikov, lahko dosegli obdolženčevo rehabilitacijo v očeh javnosti. Glede na predstavljen pomen zastaranja in učinke, ki jih ima sklep o ustavitvi postopka, ki so popolnoma enaki kot oprostilna ali zavrnilna sodba, zagovorniki z navedbami o pravnem interesu, kršitve postopka ali zakona, ki bi lahko privedla do drugačne odločitve, niso izkazali.

18. Po navedenem so neutemeljene navedbe zagovornikov, da sta obrazložitev in izrek sklepa sodišča druge stopnje sama s seboj v nasprotju, saj je sodišče zavrnilo pritožbo in tudi vsebinsko presodilo pritožbene navedbe, torej ni le formalno presodilo dovoljenosti pritožbe in je zato ni zavrglo. Obrazložitev je v skladu z izrekom in zato zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana. Ker je sodišče druge stopnje sprejelo eno izmed odločitev, ki je predvidena v tretjem odstavku 402. člena ZKP, ni moglo kršiti te določbe. Vrhovno sodišče tudi ugotavlja, da pravica do pritožbe iz 25. člena Ustave obdolžencu ni bila kršena in da zagovorniki neutemeljeno zatrjujejo, da je pritožbeno sodišče obdolžencu pravico do pritožbe odreklo.

B-3.

19. V zahtevi zagovorniki utemeljujejo, da je višje sodišče napačno presodilo, da je bil materialni preizkus obtožnega predloga okrajne sodnice pravilen ter da okoliščine, ki bi narekovale zavrženje obtožnega predloga, niso podane. Menijo, da bi bilo po preizkusu obtožnega predloga, le-tega potrebno zavreči na podlagi določbe prvega odstavka 437. člena ZKP iz razloga po 1. točki prvega odstavka 277. člena ZKP. Sklicujejo se na odločbo Ustavnega sodišča Up-879/2014 z dne 20. 4. 2015 in menijo, da je ob ugotovitvi, da je bila kršena pravica iz 28. člena Ustave, da v opisu dejanja niso konkretizirani abstraktni zakonski znaki izvršitvenih dejanj, slednje moralo imeti logično posledico v ugotovitvi, da dejanje, ki je predmet obtožbe, ni kaznivo dejanje (1. točka prvega odstavka 277. člena ZKP). Upoštevaje ugotovitve Ustavnega sodišča v citirani odločbi, iz katerih izhaja, da opis kaznivega dejanja, za katerega je bil obdolženi pravnomočno obsojen, ne zajema konkretizacije zakonskega znaka sprejema obljube nagrade, bi sodišče moralo v postopku nove razsoje s sklepom zavreči obtožni predlog v skladu z določbo prvega odstavka 437. člena ZKP iz razloga po 1. točki prvega odstavka 277. člena ZKP, ker dejanje, ki je predmet obtožbe, ni kaznivo dejanje. Sklep o zavrženju obtožnega predloga iz navedenih razlogov bi tako moralo izdati že prvostopenjsko sodišče, v pritožbenem postopku pa višje sodišče. Zato menijo, da sta sodišči prve in druge stopnje zagrešili tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, ker pri odločanju nista uporabili določbe 1. točke prvega odstavka 277. člena ZKP. Zaradi navedene kršitve pa sta oba napadena sklepa, kot navajajo zagovorniki, nepravilna in nezakonita. Vrhovnemu sodišču pa predlagajo, da upoštevaje naravo zatrjevane kršitve in odločbo Ustavnega sodišča Up-879/14 z dne 20. 4. 2015 spremeni pravnomočen sklep in kazenski postopek zoper obdolženca ustavi iz razloga po 1. točki prvega odstavka 277. člena ZKP.

B-4.

20. Zavrženje obtožnega akta na podlagi določbe prvega odstavka 437. člena ZKP iz razloga po 1. točki prvega odstavka 277. člena ZKP je formalna odločitev, ki jo sodišče sprejme v fazi takoimenovanega predhodnega preizkusa obtožnega predloga, ki ga mora opraviti takoj po prejemu obtožnega predloga. V fazi, ko je mogoče zavreči obtožni akt po prvem odstavku 437. člena ZKP iz razloga po 1. točki prvega odstavka 277. člena ZKP, se kazenski postopek še ni začel. Ustavitev postopka po 277. členu ZKP pa je institut rednega kazenskega postopka in se uporablja v postopku ugovora zoper obtožnico (te faze postopka v skrajšanem postopku pred okrajnim sodiščem ni). Sodnik je po določbi 435. člena ZKP dolžan po uradni dolžnosti opraviti preizkus obtožnega akta, ki se nanaša na njegove obvezne sestavine (prvi odstavek 434. člena ZKP) in na obstoj procesnih in materialnih pogojev za zavrženje (prvi odstavek 437. člena ZKP). V obravnavani zadevi se je kazenski postopek že začel, zato se določba 437. člena ZKP ne more uporabiti. Zavrženje obtožnega predloga je možno le v tisti fazi postopka, ki predstavlja predhodni preizkus. V kateri fazi postopka je mogoče zavreči obtožni predlog, pojasnjuje sodba Vrhovnega sodišča I Ips 255/2007 z dne 13. 9. 2007, da predodelitev zadeve drugemu sodniku, potem, ko je bil obtožni predlog že vročen obdolžencu in ko je bila razpisana glavna obravnava, ne dovoljuje ponovnega preizkusa in zavrženja obtožnega predloga. Po razpisu glavne obravnave se o obtožnem predlogu odloči praviloma z meritorno ali formalno sodbo, razen če ne pride do ustavitve postopka ali do zavrženja obtožnega akta zaradi okoliščin, ki začasno preprečujejo pregon – sedmi odstavek 443. člena v zvezi s 352. členom ZKP (sodba Vrhovnega sodišča I Ips 97/96 z dne 9. 1. 1997). Enako stališče je zavzeto tudi v sodbi I Ips 215/2000 z dne 6. 2. 2003, da lahko sodnik zavrže zasebno tožbo ob pogojih, določenih v prvem odstavku 437. člena ZKP, dokler ne odredi, da se zasebna tožba vroči obdolžencu. Po tej fazi, pa je postopek ob izpolnjenih pogojih mogoče le ustaviti, če je zadeva že v fazi glavne obravnave, pa odločiti s sodbo, saj se je kazenski postopek s procesnim dejanjem sodišča, torej odreditvijo, da se zasebna tožba vroči obdolžencu, začel. V odločbi I Ips 193/2000 z dne 13. 9. 2000 je Vrhovno sodišče navedlo, da je odredba sodnika o vročitvi obtožnega akta tisto dejanje, s katerim da sodišče soglasje za začetek postopka in brez katerega se le-ta ne more začeti (po navedenem je pravno stališče višjega sodišča, da je sodnica prve stopnje opravila materialni preizkus obtožnega akta napačno, vendar tega vložniki zahteve vsebinsko ne izpodbijajo).

21. Pravnomočna sodba je bila (sodbe sodišč prve, druge in tretje stopnje) razveljavljena z odločbo Ustavnega sodišča. Zadeva je bila vrnjena okrajnemu sodišču v novo odločanje pred drugim sodnikom. Sojenje pred pristojnim sodiščem, ki mu je bila zadeva vrnjena v novo odločanje, se znajde v enaki fazi postopka, kot v primerih, ko bi sodno odločbo razveljavilo hierarhično višje sodišče znotraj sistema rednega sodstva (Jadranka Sovdat, Zavezujoča narava določb Ustavnega sodišča, Podjetje in delo, 2015, številka 7-6, stran 1374). Razveljavitev pravnomočne sodbe na podlagi ustavne pritožbe pomeni, da se postopek vrne v tisto fazo, v katero bi se vrnil postopek po razveljavitvi sodbe ali sodišča prve stopnje s sklepom pritožbenega sodišča ali po razveljavitvi pravnomočne sodbe v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti. Po določbi prvega odstavka 397. člena ZKP, ki ureja postopek po razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje, sodišče prve stopnje, ki je dobilo zadevo v sojenje, vzame za podlago prejšnjo obtožnico. Če je sodba sodišča prve stopnje deloma razveljavljena, vzame za podlago samo tisti del obtožbe, ki se nanaša na razveljavljeni del sodbe. Prvi odstavek 428. člena ZKP pa določa, da se, če se pravnomočna sodba razveljavi (v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti) in zadeva vrne v novo razsojo, vzame za podlago prejšnja obtožnica ali tisti njen del, ki se nanaša na razveljavljeni del sodbe. Določbi 397. in 428. člena ZKP napotujeta na razlago, da se v novem sojenju uporabljajo določbe, ki veljajo za glavno obravnavo, kar vključuje tudi vezanost sodišča na obtožnico (primerjaj točko 13 odločbe Ustavnega sodišča U-I-25/07). Enak sklep je mogoče napraviti tudi na podlagi nadaljnjih določb obeh citiranih členov, da smejo na novi glavni obravnavi stranke navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze (drugi odstavek 397. člena ZKP) in da smejo pred sodiščem prve oziroma druge stopnje stranke navesti nova dejstva in predložiti nove dokaze (tretji odstavek 428. člena ZKP).

22. Zagovorniki se po navedenem v zahtevi za varstvo zakonitosti zavzemajo za odločbo, ki je po razveljavitvi pravnomočne sodbe z odločbo Ustavnega sodišča, v ponovnem sojenju ni mogoče sprejeti. Tako v postopku z rednimi kot izrednimi pravnimi sredstvi, se tudi v postopku, ko je sodna odločba razveljavljena z odločbo Ustavnega sodišča, zadeva vrne v fazo priprav na glavno obravnavo, ko je obtožni akt že preizkušen in se nato opravi glavna obravnava in po glavni obravnavi na novo odloči s sodbo, ali če nastopijo razlogi za ustavitev kazenskega postopka, kazenski postopek ustavi (na primer po določbi 293. člena ZKP). Zato zagovorniki z navedbami, v katerih trdijo, sklicujoč se na odločbo Ustavnega sodišča, da v opisu kaznivega dejanja v obtožnem predlogu niso konkretizirani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja po prvem odstavku 269. člena KZ in z zavzemanjem na tej podlagi za zavrženje obtožnega predloga po določbi prvega odstavka 437. člena ZKP, v zvezi s 1. točko prvega odstavka 277. člena ZKP, ne uveljavljajo razlogov, s katerimi bi utemeljili spremembo napadene pravnomočne odločbe in ne utemeljujejo kršitve določbe 1. točke prvega odstavka 277. člena ZKP, saj se zavzemajo za odločitev, ki je po zakonu ni več mogoče sprejeti.

B-5.

23. V zahtevi za varstvo zakonitosti zagovorniki tudi navajajo, da ima obdolženi A. A. nedvomno pravni interes, da se kazenski postopek zoper njega konča z oprostilno sodbo (trditve ne utemeljijo, ampak nadaljujejo z navedbami, da naj se postopek konča z zavrženjem obtožnega predloga). Zagovorniki v pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje niso uveljavljali razlogov za razveljavitev sklepa sodišča prve stopnje in za vrnitev zadeve temu sodišču v novo sojenje ter za izrek oprostilne sodbe po opravljeni glavni obravnavi. Niso uveljavljali, da bi bilo potrebno po razveljavitvi sodb sodišč prve, druge in tretje stopnje z odločbami Ustavnega sodišča Up-879/2014, Up-883/2014 in Up-889/2014 izreči oprostilno sodbo (peti odstavek 420. člena ZKP).

C.

24. Ker kršitve zakona, ki jih uveljavljajo zagovorniki, niso podane, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

(1) Vrhovno sodišče, kadar spozna, da je zahteva tožilca, vložena v škodo obdolženca, utemeljena, ugotovi le, da je bil zakon prekršen, ne da bi posegalo v pravnomočno odločbo, z deklaratorno sodbo, ki nima nobenih pravnih učinkov.