Jedro

Po določilu 953. člena zakona o obligacijskih razmerjih (naprej ZOR), so lahko s pogodbo o zavarovanju za primer smrti ali o nezgodnem zavarovanju izključene iz zavarovanja tudi določene nevarnosti. V danem primeru je bila pogodbeno dogovorjena izguba zavarovalnih pravic voznika in njegovih svojcev na podlagi 1. odstavka 3. točke 3. člena pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti (AO-90) v povezavi s 5. členom pogojev za zavarovanje imetnika in voznika za škodo (AO plus - 90), zaradi dokazane vzročne zveze delovanja alkohola na zavarovanca ob nezgodi. Glede na spredaj navedeno ugotovitev o stopnji voznikove alkoholiziranosti se je namreč štelo, ker se ni dokazalo nasprotno, da je predmetna nezgoda nastala zaradi dokazane vzročnosti delovanja alkohola na zavarovanca, saj je imel kot voznik motornega vozila ob nezgodi v krvi več kot 0,5 promilov alkohola. Ker je tako izključena obveznost zavarovalnice plačati zavarovalnino tožnicam, tožbeni zahtevek tožnic zoper toženo zavarovalnico ni bil utemeljen.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnic, da jim mora toženka plačati 2.150.000,00 SIT odškodnine z obrestmi, ki jo v pretežnem delu predstavlja odškodnina za duševne bolečine zaradi izgube moža oziroma očeta. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnic zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo in navedeno sodbo potrdilo. Zoper sodbo sodišča druge stopnje so tožnice vložile revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji izvajajo, da tožbenih navedb niso mogle dokazati, ker je sodišče oprlo odločitev na dokaz, ki ga je predlagala toženka. Štelo je, da je bil prednik tožnic vinjen in da zato toženka ne odgovarja za njihovo škodo. Opozarjajo, da je pok. Š. umrl ob 13.10 uri in ker je pred tem izpolnil delovno normo, je moral biti trezen. Zdravnica je z grobim kršenjem predpisov posegla v truplo in tako poškodovala tujo stvar. V urinu najdena koncentracija alkohola je blizu smrtne doze, sicer pa je nemogoče dobiti kri iz trupla z incizijo. Rezultati analize so nemogoči in hudo sporni, saj je lahko odprto vprašanje, kateremu vzorcu pripadajo rezultati analize, ali je prišlo vmes do pomote ali malomarnosti. Analize telesnih tekočin, ki so vzete iz trupel, so drugačne od tistih, s katerimi se ugotavlja prisotnost alkohola pri živem človeku. Gre za načelno vprašanje, ali lahko zdravniki šarijo po truplih, saj je postopek o ravnanju s truplom predpisan, posege pa lahko opravijo strokovno le določene inštitucije. Končno sodišči napačno razlagata tudi določilo 157. člena zakona o varnosti cestnega prometa, saj je lahko policist odredil odvzem krvi le živemu udeležencu nezgode ne pa mrtvemu.

Na vročeno revizijo toženka ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (3. odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Predmet spora je plačilo škode, ki je nastala tožnicam zaradi smrti moža (prvi tožnici) oziroma očeta (drugi in tretji tožnici). Po ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje se je 24.12.1992 smrtno ponesrečil njihov svojec K. Š., ko je z vozilom nenadoma zavozil na levo s ceste. Dalje sta ugotovili, da je voznik vozil pod vplivom alkohola, ker je analiza odvzetih telesnih tekočin ponesrečencu zaradi ugotavljanja prisotnosti alkohola, ki jo je opravil inštitut za sodno medicino, pokazala, da so bile naslednje vrednosti etilnega alkohola v odvzetih tekočinah in sicer po Widmarkovem postopku, v krvi kot najnižja vrednost 2,42 g/kg in v urinu 4,12 g/kg, po plinskem kromatogramu krvi pa 2,45 g/kg. Ugotovili sta še dalje, da v obravnavanem primeru ni bilo ugotovljeno ničesar takega, da bi bila lahko nezgoda in s tem nastala škoda posledica kakšnega drugega razloga kot pa vožnje pod vplivom alkohola. Na podlagi takih ugotovitev sta sodišči prve in druge stopnje zaključili, da odškodninski zahtevek tožnic ni utemeljen zaradi izgube kritnih pravic voznika oziroma njegovih svojcev.

Na prvi in drugi stopnji ugotovljeno dejansko stanje ni moglo biti predmet revizijske presoje (3. odstavek 385. člena ZPP). Prav v tej smeri pa revidentke navajajo obširne razloge, ki predstavljajo ponovitev že pred tem iznešenih trditev in ki iznašajo načelne pomisleke zoper odvzem telesnih tekočin mrtvemu človeku, ker da je to nedovoljen poseg v truplo, ker ga je opravil zdravnik splošne prakse in zaradi česar bi lahko prišlo do raznih napak in pomot. Taka izvajanja pa značaja možnih procesnopravnih kršitev določb 7. in 8. člena ZPP (ki se v reviziji opredeljeno ne zatrjuje) ne morejo imeti niti v vsebinskem pogledu, ker so naperjena le zoper način predpravdnega pribavljanja dokazov, medtem ko se vzročnost med domnevnimi kršitvami in odločitvijo v smislu 1. odstavka 354. člena ZPP niti ne zatrjuje.

Po presoji revizijskega sodišča je bilo materialno pravo na prvi in drugi stopnji odločanja pravilno uporabljeno. Po določilu 953. člena zakona o obligacijskih razmerjih (naprej ZOR), so lahko s pogodbo o zavarovanju za primer smrti ali o nezgodnem zavarovanju izključene iz zavarovanja tudi določene nevarnosti. V danem primeru je bila pogodbeno dogovorjena izguba zavarovalnih pravic voznika in njegovih svojcev na podlagi 1. odstavka 3. točke 3. člena pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti (AO-90) v povezavi s 5. členom pogojev za zavarovanje imetnika in voznika za škodo (AO plus - 90), zaradi dokazane vzročne zveze delovanja alkohola na zavarovanca ob nezgodi. Glede na spredaj navedeno ugotovitev o stopnji voznikove alkoholiziranosti se je namreč štelo, ker se ni dokazalo nasprotno, da je predmetna nezgoda nastala zaradi dokazane vzročnosti delovanja alkohola na zavarovanca, saj je imel kot voznik motornega vozila ob nezgodi v krvi več kot 0,5 promilov alkohola. Ker je tako izključena obveznost zavarovalnice plačati zavarovalnino tožnicam, tožbeni zahtevek tožnic zoper toženo zavarovalnico ni bil utemeljen. Odločitev sodišč prve in druge stopnje, ki sta odškodninski zahtevek tožnic zavrnili, je materialnopravno pravilna. Zato ni podan revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Ker pa revizijsko sodišče tudi ni ugotovilo kakšnih uradoma upoštevnih kršitev (v okviru določb 386. člena ZPP), je moralo neutemeljeno revizijo tožnic zavrniti (člen 393. ZPP).