Jedro

Skrbnost leasingodajalcu nalaga, da vrnjeno vozilo proda za ceno, ki jo lahko iztrži kot dober gospodar, ne pa za kakršnokoli ceno.

Izračun preostale vrednosti predčasno vrnjenega predmeta leasinga se lahko opravi po abstraktnih merilih.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 7.447,43 EUR z zakonsko določenimi obrestmi od 11.10.2003 do plačila in tožeči stranki naložilo v plačilo 7.530,54 EUR pravdnih stroškov tožene stranke.

2. Sodbo tožeča stranka izpodbija v celoti in iz vseh pritožbenih razlogov, višjemu sodišču predlaga, da jo razveljavi in tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da zadevo vrne v novo sojenje. Sodišču očita, da je prezrlo njene dosedanje navedbe, dokaze, izvedensko mnenje B. A. ter pripombe na dopolnitev mnenja z dne 18.12.2012, kar vse so absolutne bistvene kršitve postopka, saj gre za bistveno okoliščino pri ugotovitvi višine poslovne škode. Sodišče ni raziskalo dejanskega stanja v celoti, saj ni odgovorilo na vprašanje zadnjega obroka leasinga oziroma odkupne opcije. Zato je nepravilno ugotovljena višina škode in odločitev sodišča napačna. Odškodnina je odmena za nerealizirani pogodbeni interes leasingodajalca, ki zaradi prekinitve pogodbe ne bo mogel biti dosežen. Leasingodjalec pričakuje ob normalnem teku pogodbenega razmerja iz leasinga ob začetku posla določen prihodek. Potrebno je vsako konkretno razmerje presojati glede na določila, ki zanj veljajo, ter ugotoviti kolikšno realizacijo je leasingodajalec izgubil zaradi protipravnega ravnanja leasingojemalca. V konkretnem primeru je tožeča stranka pričakovala, da bo po koncu dobe odplačil dobila še znesek odkupne opcije ali pa vozilo v posest in bi ga prodala za višino odkupne opcije. Toženkina odkupna opcija je znašala 19.951,83 EUR na dan 28.11.2005, ta znesek je tožeča stranka prikazala in upoštevala pri obračunu škode, na katerega se je sklicevala ves čas postopka. Izvedenka in posledično sodišče sta prezrla, da je tudi odkupna opcija bila pričakovani prihodek tožeče stranke v konkretnem primeru. V izračunu škode bi se morala upoštevati tudi vrednost odkupne opcije - 49. obrok, diskontiran na dan odstopa od pogodbe. V zvezi z vrednostjo vrnjenega vozila pa poudarja, da se ji ne zdi prav, da se upošteva kot vrednost vrnjenega vozila izračun izvedenca, ne pa vrednost prodanega vozila, saj ni imela interesa za prodajo vozila pod ceno. Izvedenec K. je ob cenitvi vrednosti vozila navedel, da je obstajal za prodajo vozila tudi razpon in bi bilo mogoče iztržiti za vozilo tudi 2 % manj, to je 9.800.000,00 SIT. Ta znesek bi bilo potrebno upoštevati kot vrednost vozila, saj bi po mnenju izvedenca K. za ta znesek ob maksimalni skrbnosti lahko prodala vozilo. Ker je odločitev napačna glede odškodninskega dela zahtevka, je posledično nepravilen tudi sklep o stroških postopka. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Predlaga njeno zavrnitev, saj pritrjuje odločitvi prvostopenjskega sodišča, pritožbene navedbe pa v glavnem označuje za pritožbene novote. Meni tudi, da bi bilo potrebno ugotoviti, da narava razmerja med pravdnima strankama ni finančni leasing. Vozila ni bila dolžna odkupiti. Gre za operativni leasing in je upravičeno odstopila od pogodbe. Priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Glede na trditveno in dokazno podlago je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, ki jo je skrbno in jasno obrazložilo. Zato se pritožbeno sodišče sklicuje na razloge izpodbijane sodbe, glede na pritožbene navedbe pa še poudarja in pojasnjuje:

6. Očitanih procesnih kršitev prvo sodišče ni zagrešilo, saj ni spregledalo navedb in dokazov, s katerimi je tožeča stranka utemeljevala višino škode, ki naj bi jo utrpela, ker je zaradi neplačil tožene stranke (kršitev pogodbe) upravičeno odstopila od leasing pogodbe, ki sta jo sklenili pravdni stranki 26. 11. 2001 (v nadaljevanju Pogodba). O vseh relevantnih navedbah in dokazih se je sodišče izjavilo. Ni pa sledilo trditvam tožeče stranke in njenim dokazom v zvezi z odkupno opcijo, katero tožeča stranka nepravilno pojmuje kot 49. obrok po Pogodbi.

7. Pravilno je stališče pritožbe, da ima tožeča stranka pravico do odmene za neralizirani pogodbeni interes, ki ga je imela kot leasingodajalec, in da je potrebno konkretno razmerje presojati po določilih, ki zanj veljajo. Ravno to pa je storilo prvostopenjsko sodišče. Pogodba je, kot je to sodišče obrazložilo že v razveljavitvenih odločbah II Cp 3860/2010 z dne 24.11.2010 in II Cp 188/2012 z dne 1.8.2012, po vsebini pogodba o finančnem leasingu. Ker taka pogodba v pozitivni zakonodaji ni urejena, je ureditev medsebojnega razmerja prepuščena avtonomiji pogodbenih strank, in so materialnopravna izhodišča za razsojo v tej zadevi določila Pogodbe ter Splošnih pogojev pogodbe o operativnem leasingu št. 1/99 tožeče stranke, saj so ti sestavni del sklenjene Pogodbe. Po Pogodbi je imela tožena stranka po poteku leasinga, ki je trajal 48 mesecev in bi morala tožena stranka plačati 48 obrokov po 2.882,16 DEM, predkupno pravico za predmet leasinga. Po poteku pogodbe bi ga lahko odkupila za 39.023,00 DEM plus DDV, kot je določeno v zadnjem stavku točke 18 Pogodbe (priloga A4). Kot navaja sama pritožba, je imela tožena stranka izbiro, ali bo po poteku pogodbe vozilo odkupila. Odkup vozila torej ni bila obveznost tožene stranke po Pogodbi, ampak možnost. Zato tožeča stranka ni mogla utemeljeno pričakovati, da bo po koncu pogodbe tožena vozilo odkupila. Njeno pričakovanje, da bo dobila vozilo v posest in ga prodala, pa se je uresničilo. Vozilo ji je bilo vrnjeno in ga je še pred iztekom Pogodbe prodala, upoštevajoč njene trditve, za znatno višjo ceno kot bi ga odkupila tožena stranka.

8. Pogodba po vsebini predstavlja različico finančnega leasinga z delno amortizacijo. Ker pri tovrstni pogodbi vsota dogovorjenih leasinških obrokov ne krije stroškov in dobička leasingodajalca, je v pogodbi dogovorjena še vrednost predmeta leasinga ob izteku pogodbenega razmerja, po kateri ga ima leasingojemalec pravico odkupiti. V primeru, da leasingojemalec te možnosti ne izkoristi, pa se leasingodajalec praviloma zavaruje tako, da si izgovori obveznost leasingojemalca, da krije morebitno razliko med pogodbeno dogovorjeno vrednostjo in dejansko doseženo prodajno ceno (gl. članek mag. Dunje Jadek Pensa, Nekatere sporne pogodbene klavzule pri indirektnem finančnem lizingu, Pravosodni Bilten št. 3/2003, stran 208). Te možnosti pa si tožeča stranka v konkretnem pogodbenem odnosu ni zagotovila.

9. Tožeča stranka ima pravico do povrnitve obrokov leasinga, ki so zapadli do razdrtja Pogodbe, skupaj z obrestmi, ter škode v višini še nezapadlih leasing obrokov, ki bi jih bila tožena stranka dolžna plačati do izteka Pogodbe, diskontiranih na čas prenehanja Pogodbe ter stroškov v zvezi z razdrtjem Pogodbe. Izvedenskega mnenja B. A. sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo, ker je izvedenka sama pridobivala dokumentacijo pri tožeči stranki in ker je ocenilo, da so pripombe tožene stranke na mnenje utemeljene. Po opozorilu sodišča na spornost izvedenskega mnenja B. A. je sama tožeča stranka predlagala postavitev novega izvedenca (gl. zapisnik z naroka za glavno obravnavo dne 13.9.2007, list. št. 99 spisa). Sodišče je oprlo svojo odločitev na dejanske ugotovitve nove izvedenke mag. M. G., ki je naredila drugačen izračun kot B. A. Izračun je v dopolnitvi svojega mnenja opravila glede na materialnopravno pravilno napotilo sodišča kako naj izračuna višino škode. Samemu izračunu stranki nista ugovarjali.

10. Materialnopravno pravilna je tudi odločitev, da se od tako dobljenega zneska odšteje vrednost vrnjenega vozila, ki ga je tožeča stranka prodala, in sicer vrednost, ki jo je izračunal izvedenec B. J. Skladno s tretjim odstavkom 243. člena Obligacijskega zakonika (OZ) je v primeru, ko je pri kršitvi obveznosti nastala za upnika poleg škode tudi kakšna korist, potrebno to korist primerno upoštevati. Stranka, ki se sklicuje na kršitev pogodbe mora storiti vse razumne ukrepe, da bi se zmanjšala škoda, ki jo je ta kršitev povzročila, sicer lahko druga stranka zahteva zmanjšanje odškodnine (četrti odstavek 243. člena OZ). Skrbnost leasingodajalcu nalaga, da vrnjeno vozilo proda za ceno, ki jo lahko iztrži kot dober gospodar, ne pa za kakršnokoli ceno (odločba VSL I Cpg 1488/99). Tožeča stranka tekom postopka ni argumentirano pojasnila cene, za katero je po njenih trditvah vozilo prodala. Tožena stranka pa je z izvedencem J., mnenju katerega je sodišče utemeljeno v celoti sledilo, saj je strokovno, tožena stranka se je z njim strinjala, tožeča stranka pa na višino izračuna ni podala argumentiranih pripomb, dokazala vrednost vozila, za katero bi ga tožeča stranka ob zadostni skrbnosti lahko prodala. Ker je ta višja od zneska, ki ga zaradi kršitve Pogodbe dolguje tožeči stranki tožena, je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo.

11. Na argumente, s katerimi skuša pritožba izpodbiti izvedenčev izračun, ni mogoče odgovoriti. Pritožba se namreč sklicuje na izvedensko mnenje izvedenca K. in vrednost vozila 9.800.000,00 SIT. V tem postopku izvedenec K. ni bil angažiran in tekom postopka nikoli ni bilo govora o vrednosti vozila 9.800.000,00 SIT. Glede trditve tožeče stranke v pripombah na izvedensko mnenje B. J., da je potrebno mnenje vzeti z rezervo, ker fizični ogled vozila ni bil opravljen (list. št. 234 spisa), pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da se izračun preostale vrednosti predčasno vrnjenega predmeta leasinga lahko opravi tudi po abstraktnih merilih (prim. prej navedeni članek mag. Dunje Jadek Pensa, stran 220). To je razumljivo, saj s predmetom leasinga po prodaji razpolaga neka tretja oseba.

12. V pritožbi uveljavljani pritožbeni razlogi torej niso podani. Izpodbijana odločitev je materialnopravno pravilna, pa tudi uradni preizkus sodbe z vidika procesnih kršitev, taksativno naštetih v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), teh ni pokazal, zato je višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Nosita jih pravdni stranki vsaka svoje: tožeča zato, ker s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP); tožena pa z odgovorom na pritožbo ni pripomogla k odločitvi višjega sodišča (155. člen ZPP).