Jedro

Presoja višine denarne odškodnine za negmotno škodo. Sklicevanje na druge sodbe ne more biti relevantno (ne kot dokaz ne kot pravni vir).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in obsodilo toženo stranko na plačilo odškodnine 1.500.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila ter na plačilo pravdnih stroškov. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

Obe pravdni stranki sta se pritožili, vendar je sodišče druge stopnje njuni pritožbi glede glavne stvari zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Le delno je ugodilo pritožbi tožeče stranke zoper sklep o stroških.

Zoper odločbo sodišča druge stopnje vlaga tožeča stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, napadeno odločbo spremeni tako, da pritožbi v celoti ugodi in prisodi tožeči stranki v celoti zahtevano odškodnino ter pravdne stroške. Pri odmeri odškodnine sodišče ni upoštevalo določila 200. člena ZOR, ki pravi, da sodišče prisodi pravično denarno odškodnino za prestane duševne bolečine. Pri tem sodišče ni zadosti upoštevalo izvedeniškega mnenja izvedenca. Glede na izvedenčeve ugotovitve je prisojena odškodnina za vse zahtevane oblike prestane negmotne škode prenizka. Da gre dejansko za prenizko odškodnino pove tudi sodba Temeljnega sodišča v Kopru, enota v Postojni, opr. št. P 129/91, ko je oškodovanec za podobno škodo prejel višjo odškodnino oz. 3.900.000,00 SIT. Sodišče tudi prezre, da gre pri tožniku za zelo hude telesne poškodbe in posledice.

Na vročeno revizijo (390.člen ZPP) tožena stranka ni odgovorila, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevne (386.člen ZPP) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10.točke 2.odstavka 354.člena ZPP v pravdi ni bilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo le, če jih revident uveljavlja. Tožeča stranka ne uveljavlja nobene. Uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Pri preizkusu pravilne uporabe materialnega prava revizijsko sodišče izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve in druge stopnje (3. odstavek 385. člena ZPP), zato na revidentove navedbe, ki obširno povzemajo izvedeniško mnenje, ni mogoče odgovarjati. Neupoštevne so tudi tiste revizijske navedbe, ki se nanašajo na po tožnikovem mnenju podobne primere in višje odškodnine. Vsak oškodovanec zase je poseben primer, ki mu gre odškodnina za njegovo prestano negmotno škodo v mejah kot jih (v danem primeru) določa 200. člen ZOR. Gre torej za zadoščenje, ki mora biti individualizirano v okvire t.j. medsebojna razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami in odškodninami zanje, kar res oblikuje sodna praksa. Vendar to ne pomeni, da bi moralo sodišče upoštevati ob obravnavanju posameznega primera predložene sodbe iz drugih zadev (ne kot dokaz o vrsti oškodovančeve škode glede na druge ne kot pravni vir).

Pač pa je materialnopravno vprašanje ali je sodišče pri odmeri konkretne odškodnine upoštevalo okvir za odločanje o pravno priznani negmotni škodi (2. odstavek 200. člena ZOR), seveda vse upoštevaje čas odmere t.j. čas izdaje sodbe sodišča prve stopnje.

Revizija očita sodišču druge stopnje, da ni zadosti upoštevalo ugotovljenih tožnikovih fizičnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem. Iz ugotovitev obeh sodišč izhaja, da je zdravljenje trajalo 20 mesecev, ter da je tožnik trpel 10 dni izredno hude bolečine, hude vsaj dober mesec, zmerne skupaj šteto 6 mesecev, lažje pa še 6 mesecev ter da so lažje bolečine občasno še prisotne. Ob teh ugotovljenih dejstvih je odmerjena odškodnina 400.000,00 SIT primerna.

Iz naslova prestanih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je bila odmerjena odškodnina 800.000,00 SIT. Ugotovitve sodišča prve stopnje glede tožnikovih posledic so: srednje močno zavrta gibljivost roke v ramenu in delna oslabitev roke, malo zavrta gibljivost v desnem skočnem sklepu in oslabitev desne noge v celoti, zaradi česar ni sposoben za večje fizične napore, daljšo hojo in stojo, ne more opravljati dela čepe in v pokleku, poskakovati ali kako drugače obremenjevati desno nogo. Upoštevaje zgoraj opisani način presoje odmerjene odškodnine in dejstva, da je sodišče prve stopnje upoštevalo tožnikovo šepanje pri odmeri odškodnine za skaženost, revizijsko sodišče ugotavlja, da je prisojena odškodnina primerna.

Glede odškodnine za prestane duševne bolečine zaradi strahu revident v reviziji le ponavlja ugotovitve, ki jih je po prebranem izvedeniškem mnenju sprejelo sodišče prve stopnje (močan strah ob nezgodi, stanje šoka, intenziven strah 14 dni in nato strah pred vsakim operativnim posegom in za izid zdravljenja). Revizijsko sodišče k odmerjeni odškodnini t.j. 150.000,00 SIT nima pripomb. V enakem znesku je bila odmerjena tudi odškodnina zaradi duševnih bolečin zaradi skaženosti in tudi k tej presoji ni kaj pripomniti. Revizijsko sodišče le opozarja, da je pri preizkusu pravilne uporabe materialnega prava upoštevalo tudi tožnikovo starost in spol. Revizija napada tudi sklep o stroških. Po 1. odstavku 400. člena ZPP to ni sklep, s katerim je bilo postopek pravnomočno končan. Gre le za odločitev o akcesorni terjatvi glavne stvari. Zato je revizija v tem delu nedovoljena in nanjo ni potrebno odgovarjati.

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in ne razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti, jo je bilo potrebno zavrniti kot neutemeljeno (393.člen ZPP).