Jedro

Dejansko stanje je bilo ob ustrezni oceni dokazov popolno in pravilno ugotovljeno ter obd. kot pritožnik take ocene ni mogel izpodbiti. Uspešno pa je izpodbijal odločitev o stroških kazenskega postopka zaradi nizke invalidnine.

Izrek

Pritožbi obdolženca se delno ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o stroških kazenskega postopka spremeni tako, da se obdolženca oprosti plačila stroškov postopka iz 1. do 6. točke 2. odst. člena 92 KP, v ostalem pa se pritožba obdolženca zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Radovljici je z izpodbijano sodbo obdolženca spoznalo za krivega, da je storil kaznivo dejanje razžalitve po členu 169/1 KZ in kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po členu 133/2 in 1 KZ, ter mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo enotno kazen 1 meseca in 15 dni zapora s preizkusno dobo enega leta.

Proti sodbi se je pravočasno pritožil obdolženec zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi odločbe o kazenski sankciji in zaradi stroškov postopka, ter predlagal, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da ga oprosti obtožbe za kaznivo dejanje iz prve točke izreka sodbe, da mu zniža kazen za kaznivo dejanje iz druge točke izreka sodbe in da ga oprosti plačila stroškov kazenskega postopka.

Zasebna tožilka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev pritožbe in navaja, da pritožbene navedbe niso resnične in se ne tičejo sodbe.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče meni, da je prvostopno sodišče po oceni vseh dokazov in obdolženčevega zagovora pravilno ugotovilo, da je obdolženec storil obe očitani kaznivi dejanji. Zasebna tožilka je podrobno in prepričljivo opisala dogajanje dne 19. in 20.2. 1997. Obdolženec je tudi sam priznal, da je v prepiru dne 19.2.1997 zasebni tožilki izrekel vse očitane besede in jih je na glavni obravnavi tudi smiselno ponovil. Priznal je še, da je dne 20.2.1997 v prepiru izrekel nekatere izmed besed, ki mu jih očita zasebna tožba. Navedbe zasebne tožilke in samega obdolženca o dogajanju dne 19.2.1997 je potrdila tudi priča R. S., katere izpovedba pa v danem primeru ni odločujoč dokaz. Šele v pritožbi pa obdolženec zatrjuje, da naj priča ne bi bila prisotna ob dogajanju dne 19.2.1997, ker je v takšnem času nikoli ni doma. Po mnenju pritožbenega sodišča je sicer prvostopno sodišče utemeljeno štelo, da je omenjena priča opisala dogodek objektivno, tako, kot ga je v resnici videla. Prvostopno sodišče je pravilno ugotovilo, da gre za eno kaznivo dejanje razžalitve, saj dogajanje dne 19. in 20.2.1997 predstavlja celoto. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je obdolženec vse očitane besede zasebni tožilki izrekel z namenom, da bi jo razžalil, kar pomeni, da je glede tega podan njegov naklep. Z izrečenimi besedami je zasebno tožilko nedvomno res razžalil. Tudi glede kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe je sodišče pravilno ugotovilo, da je bilo storjeno z direktnim naklepom.

Obdolženčevega zagovora, da se je le branil, ni mogoče sprejeti. V zvezi s tem je prvostopno sodišče pravilno ocenilo, da ravnanja oškodovanke ni mogoče šteti za takšen napad, ki bi zahteval obrambo z nožem. Prav tako ni mogoče sprejeti obdolženčeve trditve, da je šlo pri udarcu v obraz za nehoten gib. Kot je povedal obdolženec sam, izhaja pa tudi iz zdravniškega potrdila in izvedenskega mnenja, je zamahnil z nožem proti oškodovanki večkrat, pa tudi udarec s posodo v obraz je bil precej močan, kar potrjujejo tudi oškodovankine poškodbe. Vse to pa kaže na to, da je obdolženec oškodovanko hotel poškodovati.

Nadalje pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila obdolžencu izrečena pravična kazenska sankcija. Za kaznivo dejanje razžalitve po členu 169/I KZ zakon predpisuje denarno kazen ali zapor do treh mesecev, za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po členu 133/II in I KZ pa zapor do treh let. V danem primeru je prvostopno sodišče kot olajševalno okoliščino upoštevalo, da je obdolženec težka invalidna oseba, ki je v življenju v marsičem prikrajšana, da živi v skupni hiši z oškodovanko, pri čemer sta drug z drugim zelo obremenjena, kar se kaže v njunih stalnih nesoglasjih in prepirih. Nadalje je kot olajševalno okoliščino upoštevalo dejstvo, da obdolženec še ni bil kaznovan. Prvostopno sodišče je poleg tega upoštevalo, da je tudi oškodovanka sama s svojim ravnanjem in pristopom do obdolženca delno prispevala k temu, da je prišlo do prepira. Kot obteževalno okoliščino pa je prvostopno sodišče po drugi strani upoštevalo dejstvo, da je obdolženec po obravnavanem dogodku ponovno poškodoval oškodovanko, kot izhaja iz podatkov v spisu in zdravniških potrdil. Ob upoštevanju vseh navedenih okoliščin se je prvostopno soidšče utemeljeno odločilo za izrek pogojne obsodbe kot sankcije opozorilne narave, pri čemer je obdolžencu za obe kaznivi dejanju določilo enotno kazen zapora, ki pa ne bo izrečena, če obdolženec ne bo ponavljal kaznivih dejanj. Takšna kazen po mnenju pritožbenega sodišča ni previsoka, ampak je določena v primerni višini in ob ustreznem upoštevanju vseh olajševalnih in obteževalnih okoliščin ter je sorazmerna s težo kaznivih dejanj in stopnjo obdolženčeve kazenske odgovornosti.

Pač pa je bilo treba ugoditi pritožbi glede odločbe o stroških postopka. Če sodišče spozna obdolženca za krivega, v skladu s členom 95/1 ZKP v sodbi izreče, da je dolžan povrniti stroške kazenskega postopka. V nadaljevanju isti zakon v členu 95/4 določa, da sme sodišče v odločbi, s katero odloči o stroških, oprostiti obdolženca povrnitve vseh stroškov ali dela stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena tega zakona, če bi bilo zaradi njihovega plačila ogroženo vzdrževanje obdolženca ali oseb, ki jih je obdolženec dolžan vzdrževati. Kot je obdolženec navedel v svojem zagovoru, prejema 40.000,00 SIT pokojnine mesečno. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da bi bilo ob takih dohodkih zaradi plačila stroškov kazenskega postopka ogroženo preživljanje obdolženca, ki je invalid. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi obdolžencu ugodilo in ga v celoti oprostilo stroškov kazenskega postopka.

Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev materialnega ali procesnega zakona, na kar je pazilo po uradni dolžnosti po 1. odst. 383. čl. ZKP, je torej pritožbi ugodilo le glede odločbe o stroških kazenskega postopka, v ostalem pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in je v nespremenjenih delih izpodbijano sodbo potrdilo.