Jedro

Ker je na prvi pogled očitno, da revidentka svoje vprašanje gradi na zmotnem razumevanju sicer jasnih določb Odloka o občinskem prostorskem načrtu Občine A. in ZGO-1, odgovor na njeno vprašanje ne zahteva vsebinske obravnave revizije, saj ne bi pripomogel k zagotovitvi pravne varnosti, enotni uporabi prava ali razvoju prava preko sodne prakse.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožničino tožbo zoper mnenje Občine A., št. 351-03-0164/2013-2 z dne 18. 11. 2013, v zvezi z odločbo Župana Občine A., št. 351-03-0015/2016 z dne 17. 2. 2016, ker je presodilo, da mnenje ni upravni akt. 2. Zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožnica (v nadaljevanju revidentka) vložila revizijo. Glede njene dovoljenosti se sklicuje na 2. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva plačilo stroškov postopka.

K I. točki izreka:

3. Revizija ni dovoljena.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-11 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Vrhovno sodišče glede na značilnost tega pravnega sredstva ter svoj položaj in temeljno funkcijo v sodnem sistemu svojih odločitev o tem, da revizija ni dovoljena, podrobneje ne razlaga (razlogi za to so pojasnjeni že v sodbi X Ips 420/2014 z dne 2. 12. 2015).

5. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločilo.

6. Revidentka navaja, da gre v zadevi za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali je v konkretnem primeru mnenje tožene stranke upravni akt v smislu 2. člena ZUS-1. Navaja, da je bilo s spornim mnenjem, izdanim na podlagi 73. člena Odloka o občinskem prostorskem načrtu Občine A. (v nadaljevanju Odlok), odločeno o njeni pravici do gradnje nezahtevnega objekta, ker je upravni organ pri odločanju o izdaji ustreznega dovoljenja za gradnjo oziroma legalizacijo vezan na mnenje občine, ki je po svoji vsebini soglasje v smislu 49. b in 49. c člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1).

7. Odlok v sedmem odstavku 73. člena določa, da se lahko v primeru premajhnega razpoložljivega stavbnega zemljišča izjemoma dovoli gradnja pomožno kmetijsko gozdarskega objekta, ob pogojih navedenih v tej določbi ter ob pogoju, da se za vsak poseg pridobi mnenje občinskega upravnega organa, pristojnega za prostor. Odlok torej ne določa, da je pozitivno mnenje občinskega upravnega organa pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja oziroma, da je upravna enota pri odločanju o izdaji gradbenega dovoljenja vezana na mnenje občinskega upravnega organa, kot to navaja revidentka.2 ZGO-1 pa v 49.b in 49.c členu tudi ne določa, da je treba za gradnjo na kmetijskem zemljišču pridobiti soglasje občinskega organa. To obveznost določa za gradnjo v varovalnem pasu gospodarske javne infrastrukture ali za gradnjo na varovanem območju, to je območju, ki je kot tako določeno s posebnimi predpisi.

8. Glede na obrazloženo je že na prvi pogled očitno, da revidentka svoje vprašanje gradi na zmotnem razumevanju sicer jasnih določb Odloka in ZGO-1, zato odgovor na njeno vprašanje ne zahteva vsebinske obravnave revizije, saj ne bi pripomogel k zagotovitvi pravne varnosti, enotni uporabi prava ali razvoju prava preko sodne prakse. Da je v revizijskem postopku pred Vrhovnim sodiščem poudarjen objektivni pomen tega izrednega pravnega sredstva in s tem vloga Vrhovnega sodišča pri razvoju prava, usmerjanju sodne prakse in zagotavljanju njene enotnosti, pa je Vrhovno sodišče že večkrat pojasnilo.3

9. Ker uveljavljani pogoj za dovoljenost revizije ni izkazan, jo je Vrhovno sodišče zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

10. Revidentka z revizijo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

1 Z novelo ZPP-E (Ur. l. RS, št. 10/2017) so bili črtani 83. člen in 86. - 91. člen ZUS-1 (drugi odstavek 122. člena ZPP-E). Ker pa je bila v obravnavanem primeru izpodbijana sodba sodišča prve stopnje izdana pred začetkom uporabe ZPP-E, to je pred 14. 9. 2017, se revizijski postopek konča po do tedaj veljavnem ZPP (tretji odstavek 125. člena ZPP-E) in posledično po dotedanjih določbah ZUS-1. 2 Tudi če bi to določal, bi za tako določbo veljalo pravilo exceptio illegalis. 3 Odločbe Vrhovnega sodišča, kot npr.: X Ips 193/2013, X Ips 397/2014, X Ips 420/2014, X Ips 32/2015, X Ips 174/2015, X Ips 415/2016 in druge.