Jedro

Revizija se dopusti v smeri preizkusa materialnopravne pravilnosti pravnomočne odločitve o vprašanju (ne)izpolnitve toženkine pojasnilne dolžnosti v konkretnem primeru.

Izrek

Revizija se dopusti v smeri preizkusa materialnopravne pravilnosti pravnomočne odločitve o vprašanju (ne)izpolnitve toženkine pojasnilne dolžnosti v konkretnem primeru.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta pogodbi o nakupu obveznic A., obe z dne 15. 2. 2007, s katero sta tožnika kupila od Banke, d. d., vsak po 5.750 lotov obveznic A., nični. Toženki je naložilo, da v 15 dneh tožnikoma vrne vsakemu znesek 570.572,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 15. 2. 2007 dalje do plačila. Odločilo je, da je toženka dolžna povrniti tožnikoma pravdne stroške v znesku 18.723,26 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Sodišče druge stopnje je toženkino pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da toženka sama krije svoje pritožbene stroške, dolžna pa je tožnikoma povrniti njune stroške v znesku 1.555,34 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Predlog za dopustitev revizije zoper sodbo sodišča druge stopnje vlaga toženka. Predlaga dopustitev revizije zaradi odločitve o pomembnih pravnih vprašanjih: 1) Ali obveznica z značilnostjo podrejenosti predstavlja posebno vrsto obveznic oziroma drugo vrsto dolžniškega instrumenta kot navadne obveznice v luči določb Zakona o trgu vrednostnih papirjev in Zakona o vrednostnih papirjih? 2) Ali značilnost podrejenosti obveznic predstavlja takšno značilnost, ki predstavlja glavni (bistveni) predmet pogodbe (ki ga mora zajemati pojasnilna dolžnost) ali pa gre pri tej značilnosti obveznic zgolj za stransko značilnost obveznic (ki je pojasnilna dolžnost ne zajema)? 3) Ali pojasnilna dolžnost izdajatelja obveznic pri vpisu in vplačilu obveznic zajema zgolj tista tveganja, ki obstajajo glede na veljavno pravo v času vpisa in vplačila obveznic, ali tudi tista tveganja, ki nastanejo po vpisu in vplačilu obveznic? 4) Ali je že pred uveljavitvijo novele Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o bančništvu – ZBan-1L obstajala pravna podlaga, na podlagi katere bi imetniki obveznic lahko izgubili svoje pravice iz obveznosti z značilnostjo podrejenosti tudi izven stečaja ali likvidacije banke (in bi jo tako obsegala pojasnilna dolžnost)? 5) Kaj je obsegala pojasnilna dolžnost izdajatelja obveznic z značilnostjo podrejenosti ob prodaji tovrstnih obveznic potrošnikom glede na veljavno pravo v začetku leta 2007 oziroma ali je pojasnilna dolžnost takrat posebej vsebovala tudi obveznost opozorila na značilnost podrejenosti obveznic? Navaja, da je banka svojo pojasnilno dolžnost izpolnila s tem, ko je tožnikoma pojasnila vsa tveganja, ki so obstajala v tedaj veljavnem pravnem redu v času vpisa obveznic, in sicer jima je pojasnila, da lahko v primeru stečaja nad izdajateljem izgubita svoje pravice iz obveznic in s tem tudi zneska, ki sta ju plačala ob vpisu obveznic. Sodišči nista presojali, ali podrejenost spornih obveznic določa bistvene dajatve iz pogodbe, ki kot tako pogodbo karakterizirajo ali pa gre morda za pogoje, ki so v primerjavi s pogoji, ki določajo bistvo pogodbenega razmerja, pomožni, ampak sta podrejene obveznice šteli za posebno vrsto obveznic in zaključili, da so bile podrejene obveznice glavni predmet pogodbe, ki ni bil določen jasno. Zakonodaja namreč ne loči navadnih in podrejenih obveznic, ampak je lastnost podrejenosti le stransko pogodbeno določilo (3. člen Zakona o trgu vrednostnih papirjev in 26. člen Zakona o vrednostnih papirjih). V tedaj veljavnem (ob vpisu obveznic) pravnem redu (pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o bančništvu (Ur. l. RS, št. 96/2013) – v nadaljevanju ZBan-1L) je bila podrejenost določena kot posebna lastnost, ki je bila pomembna samo v primeru stečaja (primerjaj 4. točko prvega odstavka 160. a člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji) in podrejenost obveznic še ni bila razlikovalni dejavnik, na podlagi katerega bi bilo imetnike podrejenih obveznic mogoče obravnavati drugače kot imetnike navadnih obveznic. V zvezi s tem se sklicuje na sodbi Sodišča Evropske unije v zadevah C-26/13 z dne 30. 4. 2014 in C-186/16 z dne 20. 9. 2019 in odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-295/13 z dne 19. 10. 2016. Sodišči sta v okvir pojasnilne dolžnosti nepravilno zajeli tudi obveznost opozorila na tveganja, ki v času vpisa in vplačila spornih obveznic sploh še niso obstajala, saj je bila Direktiva 2001/24/ES implementirana v slovenski pravni rede šele z ZBan-1L, ki je bil uveljavljen 23. 11. 2013 (torej po vpisu spornih obveznic) in šele ZBan-1L je uvedel možnost reorganizacijskih ukrepov, vključno z ukrepom prenehanja kvalificiranih obveznosti, kakor tudi možnost, da bi imetniki podrejenih obveznic prispevali k reševanju bank. Prej veljavni ZBan-1 pa je med reogranizacijskimi ukrepi bank predvideval le možnost izredne uprave, ne pa prenehanja ali konverzije spornih obveznic. V zvezi s tretjim vprašanjem uveljavlja odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča (odločbe II Ips 201/2017 z dne 7. 5. 2018, II Ips 195/2018 z dne 25. 10. 2018 in II Ips 197/2018 z dne 20. 12. 2018). Brezpredmetno je sklicevanje sodišč na Sklep o izračunu kapitala bank in hranilnic (Ur. l. RS, št. 135/2006 in 104/2007), ki ne vsebuje določb o tem, da bi podrejene obveznice lahko prenehale tudi izven stečaja ali likvidacije. Ustavno sodišče pa je v odločbi U-I-295/13 presojalo ustavnost določb ZBan-1 v besedilu, kot je bilo spremenjeno in dopolnjeno z novelami, ki so bile sprejete in uveljavljene po letu 2007. V zvezi s tem uveljavlja odstop od ustaljene sodne prakse Sodišča Evropske unije (zadeve C-526/14 z dne 30. 9. 2016, C-85/12 z dne 24. 10. 2013) in Vrhovnega sodišča (odločbe II Ips 141/2017 z dne 18. 10. 2018, G 8/2009 z dne 13. 3. 2012 in II Ips 61/2015 z dne 2. 6. 2016). Sklicuje se tudi na odločbe Višjega sodišča v Ljubljani III Cp 2452/2016 z dne 4. 1. 2017, I Cp 517/2017 z dne 6. 9. 2017 ter II Cp 2112/2017 z dne 14. 2. 2018, ki jih vse prilaga.

4. Predlog je utemeljen.

5. Pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) so v obravnavanem primeru izpolnjeni glede pravnega vprašanja, opredeljenega v izreku sklepa. Vrhovno sodišče je zato revizijo v tako začrtanem obsegu dopustilo (tretji odstavek 367. c člena ZPP).