Jedro

Splošni pogoji AUVB 95 del zavarovalne pogodbe in da kot taki dopolnjujejo posebne dogovore med pogodbenikoma v navedeni pogodbi ter zavezujejo tako kot ti (prvi odstavek 120. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju: OZ), zato je rok za plačilo zavarovalnine začel teči z dnem, ko sta bila znana temelj in višina toženkine obveznosti, pri čemer je sporno, kdaj je do tega prišlo.

Vse tri kriterije za oceno zahtevnosti soteskanja potrebno presojati kumulativno in v medsebojni povezavi. Upoštevajoč navedeno in dejstvo, da toženka ni nasprotovala oceni izvedenca in sodišča prve stopnje o težavnosti preostalih dveh kriterijev (V2 in I) je potrebno zaključiti, da soteskanja po dolini reke Jerečice ni mogoče opredeliti kot nevarne športne DEJAVNOSTI v smislu ugovora zavarovalnega kritja. Toženka je bila tako s podanim temeljem svoje obveznosti seznanjena najkasneje s prejemom izvedenskega mnenja in je lahko tedaj tudi ugotovila višino svoje obveznosti iz zavarovalne police.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točkah I. in II. izreka spremeni tako, da odslej v celoti glasi: "I. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 40.670,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 882,17 EUR od dne 2. 12. 2011 dalje do plačila in od zneska 39.788,29 EUR od dne 7. 5. 2013 dalje do plačila, vse v roku 15 dni od vročitve sodbe, da ne bo izvršbe.

II. V presežku, to je glede zakonskih zamudnih obresti od zneska 882,17 EUR za čas od dne 27. 5. 2010 do dne 1. 12. 2011 ter glede zakonskih zamudnih obresti od zneska 39.788,29 EUR za čas od dne 27. 5. 2010 do dne 6. 5. 2013, se tožbeni zahtevek zavrne." V preostalem delu se pritožba tožeče stranke zavrne.

II. Pritožba tožene stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v točki III. izreka potrdi.

III. Tožeča in tožena stranka krijeta vsaka sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo razsodilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju: toženka) dolžna, v roku 15 dni, plačati tožeči stranki (v nadaljevanju: tožnici) znesek v višini 40.670,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 882,17 EUR od 2. 12. 2011 dalje do plačila in od zneska 39.788,29 EUR od 31. 5. 2013 dalje do plačila (točka I. izreka), v presežku glede zakonskih zamudnih obresti od zneska 882,17 EUR za čas od 27. 5. 2010 do 1. 12. 2011 ter zakonskih zamudnih obresti od zneska 39.788,29 EUR za čas od 27. 5. 2010 do 30. 5. 2013, je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II. izreka) in odločilo, da je toženka dolžan tožnici povrniti pravdne stroške v znesku 3.392,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15 dnevnega paricijskega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila (točka III. izreka).

2. Zoper delno zavrnitev obrestnega dela tožbenega zahtevka se pritožuje tožnica, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) ter predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da obrestnemu delu tožbenega zahtevka v celoti ugodi, vse s stroškovno posledico za toženko. Bistvo pritožbene graje je, da toženka višine tožbenega zahtevka ni prerekala, posledično pa tudi ni nasprotovala zatrjevanemu teku zakonskih zamudnih obresti od vtoževanega zneska glavnice. Sodišče prve stopnje je zato z delno zavrnitvijo obrestnega dela tožbenega zahtevka kršilo razpravno načelo (7. člen ZPP) in odločilo mimo trditvene podlage toženke, s tem pa je zagrešilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP). Dodaja še, da je toženka že od prejema predpravdnega odškodninskega zahtevka naprej razpolagala z vsemi podatki in listinami potrebnimi za ugotovitev obstoja zavarovalnega primera, zato bi lahko o izplačilu zavarovalnine odločila že ob prejemu le tega.

3. Toženka na pritožbo tožnice ni odgovorila.

4. Zoper točki I. in III. izreka sodbe sodišča prve stopnje se pritožuje toženka, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP ter predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnice kot neutemeljen v celoti zavrne, vse s stroškovno posledico za tožnico. Uvodoma navaja, da tožnica njenih trditev, da je pokojni M.P. skočil z višine 5 m v 2,5 m globok tolmun, ni nikoli prerekala, kar pomeni, da se to dejstvo v skladu z drugim odstavkom 214. člena ZPP šteje za priznano in posledično med pravdnima strankama nesporno. Navedeno dejstvo nenazadnje izhaja tudi iz poročila PU K. z dne 26. 10. 2009. Kljub temu pa je sodišče prve stopnje višino skoka ugotovilo drugače in zaključilo, da je pokojni zavarovanec skočil z višine 3 m ter se pri tem oprlo na izpovedbo priče A.H., s tem pa prekršilo že citirano zakonsko določilo in zagrešilo relativno bistveno kršitev določbe pravdnega postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP), kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. V zvezi z navedenim toženka še dodaja, da imenovana priča ni bila očividec obravnavane nezgode in tako ne more vedeti, od kod je pokojni skočil v tolmun, zaradi česar je njegova ocena o višini skoka relativna. Po drugi strani pa so policisti PU K. opravili ogled kraja dogodka in izmerili višino med točko pokojnikovega odskoka in nivojem tolmuna, zato je policijsko poročilo nedvomno verodostojnejši in zanesljivejši dokaz od izpovedbe zaslišane priče. Posledično je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje v zvezi z višino skoka v tolmun. V nadaljevanju obravnavana pritožba še navaja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka (iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) s tem, ko je mimo trditvene podlage pravdnih strank ugotavljalo morebitno malomarnost pokojnega pri skoku in zaključilo, da je vzrok obravnavane nezgode le nesrečen splet okoliščin, ob tem pa ni pojasnilo, katere so tiste nesrečne okoliščine, ki so v spletu povzročile obravnavano nezgodo, zaradi česar izpodbijane sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Glede na navedeno se toženka zavzema za zaključek, da soteskanje po dolini reke Jeračice predstavlja nevarno športno dejavnost v smislu sklenjene zavarovalne pogodbe, na kar nenazadnje kaže tudi dejstvo, da se je pokojni kljub ustrezni kvalificiranosti, izkušenosti in opremljenosti smrtno poškodoval. 5. Tožnica se v odgovoru na pritožbo toženke zavzema za zavrnitev le - te kot neutemeljene in navaja, da je sodišče prve stopnje v okviru ugotavljanja zahtevnosti soteskanja po dolini reke Jerečiče utemeljeno sledilo izvedenčevi oceni težavnosti konkretnega soteskanja, ki jo je dodatno utemeljilo še z izpovedbo priče A.H. in poudarja, da bi morala biti ocena zahtevnosti tega soteskanja, da bi se ta lahko opredelil kot ekstremni šport vsaj A4 - V4 - IV, česar pa toženka ni zatrjevala niti dokazala, zaradi česar ugotovitev sodišča prve stopnje, da je pokojni skočil iz višine 3 m, ni vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Tožnica v nadaljevanju še nasprotuje s pritožbo zatrjevanim relativnim in absolutnim bistvenim kršitvam določb pravdnega postopka in v tej zvezi navaja, da je sodišče prve stopnje s sklicevanjem na odsotnost pokojnikove malomarnosti ob skoku zgolj utemeljilo svojo odločitev, da je šlo v danem primeru za nezgodni slučaj, na katerega nihče ni imel vpliva. Ob tem je sodišče prve stopnje tudi v zadostni meri obrazložilo objektivne in subjektivne okoliščine usodnega skoka iz katerih izhaja, da je šlo v obravnavanem primeru zgolj za nesrečni splet okoliščin. V zvezi s sporno višino pokojnikovega skoka tožnica še izpostavlja, da iz poročila PU K. z dne 26. 10. 2009 izhaja zgolj pavšalna ocena višine skoka (cca. 5 m), zato je sodišče prve stopnje v tem delu utemeljeno sledilo izpovedbi priče A.H., ki je v celoti skladna z izvedenskim mnenjem. Tožnica tako zaključuje, da je težavnost soteskanja potrebno presojati v konkretnih okoliščinah primera, ki kažejo na to, da soteskanje po dolini reke Jerečice ni izključeno iz zavarovalnega kritja kot nevarna športna dejavnost. 6. Pritožba tožnice je delno utemeljena, pritožba toženke je neutemeljena.

7. ZPP v drugem odstavku 350. člena določa, da sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za zastopanje pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče druge stopnje po pregledu in preučitvi sodnega spisa ugotavlja, da ni podana nobena izmed naštetih ali s pritožbama zatrjevanih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter da je sodišče prve stopnje v pretežnem delu pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo le v delu, ki se nanaša na tek zakonskih zamudnih obresti od vtoževane zavarovalnine, kot bo to pojasnjeno v nadaljevanju te sodbe. Sodišče druge stopnje tako kot pravilne povzema vse preostale pravno relevantne ugotovitve sodišča prve stopnje in v utemeljitev predmetne sodbe še navaja, kot sledi.

O pritožbi tožnice:

8. Tožnica sicer delno utemeljeno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o obrestnem delu tožbenega zahtevka, pri tem pa uvodoma zmotno meni, da toženka ni prerekala višine tožbenega zahtevka oziroma zatrjevanega teka zakonskih zamudnih obresti od vtoževane glavnice. Iz toženkinega odgovora na tožbo namreč izhaja, da ta prereka vse tožbene navedbe, v kolikor se z njimi izrecno ne strinja, pri čemer v prvi vrsti izpodbija že sam temelj tožbenega zahtevka. Ob tem pa sodišče druge stopnje še dodaja, da se obravnavano vprašanje nanaša tudi na pravilno uporabo materialnega prava, na katero pazi sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

9. V zvezi s tekom zakonskih zamudnimi obresti od vtoževane glavnice v višini 40.670,46 EUR (13.556,82 EUR + 27.113,64 EUR) sodišče druge stopnje sicer pritrjuje prvostopenjskemu sodišču, ko to navaja, da v skladu s 3. točko 13. člena Splošnih pogojev AUVB 95 obveznost zavarovalnice do izplačila zavarovalnine zapade v plačilo v 14 dneh od ugotovitve pravnega temelja in višine toženkine obveznosti, nasprotuje pa zaključku sodišča prve stopnje, da je bil temelj toženkine obveznosti ugotovljen šele z izpodbijano sodbo.

10. Med pravdnima strankama je nesporno, da so Splošni pogoji AUVB 95 del zavarovalne pogodbe in da kot taki dopolnjujejo posebne dogovore med pogodbenikoma v navedeni pogodbi ter zavezujejo tako kot ti (prvi odstavek 120. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju: OZ), zato je rok za plačilo zavarovalnine začel teči z dnem, ko sta bila znana temelj in višina toženkine obveznosti, pri čemer je sporno, kdaj je do tega prišlo. Med pravdnima stranka je bil že od vsega začetka sporen temelj toženkine obveznosti iz naslova obeh zavarovanj (dodatnega nezgodnega zavarovanja za primer smrti ene osebe (tarifa UTZ 1) in pokojninskega varčevanja z življenjskim zavarovanjem za primer smrti in doživetja), saj je toženka že v zavrnitvi predpravdnega odškodninskega zahtevka podala ugovor zavarovalnega kritja v smeri, da soteskanje predstavlja nevarno športno panogo (5. točka 9. člena Splošnih pogojev LKV 02) oziroma posebej nevarno športno ali rekreacijsko aktivnost (Splošni pogoji AUVB 95) (1), ki je v skladu z navedenimi Splošnimi pogoji izvzeta iz zavarovalnega kritja. Da pa soteskanje po dolini reke Jerečiče ne predstavlja nevarne športne dejavnosti v smislu prej navedenih Splošnih pogojev pa je bilo tekom predmetnega pravdnega postopka ugotovljeno že z izvedenskim mnenjem prof. dr. S.B. iz Fakultete za šport Univerze v Ljubljani, ki sta ga načeloma povzeli obe pravdni stranki in ne šele z dnem izdaje izpodbijane sodbe.

11. Iz navedenega izvedenskega mnenja namreč izhaja, da ima soteskanje po navedeni rečni dolini oceno zahtevnosti V2 - A2- I, pri čemer je sodišče prve stopnje zaključilo, da bi za opredelitev soteskanja kot nevarne športne dejavnosti morala biti podana vsaj ocena zahtevnosti V4 - A4 - IV. Toženka tej oceni sodišča prve stopnje ne nasprotuje, ne strinja se zgolj z zaključkom izpodbijane sodbe, da so v navedeni soteski prisotni skoki z višine največ 3 metrov (ocena zahtevnosti soteskanja A2), saj iz policijskega zapisnika PU K. izhaja, da je pokojni zavarovanec v tolmun skočil z višine cca. 5 metrov. Sporna višina skoka pa za odločitev v predmetni zadevi niti ni bistvena, saj je vse tri kriterije za oceno zahtevnosti soteskanja potrebno presojati kumulativno in v medsebojni povezavi. Upoštevajoč navedeno in dejstvo, da toženka ni nasprotovala oceni izvedenca in sodišča prve stopnje o težavnosti preostalih dveh kriterijev (V2 in I) je potrebno zaključiti, da soteskanja po dolini reke Jerečice ni mogoče opredeliti kot nevarne športne DEJAVNOSTI v smislu ugovora zavarovalnega kritja. Toženka je bila tako s podanim temeljem svoje obveznosti seznanjena najkasneje s prejemom izvedenskega mnenja in je lahko tedaj tudi ugotovila višino svoje obveznosti iz zavarovalne police. Pri odgovoru na vprašanje, kdaj je toženka zašla v dolžniško zamudo, ima namreč posebno težo tudi dejstvo, da je toženka subjekt, ki se poklicno ukvarja z zavarovalništvom, zato mora pri opravljanju svoje dejavnosti ravnati s skrbnostjo dobrega strokovnjaka (drugi odstavek 6. člena OZ) (2). Toženka tekom postopka na prvi stopnji ni navedla nobenih posebnih okoliščin, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati, da je bilo zaradi ugotovitve same višine njene obveznosti potrebno posredovanje sodišča, ali da so po izdelavi izvedenskega mnenja obstajale kakršnekoli ovire za plačilo zavarovalnine. Zakonske zamudne obresti od vtoževane glavnice v višini 39.788,29 EUR so tako začele teči z iztekom 14 dnevnega roka od prejema izvedenskega mnenja, ki ga je toženka po podatkih spisa prejela dne 22. 4. 2013 in tako tečejo od dne 7. 5. 2013 dalje.

12. Med pravdnima strankama je nesporno, da toženka dolguje tožnici tudi t.i. znesek matematične rezerve v višini 882,17 EUR, zato ga je bila v skladu s tretjim odstavkom 943. člena OZ dolžna izplačati tožnici kot predujem v štirinajstih dneh od dneva, ko je dobila obvestilo (predpravdni odškodninski zahtevek), da je zavarovalni primer nastal. Ker pa je toženka s podatkom o transakcijskem računu toženke nedvomno razpolagala šele od prejema toženkine pritožbe zoper zavrnitev predpravdnega odškodninskega zahtevka z dne 29. 11. 2011, za katerega sodišče prve stopnje neprerekano ugotavlja, da ga je toženka prejela dne 2. 12. 2011, so zakonske zamudne obresti od tega zneska začele teči šele z navedenim dnem, kot to pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje (22. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

13. Glede na vse navedeno je sodišče druge stopnje obravnavani pritožbi tožnice delno ugodilo in deloma spremenilo tek zakonskih zamudnih obresti od vtoževane glavnice, kot to izhaja iz točke I. izreka te sodbe (355. člen ZPP).

14. Tožnica s pritožbo v pretežnem delu ni uspela, zato je dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 154. člena in drugi odstavek 165. člena ZPP).

O pritožbi toženke:

15. Toženka uvodoma neutemeljeno graja, da je sodišče prve stopnje kršilo določilo drugega odstavka 214. člena ZPP s tem, ko je v nasprotju z domnevno neprerekanimi navedbami toženke o višini skoka, drugače ugotovilo višino s katere je v tolmun skočil pokojni M.P. Pritožba namreč spregleda, da je tožnica v prvi pripravljalni vlogi z dne 29. 5. 2012 v celoti prerekala navedbe toženke iz odgovora na tožbo in zavzela stališče, da soteskanja po dolini reke Jerečice ni mogoče opredeliti kot nevarne športne panoge oziroma kot posebej nevarne športne ali rekreacijske dejavnosti, za katere je zavarovalno kritje izključeno, za kar se je sicer zavzemala toženka. Sodišče prve stopnje je posledično v okviru presoje, ali soteskanje po dolini reke Jerečice sodi med nevarne športne dejavnosti za katere je zavarovalno kritje izključeno, ugotavljalo tudi višino s katere je v tolmun skočil M.P. ter se pri tem pravilno oprlo na izvedensko mnenje prof. dr. S.B. z dne 27. 3. 2013 in z njim skladno izpovedbo priče A.H. iz katere izhaja, da je pokojni lahko skočil z višine največ 3 metrov. Do vprašanja, ali je soteskanje v konkretnem primeru predstavljalo nevarno športno panogo, se je sodišče druge stopnje že opredelilo v okviru presoje utemeljenosti pritožbe tožnice, na kar se v izogib ponavljanju v celoti sklicuje, ob tem pa v luči pritožbenih navedb še dodaja, da tudi iz policijskega poročila PU K. z dne 26. 10. 2009 izhaja le pavšalno ocenjena (cca.) višina s katere naj bi skočil pokojni zavarovanec toženke. Policisti tako ob ogledu niso izmerili dejanske višine s katere je imenovani skočil, kot to zmotno navaja pritožba, zaradi česar navedeno poročilo ni verodostojnejši dokaz od izpovedbe priče A.H., ki je kot predsednik Kajak kluba iz R., v okviru katerega je deloval tudi pokojni, nedvomno dobro poznal razmere konkretne soteske. Slednji res ni bil očividec obravnavane nezgode, kot to opozarja pritožba, je pa zaslišani kot priča prepričljivo izpovedal, da skoki v predmetnem kanjonu niso višji od 3 metrov, kar je skladno tudi z izvedenčevo oceno težavnosti soteskanja po dolini reke Jerečice (ocena težavnosti A2). Navedeno pomeni, da zavarovanec toženke objektivno ni mogel skočiti z višine večje od 3 metrov, kot to neutemeljeno navaja toženka. Glede na navedeno ni podana s pritožbo očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, saj je sodišče prve stopnje višino skoka ugotavljalo v okviru presoje med pravdnima strankama sporne zahtevnosti soteskanja in posledične opredelitve soteskanja po dolini reke Jerečice kot nevarne športne dejavnosti. Sodišče prve stopnje je v tem delu tudi pravilno ugotovilo dejansko stanje, zaradi česar je obravnavana pritožba v tej smeri neutemeljena.

16. V nadaljevanju obravnavana pritožba neutemeljeno graja še, da je sodišče prve stopnje mimo trditvene podlage pravdnih strank ugotavljalo tudi morebitno malomarnost pokojnega pri skoku, s čimer da je kršilo določila pravdnega postopka. Kot že rečeno, se je sodišče v okviru presoje med pravdnima strankama spornega vprašanja, ali soteskanje po dolini reke Jerečice predstavlja nevarno športno dejavnost, oprlo na izvedensko mnenje prof. dr. S.B. iz katerega med drugim izhaja, da morajo biti udeleženci soteskanja za varno udejstvovanje tudi fizično in psihično dorasli aktivnosti ter morajo biti zaščiteni s predpisano opremo. V tem okviru je sodišče prve stopnje nato tudi ugotovilo, da je bil zavarovanec toženke ustrezno kvalificiran za soteskanje, da je bil v tem športu izkušen ter v času skoka primerno opremljen, hkrati pa kritičnega dne ni bil pod vplivom alkohola ali drugih psihoaktivnih snovi. S tem je izključilo morebitni soprispevek imenovanega k obravnavanemu dogodku in še dodatno utemeljilo zaključek, da je do predmetne nezgode prišlo zgolj zaradi spleta nesrečnih okoliščin, ki jih je v zadostni meri tudi obrazložilo. Nenazadnje pa navedeno niti ni vplivalo na pravilnost in zakonitost sprejete odločitve. S pritožbo očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka tako ni podana.

17. Glede na obrazloženo sodišče druge stopnje v celoti pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da soteskanje po dolini reke Jerečice ne predstavlja takšne nevarne športne dejavnosti, ki bi terjala posebno zavarovanje in da je zavarovanec toženke umrl zaradi nezgodne utopitve, ki je izrecno opredeljena kot nezgoda v 2. točki šestega člena Splošnih pogojev AUVB 95 in v 2. točki 2. člena Posebnih pogojev LUT 98. Soteskanje kot tako pa je mogoče opredeliti kot ekstremni šport (nasploh nevarno športno dejavnost) šele, ko zaradi zahtevnosti terena zahteva vrhunsko usposobljenost in pripravo udeležencev, zato je potrebno v vsakem primeru posebej presoditi ali gre za tak primer ali ne. V obravnavanem primeru je kanjon reke Jerečice nezahteven in primeren za vsakogar, saj predložene fotografije potrjujejo, da se soteskanja udeležujejo tudi otroci, česar toženka ne zanika.

18. Na podlagi navedenega je sodišče druge stopnje obravnavano pritožbo toženke v celoti zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19. Toženka s pritožbo ni uspela, zato je dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. in prvi odstavek 165. člena ZPP).

20. Navedbe tožnice v odgovoru na pritožbo toženke k pritožbeni presoji zadeve niso pripomogle, zato je slednja dolžna sama kriti svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

Op. št. (1) : Zaradi različne terminologije v Splošnih pogojih LKV 02 oziroma AUVB 95, bo sodišče druge stopnje zaradi lažjega razumevanja v nadaljevanju uporabljalo tudi enotni izraz nevarna športna dejavnost, s katerim bo označevalo pojma nevarna športna panoga oziroma posebej nevarna športna ali rekreacijska aktivnost. Op. št. (2) : Primerjaj sodbo in sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 176/2008 z dne 20. 1. 2011.