21. 6. 2007

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe družbe A. A., d. o. o., Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata 5. junija 2007 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cpg 1240/2003 z dne 13. 7. 2005 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. VI Pg 175/02 z dne 10. 4. 2003 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek pritožnice, naj ji toženka plača račune za elektriko. Sprejelo je stališče, da pritožnica svojega zahtevka ni dokazala ne po temelju ne po višini (212. člen Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. – v nadaljevanju ZPP). Po dogovoru o plačilu skupnih stroškov z dne 22. 3. 1993 (v nadaljevanju dogovor) je pritožnica prevzela plačilo elektrike in se zavezala, da bo mesečno, po prejemu računov, pripravila razdelilnik stroškov na podlagi zasedenosti prostorov poslovne stavbe s strani uporabnikov. Pritožnica pa sodišču ni priložila ne razdelilnikov stroškov elektrike ne računov dobavitelja elektrike, zato je sodišče odločilo, da zahtevek (po višini) ni utemeljen. Višje sodišče je potrdilo sodbo sodišče prve stopnje.

2.Pritožnica v ustavni pritožbi zatrjuje kršitev pravic iz 22. in iz 23. člena Ustave ter iz 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Navaja, da sodišču res ni predložila razdelilnikov stroškov in računov dobavitelja elektrike, vendar pa (kot je opozorila že v pritožbi) toženka v pravdi ni niti zatrjevala, da je ključ delitve stroškov nepravilen. Po mnenju pritožnice je bilo bistvo spora med strankama v tem, ali se elektrika obračunava po dogovoru ali glede na dejansko porabo, ker je toženka v postopku zatrjevala le, da je dolžna plačati le tisto električno energijo, ki jo je dejansko porabila, in je za ugotovitev tega celo predlagala izvedenca. Pritožnica se zato v pravdi ni ukvarjala s tem, da bi dokazovala zasedenost poslovne stavbe in pravilnost uporabe dogovorjenega ključa razdelitve stroškov. Prvostopenjska sodba je tako zanjo predstavljala veliko presenečenje, saj ni pričakovala, da bo sodišče pravilnost izračunavanja po dogovoru sploh štelo za sporno. Še zlasti zato, ker je pritožnica v vzporedni pravdi pred istim sodiščem in zoper isto toženko ob enaki dejanski in pravni podlagi s svojim zahtevkom za plačilo elektrike na podlagi drugih računov, ki izhajajo iz istega dogovora, uspela. Meni, da bi jo sodišče prve stopnje moralo seznaniti s tem, katera dejstva bo štelo za pravno odločilna v zadevi, in jo opozoriti, katera pravno odločilna dejstva naj še navede oziroma zanje ponudi ustrezne dokaze. Pritožnica navaja, da je na vse navedeno že opozorila tudi v pritožbi, vendar pa je Višje sodišče njeno pritožbo zavrnilo z obrazložitvijo, da je bila na podlagi 212. člena ZPP njena dolžnost, da sodišču priloži razdelilnike stroškov.

B.

3.Ustavno sodišče uvodoma pojasnjuje, da je vsebina prvega odstavka 6. člena EKČP zajeta v določbah 22. in 23. člena Ustave. Zato je Ustavno sodišče očitke o kršitvi prvega odstavka 6. člena EKČP presojalo v okviru zatrjevanih kršitev pravic do enakega varstva pravic in do sodnega varstva.

4.Ena od temeljnih pravic, ki izvirajo iz pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, je tudi pravica do izjave. Ustavno sodišče je že sprejelo stališče, da je ta pravica lahko kršena tudi v primeru, če sodišče prve stopnje brez ustreznega materialnega procesnega vodstva po 285. členu ZPP postopek vodi tako, da se je stranka upravičeno zanesla na to, da neprerekano dejstvo ni sporno in da ji ga zato ni treba dokazovati, sodišče pa nato šele v sodbi izreče, da je tudi neprerekana dejstva treba šteti za sporna (odločba Ustavnega sodišča, št. Up-312/03 z dne 15. 9. 2005, Uradni list RS, št. 87/05). Pritožnica zatrjuje, da gre tudi v obravnavani zadevi za tak primer, vendar pa to ne drži.

5.Iz pravdnega spisa izhaja, da je pritožnica vložila predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, s katerim je od tožene stranke zahtevala plačilo sedmih računov za elektriko, ki jih ji je izstavila na podlagi dogovora. Tožena stranka je vložila ugovor, v katerem je navajala, da je vse račune (na podlagi katerih je bila zahtevana izvršba) pravočasno zavrnila, ker naj pritožnica ne bi imela ne pravne ne dejanske podlage za izdajanje računov za porabljeno elektriko, saj je že 12. 10. 2001 odpovedala Pogodbo o vzdrževanju in varovanju poslovne stavbe na V. V. z dne 1. 5. 1995 (v nadaljevanju pogodba). Delitev stroškov elektrike med porabnike, ki jo je obračunala pritožnica, pa naj ne bi temeljila ne na dejanski porabi ne na dejanskem lastništvu poslovne stavbe. Pritožnica je v prvi pripravljalni vlogi navedla, da odpoved pogodbe ne vpliva na plačilo stroškov elektrike, ker ta obveznost tožene stranke izhaja iz dogovora in ne iz pogodbe. Zatrjevala je, da je bil ključ za delitev stroškov elektrike med porabnike (to je zasedenost prostorov poslovne stavbe) določen v 3. členu dogovora in ne v pogodbi. Tožena stranka pa je v prvi pripravljalni vlogi z dne 13. 3. 2003 vztrajala, da je obračun elektrike, ki ga je naredila pritožnica in na podlagi katerega zahteva plačilo, nepravilen. Navedla je tudi, da dvomi, ali je pritožnica dobavitelju sploh plačevala take zneske elektrike, saj računov dobavitelja ni nikoli priložila.

6.Sodišče prve stopnje je v celoti sledilo navedbam pritožnice glede pravne podlage za obračun elektrike in je sprejelo stališče, da je toženka na podlagi dogovora dolžna tožeči plačati porabljeno elektriko (torej, da je pritožničin zahtevek po temelju utemeljen). Zahtevek pritožnice pa je sodišče prve stopnje zavrnilo, ker pritožnica sodišču ni predložila ne razdelilnikov stroškov ne računov dobavitelja, iz katerih bi izhajala utemeljenost zahtevka po višini. Pritožnica sicer zatrjuje, da višina zahtevka med strankama nikoli ni bila sporna, vendar to ne drži. Višje sodišče je pritožnici pojasnilo, da je toženka že v vlogi z dne 13. 3. 2003 zatrjevala, da je obračun stroškov elektrike (kot izhaja iz predloženih računov) nepravilen. Ob tem se izkaže, da med strankama ni bila sporna le pravna podlaga obračunavanja elektrike, ampak tudi pravilnost obračunavanja elektrike po višini. Pritožnica, kot stranka v pravdnem postopku, tudi sama nosi odgovornost za skrbno in ustrezno varstvo svojih pravic in bi zato morala za navedena dejstva ponuditi tudi dokaze. Zato pritožnica ne more upravičeno trditi, da je sodba sodišča prve stopnje (s katero je bilo odločeno, da zahtevek ni utemeljen po višini) zanjo presenečenje, ker vsebuje ugotovitev, da ni dokazala, da je njen obračun elektrike pravilen. Glede na navedeno očitek pritožnice, da ji je bila kršena pravica do izjave iz 22. člena Ustave, ni utemeljen.

7.Pritožnica v ustavni pritožbi zatrjuje tudi kršitev pravice iz 23. člena Ustave, vendar tega očitka ne utemelji, zato ga Ustavno sodišče ni moglo preizkusiti.

8.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS) v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana dr. Franc Grad in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu s četrtim odstavkom 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger