Jedro

Razlog za postavitev začasnega zastopnika ni bila toženčeva ne-seznanjenost z obstojem predmetnega postopka, ampak dejstvo, da nima znanega bivališča, zaradi česar ga sodišče prve stopnje ne more ne vabiti niti mu pošiljati kakršnihkoli pisanj. Posledično pa je onemogočeno tudi njegovo nastopanje v postopku.

Za odločitev o stroških priglašenih v pritožbi, ki so v celoti stroški začasnega zastopnika (in ki jih je, ne glede na svoj uspeh v pravdi, v razmerju do začasnega zastopnika dolžna nositi tožeča stranka), je pristojno sodišče prve stopnje.

Izrek

Pritožba se zavrne ter se sodba in sklep sodišča prve stopnje potrdita.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 21.1.2015 pogodbo o izročitvi in razdelitvi premoženja z dne 28.9.2000 preklicalo in tožencu naložilo, da tožnikoma v posest in last vrne nepremičnine, ki so mu bile na podlagi preklicane pogodbe izročene, ter da jima v roku 15 dni izstavi za vknjižbo lastninske pravice potrebno vknjižbeno dovoljenje (ki ga bo sicer nadomestila sodba). Hkrati je tožencu naložilo, da tožnikoma povrne pravdne stroške v višini 2.767,56 EUR. Odločilo je tudi, da se začasnemu zastopniku prizna nagrada v višini 1.074,50 EUR (ki naj bi se izplačala iz založenega predujma tožeče stranke).

2. Zoper odločbo(1) se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženec, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje (vse s stroškovno posledico). Pritožba poudarja, da sodišče prve stopnje tožencu ni dalo možnosti, da se seznani s postavitvijo začasnega zastopnika in predmetnim pravdnim postopkom. S postavitvijo začasnega zastopnika mu je bila omejena pravica do izjavljanja v postopku, saj samo začasni zastopnik (zaradi narave spora) ne more konkretizirati sicer pravočasno prerekanih trditev glede opustitve toženčevih dolžnosti iz izročilne pogodbe. Sodelovanje toženca v postopku je nujno, saj je v nasprotnem primeru kršena njegova ustavna pravica do izjavljanja v postopku in pravica do zasebne lastnine. Sodišče prve stopnje tudi ni sledilo predlogu, da se poskrbi za ustrezno publiciteto in kljub pozivom vseh razpoložljivih možnosti za ugotovitev dejanskega prebivališča toženca ni izkoristilo. Niti tožnik niti A. B. in B. B. toženca s predmetnim pravdnim postopkom niso seznanili (tudi takrat ne, ko so ga osebno srečali, ali ko so z njim komunicirali preko telefona). Očitno je, da toženec potrebuje ustrezno zdravljenje in so morebitne opustitve skrbi za oba tožnika posledica njegove bolezni (in ne njegovega zavestnega in hotenega ravnanja). Počakati bi bilo potrebno do dokončne odločbe UE N. glede toženčevega dejanskega prebivališča, saj naj bi to predstavljalo predhodno vprašanje upravno-pravne narave. Navaja še, da je sodišče napačno odmerilo stroške postopka, saj se v skladu z 20. členom ZOdvT v isti zadevi vrednosti več predmetov seštevajo.

3. Tožnika na pritožbo nista odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V konkretnem primeru so bili (in so očitno še) podani vsi v 82. členu ZPP(2) predvideni pogoji za postavitev začasnega zastopnika tožencu, katerega dejansko bivališče ni znano.(3) Iz dopisa UE N. z dne 1.10.2014 (priloga A12) je razvidno, da je bil postopek ugotavljanja dejanskega prebivališča toženca izveden in neuspešno zaključen.(4) Pritožbeno sklicevanje na izpovedbe prič B. B.(5) in A. B.(6) ter same tožnice na temeljno ugotovitev, da je njegovo prebivališče neznano in da je bila zato postavitev začasnega zastopnika potrebna, ne vpliva,(7) medtem, ko je navajanje, da ga domači s predmetnim postopkom niso seznanili,(8) v tem oziru povsem nerelevantno.(9) Kot je torej razvidno iz predmetnega spisa, je sodišče prve stopnje naredilo vse, kar je bilo v skladu z zakonom dolžno, pri čemer je prav s postavitvijo začasnega zastopnika poskrbelo, da toženec(10) zaradi nesodelovanja v postopku škodljivih posledic ne bi utrpel. Neutemeljene so tudi navedbe, češ da sodišče prve stopnje ni izvedlo vsega v smislu 84. člena ZPP (kot je to začasni postopek predlagal). Prepričljive razloge, zakaj ni sledilo predlogu po objavi oglasa (tudi) v večjih slovenskih časopisih, je podalo v 10. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Tem razlogom pritožba niti ne ugovarja. Iz vseh predhodno omenjenih razlogov zato pritožbena navajanja(11) o kršitvi toženčeve ustavne pravice do izjave v postopku in pravice do zasebne lastnine izzvenijo neprepričljivo.

6. Pritožbeno zatrjevanje, da toženec potrebuje ustrezno zdravljenje oziroma da so (morebitne) opustitve skrbi za (oba) tožnika posledica njegove bolezni, je prvi vrsti nedopustna in posledično neupoštevna pritožbena novota (prvi odstavek 337. člena ZPP). Tudi sicer je za odločitev o tožbenem zahtevku bistvena ugotovitev, da toženec svojih obveznosti napram svojima staršema (tožnikoma) ne izpolnjuje (pri čemer ni bilo ugovarjano, da naj bi bili razlogi za neizpolnjevanje na strani tožnikov).

7. Pravilno ni niti pritožbeno stališče, da je sodišče prve stopnje (ker ni upoštevalo prave vrednosti spornega predmeta) napačno odmerilo procesne stroške (začasnega zastopnika). V primerih, ko se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarni znesek, je odločilna vrednost spornega predmeta, ki jo je tožeča stranka navedla v tožbi (drugi odstavek 44. člena ZPP). Upoštevaje (odločilno) v tožbi navedeno vrednost(12) je zato sodišče prve stopnje, ki je odločalo le o primarnem tožbenem zahtevku (ne pa tudi o podrednih), pravilno odmerilo procesne stroške (začasnega zastopnika postopka).(13)

8. Ker pritožbeni razlogi niso podani in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano odločbo sodišča prve stopnje potrdilo. Za odločitev o stroških priglašenih v pritožbi, ki so v celoti stroški začasnega zastopnika,(14) je pristojno sodišče prve stopnje, zaradi česar pritožbeno sodišče o njih ni odločalo.

Op. št. (1): Pritožnik navaja, da se pritožuje (samo) zoper sodbo, a je iz pritožbe razvidno, da tudi zoper odločitev o nagradi priznani začasnemu zastopniku (torej zoper sklep).

Op. št. (2): Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.

Op. št. (3): Glej dopis UE N. z dne 1.10.2014 (priloga A12), iz katerega je razvidno, da je bil postopek ugotavljanja toženčevega dejanskega prebivališča izveden in neuspešno zaključen.

Op. št. (4): Upoštevaje navedeno sodišču prve stopnje (kot to ugovarja pritožba) ni bilo potrebno čakati na dokončno odločbo UE glede toženčevega dejanskega prebivališča. Stališče, da naj bi šlo za predhodno vprašanje in da naj bi bilo potrebno predmetni postopek (v skladu s prvo točko 1. odstavka 206. člena ZPP) prekiniti, je napačno. Ne gre namreč za vprašanje obstoja pravice ali pravnega razmerja (od rešitve katerega bi bila v smislu 13. člena ZPP odvisna odločitev o zahtevku), ampak „zgolj“ obstoja določenega pravno-relevantnega dejstva.

Op. št. (5): Ki je omenil, da naj bi se toženec v aprilu (maju) leta 2014 (po vložitvi tožbe) za dan ali dva zaradi ureditve določenih stvari z osebnim dokumentom pojavil doma, nato pa spet neznano kam izginil. Op. št. (6): Ki je sicer povedala, da toženec občasno pokliče tožnika, a da se jim, ko ga kličejo ne javi, in da naj bi po pripovedovanju njene tete živel nekje v N. (in sicer pod mostom).

Op. št. (7): Prav tako ni pojasnjeno, kako bi lahko k temu pripomogli zaslišanji priče V. P. (ki živi v N.) in tožnika. Navajanje v vlogi z dne 6.1.2015, češ da naj bi se toženec (glede na izpovedbe tožnice in A. B.) pri priči enkrat pred meseci oglasil, tožnika pa naj bi poklical po telefonu, ne da bi bilo hkrati (jasno) zatrjevano, da slednja za njegovo prebivališče vesta, pač ne zadošča. Op. št. (8): Kje so tudi sicer razlogi za tak zaključek, pritožba ne obrazloži. Tožnica je npr. ob zaslišanju na naroku dne 12.11.2014 (l. št. 399) povedala, da je tožencu takrat, ko je prišel urejat dokumente, dejala, da bodo „vse vzeli nazaj“.

Op. št. (9): Razlog za postavitev začasnega zastopnika ni bila toženčeva ne-seznanjenost z obstojem predmetnega postopka, ampak dejstvo, da nima znanega bivališča, zaradi česar ga sodišče prve stopnje ne more ne vabiti niti mu pošiljati kakršnihkoli pisanj. Posledično pa je onemogočeno tudi njegovo nastopanje v postopku.

Op. št. (10): Ki je s svojo neaktivnostjo pri odjavi – prijavi svojega bivališča, sam ustvaril okoliščine, ki so narekovale postavitev začasnega zastopnika.

Op. št. (11): Enako velja tudi za očitek, da sodišče prve stopnje ni izkoristilo vseh razpoložljivih možnosti za ugotovitev toženčevega dejanskega prebivališča. Op. št. (12): Na katero toženec ni imel pripomb.

Op. št. (13): Iz teh razlogov je neprepričljivo tudi pritožbeno sklicevanje na določbo 20. člena Zakona o odvetniški tarifi (Ur. list RS, št. 67/2008, s kasnejšimi spremembami).

Op. št. (14): In ki jih je, ne glede na svoj uspeh v pravdi, v razmerju do začasnega zastopnika dolžna nositi tožeča stranka.