Jedro

Pogojno obsodbo lahko sodišče izreče le, če so izpolnjeni vsi pogoji, določeni v členu 51 KZJ, to je, da gre za družbeno manj nevarno dejanje in kaznovanje zanj ni nujno zaradi kazenskopravnega varstva in če je podana pozitivna prognoza. Za izrek pogojne obsodbe ne zadostuje, da je obravnavano dejanje družbi manj nevarno.

Izrek

Pritožbi javnega tožilca se ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obtožencu po členu 54/2 KZ RS izreče kazen 2 (dva) meseca zapora.

Obdoženec se oprosti plačila storškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 95. člena ZKP.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče obdolženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po členu 54/2 in 1 KZ RS, mu zanj izreklo pogojno obsodbo, v njej določilo kazen 3 mesece zapora s preizkusno dobo 1 leto, oprostilo pa ga je povrnitve stroškov kazenskega postopka.

Zoper sodbo se je pritožil javni tožilec zaradi odločbe o kazenski sankciji s predlogom, naj jo sodišče druge stopnje spremeni tako, da obtožencu za dejanje izreče kazen zapora.

V odgovoru na pritožbo javnega tožilca obdolženec navaja, da bi mu moralo sodišče izreči oprostilno sodbo in predlaga, naj pritožbo javnega tožilca zavrne.

Pritožba je utemeljena.

Po členu 51 KZ SFRJ sme sodišče izreči pogojno obsodbo le za družbeno manj nevarna dejanja, če to ni nujno zaradi kazenskopravnega varstva in kadar je mogoče pričakovati, da bo opozorilo ob zagroženi kazni vplivalo na storilca, da ne bo več ponavljal kaznivih dejanj. V obravnavanem primeru po oceni sodišča druge stopnje javni tožilec utemeljeno opozarja, da je bil obdolženec doslej že večkrat kaznovan, pa čeprav za premoženjske delikte, predvsem pa je treba upoštevati, da je iz poročila sodnika za prekrške razvidno, da je bil od leta 1990 kar 16-krat kaznovan zaradi kršitev javnega reda in miru. V vseh teh primerih je bila obdolžencu izrečena denarna kazen in očitno je, da te kazni niso dosegle, da bi obdolženec ne izvrševal več dejanj, zvezanih z elementom nasilja. Ob teh okoliščinah pozitivna prognoza glede nadaljnjega obdolženčeva življenja ni utemeljena. To pa pomeni, da niso izpolnjeni pogoji za izrek pogojne obsodbe, pa tudi ne za morebitno uporabo omilitvenih določil in izrek omiljene denarne kazni. Pri odmeri kazni zapora je sodišče druge stopnje upoštevalo olajševalne okoliščine, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, hkrati pa težo dejanja kot obdolženčevo prejšnje življenje, na katero opozarja javni tožilec v pritožbi. Tako pri oceni teže obravnavanega dejanja ni bilo moč prezreti, da je obdolženec oškodovanca potem, ko je ta po prvem udarcu skušal zbežati, ponovno udaril, v tem se kaže večja mera vztrajnosti in odločenosti za izvršitev kaznivega dejanja.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilih člena 98/4 in 101 ZKP.