Jedro

Procesna predpostavka kazenskopravnega varstva te časti in dobrega imena je predlog oškodovanke za pregon. Zato je treba predlog oškodovanke razumeti kot procesno dejanje, s katerim ta izvršuje svojo pravico do varstva časti in dobrega imena. Vložitev predloga za kazenski pregon ima tako poseben pomen za oškodovankino izvrševanje pravice do sodnega varstva zoper kršitve časti in dobrega imena. V veljavni zakonski ureditvi je posredovanje vsebine obsojenčevih elektronskih sporočil v predlogu za pregon ne le primerno, ampak tudi neizogibno ravnanje.

V obravnavanih pisanjih obsojenec ni kritiziral dela sodnice (niti v zadevi B. B., niti v predhodnem postopku zoper obsojenca), temveč so pisanja obsegala izključno zmerjanje in žaljivke, brez širšega konteksta; enako je ravnal tudi, ko je grožnje izrekel. Ravno to razžalitev loči od žaljive obdolžitve, namreč pri razžalitvi gre za vrednostne sodbe, ocene, oznake, katerih resničnosti zaradi njihove narave ni mogoče dokazovati. Ker gre za vrednostne sodbe o oškodovanki, obsojenčevih izjav ni mogoče podvreči dokazovanju resničnosti.

Vse oznake (kurba, prasica, kurbetina, gnoj, izmeček, sodrga, pizda), ki jih je imenu in/ali funkciji oškodovanke dodal obsojenec so psovke oz. nizkotni izrazi, ki označujejo lahkoživega, ničvrednega, zanikrnega, lenega, prezira vrednega človeka.

Navedba obsojenca, da bo z oškodovanko poračunal do Žal je namig na napad na njeno življenje in telo. Take besede so pri oškodovanki zato lahko objektivno vzbudile občutek strahu pred napadom na njeno življenje in telo.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Ljubljani je obsojenega A. A. spoznalo za krivega storitve pet kaznivih dejanj razžalitve po prvem odstavku 158. člena v zvezi z drugim odstavkom 168. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1. Izreklo mu je enotno kazen pet mesecev zapora in ga oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Višje sodišče v Ljubljani je obsojenčevi pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojencu izrečeno enotno kazen znižalo na štiri mesece in petindvajset dni zapora. V preostalem je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper pravnomočno sodbo je zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter kršitve Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS) in Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP) obsojenec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Predlagal je, da Vrhovno sodišče sodbo višjega sodišča razveljavi in odpravi ter višjemu sodišču naloži, da najprej odloči o zahtevi za izločitev višje sodnice Stanke Živič iz pritožbenega senata, nato pa ponovno odloči o njegovi pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo. Predlagal je tudi, da Vrhovno sodišče odredi, da se izvršitev pravnomočne sodbe odloži oziroma prekine. Opravi naj javno sejo, na katero naj ga povabi, da bo predstavil svoje argumente. Obsojenec je vložil zahtevo za varstvo zakonitosti tudi zoper pravnomočni sklep, s katerim je drugostopenjsko sodišče na pritožbeni seji, pred odločanjem o glavni stvari, zavrglo njegovo zahtevo za izločitev višje sodnice iz pritožbenega senata.1

3. Vrhovna državna tožilka Mirjam Kline v odgovoru na zahtevi navaja, da je drugostopenjsko sodišče postopalo skladno z 42. členom ZKP, ko je vložnikovo zahtevo za izločitev višje sodnice iz pritožbenega senata zavrglo, pri sprejemu tega sklepa pa je bilo pravilno sestavljeno. Višje sodišče v Ljubljani je v sodbi VII Kp 29503/2017 z dne 3. 7. 2019 že sprejelo stališče, da je bistveno, da sta identiteta vložnika in čas izročitve vloge sodišču izkazana s potrebno zanesljivostjo. V obravnavani zadevi so bili ti pogoji izpolnjeni, zato meni, da je višje sodišče obsojenčevo elektronsko vlogo utemeljeno obravnavalo kot formalno popolno. Navaja, da vložnik višji sodnici Stanki Živič očita, da ni opravila obveznega pripravništva, ne pojasni pa kakšno kršitev s tem uveljavlja. Prav tako se ne izjasni s katero kršitvijo naj bi bila obremenjena sodba drugostopenjskega sodišča oziroma so njegove navedbe posplošene in nekonkretizirane. Vrhovno sodišče izpodbijane odločbe presoja le v okviru zatrjevanih in ustrezno konkretiziranih kršitev, čemur vložnik ne zadosti, zato predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

4. O odgovoru vrhovne državne tožilke se je obsojenec izjavil in navedel, da je nezakonit, neresničen in neutemeljen. Uvodoma vrhovni državni tožilki očita, da je odgovorila le na eno zahtevo za varstvo zakonitosti, vložil pa je dve. Nato navaja in argumentira, da odločba višjega sodišča, na katero se v odgovoru sklicuje vrhovna državna tožilka, z obravnavano zadevo ni primerljiva. Sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča U-I-427/20 in citira z njo povezan članek. Vztraja pri navedbah v zahtevi in zatrjevanih kršitvah ter poudarja, da zaradi zapisanih misli in svojega mnenja, ne bi smel biti kaznovan.

B-1.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti je izredno pravno sredstvo, ki ga je mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. Na te kršitve se sme vložnik sklicevati samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi ali če jih je uveljavljal pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo (peti odstavek 420. člena ZKP). Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), to je navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso pravilno ali v celoti ugotovljena.

6. Navzočnost vložnika na sejah senata Vrhovnega sodišča, kadar ta odloča o zahtevi za varstvo zakonitosti, z zakonom ni predvidena, zato Vrhovno sodišče zahtevi vložnika, naj ga vabi na sejo, ni ugodilo. Vložnik je izkoristil možnost, da se o odgovoru vrhovne državne tožilke izjavi pisno.

B-2.

7. Obsojenec je bil spoznan za krivega, da je okrožni sodnici Špeli Koleta, v zvezi s kazenskim postopkom, ki ga je vodila zoper B. B., poslal več elektronskih sporočil, v katerih jo je žalil in ji grozil, v enem primeru pa jo je žalil tudi na glavni obravnavi, ko je kot javnost prisostvoval sojenju B. B. Osrednji del očitkov zahteve se nanaša na zatrjevanje kršitve pravice do svobodnega izražanja, s katero vložnik povezuje tudi številne druge kršitve določb kazenskega postopka v prvostopenjskem in drugostopenjskem sojenju. Vložnik uveljavlja kršitve določb kazenskega postopka iz 5., 8. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP v zvezi z 2. točko prvega odstavka 420. člena ZKP. S posameznimi navedbami zatrjuje tudi kršitev kazenskega zakona iz 1. točke prvega odstavka 420. člena ZKP. Vrhovno sodišče je najprej obravnavalo zatrjevane kršitve v zvezi z zavrženjem obsojenčeve zahteve za izločitev višje sodnice iz pritožbenega senata, zatem pa še zatrjevane kršitve, ki se nanašajo na pravnomočno sodbo.

Glede zavrženja zahteve za izločitev višje sodnice iz pritožbenega senata

8. Obsojenec je vložil posebno zahtevo za varstvo zakonitosti zoper sklep višjega sodišča,2 s katerim je to zavrglo njegovo zahtevo za izločitev višje sodnice iz pritožbenega senata. Pritožbenemu sodišču očita, da ni upoštevalo navodil Vrhovnega sodišča v sklepu z dne 24. 9. 2020, da mora o zahtevi za izločitev sodnice odločiti predsednik višjega sodišča. Zahtevo je zavrgel kar sam pritožbeni senat. Prav tako pritožbeno sodišče ni upoštevalo, da mora o zahtevi za izločitev odločiti na podlagi prvega in ne petega odstavka 42. člena ZKP. Sklep višjega sodišča z dne 15. 10. 2020 je zato po mnenju vložnika nezakonit; posledično je nezakonita tudi drugostopenjska sodba. Vložnik trdi, da isti senat, ki je odločal o pritožbi zoper sodbo, ne bi smel odločati o zahtevi za izločitev višje sodnice, saj je tako konkretna višja sodnica sama odločala o svoji (ne)primernosti. Trdi, da sta zato kršena 23. člen URS in 6. člen EKČP. 9. Obsojenec je po tem, ko je bil s sodbo sodišča prve stopnje spoznan za krivega, na Vrhovno sodišče vložil predlog za prenos krajevne pristojnosti na drugo višje sodišče in zahtevo za izločitev višje sodnice iz pritožbenega senata. V zahtevi je sodnico poimenoval “oseba s kodnim imenom KSK (Kučanova sodniška kurba),“ „oseba, ki je B. B. dvakrat poslala v zapor,“ „oseba KSK“ ter navedel, da ni vredna, da bi jo poimenoval z imenom in priimkom. Vrhovno sodišče je s sklepom z dne 24. 9. 2020 predlog za prenos krajevne pristojnosti zavrnilo. O predlogu za izločitev višje sodnice ni odločilo. V obrazložitvi je navedlo, da za odločitev o zahtevi za izločitev višje sodnice ni pristojno, temveč je na podlagi prvega odstavka 42. člena v zvezi z 41. členom ZKP pristojen predsednik višjega sodišča. Senat Višjega sodišča v Ljubljani je dne 15. 10. 2020, pred odločanjem o glavni stvari, s sklepom, izdanim na podlagi petega odstavka 42. člena ZKP zahtevo za izločitev sodnice zavrgel. V razlogih je zapisal, da opisna opredelitev sodnice v zahtevi za izločitev ne zadosti kriteriju poimenske določitve, posebej zato, ker sodnice v pritožbenem senatu po uporabljenih razlikovalnih elementih ni mogoče prepoznati. Presodil je, da je obsojenčevo pisanje očitno neutemeljeno in na sodišče naslovljeno z namenom spodkopavanja njegove avtoritete.

10. Pritožbeno sodišče je ravnalo pravilno, ko je, pred predložitvijo zahteve za izločitev sodnice v odločitev predsedniku sodišča, opravilo formalni preizkus, ali je zahteva obdolženca sestavljena v skladu z 41. členom ZKP, ki določa izločitev sodnikov s strani strank. Ob ugotovitvi, da predlog ne vsebuje bistvenega elementa, to je poimensko navedbo sodnika, katerega izločitev obdolženec zahteva, je pravilno presodilo, da je predlog očitno neutemeljen. Razumna je tudi nadaljnja presoja, da vsebina predloga kaže, da je podan z namenom spodkopavanja avtoritete sodišča. V razlogih sklepa je višje sodišče poudarilo, da je bil obsojenec z imeni sodnic, ki bodo sestavljale senat, seznanjen, pa kljub temu imena sodnice, katere izločitev zahteva, ni navedel, temveč njegovo pisanje po vsebini predstavlja zgolj vsesplošno blatenje slovenskega sodnega sistema. Pritožbeno sodišče je odločitev sprejelo na podlagi pooblastila, ki mu ga daje zakon, zato je očitek o protizakonitosti sklepa neutemeljen. Prav tako ni mogoče pritrditi vložnikovemu nestrinjanju z razlogi izpodbijanega sklepa in zatrjevanjem, da so ti absurdni in nezakoniti, saj ga je prav to sodišče pozvalo naj eventualno zahteva izločitev sodnice. Obsojenec je bil seznanjen s sestavo pritožbenega senata, s čimer mu je bilo omogočeno, da predlaga izločitev katere od članic. To svojo pravico je tudi izkoristil, vendar na način, da je izrazil zgolj negativno vrednostno oceno ene od članic senata, iz vloge pa ni bilo razvidno, izločitev katere sodnice zahteva. Zato se ne more uspešno sklicevati na kršitev nepristranskosti sojenja po 23. člen URS in 6. člen EKČP. Vložnik je šele v zahtevi za varstvo zakonitosti navedel ime višje sodnice, katere izločitev predlaga, kar je prepozno (tretji odstavek 41. člena ZKP).

11. Ob sklicevanju na odločbo Ustavnega sodišča U-I-208/18 z dne 12. 3. 2020, v kateri je sodišče ugotovilo, da je 41. člen ZKP v neskladju z URS, vložnik sicer zatrjuje, da lahko izločitev višjega sodnika zahteva večkrat in časovno neomejeno. V zahtevi zato (ponovno) zahteva izločitev višje sodnice Stanke Živič, za kar navaja dodatne argumente. Poleg čustvenih razlogov (ker je ta sodnica B. B. obsodila na 25 let zapora) uveljavlja tudi ugotovitev, da Živičeva ni opravila dvoletnega sodniškega pripravniškega staža ter, da se je izkazala s poznavanjem komunističnega prava. Vložnik je s takšno zahtevo prepozen. Člen 41 ZKP v tretjem odstavku določa, da izločitev sodnika višjega sodišča stranka lahko zahteva le do začetka seje senata oziroma do konca obravnave. Ustavno sodišče je v odločbi, na katero se vložnik sklicuje, presodilo, da časovna omejitev za vložitev zahteve za izločitev sodnika sama po sebi ni ustavno sporna oziroma prekluzija sama po sebi ni protiustavna. Protiustavno je to, da zakon ne vsebuje pravila, ki bi bodisi zavezoval sodišče bodisi stranki nalagal breme ustreznega ravnanja, zaradi predhodne seznanitve s poimensko sestavo senata, da bi se prekluzija lahko uveljavila. Glede na navedeno vložnik napačno tolmači navedeno ustavno odločbo in v zahtevi za varstvo zakonitosti ne more zahtevati izločitve višje sodnice iz pritožbenega senata.

12. Obsojenec višjemu sodišču očita še, da ni obravnavalo prave, veljavne vloge, in sicer zahteve za izločitev sodnice, ki jo je lastnoročno podpisal in poslal sodišču po pošti. Sodišče je obravnavalo nepodpisano vlogo, ki je bila poslana po elektronski pošti. Vložnik trdi, da je vloga, poslana po pošti bistveno drugačna od tiste, poslane po elektronski pošti, ne pove pa v čem. Višjemu sodišču tudi očita, da navaja dva različna datuma, in sicer v izpodbijanem sklepu, da je prejelo elektronsko pošto dne 9. 9. 2020, v izpodbijani sodbi pa, da jo je prejelo dne 5. 9. 2020. 13. Obsojenec je zahtevo za izločitev višje sodnice podal dvakrat. Najprej jo je poslal po elektronski pošti, ki ni bila podpisana z elektronskim podpisom. Vsebinsko enako vlogo, datirano dne 10. 9. 2020, na kateri je lastnoročni podpis obsojenca, kar navaja tudi v zahtevi, je sodišču poslal priporočeno po pošti dne 10. 9. 2020. Višje sodišče je o njegovi zahtevi odločalo dne 15. 10. 2020, ko je na sodišče že prispela njegova podpisana, po pošti oddana vloga. Zato ni relevantno, da je sodišče tako v razlogih sklepa o zavrženju zahteve za izločitev višje sodnice, kot tudi v sodbi zapisalo, da je odločalo o vlogi, prejeti po elektronski pošti. Zatrjevana kršitev 76. člena ZKP ni podana. Vložnik sicer trdi, da vlogi vsebinsko nista enaki, a ne pojasni, v čem se razlikujeta.

_Glede pristojnega tožilca za pregon obravnavanih dejanj_

14. Vložnik uveljavlja kršitev iz 5. točke prvega odstavka 371. člena ZKP s trditvijo, da je v obravnavani zadevi uporaba drugega odstavka 168. člena ZKP napačna in bi se postopek zaradi spornih dejanj zoper njega lahko vodil le na podlagi zasebne tožbe. Navaja, da je v elektronskih sporočilih pisno komentiral vodenje postopka zoper B. B. ter da sodnica Špela Koleta ni imela nobenih uradnih zadolžitev zoper njega, nobenega postopka ni vodila zoper njega. Sklicuje se na prvostopenjske odločbe različnih sodišč in prispevek v zborniku Pravne prakse. Meni, da branje takšnih elektronskih sporočil, kot jih je poslal oškodovanki, ni službeno delo sodnice. Sodišču druge stopnje obsojenec očita, da se je izognilo pritožbenim argumentom o nezakoniti uporabi 168. člena KZ-1, s čimer uveljavlja kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP.

15. Drugi odstavek 168. člena KZ-1 določa, da se pregon začne na predlog, če je dejanje iz 158. člena KZ-1 storjeno proti uradni osebi v zvezi z opravljanjem njene službe v tem organu. Sodišče prve stopnje je presodilo, da iz določbe jasno izhaja, da se nanaša na uradno osebo in opravljanje njene službe v organu, v katerem deluje in ne na opravljanje službe v zvezi s konkretno osebo oziroma storilcem. Sodišče druge stopnje je temu pritrdilo in dodalo, da norme 168. člena KZ-1 ne gre razlagati tako ozko, kot jo razlaga obsojenec. Da sta stališči nižjih sodišč pravilni, je Vrhovno sodišče presodilo že v sodbi I Ips 2476/2018 z dne 30. 12. 2021.3 Pojasnilo je, da je za pregon kaznivega dejanja po 158. členu KZ-1, kadar je storjeno proti uradni osebi, izključno pristojen državni tožilec, predlog oškodovanca za pregon pa je predpostavka za tek sodnega postopka. Kršitev iz 5. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zato ni podana. Prav tako ni podana kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP, saj je pritožbeno sodišče razloge navedlo v točki 38 sodbe.

_Glede zakonitosti dokazov_

16. Vložnik uveljavlja, da so elektronska sporočila, ki jih je poslal oškodovanki, nezakonit dokaz. Trdi, da bi sodišče moralo izdati odredbo za njihovo pridobitev, in sicer tako za pridobitev njihove vsebine, kot za ugotovitev identitete pošiljatelja, saj njegov elektronski naslov ni javno objavljen. Ker sodišče tega ni storilo meni, da sta bila kršena 37. člen (varstvo tajnosti pisem in drugih občil) in 38. člen (varstvo osebnih podatkov) URS ter 8. člen EKČP. Sklicuje se na sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 31751/2018 z dne 4. 6. 2020 (t. i. zadeva ...),4 I Ips 31885/2014 z dne 23. 8. 20185 in druge ter na Zakon o varstvu osebnih podatkov in direktive EU ter navaja, da se v vsebino pisanja brez odredbe ne sme posegati, saj je vsako elektronsko komuniciranje zasebno. Ustavno in Vrhovno sodišče sta že presodili, da so elektronska sporočila zasebne narave, zato ni dovolj če je poseg vanje dovolila oškodovanka, moral bi ga dovoliti tudi on. Nižjima sodiščema očita, da sta ignorirali njegove argumente, s čimer uveljavlja tudi kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP.

17. Sodišče prve stopnje se v sodbi sklicuje na razloge pravnomočnega sklepa II K 43361/2016 z dne 18. 7. 2018, s katerim je zavrnilo obsojenčev predlog za izločitev elektronskih sporočil iz spisa. V sklepu je zapisalo, da je obsojenec sporočila naslovil na širok krog naslovnikov, tudi na novinarje slovenskih medijev, zato ni mogel utemeljeno pričakovati zasebnosti. Presodilo je, da ima pri tehtanju pravice do svobode komuniciranja in zasebnosti ter pravice do miru brez groženj, do časti in dobrega imena, oškodovankina pravica prednost, zato pri posredovanju elektronskih sporočil s strani oškodovanke državnemu tožilstvu oziroma policiji in sodišču, ne gre za protipraven poseg v obsojenčevo pravico do zasebnosti. Zato ne gre za dokaz, na katerega se sodba ne bi smela opreti.

18. Višje sodišče je na vsebinsko enake pritožbene očitke odgovorilo, da gre pri pošiljanju elektronskih sporočil za zasebno komunikacijo, vendar v obravnavani zadevi elektronskega naslova in vsebine sporočil niso pridobili državni organi s posegom v zasebnost, temveč je to državnim organom predložila oškodovanka sama, ki se je z elektronskim naslovom in vsebino sporočil seznanila kot naslovnica te komunikacije. Obsojenec je tudi sam večkrat navedel, da je ta sporočila oškodovanki poslal on. Nadalje je pritrdilo sodišču prve stopnje, da v obravnavani zadevi, ob koliziji dveh ustavno varovanih pravic; pravice obsojenca do zasebnosti in pravice oškodovanke do časti in dobrega imena; oškodovankina pravica pretehta nad obsojenčevo. Zaključilo je, da je sodna praksa, ki jo v zvezi s tem navaja obsojenec irelevantna, saj ne gre za primerljive situacije.

19. Nižjima sodiščema gre pritrditi, da sodna praksa, na katero se sklicuje vložnik, z obravnavano zadevo ni primerljiva. V zadevah, ki jih navaja obsojenec so vsebino komunikacije in/ali identiteto njenih udeležencev oziroma storilca ugotavljali in pridobili organi pregona na podlagi svojih pooblastil, z izvedbo določenih ukrepov. V obravnavani zadevi pa je z vsebino spornega pisanja in identiteto storilca organe pregona seznanila oškodovanka, pri čemer je identiteta storilca izhajala iz same vsebine sporočil in kasnejše obsojenčeve potrditve, da je sporočila napisal in poslal on.

20. Pravice do komunikacijske zasebnosti ni mogoče razumeti tako, da preprečuje kateremu od komunikacijskih partnerjev, da iz sfere zaupnosti izstopi z namenom, da si omogoči ali da prispeva k pravnemu varstvu dobrine, v katero naj bi bilo poseženo z vsebino komunikacije ali za varstvo katere je komunikacija pomembna. V sodbi I Ips 15002/2010 z dne 22. 12. 2011 je Vrhovno sodišče že presodilo, da ker je obsojenec za izrekanje grožnje oškodovancu uporabil komunikacijsko sredstvo (mobilni telefon), se ne more uspešno sklicevati, da mu je bila s posnetkom kršena pravica do zasebnosti. V obravnavani zadevi je obsojenec uporabil elektronsko sporočilo, odločil se je grožnje zapisati in jih poslati oškodovanki, zato se ne more sklicevati, da mu je bila s tem, ko je oškodovanka te grožnje naznanila organom pregona in jim predala sporna sporočila, kršena pravica do zasebnosti.

21. Iz odločb Ustavnega sodišča Up 32/94 z dne 13. 4. 1995 in Up-472/02 z dne 7. 10. 2004 izhaja, da se pravici do zasebnosti oseba lahko izrecno ali molče odpove, vanjo pa se lahko poseže tudi brez dovoljenja, kadar gre za izvrševanje neke pravice in bi imela ta pravica, ob upoštevanju načela sorazmernosti, prednost pred pravico do glasu. Poseg v pravico do zasebnosti je pod določenimi pogoji dopusten, vendar morajo za izvedbo dokaza, pridobljenega s kršitvijo pravice do zasebnosti, obstajati posebej utemeljene okoliščine. Izvedba takšnega dokaza mora imeti poseben pomen za izvrševanje neke pravice, ki jo varuje Ustava. V takšnem primeru mora sodišče upoštevati načelo sorazmernosti in skrbno presoditi, kateri pravici je treba dati prednost. Ustavno sodišče je v odločbi Up-472/02 definiralo obseg pravice do svobodnega komuniciranja kot dela pravice do zasebnosti po 35. členu in prvem odstavku 37. člena URS. Presodilo je, da ima vsakdo pravico do lastnega glasu, da odloči, kdo lahko sliši njegovo sporočilo po telekomunikacijah, ali sme sporočilo poslušati še kdo drug poleg sogovornika.

22. V obravnavani zadevi je oškodovankina pravica do časti in dobrega imena varovana kot osebnostna pravica (35. člen URS). Procesna predpostavka kazenskopravnega varstva te časti in dobrega imena je predlog oškodovanke za pregon. Zato je treba predlog oškodovanke razumeti kot procesno dejanje, s katerim ta izvršuje svojo pravico do varstva časti in dobrega imena. Vložitev predloga za kazenski pregon ima tako poseben pomen za oškodovankino izvrševanje pravice do sodnega varstva zoper kršitve časti in dobrega imena. V veljavni zakonski ureditvi je posredovanje vsebine obsojenčevih elektronskih sporočil v predlogu za pregon ne le primerno, ampak tudi neizogibno ravnanje. Hkrati gre za manjši poseg v komunikacijsko zasebnost v primerjavi s tistim v odločbi Up-472/02, saj ima pri elektronski pošti pošiljatelj vso vsebinsko in časovno neomejeno oblast nad oblikovanjem vsebine, preden se odloči, da jo posreduje naslovniku. V tem smislu je treba ta položaj vrednotiti kot manj občutljiv. Tako se izkaže, da v obravnavani zadevi 37. in 38. člen URS nista bila kršena, podana pa ni niti kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP, saj je pritožbeno sodišče na tovrstne očitke odgovorilo.

_Glede razžalitve_

23. Vložnik uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP z zatrjevanjem, da je sodišče prekršilo tretji odstavek 158. člena in 167. člen KZ-1 ter 39. člen URS in 10. člen EKČP. Trdi, da ni ugotavljalo ali je sporne izjave podal v obrambi svojih pravic in koristi, kar je razlog za oprostitev ali v okoliščinah iz 167. člena KZ-1. Navaja, da so bile žalitve, ki jih je oškodovanki napisal dne 7. 7. 2016 le reakcija na njeno predhodno neustrezno ravnanje, ko se je vmešala v pogovor med njim in državno tožilko ter, da je oškodovanka v preteklosti z njim surovo ravnala, ko ga je leta 2013 nezakonito poslala v pripor; na glavni obravnavi zoper B. B. pa ga je šikanirala. Obsojenec se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča Up 345/01 z dne 5. 2. 2004 in navaja, da je šlo v obravnavanem primeru za zadevo javnega pomena ter da kot davkoplačevalec sodnico plačuje in jo lahko kritizira. Meni, da je v obravnavani zadevi treba dati prednost svobodi govora. Trdi, da je izpodbijana pravnomočna sodba v nasprotju z odločbo Ustavnega sodišča Up 1128/2012 z dne 14. 5. 2015, v kateri je sodišče presodilo, da je treba svobodi izražanja dati prednost pred napadom na čast in dobro ime oseb, ki so zaposlene na funkciji državnih tožilcev in sodnikov. Zavzema stališče, da je obravnavana zadeva primerljiva z navedeno in izpostavlja, da je Ustavno sodišče odločilo, da ni pomembno ali je šlo pri pravosodnih osebah za resno kritiko ali ne, zato razlogi izpodbijane prvostopenjske sodbe, da pri njegovih pisanjih oškodovanki ni šlo za resno kritiko, ne vzdržijo. Meni, da se nikogar ne sme obsoditi, ko gre za žalitve, ki opisujejo neko delo in trdi, da ugled oškodovanke zaradi njegovih pisanj ni bil prizadet, saj so žaljivke temeljile na njenem sodniškem delu v zadevi B. B. 24. Obsojenec je okrožni sodnici Špeli Koleta petkrat pisal preko elektronske pošte. Poslal ji je več sporočil (tudi v istem dnevu), v katerih jo je žalil in ji grozil, enkrat ji je žaljivke izrekel tudi na glavni obravnavi. Vsa pisanja in izjave so bile v zvezi s kazenskim postopkom, ki ga je oškodovanka vodila zoper B. B. Sporna elektronska sporočila je obsojenec poslal tudi dvema državnima tožilkama, M. M., C. C. in novinarjem slovenskih medijev.

Prvo elektronsko sporočilo je obsojenec oškodovanki poslal dne 7. 7. 2016, dan za tem, ko je bila v zadevi B. B. opravljena glavna obravnava, na kateri se je javnost razburila in oškodovanki izrekla razne žaljivke. Oškodovanka je sprejela sklep, da mora javnost zapustiti razpravno dvorano. Ko so vsi že odšli, obsojenec dvorane še ni zapustil in se je pogovarjal državno tožilko Žgajnarjevo. Sodnica ga je zato pozvala, da mora oditi tudi on. V sporočilu ji je napisal, da je „kurba, prasica, da se nima kaj oglašat, ko je on navzoč, da bo poskrbljeno tudi za tožilko Žgajnarjevo,“ obe je zmerjal s „pravosodnimi kurbetinami, gnojem, izmečkom.“ V avgustu 2016 je oškodovanki poslal tri elektronska sporočila, v katerih ji je napisal, da jo „nabije na kurac, da se poserje na njene prijave, da je usrana pišpka, prasica človeška, skorumpirana, gnoj od sodnice, gnoj od človeka, debilna koza, ki se je začela vmešavat v pogovor med njim in informatorko.“ Na glavni obravnavi dne 28. 9. 2016 se je zaradi vprašanja, ki ga je sodnica postavila izvedencu psihiatrične stroke v zvezi z obtoženim B. B., obsojenec razburil na način, da je motil red, zato je sodnica odredila, da mora zapustiti razpravno dvorano. Med zapuščanjem razpravne dvorane ji je rekel: „z veseljem, saj tebe itak ne morem gledat, prasica jedna. Prasica sodniška.“ Dne 6. 3. 2017 je obsojenec oškodovanki ponovno poslal elektronsko sporočilo, v katerem ji je napisal, da je „človeški gnoj, sodnica prasica, da se poserje na sodrgo komunistično vse do Kolete, ...“ Po razglasitvi sodbe v zadevi B. B. ji je poslal sporočilo, v katerem ji je napisal: „zapomni si današnji dan prasica sodnica, naj ti pocrka v mukah vsa familija Koleta, od otrok do vnukov, pizda komunistična, naj teče kri v potokih, banda, treba vam je posekat glave, vse take sodnice kot je Špela Koleta je treba ubiti, popolnoma nedolžnega človeka ta človeška prasica pošilja v zapor.“ V mesecu oktobru ji je poslal sporočilo, v katerem jo je žalil s sodniško prasico in ji grozil, da bosta poračunala za vse nazaj in do konca, do Strasbourga in do Žal. 25. Ustavno sodišče je v odločbi Up-1128/12-17 z dne 14. 5. 2015, na katero se sklicujejo tako vložnik kot nižji sodišči, izoblikovalo merila za presojo omejitev pravice do svobode izražanja. Presodilo je, da so določene omejitve svobode izražanja dopustne, vendar jih je treba razlagati ozko, nujnost omejitve pa mora biti prepričljivo utemeljena. Svoboda izražanja zajema tudi informacije in ideje, ki žalijo, šokirajo ali vznemirjajo, toliko bolj v javni razpravi glede zadev javnega pomena. Meje sprejemljive kritike so širše tudi, če se izjave nanašajo na nosilce javnih funkcij v zvezi z izvrševanjem njihovih pristojnosti. Kljub temu pa je treba nosilce javnih funkcij zavarovati pred žaljivimi in zlonamernimi napadi. Presoditi je potrebno, ali sta uporaba spornih izrazov in splošni ton izražanja prerasla v destruktiven in neupravičen napad. Kritika, pri čemer je laikom dopuščeno kritiziranje tudi z ostrejšimi besedami, ne sme prerasti v žalitev, sramotitev in blatenje nosilcev oblasti. Varstva pravice do svobode izražanja ne uživajo tiste izjave, katerih izključni namen je sramotitev oziroma zaničevanje prizadete osebe. Bistvena značilnost take izjave je osebna žalitev, pri kateri je predmet javne razprave potisnjen v ozadje. Pri podanih vrednostnih sodbah je za presojo bistveno, ali je imel storilec zanje zadostno dejansko podlago, pri čemer je potrebno upoštevati kontekst, v katerem so bile izjave podane in predhodno ravnanje oškodovanca, ki je te izjave izzvalo. Vrednostne sodbe uživajo varstvo v okviru svobode govora le, če ima posameznik zanje zadostno dejansko podlago.

26. Po dejanski plati navedena zadeva z obravnavano sicer ni primerljiva,6 je pa Vrhovno sodišče postavljenim merilom sledilo v sodbi I Ips 2476/2018 z dne 30. 12. 2021, ki se v večji meri približa okoliščinam obravnavane zadeve.

27. V zadevi I Ips 2476/2018 (t. i. zadeva C. C.) je obsojenec kot javnost spremljal isto sojenje B. B., kot obsojeni A. A. ter prisostvoval glavni obravnavi. Po razglasitvi sodbe je sodnici izrekel žaljivko „prasica.“ Zadevi sta primerljivi v tem, da je v obeh primerih šlo za reakcijo obsojenca na sojenje v zadevi javnega pomena. Vendar je v zadevi C. C. Vrhovno sodišče pritrdilo nižjima sodiščema, da je bil obsojenec aktivno udeležen v javni razpravi o sojenju v za javnost pomembni kazenski zadevi in je oškodovanki žaljivko izrekel kot odziv po razglasitvi njenih odločitev. Žaljivko sta slišali zgolj predsednica senata - oškodovanka in državna tožilka. V obravnavani zadevi pa sodišči prispevka obsojenega A. A. k javni razpravi o sojenju v zadevi B. B. nista ugotovili, torej sporne obsojenčeve izjave ne predstavljajo prispevka k javni razpravi. V bistvenem se zadevi razlikujeta tudi v tem, da je obsojenec v obravnavani zadevi le v enem primeru žaljivke izrekel v razpravni dvorani (med zaslišanjem izvedenca in ne ob razglasitvi sodbe), slišalo pa jih je več ljudi, predvsem pa je sodnici napisal več elektronskih sporočil; ta pisanja je poslal na več naslovov, kar pomeni, da so se z njimi seznanili tudi drugi. Slednje je pomembno z vidika večplastnosti7 pojma časti. Zadevi sta si podobni v tem, da je obsojenec izrekel/napisal zgolj žaljivke, brez kakšnega širšega konteksta teksta. Razlikujeta pa se še v tem, da je v obravnavani zadevi obsojenec poleg žaljivk sodnici namenil tudi grožnje s fizično silo.

28. Vrhovno sodišče je v sodbi I Ips 2476/2018 sledilo tudi merilom iz odločb Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP), ki jih je v sodbi podrobno predstavilo, in presodilo, da se mora presoja ključnega vprašanja, ali je treba v konkretnih okoliščinah svobodo govora zaščititi ali ne, osredotočiti na: (i) pomen izjav, (ii) položaj in predhodno ravnanje oškodovanke, (iii) prispevek izjav k razpravi, ki je v interesu javnosti in (iiii) ugotovitev ali so bile izjave podane z namenom zaničevanja, ali so bile usmerjene v osebno žalitev in blatenje oškodovanke oziroma ali je predmet javne razprave stopil v ozadje.

29. Sodišče prve stopnje je sledilo predstavljenim merilom in sporne obsojenčeve izjave presodilo ob njihovem upoštevanju, izrecno se je tudi sklicevalo na navedeno ustavno odločbo. Glede pomena izjav je presodilo, da vse oznake, ki jih je imenu in/ali funkciji oškodovanke dodal obsojenec, predstavljajo psovke oziroma nizkotne izraze, katerim je skupno, da označujejo lahkoživega, ničvrednega, malovrednega, zanikrnega, lenega, prezira vrednega človeka. Zato predstavljajo negativne vrednostne sodbe o drugem človeku.

Glede položaja in predhodnega ravnanja oškodovanke je presodilo, da funkcija oškodovanke kot sodnice upravičuje nadzor javnosti nad njenim delom in, da ima javnost pri tem pravico do svobode izražanja, meje sprejemljive kritike pa so širše. Vendar obsojenec s svojimi navedbami v sporočilih in v izjavi na glavni obravnavi ni izražal nezadovoljstva z oškodovankinim delom oziroma z izvrševanjem funkcije sodnice. Tudi se ni odzval na oškodovankino predhodno ravnanje, saj v njegovih pisanjih ni najti nobenih navedb in okoliščin, ki bi kazale na to, da je šlo za kritiko preteklega ravnanja oškodovanke; za odziv obsojenca na odreditev pripora zoper njega in na način vodenja glavne obravnave v zadevi B. B. Glede prispevka obsojenčevih izjav k javni razpravi je sodišče presodilo, da zapisane in izrečene besede ne predstavljajo resne kritike oškodovankinega dela, temveč se nanašajo osebno na oškodovanko. Vsebine spornih elektronskih sporočil glede na njihovo vsebino ni mogoče šteti za (sprejemljivo) kritiko dela uradne osebe, saj v njih, razen vsebine, ki je povzeta v izreku sodbe, praktično ni nobene druge vsebine.

Sodišče je ugotovilo, da obsojenčeve izjave, pisane z veliki tiskanimi črkami in klicaji predstavljajo niz nespodobnih in primitivnih negativnih vrednostnih sodb, zapisanih z namenom sramotitve in osebnega ter profesionalnega zaničevanja oškodovanke. Obsojenec je oškodovanko pretežno le psoval in žalil z vulgarnimi izrazi. Vsebina sporočil zato predstavlja grob napad na oškodovankino osebnost, njeno sramotitev in žaljenje, iz sporočil pa veje prezir, zaničevanje in podcenjevanje. Takšne izjave, katerih izključni namen je sramotitev in zaničevanje prizadete osebe, ko je v ospredju žalitev oziroma blatenje, pa ne uživajo varstva. Ob sklicevanju na zadevi ESČP8, ki se v večji meri približujeta okoliščinam obravnavane zadeve je sodišče zaključilo, da je obsojenec s svojim ravnanjem prestopil dopustne okvire pravice do svobode izražanja in nedopustno posegel v oškodovankino pravico do časti in dobrega imena.

30. Sodišče druge stopnje je pritrdilo presoji in razlogom sodišča prve stopnje in dodalo, da iz vsebine sporne obsojenčeve komunikacije ne izhaja kritika ali ocena oškodovankinega dela, ki bi lahko bila v javnem interesu, temveč je vsebina v celoti in izključno sestavljena iz žaljivk in psovk ter groženj oškodovanki na osebni ravni. Obsojenec je o oškodovanki podal izrazito negativno vrednostno sodbo, ki je bila močno pretirana, saj je bila, upoštevajoč vse okoliščine in kontekst, brez dejanske podlage. Iz vsebine izjav in uporabe besedišča je očitno, da je bil obsojenčev namen zaničevati in vznemirjati sodnico, izvesti osebni napad nanjo. S svojim ravnanjem obsojenec tako po presoji sodišča ni izražal resne kritike o oškodovankinem delu, niti ni deloval v javnem interesu.

31. Nižji sodišči sta tako skladno s prakso Ustavnega sodišča in ESČP presodili pomen zapisanih in izgovorjenih besed, ki jih je uporabil obsojenec. Tehtni in razumni so tudi razlogi sodišč, s katerimi sta utemeljili, da so bile izjave podane z namenom zaničevanja oškodovanke, saj se niso nanašale na predmet javne razprave, pač pa je bilo v ospredju žaljenje in blatenje oškodovanke. Pri tej presoji sta sodišči upoštevali okoliščine in kontekst izjav, ko sta zapisali, da razen sporne vsebine, ki je sestavljena iz žaljivk, psovk in groženj na osebni ravni, v obsojenčevih pisanjih ni najti nobene druge vsebine, prav tako ni najti nobenih navedb in okoliščin, ki bi kazale na to, da je obsojenec kritiziral oškodovankino preteklo ravnanje. Vložniku zato ni mogoče slediti, ko poskuša svoje izjave predstaviti kot odziv na oškodovankino izvajanje sodne oblasti in ne kot vrednotenje njene osebnosti. Pritrditi je zaključku nižjih sodišč, da je v obravnavani zadevi treba dati prednost kazenskopravnemu varstvu oškodovankine pravice do časti in dobrega imena. Kršitev URS in EKČP zato ni podana.

32. Vložnik uveljavlja, da je izpodbijana pravnomočna sodba v nasprotju s sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 1177/2010 z dne 16. 11. 2016, iz katere izhaja, da je treba upoštevati vse okoliščine primera kot celote in ne izhajati samo iz jezikovne razlage besed. Sodišču očita, da ni upoštevalo, da se obdolženec ne kaznuje, če dokaže, da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnosti tistega, kar je trdil. Trdi, da je imel razlog verjeti, da je oškodovanka B. B. neupravičeno poslala v zapor. O tem so pisali številni novinarski članki, ki jih je sodišču predložil, sodišče pa jih je spregledalo in ni povedalo, zakaj jih ni upoštevalo.

33. Očitku ni mogoče pritrditi. Zadevi po vsebini nista primerljivi. V obravnavanih pisanjih obsojenec ni kritiziral dela sodnice (niti v zadevi B. B., niti v predhodnem postopku zoper obsojenca), temveč so pisanja obsegala izključno zmerjanje in žaljivke, brez širšega konteksta; enako je ravnal tudi, ko je grožnje izrekel. Poudariti je, da je bil obsojenec spoznan za krivega kaznivih dejanj razžalitve (158. člen KZ-1) in ne žaljive obdolžitve (160. člen KZ-1), pri katerem je mogoč t. i. dokaz resnice. Ravno to razžalitev loči od žaljive obdolžitve, namreč pri razžalitvi gre za vrednostne sodbe, ocene, oznake, katerih resničnosti zaradi njihove narave ni mogoče dokazovati. Ker gre za vrednostne sodbe o oškodovanki, obsojenčevih izjav ni mogoče podvreči dokazovanju resničnosti.

_Glede procesnih kršitev, ki se nanašajo na kaznivo dejanje razžalitve_

34. Vložnik neutemeljeno uveljavlja kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP s trditvijo, da pravnomočna sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, ker ne obrazloži, zakaj so inkriminirane trditve žaljive; tudi nima ugotovitev, da se je obsojenec zavedal žaljivosti svojih navedb. Sodišče prve stopnje je presodilo, da so vse oznake (kurba, prasica, kurbetina, gnoj, izmeček, sodrga, pizda), ki jih je imenu in/ali funkciji oškodovanke dodal obsojenec psovke oz. nizkotni izrazi, ki označujejo lahkoživega, ničvrednega, zanikrnega, lenega, prezira vrednega človeka. Navedlo je, da je obsojenec fakultetno izobražen človek, po poklicu novinar, zato pozna Kodeks novinarske etike in se je zavedal objektivne žaljivosti svojih izjav. V zagovoru je povedal, da se zaveda, da so bili izrečeni in zapisani izrazi žaljivi; primitivke in vulgarnosti, kot jih je sam imenoval. Tej presoji je pritrdilo višje sodišče. Navedeni razlogi so tehtni, razumni in dovolj konkretni, zato zatrjevana kršitev ni podana.

35. Obsojenec sodišču očita, da se v sodbi sklicuje na zvočne posnetke, ki jih na nobenem naroku niso poslušali. Trdi, da ta dokaz ni bil izveden. S tem uveljavlja kršitev prvega odstavka 355. člena ZKP. Kršitev ni podana. Iz razlogov prvostopenjske sodbe in zapisnika o glavni obravnavi z dne 16. 12. 2019 izhaja, da se sodišče ni oprlo na zvočne posnetke, temveč na prepise zvočnih posnetkov glavne obravnave, ki so bili na glavni obravnavi v obravnavani zadevi prebrani, torej je bil ta dokaz izveden.

36. Vložniku ni mogoče pritrditi, da mu ni bilo omogočeno uveljavljanje okoliščin po tretjem odstavku 158. člena in 167. členu KZ-1, zaradi česar naj bi mu bila kršena pravica do obrambe. Iz zapisnika o glavni obravnavi izhaja, da je obsojenec imel možnost in je tudi podal obširen zagovor na več narokih za glavno obravnavo; v spis je vložil tudi dokazno gradivo, številna pisanja in vloge. V svoji obrambi tako ni bil omejen oziroma kakorkoli prikrajšan.

37. Kršitev pravice do obrambe obsojenec uveljavlja tudi s trditvijo, da je sodišče, ker ni zaslišalo predlaganih prič, s katerimi bi dokazal, da je oškodovanka delovala zmotno, kršilo 15., 22., 23. in 29. člen URS ter 6. člen EKČP. Sodišču očita, da je ravnalo v nasprotju z odločbo I Ips 14205/2013 z dne 6. 6. 2019, v kateri je Vrhovno sodišče presodilo, da so sodbe, v katerih ni podrobno obrazložena zavrnitev dokaznih predlogov, nezakonite.

38. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da predlogi za zaslišanje D. D., E. E., F. F., G. G., H. H. in I. I. niso bili ustrezno substancirani, ker obsojenec ni navedel, kaj bi z zaslišanjem teh prič dokazoval. Zaslišanje C. C., B. B., odvetnika J. J., državne tožilke K. K. in L. L., ki so bili prisotni na glavni obravnavi v zadevi zoper B. B. in bi lahko izpovedali o obnašanju oškodovanke in obsojenca pa je sodišče zavrnilo z obrazložitvijo, da njihovo zaslišanje ne bi doprineslo k razjasnitvi dejanskega stanja, saj dogajanje na glavni obravnavni izhaja iz zapisnika o glavni obravnavi ter iz prepisa zvočnega posnetka glavne obravnave. Višje sodišče je razlogom sodišča prve stopnje pritrdilo in dodalo, da dokazovanje obsojenca, da je bil oškodovanko prisiljen žaliti, ni materialnopravno relevantno, ker ga ne more ekskulpirati, dokaz resničnosti pa v primeru vrednostnih sodb ni mogoč. Zaključilo je, da obsojencu ni bila kršena pravica do obrambe.

39. Iz navedenega izhaja, da izpodbijana pravnomočna sodba ima razloge o zavrnitvi obsojenčevih dokaznih predlogov, ki jim gre pritrditi. Obsojenec je na naroku za glavno obravnavo dne 30. 10. 2019 predlagal zaslišanje F. F., G. G. in H. H. brez utemeljitve ter I. I. zato, ker je dala ločeno mnenje v zadevi ... in opozorila, da je vsebina elektronskih sporočil varovana z URS. Predlagal je tudi zaslišanje ostalih poimensko navedenih, kot prič, ki so bile prisotne na glavni obravnavi, ker situacija ni bila taka, kot je napisalo tožilstvo. Glede na tako podano utemeljitev dokaznih predlogov in razloge sodišč v izpodbijani pravnomočni sodbi za zavrnitev le teh, uveljavljani kršitvi nista podani.

_Glede kaznivega dejanja grožnje_

40. Vložnik trdi, da opis dejanja pod točko II izreka izpodbijane sodbe ne izpolnjuje zakonskih znakov kaznivega dejanja grožnje, s čimer uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP. Navaja, da mora biti podan obarvani naklep storilca in njegov ustrahovalni namen, ki mora biti v izreku sodbe tudi opisan. Sklicuje se na več sodb Vrhovnega sodišča in navaja, da mora biti grožnja sposobna objektivno povzročiti občutek strahu, zgolj dejstvo, da se je oškodovanec počutil ogroženega ne zadostuje; grožnjo lahko po mnenju vložnika predstavlja le neko ravnanje, pisanje po elektronski pošti pa ni ravnanje.

41. Obsojenec je bil spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja grožnje, ker je drugemu zato, da bi ga ustrahoval in vznemiril, resno zagrozil, da bo napadel njegovo življenje in telo (abstraktni del opisa), s tem, da je oškodovanki poslal elektronsko sporočilo z vsebino „in ne pozabi sodniška prasica: tokrat bova midva poračunala za vse nazaj in do konca!!! Do Strasburga in do Žal! A te reševal ..., ali ... ali ... ali kdo? In da bi ne bi slučajno umaknila obtožnega predloga pri Klajnškovi!!!,“ navedene grožnje pa je oškodovanka vzela resno in se je zaradi njih počutila prestrašeno in vznemirjeno (konkretni del opisa).

42. Kazenski zakonik v prvem odstavku 135. člena inkriminira temeljno obliko kaznivega dejanja grožnje, ki ga stori, kdor komu zato, da bi ga ustrahoval ali vznemiril, resno zagrozi, med drugim, da bo napadel njegovo življenje ali telo. Dejanje je mogoče izvršiti samo z direktnim naklepom, pri čemer mora biti naklep storilca obarvan, storilec mora dejanje izvršiti z namenom ustrahovanja in vznemirjanja oškodovanca.

43. Sodišče prve stopnje je presodilo, da besedilo, ki ga je obsojenec zapisal kaže na napoved, da ne bo šlo le za poračunavanje po pravni poti, temveč je obsojenec oškodovanki napovedal tudi poračunavanje, ki bo ogrozilo njeno življenje in telo - do ljubljanskega pokopališča Žale, kjer splošno znano končajo umrli. Po presoji sodišča to potrjuje stavek, v katerem je obsojenec oškodovanko spraševal, kdo jo bo pri tem reševal. Zaključilo je, da gre za resno grožnjo z napadom na življenje in telo, ki je objektivno sposobna, da doseže strah ali vznemirjenje. Pritožbeno sodišče je presodilo, da je obsojenec z zapisanim oškodovanki zavestno in namenoma zagrozil, da bo z njo poračunal do smrti, kar predstavlja resno, objektivno grožnjo za življenje.

44. Opis kaznivega dejanja v obravnavani zadevi tudi po presoji Vrhovnega sodišča vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1. Subjektivni element kaznivega dejanja je konkretiziran v abstraktnem delu opisa dejanja z besedno zvezo „da bi ga ustrahoval in vznemiril“ in tudi z nadaljnjim opisom kaznivega dejanja, ko je obsojenec oškodovanki poslal sporočilo, v katerem jo je poimenoval sodniška prasica in ji napovedal, da bosta poračunala do Žal ter jo vprašal kdo jo bo rešil, zaradi česar se je oškodovanka vznemirila in prestrašila. Abstraktni in konkretni del opisa dejanja je v skladu s sodno prakso9 treba brati v medsebojni povezavi, kar pokaže, da iz opisa kaznivega dejanja izhaja očitek, da je obsojenec dejanje storil z namenom ustrahovati in vznemirjati oškodovanko, saj je to v abstraktnem opisu dejanja navedeno. Namen ustrahovanja in vznemirjanja oškodovanke pa izhaja tudi iz samega konkretnega opisa dejanja, saj opis izvršitvenega ravnanja navaja dejstva in okoliščine, na podlagi katerih je ta zakonski znak razpoznaven. Iz ustaljene sodne prakse10 izhaja, da se zahteva po konkretizaciji zakonskih znakov nanaša na objektivne elemente kaznivega dejanja, medtem ko o subjektivnih elementih sodišče sklepa na podlagi objektivnih očitkov, torej tistih znakov kaznivega dejanja, ki so razvidni navzven.

45. Z obravnavano je primerljiva zadeva Vrhovnega sodišča I Ips 36357/2012,11 na katero se sklicuje tudi vložnik. V sodbi z dne 12. 10. 2017 je Vrhovno sodišče presodilo, da je zakonske znake kaznivega dejanja grožnje mogoče udejanjiti tudi z določenim zapisom, ki namiguje na ogrozitev življenja ali telesa. Pritrditi gre razlogom nižjih sodišč, da je navedba obsojenca, da bo z oškodovanko poračunal do Žal namig na napad na njeno življenje in telo. Take besede so pri oškodovanki zato lahko objektivno vzbudile občutek strahu pred napadom na njeno življenje in telo. Grožnja s poračunavanjem do Žal je bila take narave in intenzitete, da je lahko pri oškodovanki povzročila občutek ogroženosti. Uveljavljana kršitev kazenskega zakona tako ni podana.

_Glede procesnih kršitev v pritožbenem postopku_

46. Vložnik uveljavlja, da se ni imel možnosti izjaviti o odgovoru državnega tožilca na njegovo pritožbo zoper sodbo. Navaja, da sta Vrhovno in Ustavo sodišče že večkrat presodili da je to protizakonito, ZKP pa je jasen, da mora obdolženec imeti dodatno pravico, da odgovori na odziv tožilstva; zadnjo besedo ima vedno obdolženec. Trdi, da sta bili kršeni načeli kontradiktornosti in poštenega sojenja, 22. in 29. člen URS ter 6. člen EKČP. Sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča U-I-426/02, Up-546/01-21 z dne 23. 10. 2003.12

47. V skladu s 376. členom ZKP sodišče prve stopnje izvod pritožbe zoper sodbo vroči nasprotni stranki, ki sme v 15 dneh sodišču podati odgovor na pritožbo. Pritožbo in odgovor z vsemi spisi nato sodišče prve stopnje predloži sodišču druge stopnje. Zakon torej ne predpisuje vročanja odgovora na pritožbo nasprotni stranki oziroma obdolžencu v odgovor, kot to zatrjuje vložnik.

Vendar pa to sodišča ne odvezuje, da zakon razlaga ustavnoskladno, kar pomeni, da pri razlagi zakona spoštuje ustavna procesna jamstva. Človekove pravice in temeljne svoboščine se uresničujejo neposredno na podlagi Ustave (15. člen URS) in sodišča so pri sodnem odločanju vselej vezana (tudi) na Ustavo (125. člen URS). Eno temeljnih ustavnoprocesnih jamstev je pravica do izjave (22. člen URS).13 Vložnik ima prav, ko poudari, da mu pravica do izjave zagotavlja možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev o (v tem primeru) obtožbi. Sledeč Evropskemu sodišču za človekove pravice je Ustavno sodišče presodilo, da mora biti v kazenskem postopku zagotovljena pravica stranke, da se seznani in da odgovori na navedbe, dokazne predloge in stališča, tako nasprotne stranke, kot tudi neodvisnega pravosodnega organa, ki ima v postopku vlogo, s katero lahko vpliva na odločitev sodišča; ne glede na to, ali ima organ v postopku vlogo stranke ali neodvisnega organa. Pri tem je le stranka - torej obdolženec - tisti, ki mu je prepuščena odločitev, ali se bo izjavil o čemerkoli, kar vsebuje sodni spis (odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-426/02, Up-546/01-21 z dne 23. 10. 2003, 14. točka obrazložitve).

48. V isti odločbi je hkrati poudarilo, da je mogoče "načelo kontradiktornosti postopka doseči na različne načine, da pa mora izbrani način zagotoviti, da se nasprotna stranka seznani z navedbami in da ima dejansko možnost nanjo odgovoriti" (prav tam, 16. točka obrazložitve). Zato opustitev vročitve odgovora državnega tožilstva na pritožbo zoper sodbo v izjavo obdolžencu, sama po sebi še ne pomeni, da je bila obdolžencu kršena pravica do izjave, ki izhaja iz 22. člena URS.

49. Obdolženec ima možnost izjaviti se o procesnem gradivu tudi na pritožbeni seji. To omogoča ZKP v tretjem odstavku 378. člena. Sodišče o seji senata obvesti vse stranke, če katerakoli izmed njih to zahteva, ali če senat oceni, da je njihova navzočnost na seji koristna za razjasnitev stvari (prvi odstavek 378. člena ZKP). Kadar je prvostopenjska sodba izdana po skrajšanem postopku, pritožbeno sodišče obvesti stranki o seji svojega senata samo, če predsednik senata ali senat spozna, da bi bila navzočnost strank koristna za razjasnitev stvari (445. člen ZKP). To pomeni, da se obdolženec z odgovorom državnega tožilstva na njegovo pritožbo zoper sodbo lahko seznani in se o njem izjavi tudi na pritožbeni seji. Šele, če sodišče obdolžencu na noben način ne omogoči, da se seznani in izjavi o odgovoru tožilstva; bodisi pisno pred predložitvijo zadeve višjemu sodišču, bodisi ustno na pritožbeni seji (ob izpolnjenih predpostavkah za opravo t. i. javne seje); bo prekršena njegova pravica do izjave. Pri tem mora pritožbeno sodišče ob presoji, ali bi bila navzočnost strank na pritožbeni seji koristna za razjasnitev stvari, upoštevati tudi pravico obdolženca, da se izjavi o odgovoru državnega tožilstva na njegovo pritožbo.14

50. V obravnavani zadevi je obsojenec je vložil obsežno pritožbo, s katero je izpodbijal predvsem presojo pravnih vprašanj povezanih s pregonom kaznivega dejanja po uradni dolžnosti, predstavil svoje tolmačenje kaznivega dejanja razžalitve; poudaril da predstavlja nedopusten poseg v pravico svobode govora. Citiral je sodno prakso tako Ustavnega sodišča, ter zlasti ESČP, ki po njegovem mnenju nasprotuje izreku zaporne kazni za to kaznivo dejanje. Glede kaznivega dejanja grožnje je nasprotoval presoji, da je s pisanjem izpolnil zakonske znake tega kaznivega dejanja. Državni tožilec je na pritožbo podal kratek odgovor. Pritrdil je tolmačenju prvostopenjskega sodišča v točki 10 sodbe, da je obsojenec kaznivo dejanje na škodo oškodovanke, sodnice, izvršil v zvezi z opravljanjem njene službe in je po določbi drugega odstavka 168. člena KZ-1 za pregon pristojen državni tožilec. Obsojenec je že v postopku pred sodiščem prve stopnje nasprotoval razlagi, da je kaznivo dejanje na škodo oškodovanke storil v zvezi z njeno službo. Tako tožilec v odgovoru ni navedel ničesar, s čimer obsojenec ne bi bil že seznanjen. Tožilec se je opredelil tudi do pritožbene navedbe, da je bilo obsojencu obljubljeno, da bo v primeru, da se opraviči oškodovanki, obtožni predlog umaknjen. Te navedbe je zavrnil in obrazložil, da takšne obljube državno tožilstvo glede na težo zadeve, ko je bilo kaznivo dejanje izvršeno na škodo okrožne sodnice, ki je podala in vztrajala pri predlogu za pregon, ni moglo dati. Ugotoviti je, da tovrstna obljuba, četudi bi bila dana s strani državnega tožilca, ne more biti predmet presoje pritožbenega sodišča, prav tako v ničemer ne bi mogla vplivati na pravilnost in zakonitost sodbe. Zato tožilec s tem, ko je te pritožbene navedbe zavrnil, ni mogel poseči v obsojenčevo pravico do enakega varstva pravic, kakor tudi ne v njegova pravna jamstva v kazenskem postopku. Enako velja glede zaključne navedbe v odgovoru tožilca, da ocenjuje, da je obsojencu izrečena sankcija primerna in pravična ter tudi ustrezno obrazložena. Gre za posplošeno navedbo, ki vsebinsko ni napolnjena.

51. Obsojenec je v pritožbi zahteval, da ga pritožbeno sodišče obvesti o seji senata. Višje sodišče je v skladu s 445. členom ZKP presodilo, da navzočnost strank na seji ne bi bila koristna za razjasnitev stvari, zato strank o seji ni obveščalo. V razlogih sodbe je zapisalo, da je obsojenec navedel, da bo pritožbo obrazložil s pomočjo nove sodne prakse, sodno prakso pa sodišče spremlja in pozna; napačno je tolmačil relevantne določbe ZKP ter se skliceval na neprimerljive primere iz sodne prakse. S pisnim odgovorom državnega tožilca na njegovo pritožbo zoper sodbo pred odločanjem pritožbenega senata obsojenec ni bil seznanjen. Iz razlogov višjega sodišča ne izhaja, da bi pri odločanju o javnosti seje upoštevalo pravico obdolženca, da se izjavi o odgovoru državnega tožilca.

52. Vrhovno sodišče se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev, na katere se sklicuje vložnik (prvi odstavek 424. člena ZKP). Vložnik prepoznava kršitev 22. člena URS izključno v ravnanju prvostopenjskega sodišča. Res je, da mu prvostopenjsko sodišče, pred predložitvijo spisa višjemu sodišču, v izjavo ni poslalo odgovora državnega tožilca na pritožbo zoper sodbo. Vendar pa - kot pojasnjeno - to ne zadošča za sklep, da je podana kršitev, ki jo zatrjuje. Vložniku bi bilo mogoče pritrditi le, če bi Vrhovno sodišče ugotovilo, da mu je pravico do izjave odreklo tudi višje sodišče. Vendar pa obdolženec o razlogih višjega sodišča, da ga o pritožbeni seji ne obvesti, v vloženi zahtevi molči. Zato Vrhovno sodišče zahtevi, s katero vložnik zatrjuje kršitev 22. člena URS, ne more slediti.

53. Obsojenec drugostopenjskemu sodišču očita, da ni opravilo obravnave. Navaja, da je v pritožbi zoper sodbo uveljavljal zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in zahteval, da pritožbeno sodišče opravi obravnavo, zato bi jo skladno z novelo ZKP-O moralo opraviti. Očitek ni utemeljen. Na podlagi prvega odstavka 379. člena tedaj veljavnega ZKP15 sodišče druge stopnje odloči na seji senata ali na podlagi opravljene obravnave. V skladu s prvim odstavkom 380. člena ZKP se obravnava pred sodiščem druge stopnje opravi samo, če je treba zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja izvesti nove dokaze ali ponoviti že prej izvedene dokaze in če so podani opravičeni razlogi za to, da se zadeva ne vrne sodišču prve stopnje. Takšna situacija v obravnavani zadevi ni bila podana. Iz odločbe pritožbenega sodišča izhaja, da je pritrdilo dejanskemu stanju, kot ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče. Zgolj pritožbeno uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in pritožnikova zahteva, da pritožbeno sodišče opravi obravnavo, ne more biti razlog za to, da bo sodišče druge stopnje opravilo obravnavo.

54. Vložnik še uveljavlja, da je izpodbijano pravnomočno sodbo potrebno razveljaviti, ker mu ni bila dana pravica do pritožbe na „policijsko vabilo na zaslišanje,“ ki je bilo opravljeno dne 24. 8. 2016. Prav tako ga policija ni obvestila, da ima pravico do zagovornika tudi preko brezplačne pravne pomoči, kar bi ga skladno z novelo ZKP-O po navedbah obsojenca morala poučiti. Obsojenec uveljavlja, da so bili zato kršeni 14., 23., 24., 25. in 29. člen URS, 6. člen EKČP in 148. člen ZKP. Tega vložnik v pritožbi ni uveljavljal, zato se na te kršitve v zahtevi za varstvo zakonitosti ne more sklicevati.

_Glede sankcije_

55. Obsojenec uveljavlja kršitev 39. člena (svoboda izražanja) URS in 10. člena EKČP zaradi izrečene mu kazenske sankcije. Sklicuje se na zadevo ESČP Matalas proti Grčiji in trdi, da je zaporna kazen za kaznivo dejanje zoper čast in dobro ime nedopustna, če je bilo to storjeno v zasebnem pisanju. Navaja, da se je v obravnavani zadevi s spornimi žalitvami seznanilo le manjše število ljudi. Tudi Resolucija Sveta Evrope št. 1557 z dne 4. 10. 2007 narekuje državam članicam EU, naj ne izrekajo zapornih kazni. Sklicuje se tudi na druge primere ESČP in se zavzema se za to, da bi kazniva dejanja zoper čast in dobro ime dekriminirali. Navaja, da je svoboda govora sicer omejena tudi v EKČP, vendar jo smejo državne članice omejiti ter izrekati zaporne kazni le v primerih sovražnega govora, ko gre za povezavo s terorističnimi dejanji ali za pozivanje k nasilju in nestrpnosti.

56. Kazenski pregon razžalitve je pojavna oblika kazenskopravnega varstva pravice do časti in dobrega imena, ki jo zagotavljata URS in EKČP. S tem je država prevzela tudi obveznost zagotoviti učinkovito kazenskopravno varstvo te pravice. Vrhovno sodišče je že presodilo (sodba I Ips 13079/2012 z dne 17. 9. 2015), da je slovenski zakonodajalec vprašanje kolizije pravice do svobode izražanja na eni strani ter varstva osebnega dostojanstva ter osebnostnih pravic na drugi strani, legitimno uredil tudi v okviru kazenskega materialnega prava. Vložnikovo nasprotovanje inkriminaciji razžalitve je zato irelevantno.

57. S svojimi navedbami vložnik nasprotuje prdvsem izbiri kazenske sankcije. Ne gre mu pritrditi, da sodna praksa ESČP a priori prepoveduje izrekanje zaporne kazni za kazniva dejanja zoper čast in dobro ime. Iz odločitev ESČP16 izhaja, da je izrek zaporne kazni v primerih takšnih dejanj združljiv s svobodo izražanja le v izjemnih okoliščinah, ko pride do resne ogroženosti drugih temeljnih pravic, na primer v zadevah sovražnega govora ter spodbujanja k sovraštvu ali nasilju. Vložnikovo sklicevanje na sodbe ESČP, ki jih navaja v zahtevi je neutemeljeno, saj te z obravnavano zadevo v bistvenih dejanskih okoliščinah niso primerljive. V sodbi Mariapori proti Finski je šlo za klasičen primer obrekovanja; v zadevi Pais Pires de Lima proti Portugalski so žaljivke po vsebini predstavljale očitanje korupcije sodniku; v zadevi Kubaszewski proti Poljski je občinski svetnik v intervjuju z novinarjem časopisa občinski odbor obtožil pranja občinskega denarja, ESČP pa je obravnavalo le vprašanje sorazmernosti civilnopravnega posega (javno opravičilo) v pritožnikovo pravico do svobode izražanja; v zadevi Matalas proti Grčiji pa je šlo za izjave, zapisane v uradnem, a zasebnem dokumentu, ki ga je direktor delniške družbe poslal nekdanjemu odvetniku družbe (pisanje ni bilo naslovljeno ali dano na voljo javnosti ali medijem).

58. Da zaporna kazen za razžalitev v izjemnih primerih, ko pride do resne ogroženosti drugih temeljnih pravic, ni v nasprotju z merili iz sodne prakse ESČP je presodilo tudi Ustavno sodišče RS v odločbi Up-300/16-39 z dne 17. 6. 2021.17 V že citirani zadevi I Ips 2476/2018 zoper C. C. je Vrhovno sodišče poseglo v izrečeno kazensko sankcijo na način, da je obsojencu izreklo sodni opomin. Pri tem je upoštevalo, da sta izrečeno žalitev slišali le oškodovanka in ena priča, da je bila odziv na izrečeno obsodilno obsodbo z dolgo zaporno kaznijo in da je bila izrečena v zvezi s kazenskim postopkom, v katerem je bil obsojenec močno angažiran zaradi kontrole sojenja s strani javnosti.

59. Obravnavana zadeva se od vseh predstavljenih razlikuje po tem, da je obsojeni A. A. že večkrat predkaznovan, kar je bil poglavitni razlog za izrek zaporne kazni. Poleg tega je žaljivke oškodovanki izrekal/pisal večkrat, skozi daljše časovno obdobje, njegov verbalni napad pa je prešel v grožnjo z napadom na življenje in telo oškodovane sodnice.

60. Sodišče prve stopnje je izbiro vrste sankcije utemeljilo s tem, da je bil obsojenec že petkrat obsojen za kazniva dejanja, od tega trikrat za kazniva dejanja razžalitve in od tega dvakrat za razžalitev uradne osebe, pa to nanj ni vplivalo, da ne bi več izvrševal kaznivih dejanj. Nekatera od obravnavanih dejanj je storil celo v preizkusni dobi po dveh drugih izrečenih mu pogojnih obsodbah. Upoštevalo je veliko kriminalno količino dejanj in obnašanje obsojenca po dejanjih, ki se je kazalo na glavni obravnavi; olajševalnih okoliščin ni našlo. Višje sodišče je presoji sodišča prve stopnje pritrdilo in dodalo, da je treba upoštevati tudi načelo stopnjevanja kazenske sankcije. Ob tem je ugotovilo, da pa je prvostopenjsko sodišče v sklopu obsojenčeve predkaznovanosti neutemeljeno upoštevalo obsodbo, za katero so se v trenutku izdaje prvostopenjske sodbe že iztekli pogoji za izbris iz kazenske evidence. Zato je obsojencu izrečeno enotno kazen tako znižalo.

61. Nižji sodišči sta se odločili za skrajno sredstvo - zaporno kazen, zaradi obsojenčevega ponavljajočega, vztrajnega žaljenja, saj ga od ponavljanja tovrstnih kaznivih dejanj niso odvrnile niti pretekle izkušnje in obsodbe. Zaporna kazen obsojencu ni bila izrečena zaradi teže v postopku obravnavanih žalitev, temveč zaradi njegove predkaznovanosti. Stališče nižjih sodišč, da je glede na njegovo predkaznovanost in upoštevaje konkretne okoliščine obravnavanega primera, to je vztrajnost izrekanja žaljivk, obsojencu primerno in pravično izreči zaporno kazen, je v izpodbijani pravnomočni sodbi obrazloženo, razumsko in logično ter vrednostno utemeljeno. Obsojenec je na oškodovanko skozi daljše časovno obdobje enega leta kontinuirano naslavljal žalitve, ki so bile v nekaterih primerih pospremljene tudi z omenjanjem napada na telesno celovitost, v enem primeru pa so tudi prerasle v kaznivo dejanje grožnje, ki je bilo obravnavano v istem postopku. Efektivna kazen tako obsega tudi kazen za to dejanje. Navedeno v povezavi z obsojenčevo predkaznovanostjo za istovrstna kazniva dejanja tudi po presoji Vrhovnega sodišča upravičuje izrek efektivne kazni. Sodišče zato ni storilo kršitve po 5. točki 372. člena ZKP, ki bi lahko bila podana, če bi obsojencu izreklo kazensko sankcijo zunaj zakonskih meja, če bi kazen odmerilo samovoljno ali arbitrarno, ali če bi bila kazen glede na ugotovljene okoliščine očitno neutemeljena.

C.

62. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, delno pa je bila zahteva materialnopravno neizčrpana, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

63. Iz istih razlogov kot sodišče prve stopnje, je tudi Vrhovno sodišče obsojenca na podlagi 98.a člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP oprostilo plačila sodne takse.

64. Odločitev je bila sprejeta z večino glasov. Vrhovna sodnica Barbara Zobec je glasovala za razveljavitev sodbe višjega sodišča zaradi kršitve 22. člena URS.

1 Sklep Višjega sodišča v Ljubljani VII Kp 43361/2016 z dne 15. 10. 2020. 2 Ibidem. 3 Točka 53 sodbe. 4 V tej zadevi je Vrhovno sodišče med drugim presodilo, da se obsojenec s tem, ko je javno izpostavil svojo spletno aktivnost in IP naslov ni odpovedal svoji zasebnosti glede razkritja svoje identitete. IP številka je namreč omogočala identifikacijo uporabnika le s pomočjo telekomunikacijskega operaterja oziroma s pridobitvijo podatkov od njega. 5 V tej zadevi je Vrhovno sodišče presodilo, da pri pošiljanju elektronskih sporočil na elektronske naslove ne gre za javno obveščanje. 6 Poslanec državnega zbora je o državnem tožilcu izrekel sporne besede v širšem besedilnem kontekstu v televizijski oddaji. 7 Notranja, subjektivna (zavest o lastni vrednosti) in zunanja, objektivna (veljava človeka v očeh drugih) čast. 8 V zadevi Skalka proti Poljski (sodba z dne 27. 3. 2003) je pritožnik poslal pismo predsedniku sodišča, v katerem se je pritožil nad drugim sodnikom. ESČP je prepoznalo žaljiv pomen izrazov, s katerimi je pritožnik označil sodnika, kot so „nek bedak, omejeni posameznik“ in „izjemni kreten.“ V pismu pritožnik ni izrazil konkretnih in razumnih očitkov, ki bi bili podlaga takšnemu njegovemu odzivu. Sodišče je presodilo, da je bil interes, zaščiten z izpodbijanim posegom države, dovolj pomemben, da upraviči omejitve svobode izražanja, zato ustrezna kazen za žalitev sodišča kot institucije in sodnika ne bi pomenila kršitve 10. člena EKČP. Kršitev je ugotovilo zaradi nesorazmerno visoke kazenske sankcije.V zadevi Rujak proti Hrvaški (sklep z dne 2. 10. 2012) se je vojak v vojašnici vpletel v prepir z dvema nabornikoma. Rekel jima je: „Jebem tvojo krščeno mamo. To ni moja država, nisem njen državljan, ne priznam vas, vaš čin ali hrvaško vojsko! Jebem tvojo ustaško mater!“ Obsojen je bil zaradi kaznivega dejanja kvarjenja ugleda Republike Hrvaške. ESČP je presodilo, da je bila pritožnikova izjava vulgarna in žaljiva, iz konteksta v katerem so bile izjave podane pa izhaja, da je bil pritožnikov edini namen žaliti svoje sovojake in nadrejene. Takšno izražanje ne uživa zaščite, ker je pomenilo brezobzirno klevetanje in je bil njegov edini namen žalitev. Kršitev 10. člena EKČP zato ni podana. 9 Sodba VSRS I Ips 42930/2017 z dne 23. 5. 2019 in druge. 10 Odločba VSRS I Ips 19555/2015 z dne 26. 1. 2017 in druge. 11 Obsojenka je z zapisom v pismu, da je njen soprog nepredvidljive narave in da ne želi, da bi pristal v zaporu, udejanjila zakonske znake kaznivega dejanja grožnje. Vrhovno sodišče je presodilo, da je bil jasen namig, da bi bila zaporna kazen obsojenkinemu možu lahko izrečena zaradi dejanj, ki bi ogrozile življenje in telo oškodovancev. Grožnja z ravnanjem, ki bi vodilo do zaporne kazni obsojenkinega moža, je bila take narave in intenzitete, da je lahko pri oškodovancih povzročila občutek ogroženosti. 12 Ustavno sodišče je razveljavilo sodbi Vrhovnega in Višjega sodišča in zadevo vrnilo v novo odločanje višjemu sodišču, ker višje sodišče pritožniku v konkretnem postopku ni omogočilo, da bi se pred odločanjem pritožbenega senata seznanil s pisnim predlogom državnega tožilca in se glede njega izjavil. Presodilo je, da je bila zato pritožniku kršena pravica iz 22. člena URS ter da mora sodišče obdolžencu zagotoviti pravico, da se pred odločanjem pritožbenega senata tudi v skrajšanem postopku seznani z morebitnimi navedbami in zavzetimi stališči, pisnimi predlogi in drugimi navedbami tožilca, in možnost, da se do njih v primernem času opredeli. 13 Odločba Ustavnega sodišča Up-500/15-13 z dne 20. 7. 2015. 14 Odločba Ustavnega sodišča U-I-123/19-18, Up-1550/18-17 z dne 28. 5. 2020. 15 V času odločanja drugostopenjskega sodišča je veljal ZKP z novelo N, ki je stopila v veljavo dne 20. 4. 2019, uporabljati pa se je začela po treh oziroma šestih mesecih od uveljavitve. 16 Sodbe v zadevah Sallusti proti Italiji z dne 7. 3. 2019, Kanellopoulou proti Grčiji z dne 11. 10. 2007, Mariapori proti Finski z dne 6. 7. 2010 in druge. 17 Obsojenec je bil spoznan za krivega dveh kaznivih dejanja razžalitve in enega kaznivega dejanja obrekovanja zaradi izražanja na svojem blogu. Izrečena mu je bila kazen 6 mesecev zapora.

******************* ODKLONILNO LOČENO MNENJE VRHOVNE SODNICE BARBARE ZOBEC [Povezava na pdf dokument](/mma_bin.php?static_id=20220809082335 "Povezava na pdf dokument")