Jedro

Organ je tožnici pravilno obrazložil, da je za presojo aktivne legitimacije za vložitev zahteve za odpravo oziroma razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici bistveno, ali je imel vložnik zahteve v upravnem postopku položaj stranke ali z njim izenačen položaj stranskega udeleženca (tretji odstavek 43. člena ZUP) ter da po sodni praksi ni predmet postopka ukrepanja po nadzorstveni pravici ugotavljanje, ali bi vložnik moral biti udeležen v postopku kot stranka oziroma stranski udeleženec.

Kot je sodišče že navedlo, bi tožnica morala navedbe za izkaz aktivne legitimacije za vložitev zahteve za ugotovitev ničnosti izpodbijanega gradbenega dovoljenja podati v zahtevi organu. S tem bi utemeljila, da so citirani okoljski in gradbeni predpisi ter sodna praksa relevantni tudi v njenem primeru. Po stališču sodne prakse ne zadostuje le formalni obstoj navedb o pravnem interesu, ampak je pomembna tudi njihova utemeljenost. Pravni interes mora zato biti naveden določno, to je z dejstvi in z dokazi, da organu presojo utemeljenosti omogoči. Tožničina zahteva tem standardom ni zadostila.

Tožnica v obravnavanem primeru izpodbija upravni akt, sklep, izdan v formaliziranem upravnem postopku, zoper katerega je, če se z njim posega v tožnikov pravni položaj, dopustno sodno varstvo (drugi odstavek 5. člena ZUS-1). V tako imenovanem rednem upravnem sporu zaradi zakonitosti upravnega akta pa je mogoče uveljavljati tudi ugovore glede kršitev človekvih pravic v postopku izdaje upravnega akta. Kot že navedeno zadostuje, da se drugo, primarno sodno varstvo šteje za učinkovito, tudi če prizadeti osebi pred pristojnim sodiščem ni zagotovljeno uveljavljanje enakih zahtevkov, kot jih lahko uveljavlja v upravnem sporu zaradi varstva človekovih pravic. Tako da ob izpodbojni tožbi v upravnem sporu prizadeti lahko uveljavlja odpravo posledic ugotovljenih kršitev človekovih pravic z odškodninskim zahtevkom pred rednim sodiščem. Glede na to je sodišče tožbo v delu glede zahtevka, naj sodišče ugotovi, da je bilo z izpodbijanim sklepom tožnici poseženo v njene človekove pravice ter se ji zaradi odprave posledic prizna denarna odškodnina, zavrglo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.

Na isti pravni podlagi, 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, je sodišče zavrglo tožbo tudi v delu glede zahtevka, naj sodišče ugotovi, da je bilo z dejanjem, tj. z izdajo izpodbijanega gradbenega dovoljenja nezakonito poseženo v njene človekove pravice in temeljne svoboščine ter izreče prepoved njegovega izvrševanja. Kot je sodišče že navedlo, se, kadar je v formaliziranem postopku izdan dokončen upravni akt, ki se ga lahko izpodbija v rednem upravnem sporu, in to v obravnavanem primeru je sklep v smislu drugega odstavka 5. člena ZUS-1, tako primarno sodno varstvo šteje za učinkovito sodno varstvo, ki izključuje subsidiarni upravni spor.

Izrek

I.Tožba zoper sklep Ministrstva za naravne vire in prostor št. 0601-9/2021-3 z dne 15. 7. 2021 se zavrne.

II.Tožba se glede preostalih zahtevkov zavrže, to je v delih, v katerih tožnica zahteva: - da sodišče ugotovi, da je izpodbijani sklep v nasprotju z določbami EKČP in Ustave ter da je bilo s tem sklepom poseženo v njene človekove pravice ter se ji za to prizna pravično zadoščenje v višini 78.878,00 EUR, - naj sodišče ugotovi, da je bilo z dejanjem, tj. z izdajo izpodbijanega gradbenega dovoljenja nezakonito poseženo v njene človekove pravice in temeljne svoboščine ter izreče prepoved njegovega izvrševanja, - naj sodišče odloči, da glede na četrti odstavek 64. člena ZUS-1 Odloka SDOPN-1 v ponovnem upravnemu postopku ni mogoče uporabiti ter da so ugotovljene nezakonitosti in neustavnosti odloka dolžni spoštovani vsi upravni organi, - naj sodišče odpravi (tudi) druge akte, izdane v postopku izdaje izpodbijanega gradbenega dovoljenja, - naj sodišče na podlagi petega odstavka 47. člena GZ odpravi uporabno dovoljenje, izdano na podlagi izpodbijanega gradbenega dovoljenja, - naj sodišče pozove ministrstvo, naj nadaljuje z zadevo št. 35016-22/2019 in predlaga predlaga Vladi, naj začne postopek za oceno ustavnosti in zakonitosti spornih prostorskih aktov in Ustavnemu sodišču predlaga, naj jih odpravi oziroma razveljavi, zadevo pa obravnava prednostno, pri čemer naj do končne odločitve zadrži njihovo izvrševanje.

III.Stroškovni zahtevek tožeče stranke se zavrne.

IV.Tožeča stranka je dolžna povrniti stranki z interesom stroške tega postopka v znesku 522,65 EUR v 15 dneh od vročitve te sodne odločbe.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1.Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju organ) je z izpodbijanim sklepom zavrglo zahtevo tožnice za odpravo ali razveljavitev po nadzorstveni pavici gradbenega dovoljenja št. 351-638/2020-3 z dne 15. 12. 2020, izdanega družbi A., d.o.o. (v nadaljevanju stranka z interesom, tudi investitor) za gradnjo poslovnega objekta s komunalno, prometno in zunanjo ureditvijo, na parc. št. ..., ..., ..., ..., ..., ..., ..., ... in ..., vse k.o. Velike Pece (v 1. točki izreka) in zahtevo tožnice, da se to gradbeno dovoljenje izreče za nično (v 2. točki izreka).

2.Zavrženje zahteve za odpravo ali razveljavitev po nadzorstveni pravici gradbenega dovoljenja je organ oprl na ugotovitev, da je zahtevo vložila neupravičena oseba, saj tožnica ni bila stranka v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, in člena 275 in 129 Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

3.V obrazložitvi odločitve o zavrženje zahteve za izrek ničnosti gradbenega dovoljenja pa je organ navedel, da bi tožnica morala izkazati aktivno legitimacijo, to je možnost spremembe svojega pravnega položaja kot neposredne posledice ugoditve predlogu za izrek gradbenega dovoljenja za ničnega. Tožnica bi morala konkretno izkazati, v čem ali kako se bo njen zdajšnji pravni položaj izboljšal, na podlagi katerega pravnega temelja, če bi bilo izpodbijano gradbeno dovoljenje izrečeno za nično. Navaja, da se tožnica sklicuje na okoliščine, da bo z gradnjo gospodarske cone B. povzročeno naraščanje onesnaženosti zraka, povečan bo hrup, večje bodo ekološke, komunalne in prometne obremenjenosti, elektromagnetnih sevanj in svetlobnega onesnaževanja, in da bodo v njeno neposredno bližino, kjer stanuje, umeščeni med drugim tudi betonarna, zbirni center za prevzem gradbenih in industrijskih odpadkov, proizvodnja gumiranih izdelkov, velika transportna podjetja itd; priložila je tudi mnenje NIJZ, v katerem je navedeno, da so na območju plana z vidika rabe prostora glede na vplive na zdravje ljudi predvidena nekatera konfliktna območja (neposredni stik gospodarske cone s stanovanjskim območjem naselja B. ter stanovanjska območja v vplivnem območju virov onesnaževanja zraka, ki bodo prisotni na območju predvidene gospodarske cone). Tožnica trdi, da ima nova gospodarska cona B. z obstoječo dejavnostjo na njeno nepremično premoženje neposredni vpliv zaradi hrupa, smradu, prahu in prašnih delcev, vibracij in drugih emisij, saj povzročajo neposredno škodo na njenih nepremičninah in posledično pomenijo zmanjšanje vrednosti njenega nepremičnega premoženja. Gre za njeno stanovanjsko hišo na naslovu B. S temi navedbami pa po mnenju organa ne izpolnjuje kriterijev po 43. členu ZUP in je zato treba njen predlog, da se gradbeno dovoljenje izreče za nično, zavreči, ker ga ni vložila upravičena oseba. Zatrjevano škodo po mnenju organa tožnica lahko zahteva v obliki odškodninskih zahtevkov pred sodišči. V zvezi s sklicevanjem tožnice na ničnosti razlog iz 6. točke prvega odstavka 279. člena ZUP v povezavi s petim odstavkom 50. člena GZ pa organ navaja, da iz predmetnega gradbenega dovoljenja ne izhaja, da bi šlo za objekt z vplivi na okolje skladno z določbami GZ.

Bistvene navedb strank v upravnem sporu

4.Iz tožbe kot bistveno izhaja, da tožnica meni, da gre pri predmetnem posegu za poseg z vplivi na okolje, zaradi česar bi moral biti voden integralni postopek za izdajo gradbenega dovoljenja. Navaja tudi, da je na vseh zemljiščih gospodarske cone B. zadržano izvajanje okoljevarstvenega soglasja, tožnica pa ima v postopku priznan status stranskega udeleženca. Navaja, da se okoljevarstveno soglasje tiče tudi predmetnih zemljiških parcel. Tožnica kot širši očitek navaja spornost prostorskega akta, ki umešča novo gospodarsko cono B. v bližino njenega bivališča. Pravni interes utemeljuje s tem, da želi presojo ustavnosti in zakonitosti spremembe prostorskega akta, neizdajo nadaljnjih gradbenih dovoljenj ter kumulativno presojo gradnje z ostalimi posegi. Navaja, da Uredba o posegih v okolje, za katere je potrebno izvesti presojo vplivov na okolje, in Direktiva 2011/92/EU, predpisujeta obveznost presoje vseh posegov v okolje kot kumulativnih posegov, tako izvedenih kot načrtovanih, in kar v obravnavanem primeru ni bilo upoštevano.

5.Ničnost gradbenega dovoljenja zatrjuje tožnica ob sklicevanju na ničnostni razlog po petem odstavku 50. člena GZ zaradi stvarne nepristojnosti organa za izdajo gradbenega dovoljenja.

6.Tožnica uveljavlja kršitev človekovih pravic zaradi sprejema sprememb prostorskega akta, ki v tožničino neposredno bližino umešča gospodarsko cono B.; zahteva ugotovitev posega v njene ustavne pravice z dejanjem - izdajo gradbenega dovoljenja. Zahteva prepoved izvrševanja posamičnega dejanja - izvrševanja gradbenega dovoljenja. V nadaljevanju našteva pravne podlage za ugotovitev ničnosti izpodbijanega gradbenega dovoljenja (IV. točka tožbe). Dalje podaja razloge za tožbo po 27. členu ZUS-1 (v V. točki tožbe). Dalje opisuje, zakaj meni, da izkazuje pravni interes oziroma aktivno legitimacijo za vložitev predloga za izrek ničnosti gradbenega dovoljenja (v VI. točki tožbe). Dalje navaja razloge za nezakonitost in neustavnost spremembe prostorskega akta - Odloka o prvih spremembah in dopolnitvah Odloka o občinskem prostorskem načrtu Občine Ivančna Gorica (Uradni list RS št. 81/2016 z dne 16. 12. 2016, v nadaljevanju Odlok SDOPN-1) (v VII. točki tožbe). Dalje navaja, v čem je njen pravni interes po presoji prostorskega akta (v VIII. točki tožbe). V nadaljevanju navede kršitve pravil Evropske Unije (v IX. točki tožbe). Dalje podaja navedbe, s katerimi nasprotuje izpodbijanemu sklepu (v X. točki tožbe). V nadaljevanju podaja zaključek (v XI. točki tožbe). Zaključno podaja tožbene zahtevke (v XII. točki tožbe).

7.Tožnica zahteva, da se: - ugotovi, da je izpodbijani sklep v nasprotju z določbami EKČP in Ustave ter da je bilo s tem sklepom poseženo v njene človekove pravice ter za to zahteva pravično zadoščenje v višini 78.878,00 EUR, - odpravi izpodbijani sklep in da se izreče sporno gradbeno dovoljenje za nično oziroma se odpravi, - podredno, da se tožnici dovoli udeležbo v postopku za izrek gradbenega dovoljenja za ničnega oziroma v postopku za odpravo tega gradbenega dovoljenja, - podredno, da se izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne organu v nov postopek, - da se odloči, da glede na četrti odstavek 64. člena ZUS-1 spornega odloka v ponovnemu upravnemu postopku ni mogoče uporabiti ter da so ugotovljene nezakonitost in neustavnost odloka dolžni spoštovani vsi upravni organi, - naj sodišče odpravi tudi druge akte, izdane v postopku izdaje izpodbijanega upravnega akta, - naj sodišče na podlagi petega odstavka 47. člena GZ odpravi uporabno dovoljenje, če je izdano na podlagi izpodbijanega gradbenega dovoljenja, - ugotovi, da je bilo z dejanjem, tj. izdajo gradbenega dovoljenja nezakonito poseženo v njene človekove pravice in temeljne svoboščine ter se izreče prepoved izvrševanja gradbenega dovoljenja. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

8.Tožnica postavlja tudi tožbene zahtevke glede stranskih terjatev, in sicer navaja, naj sodišče pozove ministrstvo, naj nadaljuje z zadevo št. 35016-22/2019 in predlaga Vladi, naj začne postopek za oceno ustavnosti in zakonitosti spornih prostorskih aktov.

9.Tožnica postavlja tudi procesni zahtevek, in sicer naj sodišče odloči po opravljeni glavni obravnavi.

10.Stranka z interesom v odgovoru na tožbo navaja, da je okoljevarstveno soglasje ostalo v veljavi. Navaja, da kot investitor gradnjo izvaja na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja. Navaja, da za objekt, ki ga gradi, ne pride v poštev določba 50. člena GZ, saj ne gre za objekt z vplivi na okolje. Navaja, da sklicevanje na okoljevarstveno soglasje za gospodarsko javno infrastrukturo v tem postopku ni primerno. Pritrjuje odločitvi in razlogom organa v izpodbijanem sklepu. Le glede tožbenega zahtevka pod točko II. meni, da ga je mogoče vsebinsko presojati, predlaga pa zavrnitev.

11.Tožnica v odgovoru na odgovor stranke z interesom na tožbo vztraja, da glede okoljevarstvenega soglasja traja zadržanje na podlagi odločbe z dne 16. 4. 2021. Vztraja, da bi morala biti opravljena presoja vplivov na okolje oziroma voden integralni postopek za izdajo gradbenega dovoljenja.

12.V pripravljalni vlogi z dne 31. 7. 2024 tožnica opozarja na postopek "betonarne", za katerega navaja, da gre za podobno dejansko in pravno podlago; sklicuje se na zadevo I U 941/2021, v kateri je bila dne 18. 5. 2023 izdana ugodilna sodba. Navaja, da toženka v ponovnem postopku vztraja pri svojem stališču. Sklicuje se na 14. člen Ustave in navaja, da je zgoraj navedeno sodbo treba upoštevati tudi v tem primeru. Predlaga odločitev sodišča v sporu polne jurisdikcije.

13.V pripravljalni vlogi z dne 28. 8. 2024 tožnica vztraja pri odločitvi v sporu polne jurisdikcije in upoštevanju sodbe v zadevi "betonarna". Uveljavlja upoštevanje kumulativnosti posegov. Kot ničnostni razlog ponovno navaja stvarno nepristojnost organa (6. točka prvega odstavka 279. člena ZUP v povezavi s petim odstavkom 50. člena GZ). Ponavlja, naj sodišče preveri, ali je bilo izdano uporabno dovoljenje, in ga odpravi; sklicuje se na peti odstavek 47. člena GZ.

14.Stranka z interesom v pripravljalni vlogi z dne 5. 9. 2024 prereka tožničine navedbe in vztraja pri predlogu, naj sodišče tožbo zavrne.

15.Toženka na tožbo ni odgovorila.

Odločanje po sodnici posameznici

16.Sodišče je v zadevi odločalo po sodnici posameznici, na podlagi prvega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi z drugim odstavkom 25. člena ZUS-1C. Na naroku za glavno obravnavi prisotne stranke na sestavo sodišča niso imele pripomb.

Dokazni postopek

17.Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo v naslednje listine tožnice: izpodbijani sklep (priloga A1), sklep ARSO z dne 23. 4. 2019 (priloga A3), odločbo MOP z dne 16. 4. 2021 (priloga A4) in preostale listine upravnega spisa, kot ga je predložila toženka. Vpogledalo je tudi v listine stranke z interesom: gradbeno dovoljenje z dne 15. 12. 2020 (priloga C5), odločbo ARSO z dne 10. 6. 2021 (priloga C2), gradbeno dovoljenje za 1. fazo gospodarske cone B. - gospodarske javne infrastrukture in uporabno dovoljenje (prilogi C3 in C4), odločbo z dne 10. 10. 2020 (priloga C7) ter izpodbijani sklep (priloga C6). Sodišče je vpogledalo tudi v listine, predložene na glavni obravnavi: iztis iz PIS MNVP zahteve za izdajo izpodbijanega gradbenega dovoljenja, z vpisanim datumom prijave pričetka gradnje na dan 30. 9. 2024 (priloga A6), obrazec Prijava pripravljalnih del, s podatkom o prijavi gradbišča na dan 10. 5. 2022 (priloga C8) in 5 fotografij sedanjega stanja predmetnega objekta v gradnji (priloga C9).

18.Zavrnilo pa je sodišče dokazni predlog tožnice za vpogled v listine: "Priloga 2: Pregled dokumenta POROČILO O VPLIVIH NA OKOLJE za izgradnjo gospodarske javne infrastrukture na območju GC B. - februar 2020" (priloga A2) ter fotografijo o razpokah na hiši, ker gre za neprimerna dokaza, saj prvi predstavlja navedbe tožnice, glede drugega pa ni izkazana istovetnost, in sodbo I U 941/2021 z dne 18. 5. 2023 (priloga A5), ki ni dokaz, ampak sklicevanje stranke na sodno prakso.

K I. točki izreka:

O zavrženju zahteve za odpravo ali razveljavitev po nadzorstveni pravici

19.Tožba v delu, v katerem tožnica izpodbija sklep v 1. točki izreka, tj. o zavrženju zahteve za odpravo ali razveljavitev po nadzorstveni pravici pravnomočnega gradbenega dovoljenja št. 351-638/2020-3 z dne 15. 12. 2020, ni utemeljena.

20.Organ je odločitev oprl na določbo prvega odstavka 275. člena ZUP, po kateri organ odpravi oziroma razveljavi odločbo po uradni dolžnosti ali na zahtevo stranke, državnega tožilca, državnega odvetnika ali inšpektorja. Sodišče ugotavlja, da ni niti sporno, da tožnica stranka oziroma stranska udeleženka v postopku izdaje izpodbijanega gradbenega dovoljenja ni bila. Sodišče še ugotavlja, da je tožnica zahtevo vložila le sama, in ne tudi kateri od po zakonu aktivno legitimiranih organov. Glede na to je organ njeno zahtevo pravilno zavrgel, ob uporabi določbe 2. točke prvega odstavka 129. člena ZUP, po kateri organ zahtevo zavrže, če vložnik v zahtevi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi oziroma če po tem zakonu ne more biti stranka.

21.Organ je tožnici tudi pravilno obrazložil, da je za presojo aktivne legitimacije za vložitev zahteve za odpravo oziroma razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici bistveno, ali je imel vložnik zahteve v upravnem postopku položaj stranke ali z njim izenačen položaj stranskega udeleženca (tretji odstavek 43. člena ZUP) ter da po sodni praksi ni predmet postopka ukrepanja po nadzorstveni pravici ugotavljanje, ali bi vložnik moral biti udeležen v postopku kot stranka oziroma stranski udeleženec.

22.Tožnica sicer navaja, da podaja ugovore, s katerimi nasprotuje izpodbijanemu sklepu, v točki X. tožbe, naslovljeni "Pregled sklepa MOP št. 0601-9/2021-3 z dne 15. 7. 2021." Sodišče ugotavlja, da je od vseh ugovorov, ki se nanašajo na zavrženje njene zahteve za odpravo oziroma razveljavitev izpodbijanega gradbenega dovoljenja, postavljen jasno in razumljivo le en ugovor, in sicer, da novejša sodna praksa priznava aktivno legitimacijo tudi osebi, ki zatrjuje, da bi morala biti udeležena v postopku kot stranka oziroma stranski udeleženec, pri čemer se tožnica sklicuje na sodbo v zadevi I U 1219/2011. Sodišče ugotavlja, da iz sodbe I U 1219/2011 z dne 17. 5. 2012 tako stališče, kot to navaja tožnica, ne izhaja. Iz sodbe namreč izhaja, da osebe, ki niso naštete v prvem odstavku 275. člena ZUP, lahko pristojni organ sicer opozorijo na obstoj razlogov za odpravo oziroma razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici, vendar pa jim zakon ne daje podlage za to, da bi jo tudi zahtevale. Glede na navedeno je torej tožničino zahtevo za odpravo oziroma razveljavitev gradbenega dovoljenja po nadzorstveni pravici organ mogel zavreči. Iz sodbe še izhaja, kar je sicer že uveljavljeno stališče sodne prakse, da vložnik zahteve, ki ni bil stranka oziroma stranski udeleženec v postopku, da bi mu bila priznana legitimacija za njeno vložitev (in njeno vsebinsko obravnavanje), predhodno mora tak status izposlovati, bodisi v času teka upravnega postopka, bodisi preko predloga za obnovo tega postopka.

23.Ker tožnica po navedenem tudi po presoji sodišča ni bila upravičena vložiti zahteve za odpravo oziroma razveljavitev izpodbijanega gradbenega dovoljenja po nadzorstveni pravici, njena zahteva ni mogla biti predmet vsebinskega reševanja organa, saj za to ni bila izpolnjena opisana predpisana procesna predpostavka. Zato se tudi sodišče ne opredeljuje vsebinsko do njenih trditev o tem, da so podani zakonski razlogi v smislu 274. člena ZUP ter še druge procesne in materialno pravne kršitve, zaradi katerih bi po mnenju tožnice organ zoper gradbeno dovoljenje moral ukrepati po nadzorstveni pravici.

O zavrženju zahteve za izrek ničnosti

24.Tožba (tudi) ni utemeljena v delu, v katerem tožnica izpodbija sklep v 2. točki izreka, tj. o zavrženju zahteve za izrek ničnosti pravnomočnega gradbenega dovoljenja št. 351-638/2020-3 z dne 15. 12. 2020.

25.Organ v obrazložitvi navaja, da sprejema stališče Ustavnega sodišča v odločbi Up-666/10 in Up-1153/10 z dne 12. 5. 2011. Vendar po njegovem mnenju tožnica upravičenosti za uveljavljanje ničnosti izpodbijanega gradbenega dovoljenja ni izkazala. Tožnica bi morala izkazati, da je z izdajo spornega gradbenega dovoljenja prišlo do posega v njen pravno varovan položaj, prav z uporabo uveljavljanega izrednega pravnega sredstva pa bi mogla uresničiti varstvo svojih pravnih koristi. Vendar s sklicevanjem na imisije dejavnosti v gospodarski coni ni izkazala legitimacije za uveljavljanje ničnosti spornega gradbenega dovoljenja, saj odškodovanje zaradi škode kot posledice imisij lahko tožnica doseže z odškodninskimi zahtevki pred sodiščem. Poleg tega pa zatrjevanega poseganja v pravne koristi tožnica ni dovolj konkretno vzročno posledično izkazala, saj njene zahteve izhajajo iz splošnih in skupnih imisij, ki jih povzročajo dejavnosti v gospodarski coni, v tem smislu tudi mnenje NIJZ, ni pa jasno določene povezave med spornim gradbenim dovoljenjem kot konkretnim upravnim aktom in zatrjevanimi posledicami.

26.Sodišče se z odločitvijo in razlogovanjem organa strinja.

27.Sodišče ugotavlja, da je organ z izpodbijanim sklepom odločil o tožničini zahtevi, ki jo je poimenovala "zahteva za odpravo gradbenih dovoljenj", in v kateri zahteva, da se za pet gradbenih dovoljenj ugotovi ničnost oziroma se jih odpravi po nadzorstveni pravici. V zahtevi navaja, da za ničnost in odpravo po nadzorstveni pravici obstajata dva razloga: stvarna nepristojnost organa, ki je gradbena dovoljenja izdal, saj bi moral biti voden integralni postopek, in očitna nezakonitost in neustavnost Odloka SDOPN1. Pravni interes opira na trditve o tem, da bo imela gospodarska cona vplive na njeno zdravje in njeno nepremično premoženje, saj biva v neposredni bližini. Napiše preglednico pravnega interesa, kjer našteva, katere emisije bi bile eliminirane z odpravo gradbenih dovoljenj, našteva potrebne omilitvene ukrepe, našteva pravne podlage, na katere opira pravni interes, postavlja zahtevke glede gradbenih dovoljenj, da se izrečejo za nična oziroma odpravijo, da se za nična izrečejo tudi uporabna dovoljenja, glede prostorskih aktov občine pa zahteva, da vlada začne postopek za njihovo oceno ustavnosti in zakonitosti.

28.Po obravnavi take vloge je tudi po presoji sodišča organ mogel zaključiti, da s sklicevanjem na imisije dejavnosti v gospodarski coni tožnica ni izkazala legitimacije za uveljavljanje ničnosti spornega gradbenega dovoljenja, saj iz njene zahteve ni razvidna jasna vzročno posledična povezava med spornim gradbenim dovoljenjem kot konkretnim upravnim aktom in zatrjevanimi posledicami.

29.Tudi v tožbi tožnica sicer podaja obširne navedbe z namenom izkazovanja vpliva izpodbijanega gradbenega dovoljenja na njene pravne koristi (tožba obsega 31 strani v drobnem tisku). Vendar pri tem nesistematično, nepregledno in neodmerjeno ter nekonkretizirano zajame problematiko vseh upravnih postopkov, ki jih je sprožila, da bi dosegla odpravo gradbenih dovoljenj za gradbene posege v gospodarski coni B., okoljevarstvenega soglasja za gospodarsko infrastrukturo v gospodarski coni in Odloka SDOPN1 (ki je po njenem mnenju protizakonito in protiustavno povečal gospodarsko cono v bližini njenega bivališča), saj naj bi s tem dosegla eliminiranje emisij, ki jih bo dolgoročno povzročala uporaba objektov (betonarna, poslovni objekti, ceste, utrjene površine, kanalizacija, meteorna polja itd.), in sicer prekomeren hrup, povečanje meteornih voda, povečan promet, vibracije, ki zaradi lastnosti okolja (podeželsko) po njenem mnenju ne sodi na obravnavano območje. Pri tem se sklicuje na 2. in 3. člen ZVO-1, 72., 33. in 67. člen Ustave itd., ob sklicevanju na okoljske in gradbene predpise pa zatrjuje, da bi morali biti vodeni integralni postopki za izdajo gradbenih dovoljenj in določeni omilitveni ukrepi oziroma meni, da ji "pravna norma omogoča preselitev moteče gospodarske dejavnosti", itd..

30.V VI. točki tožbe tožnica glede pravnega interesa za vložitev zahteve za izrek ničnosti gradbenega dovoljenja navaja, da je v tem "da se gospodarske dejavnosti ne širijo in se preselijo". V postopku želi varovati "pridobljene pravice zadržanja okoljevarstvenega soglasja", saj se le-to nanaša tudi na zemljišča, ki jih obsega izpodbijano gradbeno dovoljenje. Navaja, da "kumulativna presoja vplivov in povečanja emisij z novo gradnjo pomeni nesprejemljiv poseg." Tožnica zatrjuje, da njen pravni interes izhaja iz potrebe po presoji zakonitosti in ustavnosti Odloka SDOPN1. Navaja, da je načrtovana gospodarska dejavnost od njene stanovanjske hiše oddaljena približno 100 m, kar je neustrezen odmik.

31.Kot pa izhaja iz povedanega, se tožnica tudi v tožbi ni omejila na navedbe za izkazovanje aktivne legitimacije za vložitev zahteve za izrek ničnosti izpodbijanega gradbenega dovoljenja na ustrezni konkretni ravni in z dejstvi, pač pa je ostala pri navedbah, ki se nanašajo na celotno gospodarsko cono in gradbene posege v njej ter posplošenih navedbah o pričakovanih vplivih na okolje, ki so značilni za gospodarske dejavnosti v gospodarski coni. Glede na to tudi s sklicevanjem na pravne podlage, ki zagotavljajo zdravo življenjsko okolje, mirno uživanje lastnine ipd., tožnica ne more vplivati na drugačno presojo sodišča.

32.Tožnica tudi po opozorilu na glavni obravnavi (v smislu materialno procesnega vodstva) ni umaknila številnih za ta upravni spor nerelevantnih navedb, ki jih je kopičila v tožbi in nadaljnjih vlogah, pač pa je pri njih izrecno vztrajala. Na glavni obravnavi je sicer prvič podala tudi konkretizirane navedbe o tem, zakaj meni, da bi izpodbijano gradbeno dovoljenje moralo biti izdano v integralnem postopku (o velikosti objekta, o namembnosti objekta, o obstoju kumulativnosti posega). Vendar gre za nedopustno prekluzijo dejstev (52. člen ZUS-1). Ne glede na navedeno pa dopolnjevanje in razjasnjevanje dejstev, ki bi tudi podaljševalo postopek, niti ne bi bilo smiselno, saj sodišče v primeru, ko upravni organ odloči formalno, z zavrženjem vloge (torej ne vsebinsko), ne more odločiti v sporu polne jurisdikcije.

33.Sodišče ugotavlja, da tožnica poseben pomen za izkaz njene aktivne legitimacije pripisuje zadržanju pravnega učinkovanja okoljevarstvenega soglasja z dne 2. 10. 2018 za poseg Izgradnja gospodarske infrastrukture na območju Gospodarske cone B. Zatrjuje, da ji je bil priznan status stranske udeleženke v postopku obnove, in ker gre za poseg tudi na zemljiščih, ki jih obsega izpodbijano gradbeno dovoljenje, meni da s tem izkazuje tudi upravičenost za vložitev zahteve za izrek ničnosti izpodbijanega gradbenega dovoljenja. Na teh zemljiščih naj bi imela pravico varovanja svojih pravnih koristi kot stranka v (obnovljenem) postopku za izdajo okoljevarstvenega soglasja. Vendar se sodišče z njo ne strinja, da bi na priznanju udeležbe v postopku za izdajo okoljevarstvenega soglasja za gradnjo gospodarske infrastrukture v gospodarski coni lahko gradila aktivno legitimacijo za povsem drug postopek, na ugotovitev ničnosti gradbenega dovoljenja za poslovni objekt v gospodarski coni. Poleg tega pa bo lahko svoje ugovore o prekomernih vplivih gradenj v gospodarski coni kot celoti uveljavljala v obnovljenem postopku izdaje okoljevarstvenega soglasja za izgradnjo gospodarske infrastrukture v gospodarski coni, v katerem ji je bil priznan, kot sama navaja, status stranske udeleženke.

34.Sodišče tožnici tudi ne pritrjuje, da bi bilo vezano na odločitev v zadevi I U 941/2021, ob njenem sklicevanju na 14. člen Ustave. Tožnica se ne more sklicevati na podobno dejansko stanje in pravno podlago brez podrobne analize, ki pa je ni prikazala. Sodišče v predmetni zadevi rešuje tožbo, primarno naperjeno proti sklepu, s katerim sta bili zavrženi zahtevi tožnice, da se po nadzorstveni pravici odpravi ali razveljavi oziroma izreče za ničnega gradbeno dovoljenje investitorja A. za poslovni objekt na parc. št. ... /.../ v k.o. Velike Pece. V zadevi je opravilo javno glavno obravnavo in po presoji utemeljenosti v tej tožbi oziroma v tem sporu podanih tožničinih navedb ter navedb, podanih s strani stranke z interesom, odločilo v zadevi.

35.Sodišče še dodaja, da tožnica drugačne presoje sodišča tudi ne more doseči z obširnim citiranjem sodne prakse in določb okoljskih in gradbenih predpisov ter podajanjem podrobnih razlogov za kumulativno presojo posegov itd.. v pripravljalni vlogi. Kot je sodišče že navedlo, bi tožnica morala navedbe za izkaz aktivne legitimacije za vložitev zahteve za ugotovitev ničnosti izpodbijanega gradbenega dovoljenja podati v zahtevi organu. S tem bi utemeljila, da so citirani okoljski in gradbeni predpisi ter sodna praksa relevantni tudi v njenem primeru. Po stališču sodne prakse ne zadostuje le formalni obstoj navedb o pravnem interesu, ampak je pomembna tudi njihova utemeljenost. Pravni interes mora zato biti naveden določno, to je z dejstvi in z dokazi, da organu presojo utemeljenosti omogoči. Tožničina zahteva tem standardom ni zadostila.

36.Prav v zvezi z izrednimi pravnimi sredstvi pa Ustavno sodišče v nedavni odločbi U-I-405/22 z dne 4. 7. 2024 navaja, da so po svoji naravi namenjena poseganju v pravnomočne odločitve (njihovi spremembi, odpravi ali razveljavitvi), kar narekuje posebno previdnost (zadržanost, restriktivnost) tako pri njihovem urejanju v predpisih kakor tudi pri presoji izpolnjenosti pogojev za njihovo vsebinsko presojo oziroma pogojev za njihov uspeh v posameznih primerih. Pravnomočnost ima v pravnem redu znatno ustavnopravno težo, saj je dvojno ustavno varovana: z načelom pravnomočnosti iz 158. člena Ustave in s človekovo pravico do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Ustavno sodišče je že navedlo, da 158. člen Ustave zagotavlja nespremenljivost pravnih razmerij, urejenih s posamičnimi upravnimi ali sodnimi akti. Iz ustavnosodne presoje tudi izhaja, da je pravnomočnost močnejša od vsebinske kvalitete pravnomočne odločitve. S pravnomočnostjo so ozdravljene tudi nezakonite in nepravilne odločbe; Ustavno sodišče se ob tem sklicuje na svoje odločbe, ki jih sodišče navaja v opombi. Pri tem Ustavno sodišče v odločbi med drugim poudarja, da iz posledic, ki jih ima gradnja objektov v zunanjem okolju, izhaja, da je potreba po nesprejemljivosti pravnih razmerij in varstvu pridobljenih pravic na področju graditve objektov posebej poudarjena. Zahteva po varstvu pridobljenih pravic ima na področju graditve objektov posebno težo.

37.Ker je po navedenem sodišče presodilo, da so navedbe tožnice, ki so pravno relevantne za ta spor, neutemeljene, zaradi česar sodišče tudi ni ugotovilo zatrjevanih posegov v tožničine človekove pravice, ter ni našlo razlogov za ugotovitev ničnosti akta, je (izpodbojno) tožbo zoper izpodbijani sklep na podlagi 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

38.Ker je sodišče tožbo zavrnilo, je implicitno s tem odločilo o tožničinih zahtevkih, naj sodišče odpravi (tudi) druge akte, izdane v postopku izdaje izpodbijanega gradbenega dovoljenja ter naj na podlagi petega odstavka 47. člena GZ odpravi uporabno dovoljenje, izdano na podlagi izpodbijanega gradbenega dovoljenja. Ob sprejeti odločitvi so namreč zahtevki brezpredmetni.

39.Razlog, zaradi katerega sodišče ni dopolnjevalo dejanskega stanja (česar glede na 52. člen ZUS-1 tudi ni bilo dolžno storiti), in kar bi eventualno lahko dajalo podlago za spremembo izpodbijane odločitve, pa je že navedlo v 32. točki obrazložitve te sodne odločbe. V primeru, da je predmet upravnega spora odločitev o zavrženju zahtevka, tj. sklep iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1, je predmet upravnega spora lahko le presoja zakonitosti te odločitve, tj. zakonitosti preizkusa procesnih predpostavk in ne pravica, ki jo tožnik uveljavlja z zahtevkom v upravnem postopku, saj o njej z izpodbijanim upravnim aktom ni bilo odločeno po vsebini (sklep Vrhovnega sodišča X Ips 117/2020 z dne 11. 2. 2021, tč. 18).

K II. točki izreka:

40.Tožnica v X. točki tožbe in še na drugih mestih uveljavlja več tožbenih zahtevkov. Na glavni obravnavi ji je bilo v smislu materialno procesnega vodstva pojasnjeno, da o številnih zahtevkih sodišče ne more vsebinsko odločati, ter je bila pozvana, da se izjavi, ali katerega od teh zahtevkov umika. Vendar je tožnica izrecno vztrajala pri vseh zahtevkih.

41.Sodišče je tako zavrglo njeno tožbo v delu glede zahtevka, naj sodišče ugotovi, da je izpodbijani sklep v nasprotju z določbami EKČP in Ustave ter da je bilo s tem sklepom poseženo v njene človekove pravice ter se ji za to prizna pravično zadoščenje v višini 78.878,00 EUR. Po prvem odstavku 4. člena ZUS-1 odloča v upravnem sporu sodišče tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Neobstoj drugega sodnega varstva je zato negativna procesna predpostavka in pomeni, da je subsidiarni upravni spor dopusten le, če tožniku ni na razpolago drugo sodno varstvo, s katerim bi bilo mogoče učinkovito odpraviti zatrjevane nezakonitosti ravnanja oblastvenega organa, s katerim je poseženo v njegove človekove pravice. Da se drugo (primarno) sodno varstvo šteje za učinkovito, pa ni treba, da je prizadeti osebi pred pristojnim sodiščem zagotovljeno uveljavljanje enakih zahtevkov, kot jih lahko uveljavlja v upravnem sporu zaradi varstva človekovih pravic, temveč zadostuje, da lahko oseba v okviru pravnega sredstva ali drugega zahtevka zatrjuje in uveljavlja tudi kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin. Tožnica v obravnavanem primeru izpodbija upravni akt, sklep, izdan v formaliziranem upravnem postopku, zoper katerega je, če se z njim posega v tožnikov pravni položaj, dopustno sodno varstvo (drugi odstavek 5. člena ZUS-1). V tako imenovanem rednem upravnem sporu zaradi zakonitosti upravnega akta pa je mogoče uveljavljati tudi ugovore glede kršitev človekvih pravic v postopku izdaje upravnega akta. Kot že navedeno zadostuje, da se drugo, primarno sodno varstvo šteje za učinkovito, tudi če prizadeti osebi pred pristojnim sodiščem ni zagotovljeno uveljavljanje enakih zahtevkov, kot jih lahko uveljavlja v upravnem sporu zaradi varstva človekovih pravic. Tako da ob izpodbojni tožbi v upravnem sporu prizadeti lahko uveljavlja odpravo posledic ugotovljenih kršitev človekovih pravic z odškodninskim zahtevkom pred rednim sodiščem. Glede na to je sodišče tožbo v delu glede zahtevka, naj sodišče ugotovi, da je bilo z izpodbijanim sklepom tožnici poseženo v njene človekove pravice ter se ji zaradi odprave posledic prizna denarna odškodnina, zavrglo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.

42.Na isti pravni podlagi, 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, je sodišče zavrglo tožbo tudi v delu glede zahtevka, naj sodišče ugotovi, da je bilo z dejanjem, tj. z izdajo izpodbijanega gradbenega dovoljenja nezakonito poseženo v njene človekove pravice in temeljne svoboščine ter izreče prepoved njegovega izvrševanja. Kot je sodišče že navedlo, se, kadar je v formaliziranem postopku izdan dokončen upravni akt, ki se ga lahko izpodbija v rednem upravnem sporu, in to v obravnavanem primeru je sklep v smislu drugega odstavka 5. člena ZUS-1, tako primarno sodno varstvo šteje za učinkovito sodno varstvo, ki izključuje subsidiarni upravni spor.

43.Sodišču se za rešitev predmetnega upravnega spora ni bilo potrebno ukvarjati z vprašanjem ustavnosti in zakonitosti Odloka SDOPN1. Odločitev sodišča na tem odloku ne temelji, zato sodišče ni imelo razlogov, da bi ocenjevalo ustavnost in zakonitost odloka. Glede na to in ker tudi ni odločilo, da se tožbi ugodi in zadeva vrne v ponovni postopek, je brezpredmeten zahtevek tožnice, naj sodišče odloči, da glede na četrti odstavek 64. člena ZUS-1 Odloka SDOPN-1 v ponovnem upravnemu postopku ni mogoče uporabiti ter da so ugotovljene nezakonitosti in neustavnosti odloka dolžni spoštovani vsi upravni organi. Odločitev glede navedenega zahtevka sodišče opira na 3. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1, po kateri sodišče tožbo zavrže, če tožnik v tožbi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi.

44.Nadaljnjih tožbenih zahtevkov, naj sodišče - pozove ministrstvo, naj nadaljuje z zadevo št. 35016-22/2019 in - predlaga Vladi, naj začne postopek za oceno ustavnosti in zakonitosti spornih prostorskih aktov in Ustavnemu sodišču predlaga, naj jih odpravi oziroma razveljavi, zadevo pa obravnava prednostno, pri čemer naj do končne odločitve zadrži njihovo izvrševanje, sodišče prav tako ne more reševati vsebinsko. Gre za zahtevka, kakršna v ZUS-1 med dovoljenimi tožbenimi zahtevki v 33. členu ZUS-1 nista našteta. Sodišče je tožbo v delu glede teh zahtevkov zavrglo na podlagi 1. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.

K III. točki izreka:

45.Zahtevek za povrnitev stroškov, ki ga je vložila tožnica, je sodišče zavrnilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, kadar sodišče tožbo zavrne ali zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

K IV. točki izreka:

46.Stroškovnemu zahtevku stranke z interesom pa je sodišče ugodilo na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP, ki določa, da mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške, v povezavi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. ZUS-1 namreč ne ureja povrnitve stroškov stranke z interesom, zato se uporabijo določbe ZPP o povrnitvi stroškov stranskemu intervenientu. Stranka z interesom je v postopku nastopala na strani toženke, katere odločitev je ostala v veljavi, zato se ji po načelu uspeha priznajo stroški. Kot potrebne (prvi odstavek 155. člena ZPP) je sodišče stranki z interesom od priglašenih in določno uveljavljanih priznalo in odmerilo stroške po Odvetniški tarifi: - za posvet s stranko 100 točk ( tar. št. 43.1), - študij spisa 100 točk (tar. št. 43.2), - za odgovor na tožbo 500 točk (tar. št. 34.1), kar znese 700 točk oziroma ob vrednosti točke 0,60 EUR (prvi odstavek 13. člena) 420,00 EUR, povečano za 2% mat. stroškov (11. člen) pa 428,40 EUR, ter povečano še za 22 % DDV, ker sta pooblaščenca stranke z interesom zavezanca za DDV, skupaj 522,65 EUR. Pri tem sodišče dodaja, da je bilo sodelovanje stranke z interesom, ki jo je sodišče pritegnilo v postopek na podlagi prvega odstavka 19. člena ZUS-1, potrebno. Stranka je vložila odgovor na tožbo in pripravljalno vlogo, po pooblaščencu se je tudi udeležila glavne obravnave, kar vse je pripomoglo k odločitvi sodišča, zlasti glede na zapletenost zadeve v dejanskem in pravnem pogledu, upoštevajoč pri tem, da tožnica v izredno obširnih vlogah neodmerjeno prepleta problematiko vseh upravnih postopkov, ki jih je sprožila, da bi dosegla odpravo gradbenih dovoljenj za gradbene posege v gospodarski coni Škrjanče, okoljevarstvenega soglasja za gospodarsko infrastrukturo v gospodarski coni in Odloka SDOPN1 (ki je po njenem mnenju protizakonito in protiustavno povečal gospodarsko cono v bližini njenega bivališča), saj naj bi s tem dosegla eliminiranje emisij, ki jih bo dolgoročno povzročala uporaba objektov (betonarna, poslovni objekti, ceste, utrjene površine, kanalizacija, meteorna polja itd.), in sicer prekomeren hrup, povečanje meteornih voda, povečan promet, vibracije, ki zaradi lastnosti okolja (podeželsko) po njenem mnenju ne sodi na obravnavano območje.

Tako sklep Vrhovnega sodišča X Ips 117/2020 z dne 11. 2. 2021, tč. 18: V primeru, da je predmet upravnega spora odločitev o zavrženju zahtevka, tj. sklep iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1, je predmet upravnega spora lahko le presoja zakonitosti te odločitve, tj. zakonitosti preizkusa procesnih predpostavk in ne pravica, ki jo tožnik uveljavlja z zahtevkom v upravnem postopku, saj o njej z izpodbijanim upravnim aktom ni bilo odločeno po vsebini. V takem primeru tožnikova pravica ne postane predmet upravnega spora niti, če tožnik s tožbo v upravnem sporu sam predlaga odločitev o njej. To pomeni, da je s sodbo, s katero sodišče kljub temu samo odloči o pravici, presežen okvir konkretnega upravnega spora.

Vloga pa tudi mora biti omejena na bistveno vsebino, saj je sicer zaradi preobremenjenosti z nerelevantnimi navedbami nepregledna, nerazumljiva ali težko razumljiva.

Tč. 43 obrazložitve odločbe.

Ustavno sodišče se sklicuje na svoje predhodne odločbe št. Up-685/05 z dne 6. 11. 2008, 12. tč., št. Up-457/09 z dne 28. 9. 2011, tč. 10 obrazložitve, št. Up-1004/11 z dne 8. 11. 2012. tč. 7 obrazložitve, Up-850/21 z dne 7. 12. 2023, 14. točka obrazložitve; navaja pa še, da je podobna stališča Evropsko sodišče za človekove pravice izrazilo v sodbi v zadevi Ryabykh proti Rusiji z dne 24. 7. 2003.

Odločba Ustavnega sodišča U-I-405/22 z dne 4. 7. 2024, tč. 44 obrazložitve

Tako Sklep Ustavnega sodišča Up-439/09 z dne 24. 3. 2010, tč. 9, tudi npr. sklep Vrhovnega sodišča I Up 38/2022 z dne 19. 1. 2022, tč. 6 obrazložitve

Tako Vrhovno sodišče, npr. v sklepih I Up 276/2013 z dne 21.11. 2013 in I Up 191/2015 z dne 1. 10. 2015, ob utemeljitvi, da ima stranski intervenient v pravdnem postopku smiselno enak položaj kot udeleženci v upravnem sporu v smislu 19. člena ZUS-1, torej stranke z interesom.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o splošnem upravnem postopku (1999) - ZUP - člen 43, 129, 129/1, 129/1-2, 279, 279/1, 279/1-6

Gradbeni zakon (2017) - GZ - člen 47, 47/5, 50, 50/5

Zakon o upravnem sporu (2006) - ZUS-1 - člen 4, 4/1, 5, 5/2, 36, 36/1, 36/1-1, 36/1-3, 36/1-4, 52

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.