Jedro

Sodišče prisodi pravično denarno odškodnino na podlagi določbe člena 178 in 182 OZ.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se sodba v zvezi s sklepom sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča in tožena stranka sama krijeta svoje pritožbene stroške, tožena stranka pa mora tožeči povrniti njene stroške za odgovor na pritožbo v skupnem znesku 299,63 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči po izteku tako določenega paricijskega roka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo opr. št. P 372/2013 z dne 9. 2. 2016 v zvezi s sklepom o popravi razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati odškodnino za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, katero je tožnik utrpel v zvezi s poškodbo. Tožnik se je namreč dne 5. 6. 2010 ob 21.20 uri poškodoval v C. na semaforiziranem križišču M. c.. Utrpel je premoženjsko in nepremoženjsko škodo. Po poklicu je bil študent, utrpel pa je številne udarnine in odrgnine in sicer udarnino glave, levega komolca, rok, levega kolena in stopala, udarnino levega kolka, delno poškodbo zunanje stranske vezi, poškodbo hrustanca leve pogačice in poškodbo zunanjega meniskusa levega kolena. Sodišče mu je iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti od zahtevanih 10.000,00 EUR prisodilo 7.000,00 EUR, za strah celotno odškodnino 1.200,00 EUR, za psihične bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa od zahtevanih 15.000,00 EUR 8.000,00 EUR. Od te odškodnine je odštelo že plačanih 12.000,00 EUR s strani tožene stranke. Prisodilo je še zamudne obresti in plačilo davkov in prispevkov za socialno varnost. Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožeči plačati kapitaliziran znesek procesnih zamudnih obresti. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Sodišče je takšno odločitev sprejelo na podlagi izvedenih dokazov. Sklenilo je, da se pravdni postopek glede rentnega zahtevka ustavi in dovolilo je spremembo tožbe. O pravdnih stroških je odločilo na podlagi uspeha v pravdi.

2. Zoper zavrnilni del se pritožuje tožeča stranka. Zanjo je na pritožbeni stopnji spornih še 7.000,00 EUR. Glede nepremoženjske škode predlaga, da se pritožbi ugodi in se že prisojena odškodnina za doslej pretrpele in bodoče telesne bolečine in neugodnosti med zdravljenjem zviša za 3.000,00 EUR in da se zviša že prisojena odškodnina za doslej pretrpele in bodoče duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. V tej zvezi uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je sodišče prenizko finančno ovrednotilo vse neugodnosti med zdravljenjem, vso bolečinsko obdobje in je premalo upoštevalo, da tožnik duševno trpi zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Sodišče je bistveno podcenilo nesporne strokovne ugotovitve izvedenca medicinske stroke. Navaja še, da je v podobnih primerih bila odškodnina prisojena v višjih zneskih in pri tem daje v primerjavo odškodnine prisojene v zadevah II Ips 363/2001, II Ips 275/2004 in II Ips 736/2005. Predlaga še, da se popravijo očitne pisne napake, katere je storilo sodišče prve stopnje. Predlaga, da se pritožbi ugodi in priglaša pritožbene stroške.

3. Zoper prisodilni del podaja pritožbo tožena stranka. Glede nepremoženjske škode pritožnica uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Glede telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem je mnenja, da je sodišče za 1.000,00 EUR prisodilo previsoko odškodnino, prav tako je mnenja, da bi lahko sodišče prisodilo odškodnino za psihične bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti le v višini 5.000,00 EUR. Mnenja je, da iz izvedeniškega mnenja izhaja, da je funkcija kolena v celoti ohranjena z normalno gibljivostjo. Izvedenec je ocenil zmanjšanje življenjske aktivnosti pri tožniku le na 5 %. Glede premoženjske škode je mnenja, da je sodišče napačno seštelo zneske premoženjske in nepremoženjske škode. Seštevek vseh škod skupaj bi lahko predstavljal le znesek 14.033,71 EUR in ne 14.133,71 EUR, kot je to navedeno v razlogih sodbe. V zvezi s prisojeno odškodnino iz naslova nepremoženjske škode zaradi tuje pomoči je mnenja, da bi lahko sodišče priznalo urno postavko le v vrednosti 4,00 EUR. Glede zamudnih obresti je mnenja, da bi moralo sodišče uporabiti določbo 20.a člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP), ki je v konkretnem primeru lex specialis napram Obligacijskemu zakoniku. Glede kapitaliziranega zneska procesnih zamudnih obresti od plačanega nespornega dela odškodnine pa je tožena stranka mnenja, da bi lahko sodišče te obresti prisodilo od dne 8. 8. 2013 ne pa od 4. 9. 2013, vse pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne izdaje sodbe prvostopnega sodišča in ne od postavljenega zahtevka, to je od 24. 10. 2014. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno ugotovilo uspeh v pravdi tožeče stranke in je odločitev v tej zvezi tako nepravilna.

4. Pritožbe so bile vročene nasprotnim strankam in tožeča stranka je odgovorila na pritožbo tožene stranke. Mnenja je, da je sodišče prisodilo pravično denarno odškodnino glede nepremoženjske škode, mnenja je, da tožena stranka nekorektno povzema mnenje izvedenca medicinske stroke, nadalje je mnenja, da se tožena stranka neutemeljeno sklicuje na sodbo VS RS II Ips 129/2012, nadalje je mnenja, da se tožena stranka neutemeljeno opira na materialno pravo glede teka zakonskih zamudnih obresti, ker ni v roku dosegla poravnavo s tožečo stranko. Tožena stranka je popoln zahtevek prejela 10. 3. 2011. Če bi tožena stranka svojo dolžnost v smislu določila tretjega odstavka 943. člena OZ izpolnila, bi se razbremenila dolžnosti plačila obresti. Mnenja je, da je sodišče s sklepom o popravi popravilo vse očitne napake. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša pritožbene stroške.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Ob obravnavanju pritožb tožeče in tožene stranke glede višine prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo sodišče druge stopnje razsoja, da je prisojena pravična denarna odškodnina, pravilno prisojena po materialnem pravu (člen 179. in 182 OZ) in je tudi primerljiva z odškodninami že prisojenimi za podobne primere(1), kjer je bila sicer prisojena v primerljivih primerih odškodnina v sicer nekoliko višjem znesku povprečnih plač v RS, vendar sta oškodovanca v obeh primerih utrpela nekoliko hujše poškodbe kot tožnik. Obe pravdni stranki se v pritožbi sklicujeta sicer na primere, v katerih je bila prisojena bodisi nižja ali višja odškodnina, vendar pa v teh primerih ne gre za povsem primerljive primere, s primerom katerega je obravnavalo sodišče prve stopnje v zvezi s poškodbo tožnika. Tožnik je bil ob škodnem dogodku star 26 let, bil je študent, utrpel je številne udarnine kot vse to izhaja iz zdravniške dokumentacije in iz mnenja izvedenca medicinske stroke. Pri tožniku so ostale anatomske posledice zaradi delne odstranitve meniskusa in hrustanca pod pogačico v višini 5 %, zato višja pravična denarna odškodnina kot v znesku 8.000,00 EUR ne bi predstavljala pravične satisfakcije. Pri tožniku je zdravljenje trajalo od 5. 6. 2010 do 7. 5. 2012. Res je utrpel neugodnosti kot izhajajo iz mnenja izvedenca, ki jih v celoti povzema tudi sodišče druge stopnje v izogib ponavljanju ugotovljenega dejanskega stanja iz obrazložitve sodišča prve stopnje. Tožnik je utrpel tudi hudo telesno bolečino, ki je trajala en dan po poškodbi in en dan po operaciji, nato je trpel še spekter ostalih telesnih bolečin, v bodoče pa bo trpel telesne bolečine le pri večjih obremenitvah kolena. Zato je pravična denarna odškodnina iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem 7.000,00 EUR in iz naslova psihičnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 8.000,00 EUR in sta zato pritožbi v tem delu neutemeljeni in je sodišče prve stopnje v tej zvezi pravilno uporabilo materialno pravo. Prisodilo je pravično denarno odškodnino in je pri tem pravilno uporabilo določbe člena 179 in 182 OZ.

7. Glede premoženjske škode tožena stranka v pritožbi navaja, da je sodišče prisodilo previsoko odškodnino iz tega naslova in je pri tem napravilo računsko pomoto. S sklepom opr. št. P 372/2013 z dne 30. 3. 2016 je sodišče prve stopnje na podlagi člena 328 ZPP popravilo izrek sodbe sodišča prve stopnje. Zoper sklep o popravi pravdni stranki nista podali pritožbe in v kolikor je tožena stranka mnenja, da še obstajajo računske pomote v tej zvezi, kot jih navaja v pritožbi, bo lahko sodišče prve stopnje te napake ponovno popravilo na podlagi istih procesnih določb (prvi odstavek 328. člena ZPP).

8. Ni utemeljena pritožba glede prisoje odškodnine iz naslova premoženjske škode zaradi tuje pomoči in nege, ker po mnenju pritožbe sodišče prve stopnje ne bi smelo vzeti urno postavko v vrednosti 5,00 EUR, temveč le v vrednosti 4,00 EUR in se pri tem sklicuje na sodbo VS RS II Ips 129/2012. V tej zvezi tožeča stranka pravilno opozarja, da je Vrhovno sodišče v zvezi z urno postavko za pomoč izrazilo stališče, da gre pri prisoji takšnega zneska za ugotovitev dejanskega stanja in da lahko sodišče prve stopnje pri določitvi višine uporabi določbo člena 216 ZPP, kar je v konkretnem primeru tudi storilo sodišče prve stopnje.

9. Sodišče prve stopnje je prisodilo zakonske zamudne obresti za nepremoženjsko škodo in v tej zvezi je sodišče prve stopnje sprejelo odločitev in jo je pravilno obrazložilo v točki 13 obrazložitve. Tožnik je vtoževal zakonske zamudne obresti v zvezi z nepremoženjsko škodo od 23. 3. 2011 dalje do plačila. Sodišče je v tej zvezi ugotovilo, da je dokazano, da je bila tožena stranka o nastanku škodnega primera obveščena 10. 3. 2011 in je tako 14-dnevni rok za plačilo odškodnine do 25. 3. 2011 iztekel. Pri tem se je sodišče prve stopnje pravilno sklicevalo na določbo člena 299 OZ, ki določa, da pride dolžnik v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev (prvi odstavek), če rok za izpolnitev ni določen pride dolžnik v zamudo, ko upnik ustno ali s pisnim sodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti zahteva od njega naj izpolni svojo obveznost (drugi odstavek). Če je dolžnik v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, dolguje poleg glavnice še zamudne obresti, hkrati pa mora zavarovalnica tudi v skladu z določbo 943. člena OZ, če nastane zavarovani primer izplačati zavarovalnino ali odškodnino v dogovorjenem roku, ki ne sme biti daljši od 14 dni, šteto od dneva, ko je dobila obvestilo, da je zavarovalni primer nastal. Sodišče je tako toženi stranki pravilno naložilo v plačilo tudi zakonske zamudne obresti od prisojene odškodnine v višini 3.000,00 EUR od 25. 3. 2011 dalje. Sklicevanje na 20.a člen Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu v konkretnem primeru ni primerno, saj pravdni stranki nista dosegli sporazuma v trimesečnem roku od dneva, ko je toženka prejela dokončen odškodninski zahtevek. Pravilno je sodišče prve stopnje tudi odločilo o teku zakonskih zamudnih obresti za premoženjsko škodo, pravilno je tudi sodišče prve stopnje prisodilo tek zakonskih zamudnih obresti od postavljenega zahtevka za plačilo kapitaliziranega zneska procesnih zamudnih obresti in sicer tečejo te obresti od dneva postavljenega zahtevka, to je od 24. 10. 2014 dalje. Pri tem je pravilno uporabilo določbo člena 381 OZ, ki določa, da je mogoče zahtevati zamudne obresti samo od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo.

10. Neutemeljena je pritožba tožene stranke glede izračuna pravdnih stroškov, nastalih na prvi stopnji. V tej zvezi je sodišče prve stopnje sprejelo pravilno odločitev in jo je tudi pravilno obrazložilo v točkah 34-37 obrazložitve, v zvezi s prej omenjenim sklepom o popravi.

11. Glede na obrazloženo je zato sodišče druge stopnje ob uporabi določbe člena 353 ZPP obe pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabilo materialno pravo in sodišču prve stopnje se niso pripetile tiste bistvene kršitve določb ZPP na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

12. Ker pritožnika s pritožbo nista uspela, sama krijeta svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s členom 165 ZPP), je pa tožena stranka dolžna tožeči povrniti njene stroške za odgovor na pritožbo. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, je zato dolžna tožeči stranki povrniti stroške za sestavo odgovora na pritožbo, materialne stroške in DDV vse skupaj v znesku 299,63 EUR. Za sestavo odgovora na pritožbo je priznalo po tar. št. 3210 znesek 225,60 EUR, materialni stroški po tar. št. 6002 znašajo 20,00 EUR, 22 % DDV pa je po tar. št. 6007 Odvetniške tarife. Tako priznane pritožbene stroške je tožena dolžna tožeči plačati na način, kot je to odločeno v izreku sodbe sodišča druge stopnje.

Op. št. (1): Primerjaj sodbi VS RS II Ips 260/2013, VS RS II DoR 47/2016.