Jedro

Kadar sodišče postopek na prvi stopnji konča z nemeritorno odločbo in torej o predmetu v sporu vsebinsko ne odloča, o pravnomočno razsojeni stvari ne moremo govoriti.

Izrek

Pritožbama tožeče stranke se delno ugodi in se dopolnilna sodba z dne 21.2.2013 v I/II. točki izreka spremeni tako, da se pravilno glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati znesek 582,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 4. 2004 dalje do plačila.“ ter se sodba z dne 2.6.2011 v zvezi s popravnim sklepom z dne 21.2.2013 razveljavi v 4. točki izreka glede zavrženja tožbe za znesek 1.100,56 EUR s pp ter v 6. točki izreka (stroški pravdnega postopka) in se v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem delu se pritožbi zavrneta in se v izpodbijanem, a nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdita sodba z dne 26.2011 in dopolnilna sodba ter popravni sklep z dne 21.2.2013.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo in sklepom z dne 2. 6. 2001 je sodišče prve stopnje odločilo, da se prekinjeni pravdni postopek z dnem 1. 5. 2011 nadaljuje (1. točka izreka), sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 23. 4. 2001 je delno ohranilo v veljavi, tako da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 733,14 EUR in stroške izvršilnega postopka v znesku 51,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 8. 2011 dalje do plačila (2. točka izreka). Kar je tožeča stranka zahtevala več iz naslova zakonskih zamudnih obresti od zneska, ki presega glavnico 366,57 EUR, je zavrnilo (3. točka izreka). Tožbo, s katero je tožeča stranka zahtevala plačilo glavnice v višini 2.369,05 EUR s pp je zavrglo (4. točka izreka) ter tožeči stranki naložilo, da v roku 15 dni od prejema sodbe toženi stranki povrne pravdne stroške v višini 754,96 EUR (5. točka izreka). Z dopolnilno sodbo in popravnim sklepom z dne 21.2.2013 je sodišče prve stopnje dovolilo spremembo tožbe za znesek 582,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 12. 4. 2004 do plačila (I/I izreka) ter sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 23. 4. 2001 ohranilo v veljavi tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek v višini 582,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 4. 2004 dalje do plačila (I/II izreka), 4. točko sodbe in sklepa Okrajnega sodišča v Kranju z dne 2. 6. 2011 je spremenilo tako, da je tožbo za plačilo zneska 1.438,19 EUR zavrglo ter ustavilo postopek za znesek 656,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 1. 1998 in za znesek 416,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 1. 2000 dalje ter sklenilo, da 5. točka izreka, ki se nanaša na plačilo pravdnih stroškov postane 6.. točka (II/III izreka).

Zoper odločbo z dne 2. 6. 2011 ter dopolnilno sodbo in popravni sklep z dne 21. 2. 2013 je tožeča stranka vložila pritožbi z dopolnitvijo. V bistvenem navaja, da sodišče ni obravnavalo povišanja tožbenega zahtevka, ki ga je postavila v vlogi z dne 14. 5. 2004 v višini 582,38 EUR ter da sodišče tudi ni odločilo o zmanjšanju tožbenega zahtevka, ki ga je tožeča stranka podala v vlogi z dne 10. 4. 2009. Navaja, da je bil glede vtoževanega zneska 337,63 EUR (80.910,00 SIT) za obdobje od januarja 1998 do decembra 1998 pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani zaradi zamude na narok dne 6. 10. 2004, postopek zaključen s sodbo zaradi odpovedi. Zaradi zastoja na cesti je tožnik na sodišče prišel tri ure prepozno. Na sodišču je v zapisnik narekoval vpis vzroka zamude, vendar sodbe zaradi odpovedi ni izpodbijal. Že pred tem je tožeča stranka Okrajno sodišče v Ljubljani zaprosila za odstop zadeve v nadaljnje reševanje krajevno pristojnemu Okrajnemu sodišču v Kranju. Tožeča stranka je kopijo vloge z dne 10. 5. 2004 Okrajnemu sodišču v Kranju izročila dne 10. 4. 2009. S tem, ko je bil primer zaradi neudeležbe na prvem naroku pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani dne 6. 10. 2004 zaključen, tožeča stranka ni izgubila pravice izterjave na krajevno pristojnemu sodišču. Niti tožnik ni dosegel upravičenja, niti tožencu ni bilo prisojeno, da je dolžan plačati. Glede zahtevka za obdobje od januarja 2001 do decembra 2001 za znesek 478,89 EUR (114.762,00 SIT), tožeča stranka navaja, da je bil pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani postopek zaključen s sklepom, da se predlog za začasno odredbo zavrže, ker zadevna nepremičnina ni last dolžnika. Iz sklepa izhaja, da je bilo Okrajno sodišče v Ljubljani za nadaljnjo obravnavo krajevno nepristojno. To pa ne pomeni, da tožeča stranka ni upravičena od tožene stranke pri krajevno pristojnemu sodišču zahtevati izterjavo obratovalnih stroškov od tožene stranke. Enako velja tudi za postopek zaradi plačila 621,67 EUR (148.978,00 EUR) za obdobje od januarja 2002 do februarja 2003). V dopolnitvi pritožbe pa tožeča stranka še pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje na osnovi telefonskih poizvedovanj na Okrajnem sodišču v Ljubljani napačno zaključilo, da je bilo v primeru zaradi plačila 478,89 EUR ter v primeru zaradi plačila 621,67 EUR že razsojeno.

Pritožba je delno utemeljena.

Pomanjkljivosti, da sodišče prve stopnje ni odločilo o delu zahtevka ter da za del zahtevka zaradi umika tožbe postopka ni ustavilo, na katere je opozorila pritožba, je sodišče prve stopnje že odpravilo z dopolnilno sodbo in popravnim sklepom z dne 21. 2. 2013. Sodišče prve stopnje je z dopolnilno sodbo pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo terjatve za obdobje od marca 2003 do marca 2004 v višini 582,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 4. 2004 do plačila. Pri tem pa je prvo sodišče v izreku zmotno odločilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr.št. In 2000/00465 z dne 23. 4. 2001 ohrani v veljavi za navedeni znesek, saj se citirani sklep o izvršbi nanaša na vtoževane terjatve, nastale v letu 1999, v višini 366,57 EUR, in ne na tožbeni zahtevek za znesek 582,38 EUR, ki ga je tožeča stranka postavila šele v vlogi z dne 14.5.2004, zato je pritožbeno sodišče v okviru pravilne uporabe materialnega prava, v tem delu dopolnilno sodbo v I/II točki izreka spremenilo tako, da je toženi stranki naložilo, da je tožeči stranki dolžna plačati znesek 582,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 4. 2004 dalje (358. člen Zakona o pravdnem postopku v nadaljevanju ZPP).

Po drugem odstavku 319. člena ZPP mora sodišče med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je stvar že pravnomočno razsojena. Če ugotovi, da je bila pravda začeta o zahtevku, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno, tožbo zavrže. Pravnomočne postanejo vse sodbe in s sodbami izenačeni meritorni sklepi, pa tudi sklepi sodišča, ki pomenijo konec postopka, vendar pa lahko o pravnomočno razsojeni stvari govorimo le takrat, ko sodišče postopek konča z vsebinsko (meritorno) odločbo, to je, ko sodišče odloči o utemeljenosti tožbenega zahtevka, ko zahtevku v celoti ali deloma ugodi oziroma ga v celoti ali deloma zavrne. Kadar pa sodišče postopek na prvi stopnji konča z nemeritorno odločbo in torej o predmetu v sporu vsebinsko ne odloča, o pravnomočno razsojeni stvari ne moremo govoriti (D. Vedem Lukič, Pravdni postopek: Zakon s komentarjem, 3. knjiga, Ljubljana: GV Založba, 2009).

V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje tožbo za znesek 478,89 EUR za vtoževano obdobje od januarja 2001 do decembera 2001 ter za znesek 621/67 za vtoževano obdobje od januarja 2002 do februarja 2003, zavrglo. Menilo je, da je bilo o navedenih terjatvah že pravnomočno odločeno, kar naj bi izhajalo iz uradnega zaznamka na list. št. 224 do 229. Vendar pa iz uradnega zaznamka, na katerega se sklicuje sodišče prve stopnje, ne izhaja, da je bilo o navedenih zahtevkih tožeče stranke že meritorno odločeno. Tudi iz priloge A157 in A158 izhaja zgolj to, da je bila zadeva In 506/2003 in In 496/2003 končana in arhivirana, iz česar pa ne moremo zaključiti, da je bilo o zadevah tudi meritorno odločeno. Pravilno pa je sodišče zavrglo tožbo v delu, s katerim je tožeča stranka zahtevala plačilo zneska 337,63 EUR (80.910,00 SIT) za obdobje od januarja 1998 do decembra 1998 , saj sama tožeča stranka v pritožbi zatrjuje, da je bilo o zadevi za navedeni znesek za isto vtoževano obdobje že pravnomočno odločeno s sodbo opr.št. VII P 829/2000. Pritožbene navedbe o neupravičenosti izdaje sodbe zaradi odpovedi, pa so za to pravdo pravno nepomembni. Ker je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo v točki 4 in posledično v točki 6 izreka razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP), v preostalem delu pa je pritožbi zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo ter dopolnilni in popravni sklep sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje pribaviti spisa In 496/2003 in In 506/2003 Okrajnega sodišča v Ljubljani in ugotoviti, ali je bilo o navedenih terjatvah tožeče stranke že meritorno odločeno. Če bo ugotovilo, da je bilo o navedenih zahtevkih že meritorno odločeno, bo moralo tožbo v tem delu zavreči, v nasprotnem primeru pa bo moralo zahtevek vsebinsko obravnavati.