6. 7. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi dr. A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji dne 6. julija 2006

sklenilo:

1.Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 98/2004 z dne 21. 4. 2005 se zavrže.

2.Pritožnik sam nosi stroške postopka z ustavno pritožbo.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo št. II P 440/96 z dne 16. 9. 2002 toženi stranki naložilo, da (kot lastnik stanovanja) s tožnikom (sinom umrlega najemnika) sklene najemno pogodbo za nedoločen čas, pri čemer je določilo, da je najemnina za to stanovanje neprofitna. Nasprotno tožbo, da je tožnik (toženec po nasprotni tožbi) dolžan izprazniti to stanovanje in ga izročiti tožencu (tožniku po nasprotni tožbi), pa je zavrnilo. Višje sodišče je s sodbo št. I Cp 2012/2002 z dne 17. 9. 2003 pritožbo toženca (tožnika po nasprotni tožbi) zavrnilo.

2.Z izpodbijano sodbo je Vrhovno sodišče ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti Vrhovnega državnega tožilstva ter spremenilo odločitev tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek ustavnega pritožnika za sklenitev najemne pogodbe za nedoločen čas in za neprofitno najemnino, tožbi tožnika po nasprotni tožbi pa je ugodilo in pritožniku naložilo, da mora izprazniti stanovanje ter ga v devetdesetih dneh izročiti tožniku po nasprotni tožbi.

3.Pritožnik sodbi Vrhovnega sodišča očita kršitev 14., 22., 23., 25., 34. in 53. člena Ustave, 6. in 8. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP) ter 1. člena Prvega protokola k EKČP. Izpodbijana sodba naj ne bi vsebovala niti pravne podlage niti konkretne obrazložitve, sodišče pa naj bi se tudi napačno opredelilo kot revizijsko sodišče. Vrhovno sodišče naj bi odločalo pristransko. Ker je pravnomočno sodbo spremenilo s sodbo, zoper katero pritožnik nima pritožbe, in ker je s to sodbo prvič odločeno, da se mora izseliti, naj bi mu bile kršene pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave, pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave in pravica do osebnega dostojanstva in varnosti iz 34. člena Ustave. Izpodbijana odločitev naj bi bila tudi napačna v takšni meri, da sta kršeni pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in pravica do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP. Napačno in v nasprotju s stališči Ustavnega sodišča naj bi bilo stališče Vrhovnega sodišča, po katerem določbi 56. in 150. člena Stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 18/91-I in nasl. – v nadaljevanju SZ Na podlagi 193. člena Stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 69/03 – SZ-1) se spori, sproženi pred uveljavitvijo tega zakona, nadaljujejo po dosedanjih predpisih.) ožjim družinskim članom prejšnjih imetnikov stanovanjske pravice v denacionaliziranih stanovanjih ne zagotavljata pravice do nadaljevanja najemnega razmerja za neprofitno najemnino. V zvezi s tem se pritožnik sklicuje na odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-119/94 z dne 21. 3. 1996 (Uradni list RS, št. 24/96 in OdlUS V, 32), št. U-I-190/95 z dne 17. 12. 1998 (Uradni list RS, št. 4/99 in OdlUS VII, 221) in št. U-I-303/00 z dne 20. 2. 2003 (Uradni list RS, št. 29/03 in OdlUS XII, 8). Stališče Vrhovnega sodišča pa naj bi bilo tudi v očitnem nasprotju s 63.a členom SZ. Iz prvega odstavka 150. člena SZ naj bi bilo razvidno, da je neprofitna najemnina vezana na stanovanje kot predmet najema in na najemnika. Poleg tega naj bi omenjeno stališče odrekalo pravico do nadaljevanja najemnega razmerja le ožjim družinskim članom najemnikov denacionaliziranih stanovanj, ne pa tudi ožjim družinskim članom drugih najemnikov, prejšnjih imetnikov stanovanjske pravice. S tem naj bi bilo kršeno načelo enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave. Ker naj bi bila zagotovitev prehajanja najemnega razmerja nujna z vidika varstva družinskega življenja, naj bi Vrhovno sodišče z izpodbijano odločitvijo kršilo 53. člen Ustave ter 8. člen EKČP. Ker naj bi izpodbijana odločitev posegla v najemno pravico pritožnika, ki jo je pridobil na podlagi zakona, o čemer je bilo že pravnomočno odločeno, naj bi bila kršena tudi pravica do mirnega uživanja premoženja iz 1. člena Prvega protokola k EKČP. S tem v zvezi se pritožnik sklicuje na sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice.

4.Ustavnemu sodišču predlaga, naj ustavni pritožbi ugodi in razveljavi sodbo Vrhovnega sodišča, toženi stranki naloži plačilo stroškov, do končne odločitve Ustavnega sodišča pa naj zadrži izvršitev izpodbijane sodbe.

5.Senat Ustavnega sodišča je s sklepom št. Up-673/05 z dne 16. 5. 2006 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo. V skladu s 56. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS) jo je skupaj s sklepom o sprejemu poslalo Vrhovnemu sodišču, ki na ustavno pritožbo ni odgovorilo, ter skladno z 22. členom Ustave tudi nasprotni stranki iz pravdnega postopka (dr. C. C). Ta v svojem odgovoru med drugim trdi, da pritožnik nima več pravnega interesa za odločitev o ustavni pritožbi. Sklicuje se na sporazum o ureditvi vseh medsebojnih odnosov, ki sta ga s pritožnikom sklenila po vložitvi ustavne pritožbe (dne 17. 3. 2006) in po katerem se je pritožnik obvezal stanovanje izročiti 11. 7. 2006.

6.Pritožnik je na navedbe nasprotne stranke iz pravde odgovoril z vlogama z dne 22. 6. 2006 in z dne 23. 6. 2006. Meni, da naj bi bilo sklicevanje dr. C. na omenjeni sporazum zavržno in vztraja pri vloženi ustavni pritožbi. S sklenitvijo sporazuma naj se ne bi odpovedal svojim pravicam, ki jih je ves čas uveljavljal, ker jih v času podpisa sporazuma ni imel prav zaradi izpodbijane sodbe Vrhovnega sodišča. Navaja, da je sporazum ob grožnji s prisilno deložacijo podpisal zaradi svoje hude bolezni in ker je otrok končeval gimnazijo ter v maju in juniju opravljal maturo. Po mnenju pritožnika bi z razveljavitvijo izpodbijane sodbe ponovno pridobil pravni naslov za bivanje v stanovanju, ki mu ga je priznalo že Okrajno sodišče. Navaja še, da bi v primeru, da bi z ustavno pritožbo uspel, sporazum izpodbijal bodisi zato, ker naj bi ga sklenil pod prisilo in grožnjo bodisi zato, ker naj bi zaradi razveljavitve sodbe Vrhovnega sodišča nastale spremenjene okoliščine.

B.

7.Na podlagi prvega odstavka 50. člena ZUstS lahko vsakdo ob pogojih, ki jih določa ZUstS, vloži ustavno pritožbo, če meni, da mu je s posamičnim aktom državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil kršena njegova človekova pravica in temeljna svoboščina. Eden od pogojev za vložitev ustavne pritožbe je izkazan pravni interes. Po ustaljeni ustavnosodni presoji mora namreč vsakdo, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov, izkazati, da bi ugoditev njegovi zahtevi zanj pomenila določeno pravno korist (izboljšanje položaja), ki je brez tega ne bi mogel doseči. Na obstoj pravnega interesa mora Ustavno sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka.

8.Pritožnik je z lastnikom stanovanja 17. 3. 2006 sklenil sporazum "o ureditvi vseh medsebojnih odnosov". S I. točko tega sporazuma sta se stranki dogovorili, da dr. C. C. pritožniku dovoljuje uporabo stanovanja do 10. 7. 2006, pritožnik pa se je obvezal stanovanje izpraznjeno izročiti dr. C. C. 11. 7. 2006 "pod izvršbo". V II. točki sporazuma sta stranki "ugotovili in potrdili", da bodo z izpolnitvijo tega sporazuma vsi medsebojni zahtevki dokončno urejeni in da medsebojno ne bosta postavljali kakih novih zahtevkov.

9.Pritožnik ne trdi, da se sporazum ne nanaša na stanovanje, ki je predmet pravnega razmerja, o katerem je bilo odločeno z izpodbijano sodbo Vrhovnega sodišča. Meni pa, da se s tem sporazumom ni odpovedal pravici, ki jo je uveljavljal v pravdnem postopku. Vendar to za ugotovitev njegovega pravnega interesa za nadaljevanje postopka z ustavno pritožbo ne more biti odločilno. S tem sporazumom se pritožnik res ni odpovedal pravici do najema stanovanja za čas pred sklenitvijo sporazuma, temveč le za čas po sklenitvi. Glede na to, da se lastnik stanovanja s tem sporazumom odpoveduje kakršnimkoli zahtevkom za čas pred sklenitvijo sporazuma, pa se z morebitno ugoditvijo ustavni pritožbi pritožnikov pravni položaj za čas pred sklenitvijo sporazuma ne bi mogel izboljšati.

10.Z navedbami v odgovoru na odgovor nasprotne stranke iz pravde pritožnik tudi ni izkazal, da bi se z ugoditvijo ustavni pritožbi lahko izboljšal njegov pravni položaj za čas po sklenitvi sporazuma. Zmotno namreč meni, da je razveljavitev sodbe sama po sebi pogoj in okoliščina, zaradi katere se lahko zahteva razveljavitev oziroma razvezo pogodbe. Sporazum je bil sklenjen po vložitvi ustavne pritožbe, ki je bila vložena 12. 7. 2005. Pritožnik je torej zavestno sklenil omenjeni sporazum, čeprav je pred tem vložil ustavno pritožbo. Na ta način je pristal na drugačno ureditev spornega razmerja oziroma na ureditev medsebojnih razmerij ne glede na izid postopka z ustavno pritožbo. Iz priloženega sporazuma sicer ni razvidno, da bi bil ta že sam po sebi izvršilni naslov, vsekakor pa je vsebina sporazuma veljavno pogodbeno pravo, ki sta ga določili stranki sporazuma. Pritožnik ne navaja, da bi tožbo za izpodbijanje veljavnosti sporazuma že vložil, v postopku ustavne pritožbe zoper sodbo Vrhovnega sodišča pa veljavnosti sporazuma ne more izpodbijati.

11.Ker pritožnik ni izkazal pravnega interesa za nadaljevanje postopka z ustavno pritožbo zoper izpodbijano sodbo Vrhovnega sodišča, je bilo treba njegovo ustavno pritožbo zavreči.

12.V postopku pred Ustavnim sodiščem nosi vsak udeleženec svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače (prvi odstavek 34. člena ZUstS, ki se po 49. členu ZUstS uporablja tudi v postopku z ustavno pritožbo). Za drugačno odločitev bi morali obstajati posebni razlogi, ki jih pritožnik ne navaja. Ustavno sodišče je zato odločilo, kot izhaja iz 2. točke izreka.

C.

13.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi prvega odstavka 55. člena v zvezi s prvim odstavkom 50. člena in prvega odstavka 34. člena v zvezi z 49. členom ZUstS ter na podlagi prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk, Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejelo s sedmimi glasovi proti dvema. Proti sta glasovala sodnik Čebulj in sodnica Wedam Lukić.

Predsednik

dr. Janez Čebulj

zanj

Podpredsednica

dr. Mirjam Škrk