Jedro

Določitev preživnine nepreskrbljenemu zakoncu (81.člen ZZZDR) praktično pomeni določitev zneska za njegovo preživljanje. Pri tem ne more biti izhodišče dejstvo, da je do konca glavne obravnave tožnik prostovoljno ali zaradi umika predloga za izdajo začasne odredbe, v celoti plačeval stroške v zvezi s stanovanjem. Dejstvo, da je tožnik obveznosti nasproti toženki sproti izpolnjeval, je imelo za posledico, da je prenehala njegova obveznost plačati zapadle preživninske obroke (do konca glavne obravnave). Pri določitvi višine zneska za toženkino bodoče preživljanje pa ni mogoče izhajati iz bodočega negotovega dejstva, da bo tožnik s plačevanjem stroškov nadaljeval.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se v zavrnilnem preživninskem delu razveljavita in se zadeva v tem obsegu (IV. odstavek izreka sodbe sodišča prve stopnje in s tem v zvezi sodba sodišča druge stopnje) vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razvezalo zakonsko zvezo, ki sta jo pravdni stranki sklenili 8.1.1977 v Ljubljani. Tožniku je naložilo plačevanje preživnine toženi stranki v znesku 20.000,00 SIT mesečno od 6.5.1993 dalje in sicer do vsakega 5. v mesecu za tekoči mesec. Do pravnomočnosti sodbe zapadle obroke mora tožnik plačati z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega obroka do plačila v roku 15 dni, da ne bo izvršbe. Višji toženkin zahtevek pa je zavrnilo.

Tožena stranka se je pritožila, vendar je sodišče druge stopnje njeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper to sodbo vlaga tožena stranka revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi tako, da izpodbijano sodbo spremeni in v celoti ugodi pritožbi tožene stranke. Sodišče druge stopnje je zagrešilo kršitev iz 13. točke 2.odstavka 354.člena ZPP, saj sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, oz. so ti nejasni. Tako ni obrazložilo, zakaj so pritožbene navedbe neutemeljene. Sodišče prve stopnje je poenostavilo zadevo tako, da je upoštevalo le zaslišanje strank, verjelo tožniku in nekritično povzelo toženkino izjavo, da na mesec porabi od 7.000,00 do 10.000,00 SIT. Zmotno je uporabilo tudi določilo 81. člena ZZZDR, saj je izhajalo iz predpostavke, da je tožnik kljub razvezi še naprej dolžan plačevati vse stroške v zvezi s stanovanjem. Kaj takega ni bilo določeno s sodbo sodišča prve stopnje, in tudi če bi bilo, bi bilo to v nasprotju s pravilom, da se preživnina določi v denarju. Sodišče druge stopnje tudi samo v sodbi priznava, da preživnina 20.000,00 SIT ne zadošča, toženka pa je izpovedala, da za osebne potrebe porabi 10.000,00 SIT. Med postopkom sta se stranki le dogovorili, da bo tožnik kril stroške do pravnomočnosti sodbe. Glede na ta dogovor je toženka umaknila predlog za izdajo začasne odredbe.

Na vročeno revizijo (390.člen ZPP) tožeča stranka ni odgvorila, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil. Revizija je utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevne (386.člen ZPP) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz določila 10.točke 2.odstavka 354.člena ZPP v pravdi ni bilo. Tožena stranka uveljavlja kršitve iz 13.točke 2.odstavka 354.člena ZPP in trdi, da sodba sodišča druge stopnje glede pritožbenih navedb nima razlogov o odločilnih dejstvih, oziroma so ti nejasni. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je sodišče druge stopnje v obrazložitvi na 2.in 3.strani sodbe odgovorilo na vse pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (kar bi v nasprotnem primeru bila lahko le relativna bistvena kršitev določb ZPP iz 375.člena v zvezi s 1.odstavkom 354.člena ZPP). Dejstvo, da tožena stranka z vsebino odgovorov ni zadovoljna, pa pomeni uveljavljanje revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava, kar je obrazloženo v nadaljevanju te odločbe.

Tožena stranka tudi zatrjuje, da je sodišče druge stopnje storilo bistveno kršitev iz 13.točke 2.odstavka 354.člena ZPP tudi zato, ker je kot dokaz upoštevalo le izjave pravdnih strank; tožniku je verjelo glede stroškov, čeprav te izjave niso bile podprte z ustreznimi listinami, toženkino izjavo pa je povzelo nekritično. Revizijsko sodišče ugotavlja, da ti očitki ne morejo pomeniti kršitve iz 13.točke 2.odstavka 354.člena ZPP, ampak so povezani z uporabo določila 8.člena ZPP, oziroma z dokazno oceno sodišča prve stopnje in preizkusom ugotovljenega dejanskega stanja, kar opravi sodišče druge stopnje. Izpodbijanje dokazne ocene pa na revizijski stopnji ni več dopustno (3.odstavek 385.člena ZPP). Sklepi, katere je na podlagi tega dejanskega stanja sprejelo sodišče druge stopnje (in s katerimi revidentka ni zadovoljna), pa spadajo v področje uporabe materialnega prava.

Podlaga za preizkus pravilne uporabe materialnega prava je določilo 81.člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerij (Uradni list SRS št. 14/89, v nadaljevanju ZZZDR), ki določa, da sodišče s sodbo, s katero razveže zakonsko zvezo nepreskrbljenemu zakoncu, ki nima sredstev za življenje in je nesposoben za delo ali je nezaposlen in se ne more zaposliti, določi znesek za preživljanje v breme drugega zakonca, ustrezno njegovim možnostim. Pri tem lahko upošteva vzroke, zaradi katerih je postala zakonska zveza nevzdržna. Preživnina mora biti prvenstveno določena v denarju tako, da lahko preživninski upravičenec razporeja denar glede na svoje potrebe.

Po dejanskih ugotovitvah obeh sodišč je toženka nepreskrbljena, nima sredstev za preživljanje in je slabega zdravstvenega stanja, zato ji gre preživnina. Tožnik ima sicer visoke dohodke, vendar zaradi invalidnosti tudi precejšnje izdatke. Sodišče druge stopnje je pri določitvi zneska preživnine štelo kot odločilno dejstvo, da tožnik plačuje vse stroške v zvezi z vzdrževanjem stanovanja. Glede na to izhodišče in na toženkino izjavo, da zase porabi do 10.000,00 SIT mesečno, je zaključilo, da tožnici preživnina v znesku 20.000,00 SIT mesečno zadostuje za preživljanje, in da se njena preskrbljenost ne bo spremenila v primerjavi z razmerami pred razvezo.

Določitev preživnine nepreskrbljenemu zakoncu (81.člen ZZZDR) praktično pomeni določitev zneska za njegovo preživljanje. Pri tem ne more biti izhodišče dejstvo, da je do konca glavne obravnave tožnik prostovoljno ali zaradi umika predloga za izdajo začasne odredbe, v celoti plačeval stroške v zvezi s stanovanjem. Dejstvo, da je tožnik obveznosti nasproti toženki sproti izpolnjeval, je imelo za posledico, da je prenehala njegova obveznost plačati zapadle preživninske obroke (do konca glavne obravnave). Pri določitvi višine zneska za toženkino bodoče preživljanje pa ni mogoče izhajati iz bodočega negotovega dejstva, da bo tožnik s plačevanjem stroškov nadaljeval. Ni mogoče prezreti tudi dejstva, da znesek za preživljanje pomeni, poleg na nižjih stopnjah ugotovljenih stroškov v zvezi s stanovanjem in za toženkine osebne potrebe (do 10.000,00 SIT,) tudi stroške prehrane. Ni sprejemljivo izhodišče sodišča druge stopnje, da bi bila toženka tudi po razvezi zakonske zveze (na primer pri prehrani) vezana na tožnikovo odločitev, da s plačevanjem stroškov vzdržuje stanje kakršno je bilo pred razvezo. Zato je pri določitvi zneska, ki je potreben za toženkino preživljanje, treba ugotoviti njene potrebe v celoti in nato presojati tožnikove (že ugotovljene) zmožnosti za plačevanje, seveda ob upoštevanju že pravnomočnega dela izreka sodbe sodišča prve stopnje.

Sodišči prve in druge stopnje sta zaradi zmotne uporabe 81.člena ZZZDR nepopolno ugotovili dejansko stanje. Zato je moralo revizijsko sodišče obe sodbi v obsegu kot izhaja iz izreka tega sklepa razveljaviti in zadevo v tem obsegu vrniti sodišču prve stopnje, da po dopolnitvi postopka v nakazani smeri, o preživnini znova odloči(2.odstavek 395.člena ZPP).

Sodišče prve stopnje je o pravdnih stroških odločilo, da trpita stranki vsaka svoje. Sodba sodišča druge stopnje nima stroškovnega dela izreka, zato je ta del razveljavitvenega sklepa odpadel. Revizijskih stroškov tožena stranka ni priglasila. Zato bo potrebno v nadaljevanju postopka odločiti le o nadaljnjih pravdnih stroških.