Jedro

Tožena stranka je ravnala zakonito, čeprav ni upoštevala zdravniškega potrdila, ki ga je v imenu tožnika kot opravičilo zaradi izostanka z zagovora poslala njegova mati. Tožnik bi lahko že pred predvidenim zagovorom poslal svoj pisni zagovor ali pa bi pooblastil drugo osebo za podajo zagovora. Tožena stranka zaradi kratkih, z zakonom predpisanih rokov, ni mogla odlašati z podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek, da se kot nezakoniti odpravita odločbi tožene stranke o izredni odpovedi delovnega razmerja tožnika opr. št. … z dne 15. 3. 2010 in št. ...z dne 5. 5. 2010; zavrnilo je zahtevek za ugotovitev, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 3. 2010 nezakonita in brez pravnih učinkov, ter da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki dne 15. 3. 2010 ni prenehalo; zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo, ga prijaviti v pokojninsko, zdravstveno in invalidsko zavarovanje ter mu priznati delovno dobo, vse v roku 8 dni, da ne bo izvršbe; zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku priznati vse pravice iz pogodbe o zaposlitvi za obdobje brezposelnosti od 15. 3. 2010 dalje in mu izplačati bruto plače oz. nadomestilo v bruto znesku 1.200,00 EUR za posamezen mesec, s tem da je od mesečnega bruto zneska dolžna obračunati in plačati predpisane davke in prispevke za socialno varnost, preostali neto znesek pa izplačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega zneska plače, to je od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila, vse v 8 dneh, da ne bo izvršbe (I. točka izreka). Poleg tega je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Tožnik se je pritožil zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da je tožena stranka podala izredno odpoved po zakonskem roku, zaradi česar je nezakonita. V postopku je predložila le kopijo vročilnice, da je prevzel pisanje 26. 3. 2010, ni pa predložila kopije poštne knjige oddanih pošiljk glede sklepa z dne 15. 3. 2010. Odpoved pogodbe začne učinkovati šele z vročitvijo delavcu. V tej zvezi se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS III Ips 242/2009. Vztraja na stališču, da se je tožena stranka že najkasneje dne 20. 2. 2010 seznanila z vsemi razlogi za odpoved, podana pa je bila dejansko šele dne 24. 3. 2010 ali 25. 3. 2010 oz. vročena dne 26. 3. 2010. Zato je že iz tega razloga odpoved nezakonita. Poleg tega je odpoved pomanjkljivo obrazložena, zaradi česar se jo ne da preizkusiti. Tožena stranka je kršila pravice do zagovora, v ničemer ni upoštevala opravičila njegove matere, da se zaradi zdravstvenih težav ni mogel udeležiti zagovora. V tej zvezi je predložil potrdilo zdravnika z dne 12. 3. 2010. Sodna praksa je že zavzela stališče, da je delavčev izostanek iz zdravstvenih razlogov vselej opravičen, če je njegovo zdravstveno stanje tako slabo, da se obravnave pred organom prve stopnje ne more udeležiti. Ne strinja se tudi z ugotovljeno vinjenostjo. Preizkus alkoholiziranosti je bil izveden šele ob 8.30 uri in mu ni jasno, katere delovne obveznosti je takrat lahko kršil, ko pa je imel določeno delo le do 6 ure. Takrat mu je bilo postavljeno vprašanje, če je zadnjih 15 minut užival alkoholne pijače. Zaslišane priče so izpovedale, da so bližnji stanovalci na kraju nesreče vsem navzočim ponujali različne napitke. V kolikor se je v napitku nahajal alkohol, za to ne more biti kriv. Delodajalec bi moral ugotoviti, kdaj je bil alkohol zaužit in v kakšni količini. Med ostalim bi ga moral napotiti tudi na odvzem krvi. Sodišče bi moralo izvesti dokaze z zaslišanjem prič I.L. in Z.L., ki bi potrdila, da v času opravljanja delovnih nalog ni pil alkohola. Sodba ima podlago v nezakonito izvedenih dokazih. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi izpodbijano sodbo in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče prve stopnje v sporu pravilno razsodilo. Subjektivni rok za podajo odpovedi pogodbe teče od takrat, ko je zvedela za kršitev pristojna oseba za odločanje o odpovedi, odpoved pa je podal generalni direktor .... V konkretnem primeru je bila odpoved podana v predpisanem zakonskem roku. Da je delavec v bolniškem staležu, še ne predstavlja razloga, da se zagovora ne more udeležiti. Delavec mora opravičiti izostanek z navedbo pomembnih okoliščin ter glede tega predložiti ustrezne dokaze. Sklicuje se na sodno prakso in konkretne sodne odločbe, ko je bilo glede tega vprašanja odločeno v podobnih primerih. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne tožnikovo pritožbo in v celoti potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje izpodbijana sodba v odločilnih dejstvih pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je opozorila pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče na pritožbene navedbe tožene stranke še odgovarja: Neutemeljena je pritožba, da sodišče prve stopnje ni v celoti izvedlo predlaganih dokazov z zaslišanjem konkretnih prič. ZPP v 8. členu določa, da katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju in na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka. Obveznost sodišča je, da oceni dokazne predloge, pretehta njihovo relevantnost glede zatrjevanih dejstev, ki jih želi stranka s tem dokazati ter izvede in se opredeli le do tistih dokazov, ki so bistvenega pomena za odločitev. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča se je sodišče prve stopnje pri presoji zahtevkov opredelilo do vseh pomembnih dejstev in glede tega izvedlo potrebne dokaze. V kolikor pa sodišče prve stopnje odločitve, da ne bo izvedlo dokaza po zaslišanju prič I.L. in Z.L. in takšnega ravnanja v sodbi ni izrecno obrazložilo, to ne predstavlja bistvene, temveč zgolj relativno postopkovno kršitev, ki v ničemer ne vpliva na pravilnost in zakonitost sodbe, saj je s preostalimi dokazi, ki jih je izvedlo, tožena stranka dokazala, da je v tožnikovem primeru pravilno in zakonito izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi.

Po določbi 75. člena Zakona o Policiji (ZPol, Ur. l. RS, št. 49/1998 in spremembe) se za delavce policije uporabljajo splošni in posebni predpisi, ki urejajo delovna razmerja, zdravstveno in invalidsko zavarovanje delavcev, če s tem zakonom ni določeno drugače. Niti ZPol niti Zakon o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in spremembe) ne urejata izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pri čemer ZJU v 154. členu določa načine prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi. V konkretnih primerih oz. za posamezne načine prenehanja veljavnosti pogodbe napotuje na Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe). Po določbi 1. odstavka 110. člena ZDR lahko delodajalec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi delavcu, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oz. do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Izredna odpoved mora biti podana najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v 6 mesecih od nastanka razloga (2. odstavek 110. člena ZDR). V konkretnem primeru je bila tožniku izredno odpovedana pogodba iz razloga kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja iz 2. alineje 1. odstavka 111. člena ZDR.

Iz izvedenih dokazov je razvidno, da je tožena stranka z dokončnim sklepom z dne 15. 3. 2010 izredno odpovedala tožniku pogodbo o zaposlitvi na delovnem mestu policista, ker je naklepoma in iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja s tem, ko je dne 20. 2. 2010 odšel na zasebno zabavo, ni spoštoval predpisov o varnosti in zdravju pri delu, saj je užival alkohol, kar je pokazal preizkus alkoholiziranosti, v tej zvezi pa je povzročil prometno nesrečo II. kategorije ter nastanek materialne škode. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik pred povzročitvijo nesreče med delovnim časom užival alkohol. V tej zvezi je preizkusilo navedbe tožnika in sodelavca iz uradnih zaznamkov z zaslišanjem priče K., kateremu sta v postopku zbiranja obvestil izjavila, da sta na zabavi gasilskega društva pila vino, kar se je zgodilo med opravljanjem delovnih obveznosti v času nočne izmene. Takšna izpovedba priče je povsem sprejemljiva, zaradi česar pritožbeno zavzemanje, da je tožnik na zabavi pil zgolj brezalkoholne pijače, ne more biti utemeljeno. Poleg tega je sodišče prve stopnje preizkusilo s strani tožnika zatrjevano dejstvo, da je po nesreči med čakanjem na ogled policije pil čaj, ki ga je ponudil občan iz bližnje hiše in v katerem je zaznal žganje. Po izpovedbi priče B.H., udeleženec nesreče pred prihodom policije na kraj dogodka ne sme uživati alkohola. Gre za zakonsko predpisano takšno prepoved, ki je bila tožniku kot policistu znana. V tej zvezi je bil tožnik opozorjen na način uporabe alkotesta in je podpisal zapisnik o ugotovljeni alkoholiziranosti, ne da bi podal pripombe o času zaužitja alkohola. V kolikor bi bilo temu drugače, oz. da bi tožnik opozoril, kdaj je pred preizkusom zaužil alkohol, bi priča V. odredila strokovni pregled z odvzemom krvi in urina, ki bi pokazal stanje alkoholiziranosti. Zato kakršnokoli pritožbeno opozarjanje na napačen postopek ugotavljanja alkoholiziranosti tožnika, ne more biti upoštevno. Tožena stranka je v konkretnem primeru pravilno ugotovila, da je tožnik takrat huje kršil delovne obveznosti. Poleg tega pa je pomembno, da je bil tožnik kot policist v skladu z določili Kodeksa policijske etike dolžan varovati in utrjevati ugled policije. Tožnik je z očitanim ravnanjem škodil ugledu policije, kar je porušilo zaupanje med strankama, zaradi česar ni izkazanih nobenih možnosti za nadaljevanje njegovega delovnega razmerja.

Neutemeljena je pritožba, da je tožena stranka kršila pravico do zagovora tožnika in mu odpovedala pogodbo po izteku predpisanega roka. Sodna praksa je že zavzela stališče(1), da predstavlja seznanitev z razlogi za odpoved pogodbe dejansko vprašanje. Zagovor je namenjen temu, da se delodajalec seznani z očitanim ravnanjem delavca. V tej zvezi ZDR nima predpisanih določb glede časa in kraja zagovora, kar pomeni, da ga ni mogoče šteti za nekakšen dokazni postopek, niti ne primerjati s takšnim postopkom(2). Na podlagi delavčevega zagovora se lahko zgolj potrdi ali ovrže delodajalčeva ugotovitev o obstoju odpovednega razloga, s katerim je seznanjen delavec v pisni obdolžitvi. Sodišče prve stopnje je v konkretnem primeru pravilno ugotovilo, da je bil tožnik seznanjen z očitano kršitvijo delovnih obveznosti z vabilom na zagovor in hkrati opozorjen, da ga poda bodisi pisno bodisi na naroku 12. 3. 2010 ob udeležbi pooblaščenca ali predstavnika sindikata. Iz zdravniškega potrdila, ki ga je v imenu tožnika kot opravičilo poslala toženi stranki njegova mati, je razvidno, da mora tožnik mirovati in da ni sposoben za vožnjo. Vendar navedeno tudi po stališču pritožbenega sodišča ne more predstavljati utemeljenega razloga, da tožnik ne bi mogel že prej podati pisnega zagovora oz. pooblastiti drugega za podajo zagovora v njegovem imenu, pri čemer je potrebno dodati, da tožena stranka zaradi kratkih rokov ni mogla odlašati s podajo izredne odpovedi.

Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno obrazložilo razloge, da je tožena stranka podala izredno odpoved tožniku v predpisanem subjektivnem 30 dnevnem roku od seznanitve s kršitvami delovnih obveznosti tožnika. V tej zvezi je iz listinskih dokazov razvidno, da je bil sklep o izredni odpovedi z dne 15. 3. 2010 s strani generalnega direktorja ... odpremljen na ... dne 18. 3. 2010 z zaprosilom, da ga čimprej vročijo tožniku, ki ga je dejansko prejel dne 26. 3. 2010. Navedeno pomeni, da je bilo v konkretnem primeru najprej izvedeno vročanje pisnega sklepa med obema organoma, nato pa še na naslov tožnika, zaradi česar je čas takšnega postopanja, ki je v konkretnem primeru trajal nekaj več kot teden dni, povsem sprejemljiv. V tej zvezi ni šlo za nikakršno zavlačevanje z vročanjem sklepa oz. njegove oddaje dan ali dva pred vročitvijo tožniku, kot se to zmotno zavzema pritožba.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo vse pritožbene navedbe, ki jih je poskušal uveljaviti tožnik v vloženi pritožbi, da ovrže odločitev v izpodbijani sodbi. Pritožbeno sodišče se je v obrazložitvi te sodbe opredelilo zgolj do tistih pritožbenih navedb, ki bi lahko bile odločilne, vendar je tudi za te ugotovilo, da za drugačno presojo niso pomembne (1. odstavek 360. člena ZPP). Zato je zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).

(1)Sodbi Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 394/2008 z dne 9. 2. 2010 in VIII Ips 161/2008 z dne 23. 2. 2010. (2)Sklep Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 175/2006 z dne 10. 10. 2006.