Jedro

Pravico do invalidske pokojnine je tožniku mogoče priznati šele od pravnomočnosti zadnje odločbe toženca, s katero je bilo odločeno, da se zahtevek za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja zavrne, čeprav je bila že prej ugotovljena I. kategorija invalidnosti (popolna nezmožnost za delo).

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremeni tako, da glasi: „Tožnik se z 15. 3. 1996 zaradi posledic bolezni razvrsti v I. kategorijo invalidnosti in se mu od 26. 10. 2007 prizna pravica do invalidske pokojnine.

Kar je tožnik zahteval več, se zavrne.“ V preostalem se pritožba zavrne in v nespremenjenem delu (I., III. in IV. točka izreka sodbe) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 4. 10. 2010 in št. ... z dne 24. 1. 2011 (I. točka izreka). Tožnika je razvrstilo v I. kategorijo invalidnosti s 15. 3. 1996 zaradi posledic bolezni in mu priznalo pravico do invalidske pokojnine, ki se izplačuje od prvega naslednjega dne po prenehanju zavarovanja (II. točka izreka). Nadalje je razsodilo, da bo o odmeri in izplačevanju invalidske pokojnine odločila tožena stranka s posebno odločbo (III. točka izreka) in da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 411,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila na račun Delovnega sodišča v Mariboru.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je dan nastanka invalidnosti (15. 3. 1996) že zajet v pravnomočnih odločbah tožene stranke, izdanih v postopku uveljavljanja pravic iz invalidskega zavarovanja v letih 1999 in 2007. Z omejenimi odločbami je bilo pravnomočno odločeno, da se tožnikova zahteva za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja zavrne, saj so izvedenski organi tožene stranke dne 2. 11. 1999 in 13. 9. 2007 ugotovili, da pri tožniku invalidnost ni podana. Po mnenju tožene stranke bi zaradi povzetih dejstev in načela pravnomočnosti, sodišče lahko tožniku vtoževane pravice priznalo šele po pravnomočnosti zgoraj omenjenih odločb oziroma bi moralo ob pravilni ugotovitvi dejanskega stanja in pravilni uporabi materialnega prava ugotoviti, da so izpodbijane odločbe tožene stranke pravilne. Tožena stranka se pri tem sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 90/2008 z dne 8. 3. 2010. Glede sklicevanja sodišča prve stopnje na sodbe opr. št. VIII Ips 475/2009 in VIII Ips 207/2008 pa tožena stranka meni, da zavzetih stališč Vrhovnega sodišča RS v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti na način, kot je to storilo sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje je menilo, da je mogoče „neovirano“ ugotoviti datum nastanka invalidnosti zato, ker o njem oziroma o kategoriji invalidnosti tožena stranka do sedaj nikoli ni odločala v izreku odločbe. Navedeno pomeni, da sodišče meni, da tožena stranka še nikoli ni odločala o nečem, kar sicer sodi v njeno upravno pristojnost. V tem primeru pa je sodišču mogoče očitati kršitev pravil postopka, saj je s tem poseglo v pristojnost tožene stranke. Sodišče namreč ne more (prvo) odločati o nečem, kar sodi v pristojnost upravnega organa oziroma o nečem, o čemer ni pred tem odločala tožena stranka. Nadalje še navaja, da sodišče ni zgolj ugotovilo oziroma odločilo o kategoriji invalidnosti, temveč je tožniku s spornim dnem izrecno priznalo tudi pravice in sicer pravico do invalidske pokojnine. S tem pa je sodišče nedvomno poseglo v pravnomočne odločbe tožene stranke, s katerimi je le-ta odločala o pravicah tožnika. Take odločitve pa sodišče niti ni pojasnilo, s tem pa je kršilo 14. točko drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Po mnenju tožene stranke datum nastanka I. kategorije invalidnosti ne more biti v času, ko je bil tožnik zaposlen (nazadnje od 7. 4. 2008 do 18. 4. 2008), kajti to bi pomenilo, da je bil tožnik že ob nastopu dela, vsekakor pa ob zaposlitvah, ki jih je nastopil po 15. 3. 1996 popolnoma nezmožen za pridobitno delo in da do sprememb v zdravstvenem stanju ni prišlo med zavarovanjem. Zgolj podrejeno pa tožena stranka opozarja, da je sodišče prve stopnje v II. točki izreka sodbe v zadnjem stavku odločilo, da se invalidska pokojnina tožniku izplačuje od prvega naslednjega dne po prenehanju zavarovanja, s čimer je po mnenju tožene stranke zmotno uporabilo materialno pravo, saj ni uporabilo določbe drugega odstavka 157. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in naslednji). Tožnik je namreč predlog za uveljavitev pravic, na podlagi katerega sta bili izdani izpodbijani odločbi vložil 30. 4. 2010. Tedaj, oziroma po 18. 4. 2008 pa ni bil vključen v pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Drugi odstavek 157. člena ZPIZ-1 pa določa, da se osebi, ki ob uveljavitvi pravice ni zavarovana, pokojnina izplačuje od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve in največ za 6 mesecev nazaj. Tožena stranka zato predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne oziroma podrejeno, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa, da zadnji stavek v II. točki izreka sodbe, ki se je glasil „ki se izplačuje od prvega naslednjega dne po prenehanju zavarovanja“, črta. Posledično mora drugače odločiti tudi o stroških postopka.

V odgovoru na tožbo tožnik navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno sledilo mnenju izvedenca, ki je ugotovil, da je pri tožniku trajna nezmožnost za delo, ki ustreza invalidnosti I. kategorije, podana od 15. 3. 1996 dalje. Tožena stranka v predhodnih postopkih ni odločala o datumu nastanka invalidnosti in ga predhodno izdane odločbe tudi ne vsebujejo. Sodišče se je zato pravilno sklicevalo na sodno prakso in sicer na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 475/2009. Tožnik je tudi pogoje za priznanje pravice do invalidske pokojnine izpolnjeval že z 15. 3. 1996. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Obenem priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je delno utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti. Sodišče je tudi ustrezno obrazložilo svojo odločitev, tako da je mogoče sodbo preizkusiti. S tem torej tudi ni podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, kot jo uveljavlja tožena stranka s pritožbo. Je pa sodišče glede na ugotovljeno dejansko stanje, v delu, ki se nanaša na datum priznanja pravice do invalidske pokojnine in pa na izplačevanje pokojnine zmotno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo opr. št. ... z dne 24. 1. 2011, s katero je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo, vloženo zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 4. 10. 2010. Z omenjeno odločbo je tožena stranka odločila, da se zavrne zahteva za priznanje pravice do invalidske pokojnine. Tožena stranka je namreč v postopku ugotovila, da je pri tožniku od 30. 6. 2010 dalje zaradi posledic bolezni podana I. kategorija invalidnosti, ker ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela. Ker pa ima skupno ugotovljene pokojninske dobe samo 1 leto, 1 mesec in 3 dni, ne izpolnjuje pogoja gostote dobe po drugi alineji prvega odstavka 66. člena ZPIZ-1, saj bi moral za priznanje pravice do invalidske pokojnine na dan nastanka invalidnosti imeti najmanj 4 leta pokojninske dobe.

Sodišče prve stopnje je najprej ugotavljalo, od kdaj dalje je pri tožniku podana I. kategorija invalidnosti, v katero se skladno s prvo alinejo drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1 razvrsti zavarovanec, če ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela, ali če je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti. Sodišče je s tem v zvezi pridobilo psihiatrično izvedensko mnenje sodnega izvedenca docent dr. A.A., dr. med., ki je podal mnenje, da je pri tožniku 15. 3. 1996 prišlo do izgube delazmožnosti oziroma do nastanka I. kategorije invalidnosti. Tedaj je bilo zaključeno zdravljenje meningoencefalitisa, ki je prizadel (znižal) višje možganske funkcije, pojavljati so se začeli epileptični napadi, ki so z vsakim napadom še za malenkost znižali umske sposobnosti. Sočasno se je tožnik pričel kot oseba spreminjati v smislu organske osebnostne motnje. Vzrok I. kategorije invalidnosti je bolezen in sicer meningoencefalitis in pa epilepsija. Sodišče prve stopnje je kot prepričljivo sprejelo mnenje sodnega izvedenca in razsodilo, da je pri tožniku podana I. kategorija invalidnosti zaradi posledic bolezni od 15. 3. 1996 dalje. Tožena stranka nima vsebinskih pripomb glede datuma nastanka invalidnosti. Opozarja le, da je bil tožnik kasneje še zaposlen. Iz pregleda zaposlitev tožnika po letu 1996 izhaja, da je šlo zgolj za kratkotrajne zaposlitve, ki na določitev datuma nastanka invalidnosti ne vplivajo. Izkazujejo zgolj, da se je tožnik kljub vsem zdravstvenim težavam še vedno poskušal zaposliti, očitno pa so bili ti poskusi neuspešni, kar nenazadnje izhaja tudi iz tožnikove izpovedi dane na naroku in sicer da so bile kasnejše zaposlitve bolj formalne kakor vsebinske oziroma zgolj poskusi, da bi se tožnik zaposlil. Pritožba tudi neutemeljeno uveljavlja, da je bilo o datumu nastanka invalidnosti že pravnomočno odločeno oziroma, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je ugotovilo, da je pri tožniku podana I. kategorija invalidnosti z 15. 3. 1996, poseglo v pravnomočne odločitve tožene stranke. Iz podatkov v upravnem spisu je razvidno, da je tožena stranka o pravicah iz invalidskega zavarovanja odločala najprej dne 5. 11. 1999. Iz izreka odločbe izhaja, da je tožena stranka zavrnila zahtevo za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja, iz obrazložitve pa, da tožnik za delo ni bil zmožen že pred zaposlitvijo in da zaradi tega pri tožniku ni podana invalidnost. Z odločbo z dne 5. 10. 2007 je tožena stranka prav tako zavrnila zahtevo za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja in sicer iz enakih razlogov, kot v prejšnjem postopku. V novem postopku pa je ugotovila, da je pri tožniku od 30. 6. 2010 dalje podana I. kategorija invalidnosti zaradi posledic bolezni. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da pravnomočen postane zgolj izrek odločbe, ne pa njegova obrazložitev. Z izrekom pa tožena stranka ni odločila o datumu nastanka invalidnosti, temveč je zavrnila zahtevo za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Ker razlogi odločbe ne postanejo pravnomočni, sodišče prve stopnje s tem ko je ugotovilo, da je pri tožniku podana I. kategorija invalidnosti od 15. 3. 1996 dalje, ni poseglo v pravnomočne odločitve tožene stranke.

Utemeljeno pa pritožba opozarja, da je pri vprašanju od kdaj naprej se tožniku priznajo pravice iz invalidskega zavarovanja potrebno upoštevati tudi prej izdane pravnomočne odločbe tožene stranke, na kar opozarja tudi Vrhovno sodišče RS v zadevi VIII Ips 90/2008 z dne 8. 3. 2010. Pravice iz invalidskega zavarovanja je tako tožniku mogoče, kljub temu, da je bila pri njem ugotovljena I. kategorija invalidnosti že z 15. 3. 1996, priznati šele od pravnomočnosti zadnje odločbe tožene stranke, s katero je bilo odločeno, da se zavrne zahtevek za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Upoštevaje navedeno se tožniku prizna pravica do invalidske pokojnine z 26. 10. 2007, torej z naslednjim dnem po pravnomočnosti odločbe z dne 5. 10. 2007, ki je bila tožniku, kot izhaja iz vročilnice v upravnem spisu, vročena dne 10. 10. 2007. Datum priznanja pravice do invalidske pokojnine pa ni vedno enak datumu, od kdaj naprej se zavarovancu izplačuje invalidska pokojnina, kot je to v številnih zadevah poudarilo že Vrhovno sodišče RS, kot na primer VIII Ips 168/2010, VIII Ips 181/2008, VIII Ips 593/2008. Za odločitev, od kdaj naprej se tožniku izplačuje pokojnina je tako bistvena določba 157. člena ZPIZ-1, kjer je določeno, da pokojnina pripada uživalcu od prvega naslednjega dne po prenehanju zavarovanja. V drugem odstavku istega člena pa je nadalje določeno, da osebi, ki ob uveljavitvi pravice ni zavarovana, se pokojnina izplačuje od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve in največ za 6 mesecev nazaj. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje v II. točki izreka zapisalo zgolj prvi odstavek 157. člena, ne pa tudi drugega odstavka, na kar pravilno opozarja tožena stranka.

Pritožbeno sodišče je zato na podlagi pete alineje 358. člena ZPP pritožbi tožene stranke v tem delu ugodilo in izpodbijano sodbo v točki II izreka spremenilo tako, da se tožniku pravica do invalidske pokojnine prizna od 26. 10. 2007 dalje, odločitev od kdaj dalje se tožniku izplačuje invalidska pokojnina, pa je črtalo. Gre namreč za zakonsko določbo (157. člen ZPIZ-1), ki jo bo uporabila tožena stranka pri izdaji nove odločbe. Sodišče prve stopnje je namreč toženi stranki v točki III izreka sodbe pravilno naložilo, da bo o odmeri in izplačevanju invalidske pokojnine tožena stranka odločila s posebno odločbo. Ker je tožnik uveljavljal priznanje pravic že z 15. 3. 1996 dalje, za kar pa ni zakonske podlage, je pritožbeno sodišče v presežku tožnikov tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v preostalem pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno odločilo glede stroškov postopka, saj je tožnik v bistvenem delu uspel z zahtevkom.

Glede stroškov odgovora na pritožbo, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da navedeni odgovor ni bistveno vplival na rešitev zadeve v pritožbenem postopku, zato je na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi stroške odgovora na pritožbo.