Jedro

Za presojo o pravilnosti in zakonitosti sklepa o prekinitvi postopka je pravno pomembno, ali je določeno vprašanje prejudicialne narave za konkretni postopek, ali ne. ZIZ omogoča le prekinitev postopka kot celote, in ne morebiti le prekinitve odločanja o ugovoru dolžnika. Od odločitve o tem, ali upnik zlorablja izvršbo, ni odvisna odločitev o tem, ali izvršba v tem trenutku utemeljeno teče (o tem je s pravnomočnim sklepom o izvršbi na podlagi verodostojne listine namreč odločeno z učinkom res iudicata), temveč bi bila kvečjemu lahko odvisna le odločitev o tem, ali je utemeljen dolžnikov ugovor, ki izvršbi nasprotuje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep v izpodbijanih I. do IV. točki izreka potrdi.

II. Dolžnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo: "_I. Ugovor dolžnika po izteku roka z dne 1.9.2022 se zavrže._ _II. Predlog za prekinitev postopka z dne 1.9.2022 se zavrne._ _III. Predlog za odlog izvršbe z dne 1.9.2022 se zavrne._ _IV. Predlog dolžnika za povrnitev stroškov, priglašenih dne 1.9.2022, se zavrne._ _V. Predlog upnika za povrnitev stroškov odgovora na ugovor po izteku roka z dne 5. 10. 2022 se zavrne."_

2. Zoper I. do IV. točko izreka se po pooblaščencu pravočasno pritožuje dolžnik. Navaja, da se je dolžnik v izvršilnem postopku branil s trditvijo, da upniku nič ne dolguje, vendar je bil njegov ugovor zavrnjen. Po pravnomočnosti sklepa o izvršbi je dolžnik v dokaz svojih trditev o neobstoju dolga predložil potrdila o plačilu dolga, med drugim tudi listino z dne 5. 2. 2009. Upnik je trdil, da je ta listina ponarejena in je v zvezi s tem podal kazensko ovadbo. Dne 20. 6. 2019 je Okrajno sodišče v Ljubljani s sodbo opr. št. IV K 000/2018 dolžnika oprostilo obtožbe. Dolžnik je nato vložil ovadbo zoper upnika zaradi zlorabe izvršbe in goljufije. Dolžnik je štel, da predstavlja oprostitev v kazenskem postopku novo dejstvo, iz katerega izhaja, da ni nikakršnih dokazov o tem, da listina z dne 5. 2. 2009, ki dokazuje plačilo dolga, ki ga v tem postopku terja upnik, ne bi bila pristna. Če je temu tako, pa obstaja utemeljen sum, da upnik z vztrajanjem pri izterjavi zlorablja izvršbo. Dolžnik seveda razume, da sodišče ne more ugoditi njegovemu ugovoru po izteku roka zgolj na podlagi suma, da upnik zlorablja izvršbo, zato je vložil kazensko ovadbo in predlagal prekinitev oziroma odlog izvršbe. Sodišče se niti z enim stavkom ne opredeli do novo navedenega dejstva, ki se nanaša na terjatev v povezavi z očitkom zlorabe izvršbe. Sodišče se v razlogih pod mednaslovom "Glede ugovora po izteku roka" opredeljuje zgolj do navedb dolžnika in listin, ki dokazujejo plačilo in do navedb dolžnika o prenehanju poslovne terjatve. Glede navedb dolžnika o listinah, ki dokazujejo plačilo, pa je sodišče povsem zgrešilo bistvo. Dolžnik te navedbe podaja v okviru trditev o zlorabi izvršbe. Izpodbijani sklep sploh nima razlogov o tem, zakaj nova dejstva o listinah (da ni dokaza, da ne bi bile pristne), s katerimi dolžnik dokazuje neobstoj terjatve in s tem zlorabo izvršbe, ne predstavljajo razloga za ugoditev ugovoru oziroma vsaj za prekinitev postopka. Ravno tako je popolnoma neobrazloženo, zakaj sodišče prve stopnje šteje za nerelevantne navedbe dolžnika o kršitvi človekovih pravic, povezanih s postopkom, ki teče na podlagi enostranske verodostojne listine, ki v postopku sploh ni bila predložena. Gre za zelo podoben ugovor, kot ga je dal dolžnik v postopku, ki je bil predmet presoje Ustavnega sodišča v odločbi Up-223/17 z dne 21. 6. 2018. Na zlorabo pravice mora biti pozoren vsak državni organ, ki mu zakon nalaga odločanje o pravici. Zloraba pravice ne more uživati pravnega varstva. Iz vsega zgoraj navedenega izhaja, da mora sodišče v okviru člena 56. ZIZ, kot nova dejstva, ki se nanašajo na terjatev samo, upoštevati tudi dejstva, ki kažejo na zlorabo izvršbe, še zlasti, če so ta dejstva povezana z dokazovanjem, da sama terjatev ne obstoji, ali ne obstoji več. Zdi se, da sodišče sicer ni povsem prepričano (od tu nasprotje med razlogi), vendar se nagiba k stališču, da izvršbe ni mogoče ustaviti ob obstoju pravnomočnega sklepa o izvršbi, čeprav se pred dokončanjem izvršbe (to je izterjavo vsega, kar upnik terja) dokaže, da upnik z izvršbo izvršuje kaznivo dejanje zlorabe izvršbe. Da sodišče daje torej prednost pravnomočnosti sklepa o izvršbi pred dokazom o zlorabi izvršbe. Zloraba izvršbe je kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti. Predkazenski postopek je v teku. Nikakršnega razloga ni, da se izvršilni postopek ne prekine za čas teka predkazenskega postopka in kazenskega postopka, če bo ta sledil predkazenskemu. Glede predlaganega odloga izvršbe gre seveda za druge posebno upravičene razloge, ki jih izkazuje dolžnik. To je predvsem potek predkazenskega postopka zaradi suma zlorabe izvršbe s strani upnika, pri čemer je bil dolžnik v kazenskem postopku, ki ga je sprožil upnik, oproščen krivde ponarejanja listine, ki dokazuje, da je dolžnik upniku njegovo terjatev poplačal. Če sodišče šteje, da sam predkazenski postopek še ne utemeljuje prekinitve postopka izvršbe, potem bi veljalo izvršbo, ki teče na dolžnikov dom, vsaj odložiti do odločitve v predkazenskem postopku in se o nadaljnji usodi izvršilnega postopka odločati v odvisnosti od rezultata predkazenskega postopka. Izpodbijani sklep se sklicuje na Pritrdilno ločeno mnenje dr. Špelce Mežnar k odločbi Up-223/17. Iz navedenega mnenja je razvidno, da se zavzema za tehtanje verjetnosti upnikove zlorabe izvršbe, nikakor pa se ne zavzema za nadaljevanje izvršbe, tudi če bi v kazenskem postopku upnik bi spoznan za krivega zlorabe izvršbe ali poizkusa zlorabe izvršbe. Dr. Špelca Mežnar sicer tehtanje izvede formalistično, glede na fazo predkazenskega oz. kazenskega postopka. Takega njenega stališča Ustavno sodišče ni podprlo. To je razumljivo, saj bi pripeljalo do stališča, da tudi očitno utemeljena kazenska ovadba, podprta z listinskimi dokazi, ne bi bila razlog za odlog izvršbe. Sodišče je tako predloga tako za prekinitev izvršilnega postopka, kot za odlog izvršbe zavrnilo, ne da bi tehtalo verjetnost zlorabe izvršbe v primerjavi z verjetnostjo, da upnik ne zlorablja izvršbe. Pri tem ni bistveno, v kateri fazi je predkazenski oz. kazenski postopek, temveč so s tem podprte trditve o zlorabi izvršbe. Verjetneje je, da je listina, ki dokazuje plačilo dolga, pristna, kot da ni. Da je torej dolg dolžnika poplačan in da upnik zlorablja izvršbo. Sodišče bi tudi ta dokument moralo skrbno oceniti in iz te ocene sklepati ali ovadba vsebuje resne očitke, ki v povezavi s prej omenjeno oprostilno sodbo utemeljujejo prekinitev postopka ali vsaj odlog izvršbe. Posledično je napačna tudi odločitev o stroških.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (350. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ).

5. Iz razlogov sodišča prve stopnje izhaja, da je dolžnik v ugovoru uveljavljal, da je plačal zneske 81.500 EUR dne 5. 2. 2009 v gotovini, trikrat po 5.000 EUR pa ravno tako v letu 2009 z nakazilom na upnikov račun. V konkretni izvršilni zadevi je sodišče izdalo sklep o izvršbi dne 8. 4. 2010, dolžnik pa je dne 22. 4. 2010 ugovarjal zoper sklep o izvršbi. Iz navedenega po stališču sodišča prve stopnje sledi, da bi dolžnik ob primerni skrbnosti lahko ta ugovorni razlog prenehanja terjatve zaradi plačil, do česar je po dolžnikovem zatrjevanju prišlo pred izdajo sklepa o izvršbi, uveljavljal že v rednem ugovoru. V zvezi z dolžnikovimi navedbami o domnevni kršitvi človekovih pravic zaradi neenakopravnega obravnavanja, sodišče glede na pravnomočnost sklepa o izvršbi in sklepa o dolžnikovem rednem ugovoru, dolžnikove trditve v tem delu, ki se nanašajo na neenakopravno obravnavo strank glede dolžnosti prilaganja listin predlogu za izvršbo in ugovoru, šteje kot nerelevantne. Sklep o izvršbi je pravnomočen in se tekom izvršilnega postopka upnikova pravnomočno ugotovljena terjatev zgolj še izvršuje. Glede na to je morebiten tek kazenskega postopka zoper upnika za izterjavo predmetne terjatve irelevanten. Obstoj poskusa kaznivega dejanja zlorabe izvršbe tako ni predhodno vprašanje v tem izvršilnem postopku kot zmotno trdi dolžnik. Prav tako dejstvo, ali je upnik izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja zlorabe izvršbe ali ne, ne predstavlja predhodnega vprašanja za odločitev o vloženem ugovoru po izteku roka. Dolžnik v ugovoru po izteku roka namreč zatrjuje poplačilo celotne terjatve pred izdajo sklepa o izvršbi, kar pa je sodišče pojasnilo, da dolžnik v tej fazi postopka ne more več uveljavljati. Tudi zlorabe procesnih pravic namreč sodišče ne sme upoštevati v postopku na način, da bi poseglo v pravnomočni sklep o izvršbi mimo predpisanega sistema pravnih sredstev. Tudi v kolikor bi bilo v kazenskem postopku ugotovljeno, da je dolžnik morebiti res poplačal predmetni dolg pred vložitvijo predloga za izvršbo, tega dejstva dolžnik z ugovorom po izteku roka ne bi mogel uspešno uveljavljati iz zgoraj navedenih razlogov. Dejansko bi dolžnik s tem dosegel obid pravil o prekluziji, ki jih določa ZIZ ter bi tako nedopustno posegel v institut pravnomočnosti. Da obstoj poskusa kaznivega dejanja zlorabe izvršbe ne predstavlja predhodnega vprašanja glede odločitve o predmetnem ugovoru po izteku roka, pa potrjuje tudi dejstvo, da bi dolžnik lahko to dejstvo uveljavljal z novim ugovorom po izteku roka (morebitna pravnomočna kazenska sodba bi namreč predstavljala novo dejstvo). Trenutno je v teku zgolj predkazenski postopek, o ugovoru pa je mogoče odločiti brez čakanja na izid (pred)kazenskega postopka. Sodišče ugotavlja, da dolžnik ne zatrjuje nobenega od primerov iz prvega odstavka 71. člena ZIZ, na podlagi katerih je mogoče odložiti izvršbo, zato izvršbe na tej pravni podlagi ni mogoče odložiti. Dolžnik predlog za odlog utemeljuje predvsem na dejstvu nereverzibilnosti lastninske pravice v primeru prodaje na dražbi, če bi se v kazenskem postopku potrdil sum kaznivega dejanja zlorabe izvršbe. Zgolj vložena kazenska ovadba po presoji sodišča prve stopnje tudi še ne utemeljuje odloga izvršbe. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna.

6. ZIZ v 56. členu določa, da lahko ugovor, ki temelji na dejstvu, ki se nanaša na samo terjatev, in je nastopilo po izvršljivosti odločbe oziroma po sklenitvi poravnave, dolžnik vloži tudi po pravnomočnosti sklepa o izvršbi, vse do konca izvršilnega postopka, če ga _brez svoje krivde_ ni mogel uveljavljati v ugovoru zoper sklep o izvršbi. Dolžnik je dolžan v takem ugovoru navesti vse razloge, ki jih lahko uveljavi v času vložitve. Sodišče zavrže kasnejši ugovor, če temelji na razlogih, ki bi jih dolžnik lahko uveljavil v prejšnjem ugovoru.

7. Določilo 1. točke prvega odstavka 206. člena ZPP, ki se na podlagi 15. člena ZIZ smiselno uporablja tudi v izvršilnem postopku, predvideva prekinitev postopka v primeru, ko je odločitev sodišča odvisna od rešitve nekega predhodnega vprašanja, to je vprašanja o obstoju pravice ali pravnega razmerja (13. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), in glede katerega se sodišče odloči, da ga ne bo reševalo samo, temveč da bo počakalo na pravnomočno odločitev v matičnem postopku, ki je že v teku. Za presojo o pravilnosti in zakonitosti sklepa o prekinitvi postopka na podlagi navedene zakonske določbe je torej pravno pomembno, ali je določeno vprašanje prejudicialne narave za konkretni postopek, ali ne.

8. Višje sodišče pritrjuje smiselnim, četudi ne povsem očitnim, razlogom sodišča prve stopnje, da vložitev kazenske ovadbe zoper upnika oziroma tek predkazenskega postopka v zvezi z očitki upniku, da zlorablja izvršbo, ne predstavlja predhodnega vprašanja v tem izvršilnem postopku oziroma to vprašanje ni prejudicialne narave. Izvršilno sodišče je namreč načeloma res dolžno izvrševati pravnomočen in izvršljiv izvršilni naslov, tudi sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, vse do tedaj, dokler ta obstaja.

9. Višje sodišče na tem mestu poudarja, da 206. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ omogoča le prekinitev postopka kot celote, in ne morebiti le prekinitve odločanja o ugovoru dolžnika. Od odločitve o tem, ali upnik zlorablja izvršbo, ni odvisna odločitev o tem, ali izvršba v tem trenutku utemeljeno teče (o tem je s pravnomočnim sklepom o izvršbi na podlagi verodostojne listine namreč odločeno z učinkom res iudicata), temveč bi bila kvečjemu lahko odvisna le odločitev o tem, ali je utemeljen dolžnikov ugovor, ki izvršbi nasprotuje. V postopku po vložitvi kazenske ovadbe oziroma v predkazenskem postopku pa nenazadnje sploh še ne bo pravnomočno odločeno o tem, ali je upnik kriv očitanega kaznivega dejanja zlorabe izvršbe, temveč bo morebiti rezultat tega postopka šele pravnomočen obtožni akt. V tem smislu so pravilni razlogi sodišča prve stopnje (ter ob pozornem branju sklepa ni podano nasprotje v razlogih), da bo šele morebitna pravnomočna kazenska sodba, s katero bo upnik spoznan za krivega kaznivega dejanja zlorabe izvršbe, lahko predstavljala novo dejstvo, ki se nanaša na samo terjatev, in na podlagi katerega bo dolžnik lahko vložil dovoljen in utemeljen ugovor po izteku roka, oziroma razlog za ustavitev izvršilnega postopka. Zloraba pravice torej tedaj, ko/če bo, v smislu zlorabe izvršbe, dokazana, ne bo uživala pravnega varstva.

10. Ker glede odločitve o ugovoru ni mogoča prekinitev postopka zaradi reševanja predhodnega vprašanja v matičnem postopku, pa glede odločitve o ugovoru ni uporabljiv niti 13. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, po katerem bi izvršilno sodišče samo odločalo o kazenski odgovornosti upnika, t.j. vprašanju, za katero izvršilno sodišče ni pristojno in ne sodi v njegovo pristojnost. Instrumentarij izvršilnega postopka temu ni namenjen in ga presega. Neutemeljen je zato pritožbeni očitek, da bi izvršilno sodišče moralo samo presoditi in odločiti o kazenski ovadbi zoper upnika ter da se sodišče prve stopnje o zlorabi izvršbe ni opredelilo.

11. Sodišče prve stopnje je ugovor dolžnika po izteku roka, v katerem je ta, ne da bi navedel opravičljive razloge, zakaj tega ni storil že v ugovoru zoper sklep o izvršbi, navajal, da je že pred izdajo sklepa o izvršbi plačal upnikovo (visoko) terjatev, zavrglo kot nedovoljenega, kar je po povedanem pravilno glede na citirani 56. člen ZIZ. Sodišče prve stopnje se prav tako je opredelilo glede neenakopravnega obravnavanja dolžnika v postopku na podlagi verodostojne listine, v katerem upniku le-te ni bilo treba predložiti, saj je pojasnilo, da so te trditve glede na pravnomočnost sklepa o izvršbi nerelevantne, kar tudi drži. O tem procesnem razmerju je bilo namreč že pravnomočno odločeno, v tistem obdobju pa dolžnik kakršnekoli kršitve ustavnih pravic ni uveljavljal. 12. Višje sodišče je seznanjeno z odločbo Ustavnega sodišča Up-223/17-22, v nasprotju z dolžnikovimi navedbami pa je Ustavno sodišče v tisti odločbi večkrat poudarilo, da je bila zoper upnico vložena pravnomočna obtožnica (8., 14., 16.) in je bil v teku zoper njo že kazenski postopek zaradi poskusa zlorabe izvršbe, po drugi strani pa na podlagi ene izmed spornih pogodb dovoljena in realizirana prav ta izvršba s prodajo dolžnikovih nepremičnin, kar je predstavljajo izjemne okoliščine, čeprav bi sodišče v razmerju do stranke moralo nastopati kot enotna sodna oblast. V nasprotju s tistim primerom pa gre kot pojasnjeno v dani zadevi šele za predkazenski postopek, rezultat katerega morebiti šele bo pravnomočen obtožni akt. Višje sodišče zato pritrjuje tudi razlogom sodišča prve stopnje (ki torej v izpodbijanem sklepu so podani), da zgolj vložena kazenska ovadba in predkazenski postopek še ne utemeljujeta odloga izvršbe oziroma še ne predstavljata posebno upravičenih razlogov za odlog izvršbe. Tehtanje verjetnosti zlorabe izvršbe, za kakršno se zavzema pritožnik, je prepuščeno kazenskemu sodstvu oziroma že iz faze, v kateri je (pred)kazenski postopek izhaja, kakšna ta verjetnost v danem trenutku je (dokazni standardi se skozi faze stopnjujejo: razlogi za sum, utemeljeni razlogi za sum, utemeljen sum ter subjektivna gotovost oziroma prepričanje o resničnosti ugotovljenih dejstev). Za začetek kazenskega postopka (ki se začne s formalnim aktom sodišča oziroma sodnika) je namreč odločilno, da je zbrano dovolj podatkov in dokazov, da je podan utemeljen sum v smeri določenega kaznivega dejanja. V predkazenskem postopku pa dejansko še ni strank kazenskega postopka, saj se v predkazenskem postopku šele zbirajo dokazi in podatki o tem, ali je podan utemeljen sum kot dokazni standard za začetek kazenskega postopka, da je določena oseba storila kaznivo dejanje. Ker zoper upnika torej še ni bil vzpostavljen utemeljen sum storitve kaznivega dejanja zlorabe izvršbe, tudi po presoji višjega sodišča posebno upravičeni razlogi za odlog izvršbe (še) niso podani.

13. Pritožba po pojasnjenem ni utemeljena, višje sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato jo je zavrnilo in sklep v izpodbijanih I. do IV. točki izreka potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

14. Dolžnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).