Jedro

Okoliščina, da je bila droga, ki jo je obdolženec prodal, zasežena in uničena ter zato ni mogla škoditi zdravju ljudi, ni takšnega pomena, da bi narekovala izrek nižjih kazni, ob tem da je obdolženec pri prodaji droge vedel, da je njegovo početje za zdravje ljudi nevarno.

Izrek

I. Ob ugoditvi pritožbama zagovornikov obdolženega A. A., ob reševanju pritožb obdolženega A. A. in B. B. pa po uradni dolžnosti, se sodba sodišča prve stopnje v odločbah o odvzemu premoženjske koristi in stroških kazenskega postopka razveljavi ter se zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

II. Pritožba obdolženčevih zagovornikov odvetnikov iz Odvetniške pisarne X se v ostalem kot neutemeljena zavrne in se v nerazveljavljenem obsegu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo IV K 7626/2021 z dne 24. 2. 2021 obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivih dejanj neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in nedovoljene proizvodnje in prometa orožja po prvem odstavku 307. člena tega zakona. Za prvo kaznivo dejanje mu je po prvem odstavku 186. člena in po 47. členu v zvezi z drugim odstavkom 45. člena KZ-1 določilo kazen tri leta in osem mesecev zapora ter stransko denarno kazen 250 dnevnih zneskov po 10,00 EUR, skupno 2.500,00 EUR, za drugo kaznivo dejanje pa po prvem odstavku 307. člena v zvezi s 50. členom in 4. točko drugega odstavka 51. člena KZ-1 kazen tri mesece zapora, nato pa mu je po 3. in 6. točki drugega odstavka 53. člena ter po tretjem odstavku 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen tri leta in deset mesecev zapora ter stransko denarno kazen 250 dnevnih zneskov po 10,00 EUR, skupno 2.500,00 EUR. Po prvem odstavku 56. člena KZ-1 je obdolžencu v izrečeno enotno glavno kazen vštelo čas pridržanja in pripora od 5. 10. 2020, po tretjem odstavku 86. člena istega zakona pa odredilo, da enotno glavno kazen prestaja v polodprtem oddelku pristojnega zavoda za prestajanje kazni zapora. Po petem odstavku 47. člena KZ-1 je odločilo, da je obdolženec dolžan plačati izrečeno stransko denarno kazen v roku treh mesecev po pravnomočnosti sodbe, če se ne bo dala niti prisilno izterjati, pa jo bo sodišče po prvem odstavku 87. člena KZ-1 izvršilo tako, da se bo za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni določil en dan zapora. Po petem odstavku 186. člena KZ-1 in 73. členu KZ-1 je obdolžencu odvzelo 9,47 grama kokaina, 13 embalaž s snovmi trenbolon, testosteron, drostanolon in somatropin ter pištolo Crvena zastava 99 s 313 naboji, kar mu je bilo zaseženo 5. 10. 2020, po 74. in 75. členu KZ-1 pa mu je odvzelo premoženjsko korist, ki jo je pridobil s kaznivim dejanjem, v višini 17.240,00 EUR, tako da se ta znesek odvzame od skupno zaseženih 18.540,00 EUR, razlika v višini 1.300,00 EUR pa se vrne C. C. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona.

2. Zoper sodbo so se zaradi odločbe o odvzemu premoženjske koristi pritožili obdolženec in njegovi zagovorniki odvetnik Y ter zagovorniki iz Odvetniške pisarne X ter obdolženčeva mati B. B., zagovorniki iz Odvetniške pisarne X pa grajajo tudi odločbo o kazenskih sankcijah. Obdolženec pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo v odločbi o odvzemu premoženjske koristi spremeni tako, da se mu vrne denar, ki mu je bil zasežen, in sicer v vrednosti nad 1.805,00 EUR. Zagovornik odvetnik Y predlaga, da pritožbeno sodišče napadeno sodbo v tej odločbi spremeni tako, da se obdolžencu ne odvzame premoženjska korist oziroma se mu odvzame največ v skupni vrednosti 1.800,00 EUR, temu podrejeno, da napadeno sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. Zagovorniki iz Odvetniške pisarne X predlagajo, da se sodba v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obdolžencu izrečeta nižji zaporna kazen in stranska denarna kazen ter da se mu v hišni preiskavi zasežen denar vrne do višine 15.435,00 EUR, v preostalem delu pa se mu odvzame kot protipravno pridobljena premoženjsko korist. Obdolženčeva mati B. B. pa predlaga, da se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se odloči, da se ji vrne denar v višini 16.000,00 EUR.

3. Pregled zadeve je pokazal naslednje: K točki I izreka (sklep)

4. Sodišče prve stopnje je po 74. in 75. členu KZ-1 odločilo, da se obdolženemu A. A. odvzame premoženjska korist, ki jo je pridobil s kaznivim dejanjem, v višini 17.240,00 EUR, tako da se ta znesek odvzame od skupno zaseženih 18.540,00 EUR, razlika v višini 1.300,00 EUR pa se vrne C. C. V točki 4 obrazložitve sodbe je glede te odločitve pojasnilo, da ni bilo dvoma, da je obdolženec večino zasežene gotovine pridobil z izvrševanjem obravnavanega kaznivega dejanja, da na tako presojo niso vplivale njegove navedbe o tem, da je del denarja pridobil s posojilom svoje matere, o čemer sodišču ni predložil nobenih dokazil in v tej zvezi ni bila upoštevna niti izpovedba priče B. B., v nadaljevanju pa je pojasnilo razloge za zaključek, da B. B. o tem, da je obdolžencu posodila 16.000,00 EUR, ne gre verjeti.

5. Zaključek sodišča prve stopnje, da obdolženec ni predložil nobenih dokazil, da je del denarja pridobil s posojilom svoje matere, grajata obe pritožbi zagovornikov ter zatrjujeta, da navedeno ne drži, saj je bilo dokazilo o tem, da je bilo takšno posojilo dano, sodišču predloženo. Dejanske ugotovitve so zato po ocenah obeh pritožb zmotne, obdolžencu pa je bila tudi prekršena pravica do obrambe, ker se sodišče ni opredelilo do posojilne pogodbe in priloženih najemnih pogodb, ki dokazujejo vir prihodka matere, ki je obdolžencu leta 2019 posodila denar. S povzetimi navedbami pritožbi smiselno uveljavljata pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj trdita, da je podano precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin oziroma listinah in med samimi temi listinami, oziroma sodba obstoj listin zanika. Gre za odločilno dejstvo in precejšnje nasprotje, ko se v sodbi navaja, da obdolženec sodišču ni predložil nobenih dokazil, da je del denarja pridobil s posojilom svoje matere, medtem ko se takšno dokazilo, naslovljeno kot „posojilo“, sestavljeno 14. 5. 2019, ki bi ga naj podpisala obdolženi in B. B., v spisu nahaja. Na ugotovitvi, da obdolženec o prejemu posojila ni predložil nobenega dokazila, je namreč utemeljen zaključek prvostopenjskega sodišča, da tudi to dokazuje, da obdolženčeve navedbe o tem, da mu je mati posodila denar, niso resnične. Obe pritožbi pa utemeljeno navajata tudi, da bi pri oceni verodostojnosti obdolženčevega zagovora glede prejetega denarja od matere moralo sodišče prve stopnje oceniti tudi pomen najemnih pogodb, ki so jih zagovorniki istega dne (20. 11. 2020) v dokazne namene v zvezi s premoženjem obdolženčeve matere predložili sodišču. Ker torej trditev v sodbi, da obdolžencu zaseženi denar ne more izvirati iz posojila njegove matere, temelji tudi na ugotovitvi, da o posojilu denarja ni predložil nobenih dokazil, čeprav je obramba v ta namen dokaze sodišču predložila, in ker ima obdolženec pravico, da dokaze, ki jih je predložil, sodišče oceni in jih v zvezi z njegovimi navedbami pred odločitvijo upošteva, pritožbi zagovornikov napadeno sodbo v tem utemeljeno grajata.

6. Po obrazloženem, ker je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka, ki jo ob reševanju pritožb obdolženca in B. B. pritožbeno sodišče ugotavlja tudi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o odvzemu premoženjske koristi razveljavilo ter zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločitev. V ponovljenem postopku, v katerem bo odločilo o odvzemu premoženjske koristi, bo sodišče prve stopnje opravilo narok in ugotovljeno kršitev odpravilo tako, da bo navedeno listino in najemne pogodbe oziroma fotokopije teh listin, predložene sodišču 20. 11. 2020, pri oceni o utemeljenosti predloga, da se obdolžencu odvzame zasežen denar, ocenilo ter presodilo same in v povezavi z ostalimi pridobljenimi dokazi in podatki. Pri tem bo ocenilo pomen, da je bil denar hranjen v kuvertah z različnimi napisi, pa tudi druge navedbe pritožb, ki glede izvora denarja grajajo zaključke prvostopenjske sodbe. Ponovno bo odločilo tudi o stroških kazenskega postopka, ker se o teh stroških vselej odloči po tem, ko sodišče sprejme v zadevi vse odločitve.

7. Sklep pritožbenega sodišča temelji na šestem odstavku 392. člena ZKP.

K točki II izreka (sodba)

8. Pritožba zagovornikov odvetnikov iz Odvetniške pisarne X graja odločbo o kazenskih sankcijah in predlaga, da se obdolžencu izrečeni glavna zaporna in stranska denarna kazen znižata. Po njeni oceni sodišče prve stopnje ni v zadostni meri upoštevalo olajševalnih okoliščin, in sicer da obdolženec pred izvršitvijo obravnavanih kaznivih dejanj ni kršil pravnih pravil, torej ni bil obsojen, ter da je kaznivi dejanji obžaloval in priznal ter pokazal, da se zaveda, da ni ravnal prav in je s tovrstnim ravnanjem zaključil, pa tudi, da ni oviral ali podaljševal poteka kazenskega postopka. Pri izreku kazni bi lahko takšno obdolženčevo zavedanje upoštevalo v večji meri ter mu izreklo nižjo zaporno kazen, ob tem pa še ustrezno upoštevalo njegovo osebnost, dosedanjo nekaznovanost, obžalovanje, priznanje krivde na predobravnavnem naroku ter vlogo, ki jo je imel pri izvrševanju kaznivega dejanja. Poudarja, da je število prodaj prepovedane droge tajnemu delavcu policije in daljše obdobje izvrševanja kaznivega dejanja sodišče neutemeljeno upoštevalo kot obteževalno okoliščino, pri čemer je bil obdolženec vsaj delno žrtev policijske akcije, ki po prvi obdolženčevi prodaji ni bila več usmerjena zoper njega, temveč je policija iskala druge osebe, vključene v preprodajo prepovedane droge, posledica tega pa je tudi število obdolženčevih prodaj prepovedane droge in časovno obdobje, v katerem je bila prodaja izvršena. Obdolženec drugim osebam, razen tajnemu policijskemu delavcu, droge ni prodajal, in pri odmeri kazni je sodišče prve stopnje prezrlo, da se s preprodajo droge ne bi ukvarjal, če ne bi bilo vedno novih naročil tajnega delavca, pri čemer je bila droga, ki jo je prodal, takoj zasežena in uničena, zaradi česar do povzročitve konkretne nevarnosti za zdravje ljudi niti ni prišlo. Sodišče prve stopnje pri odmeri kazni tudi ni upoštevalo, da je obdolženec dolžan preživljati dva mladoletna otroka, od tega enega s posebnimi potrebami, zaporna kazen v višini, ki jo je določilo, pa bo zaradi njegove daljše odsotnosti vplivala na družino in osebnostni razvoj otrok, pri tem pa obdolženec dejanje močno obžaluje in kaznivih dejanj zagotovo ne bo več izvrševal. Pri izreku stranske denarne kazni je po oceni pritožbe število dnevnih zneskov nesorazmerno visoko glede na težo kaznivih dejanj, predvsem ob upoštevanju že navedenih olajševalnih okoliščin, nižja stranska denarna kazen, enako kot izrečena zaporna kazen, pa bi prav tako dosegla namen kaznovanja in bi bila predvsem v sorazmerju z obdolženčevim premoženjskim stanjem. Obdolženec in njegova družina prejemata socialno pomoč v višini 900,00 EUR, kar pomeni 225,00 EUR na osebo, zato je kazen v višini 2.500,00 EUR nesorazmerno visoka, obdolženec je brez prihodkov in ima dolg do matere v višini 16.000,00 EUR, ta denar pa mu je bil odvzet. Nima niti premoženja, kar je spoznalo tudi sodišče, saj ga je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka. Pritožba pritožbenemu sodišču predlaga, da, ob nižji zaporni kazni, obdolžencu izreče tudi nižjo stransko denarno kazen ter mu omogoči obročno plačilo v najdaljšem možnem obdobju.

9. Pritožbi, ko graja odločbo o kazenskih sankcijah, ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je obdolžencu določilo za kaznivi dejanji povsem ustrezni zaporni kazni, nato pa izreklo primerno enotno kazen, prestroga pa ni niti stranska denarna kazen, saj je določilo primerno število dnevnih zneskov v prav tako ustrezno določeni višini. Z razlogi, ki jih navaja prvostopenjsko sodišče, in s katerimi utemeljuje svojo odločitev o kazenskih sankcijah, se pritožbeno sodišče v celoti strinja in jih kot pravilne povzema, zato sodbe v tem delu ne gre spreminjati obdolžencu v korist. Okoliščine, ki jih navaja pritožba, ne utemeljujejo izreka nižjih kazenskih sankcij, saj je sodišče prve stopnje pravilno ovrednotilo težo storjenih kaznivih dejanj in stopnjo obdolženčeve krivde, pravilno je ugotovilo in v zadostni meri upoštevalo olajševalne okoliščine, pri tem pa tudi pravilno zaključilo, da teža storjenega kaznivega dejanja in nevarnost, ki jo tovrstno ravnanje predstavlja za zdravje ljudi, število prodaj prepovedane droge in čas, v katerem je obdolženec izvršil kaznivo dejanje, ne dopuščajo izreka blažjih kazenskih sankcij. Okoliščina, da je bila droga, ki jo je obdolženec prodal, zasežena in uničena ter zato ni mogla škoditi zdravju ljudi, ni takšnega pomena, da bi narekovala izrek nižjih kazni, ob tem da je obdolženec pri prodaji droge vedel, da je njegovo početje za zdravje ljudi nevarno. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da ob upoštevanju obdolženčevega priznanja krivde, nekaznovanosti in družinskih razmer, ko je dolžan skrbeti za dva mladoletna otroka, kot olajševalnih okoliščin, ne gre prezreti teže kaznivega dejanja neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, ki je bilo izvršeno v relativno daljšem časovnem obdobju, ter da sta glede na to, in glede na vrsto in količino prepovedane droge z znanimi škodljivimi posledicami za človekovo zdravje, vključno z zasvojenostjo in resnimi fiziološkimi motnjami, kazni, ko ju je izreklo, ustrezni. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z zaključkom, da milejša stranska denarna kazen glede na kontinuirano kriminalno dejavnost obdolženca iz koristoljubnih motivov ne bi bila pravična in primerna ter obdolženca ne bi odvračala od ponavljanja kaznivih dejanj. Predlog, da denarno kazen plača v obrokih, pa lahko obdolženec poda pred prvostopenjskim sodiščem.

10. Po obrazloženem, ker je sodišče prve stopnje obdolžencu izreklo ustrezni kazenski sankciji, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo drugih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), razen že navedene, zaradi katere je sodbo delno razveljavilo, je o pritožbi zagovornikov obdolženca zoper odločbo o kazenskih sankcijah odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

11. Ker je bilo delno odločeno v obdolženčevo korist, pritožbeno sodišče sodne takse za nerazveljavljeni del sodbe ni določilo (drugi odstavek 98. člena ZKP).