Jedro

Pri ugotavljanju škode zaradi izgubljenega preživljanja zaradi smrti očeta mladoletnega tožnika ne gre za analogijo z določitvijo preživnine po ZZZDR, ampak se ugotavljajo konkretni zneski, ki bi jih pokojni iz svojega zaslužka porabil za tožnika.

Ker ne gre za določitev preživnine, temveč je treba ugotoviti, kolikšen del svojega dohodka je tožniku namenjal pokojni oziroma bi namenjal tudi v bodoče, v tej zadevi tudi ni bistveno, v kakšni meri bi bila tožnika dolžna preživljati zakonita zastopnica.

Pravica do otroškega dodatka oziroma njegova višina je odvisna od višine dohodkov - povprečnega mesečnega dohodka v družini na osebo. Zato bo višina otroškega dodatka odvisna tudi od višine rente, ki jo bo prejemal tožnik, in ni nujno, da bo v prihodnjih letih tožnik prejemal enako visok otroški dodatek, kot ga prejema trenutno, zato otroškega dodatka pri določitvi višine rente ni mogoče upoštevati.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v stroškovnem delu (tretjem odstavku točke II. izreka) spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki namesto 1.829,77 EUR povrniti 769,88 EUR pravdnih stroškov.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem ugodilnem delu (prvem in drugem odstavku točke II. izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zapadle rente v višini 16.224,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih mesečnih zneskov v višini 507,00 EUR do plačila in tožbeni zahtevek za plačilo mesečne rente v višini 507,00 EUR od vložitve tožbe do tožnikovega 18. leta oziroma v primeru šolanja do 26. leta, do vsakega 15. v mesecu za tekoči mesec, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega obroka do plačila (točka I. izreka). Ugodilo je tožbenemu zahtevku za plačilo zapadle rente v skupnem znesku 10.883,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih mesečnih zneskov v višini 340,10 EUR do plačila in tožbenemu zahtevku za plačilo vsakomesečne rente v višini 340,10 EUR (z upoštevanjem bodoče valorizacije v primeru rasti cen življenjskih potrebščin v RS) od vložitve tožbe do tožnikovega 18. leta oziroma v primeru šolanja do 26. leta, vendar vse največ do višine preostale zavarovalne vsote 21.354,00 EUR, do vsakega 15. v mesecu za tekoči mesec, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega obroka do plačila, ter toženi stranki (v nadaljevanju toženka) naložilo, da tožeči stranki (v nadaljevanju tožnik) v 15 dneh povrne pravdne stroške v znesku 1.829,77 EUR, po tem roku z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

2. Zoper ugodilni del sodbe se zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava pritožuje toženka. Navaja, da je smiselno nasprotovala spremembi tožbe, zato je sodišče prve stopnje ne bi smelo dovoliti. Prav tako so bila z odločanjem o spremenjenem (višjem) tožbenem zahtevku kršena pravila o stvarni pristojnosti, saj je vrednost spornega predmeta (seštevek bodočih dajatev za pet let) presegla 20.000,00 EUR. Ne strinja se z višino ugotovljenega mesečnega dohodka pokojnega tožnikovega očeta (v nadaljevanju pokojni), saj je iz plačilnih nalogov banke in podatkov DURS-a razvidno, da je v letih 2009 in 2010 prejemal povprečno neto plačo v višini 600,00 EUR, preostali znesek pa predstavljajo dnevnice, ki jih je pokojni potrošil v tujini, saj prehrane pri delodajalcu ni imel zagotovljene. Pokojni torej ni prejemal neto plače v višini 1.286,33 EUR, kar izhaja tudi iz plačilnih list pokojnega za leto 2009 in 2010. Sodišče prve stopnje je tudi pregledalo, da je narava projektnega dela takšna, da so delavci v vmesnem obdobju zaradi pomanjkanja dela doma in prejemajo zgolj denarno nadomestilo za brezposelnost. Kot izhaja iz potrdila ZPIZ-a z dne 12. 3. 2012 je bil tudi pokojni v vmesnem obdobju prijavljen na Zavodu RS za zaposlovanje in torej ni bil nepretrgoma zaposlen, kar vpliva tudi na plačilo. Pogodba v Belgiji se je iztekla dne 23. 10. 2010, kar pomeni, da bi pokojni lahko kasneje delal v drugi državi, kar bi prav tako vplivalo na njegovo plačilo, ob tem pa je upoštevati, da so minimalne plače v državah EU različne (od 184,00 EUR v Bolgariji do 1.923,00 EUR na mesec v Luksemburgu), Belgija pa je v samem vrhu višine minimalne plače. Graja ugotovitev sodišča prve stopnje, da je pokojni polovico plače namenjal za tožnika. Znesek 643,17 EUR je tudi ob upoštevanju nerazumnega razvajanja pretiran, saj je mati prejemala otroški dodatek v višini 98,19 EUR in je ob dejstvu, da je sama prejemala stalni dohodek, nedvomno tudi sama prispevala k preživljanju tožnika. Sicer pa tudi specifikacija stroškov tožnikove matere ne dosega višine stroškov, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, in so navedeni stroški preživljanja popolno dokazno nepodprti. Sodišče bi moralo upoštevati, da bi bil tožnik v primeru razveze glede na sodno prakso upravičen do preživnine v znesku prb. 100,00 EUR. Tožnik ob upoštevanju odškodnine za nematerialno škodo v višini 11.700,00 EUR ni materialno prikrajšan. Graja tudi odločitev stroških postopka, saj sodišče prve stopnje ni upoštevalo uspeha pravdnih strank. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne ter tožniku naloži plačilo pravdnih stroškov.

3. Tožnik ni odgovoril na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja in zaključuje, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih niti v pritožbi uveljavljanih bistvenih kršitev procesnih določb. Pravno relevantno dejansko stanje je bilo v postopku na prvi stopnji pravilno in popolno ugotovljeno, na njegovi podlagi pa tudi pravilno uporabljeno materialno pravo. Delno je napačna zgolj odločitev sodišča prve stopnje v stroškovnem delu.

6. V predmetni zadevi je bila med pravdnima strankama sporna višina mesečne rente, do katere je tožnik upravičen na podlagi 173. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ(1). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženka dolžna tožniku plačevati mesečno rento v višini 340,10 EUR, saj je njegov pokojni oče prejemal povprečno plačo v višini 1.286,33 EUR neto mesečno, pri čemer je polovico svojega dohodka (643,17 EUR) namenjal tožniku, od česar pa je treba odšteti družinsko pokojnino v višini 303, 07 EUR, ki jo tožnik prav tako prejema zaradi smrti očeta.

7. Tožnik je v pripravljalni vlogi z dne 23. 1. 2015 zvišal tožbeni zahtevek, kar pomeni spremembo tožbe po 184. členu ZPP. Toženki je bila navedena vloga vročena, nato pa je sodišče dne 17. 3. 2015 še opravilo narok in na tem naroku zaključilo z obravnavanjem zadeve, pri čemer toženka v postopku na prvi stopnji spremembi tožbe ni nasprotovala. Sodišče prve stopnje je tako v skladu z drugim odstavkom 185. člena ZPP pravilno štelo, da je toženka privolila v spremembo tožbe, saj se je spustila v obravnavanje o glavni stvari po spremenjeni tožbi, ne da bi pred tem nasprotovala spremembi, in o dopustitvi spremembe tožbe ni bilo dolžno odločati.

8. V predmetni zadevi znaša vrednost spornega predmeta po spremenjeni tožbi 46.644,00 EUR, saj je treba sešteti vrednost zahtevka za zapadli del rente (16.224,00 EUR) ter v skladu s 40. členom ZPP mesečne obroke, ki bodo zapadli v petih letih (507,00 EUR × 60 mesecev)(2). V konkretnem primeru gre za kršitev iz 4. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je okrajno sodišče odločilo o sporu, o premoženjskopravnem zahtevku, v katerem je vrednost spornega predmeta presegla 20.000 EUR, po določbi 32. člena ZPP pa je za sojenje v teh sporih pristojno okrožno sodišče. Res je, da pazi sodišče ves čas med postopkom na svojo stvarno pristojnost po uradni dolžnosti ter da pomeni tovrstna kršitev absolutno bistveno kršitev postopka, vendar pa sodišče druge stopnje nanjo ne pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). To pomeni, da se toženka v pritožbi na to kršitev ne more uspešno sklicevati, saj nanjo ni pravočasno (takoj, ko je mogoče) opozorila že med postopkom na prvi stopnji (286b. člen ZPP)(3).

9. Pritrditi je sodišču prve stopnje, da bi bil pokojni na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 9. 2010, ki je veljala v času njegove smrti, in na podlagi katere še ni prejel nobene plače, upravičen do neto plače v višini vsaj 1.286,33 EUR mesečno (brez dodatkov in stroškov, torej brez dnevnic, ki bi mu po pogodbi šle poleg navedene neto plače), saj je bilo v pogodbi o zaposlitvi določeno, da njegova plača znaša od 1.300,00 EUR do 1.700,00 EUR mesečno oziroma v takšni višini, kot bi znesla mesečna neto plača ob upoštevanju minimalne panožne urne postavke države, za katero je sklenjena pogodba o zaposlitvi, pri čemer toženka ni grajala s pomočjo sodnega izvedenca ugotovljenega dejstva, da slednje za Belgijo, kjer je pokojni opravljal delo v času smrti, znaša 1.286,33 EUR neto mesečno(4). Res je bila v pogodbi določena tudi bruto plača v višini 792,23 EUR, vendar zgolj kot osnova za obračun davkov in prispevkov v domovini. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje sicer izhaja tudi, da je pokojni v času pred smrtjo prejemal plačo nekaj čez 1.000,00 EUR mesečno z dnevnicami (izpovedba tožnikove matere) oziroma, da je plača pokojnika znašala približno 1.300,00 - 1.400,00 EUR skupaj z dnevnicami (izpovedba J.S.). Vendar pa je v tem postopku relevantno zgolj, s kolikšnimi dejanskimi prilivi je pokojni razpolagal oziroma bi razpolagal v prihodnje, ne pa kakšni podlagi in s katerim namenom so mu bili izplačani. Tudi če bi pokojni dejansko prejemal nižjo neto plačo kot 1.286,33 EUR(5), ostalo pa bi mu delodajalec izplačal v obliki dnevnic, je bistveno, da bi pokojni v času smrti pa tudi kasneje razpolagal s takšnimi prejemki, da bi tožniku lahko namenil 643,17 EUR, v kar pa sodišče druge stopnje glede na ugotovljene pokojnikove prilive ne dvomi, saj je tudi življenjsko sprejemljivo, da celotnih dnevnic, ki so sicer v skladu s predpisi namenjene stroškom prehrane v tujini, pokojni dejansko za ta namen ne bi potrošil. 10. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da pokojni ni imel zagotovljenega nepretrganega dela in da zato ni mogoče upoštevati v trenutku smrti veljavne pogodbe o zaposlitvi glede ugotavljanja višine njegovega dohodka. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje na podlagi izpovedbe priče J.S., je pokojni res opravljal delo na različnih deloviščih in v različnih državah in je za vsako državo sklenil novo pogodbo o zaposlitvi, saj se pogodbe o zaposlitvi sklepajo na podlagi projektov. Navedena priča je izpovedala tudi, da je bil pokojni zanesljiv in marljiv delavec in da bi zato gotovo tudi v prihodnosti delodajalec sklepal z njim pogodbe o zaposlitvi za nove projekte, pa tudi, da so bila izplačila na ostalih projektih podobna. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da bi pokojni še naprej delal na podobnih delih, kar seveda pomeni, da bi dobil tudi podobno plačilo, iz izvedenih dokazov pa ne izhaja, da bi bilo njegovo delo za dalj časa prekinjeno. Potrdila ZPIZ z dne 12. 3. 2012, na katerega se toženka sklicuje v pritožbi, v postopku na prvi stopnji ni predložila in ga tudi ni v dokaznem sklepu izpodbijane sodbe, zato se toženka neutemeljeno sklicuje na ta dokaz. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da se mesečne minimalne plače v državah EU razlikujejo med seboj in da minimalna plača v Bolgariji znaša zgolj 184,00 EUR. Toženka navedb glede višine minimalne plače v Bolgariji v postopku na prvi stopnji ni podala, zato jih sodišče druge stopnje ne more upoštevati (337. člen ZPP). Navajala je zgolj, da so se projekti med seboj razlikovali po plačilu, česar pa glede na prej povedano ni uspela dokazati, pa tudi sicer je malo verjetno, da bi slovenski delavci kot napoteni delavci delali v državi, kjer bi dobili bistveno manjše plačilo kot v RS. Pri oceni, kakšne dohodke bi pokojni v bodoče lahko namenjal tožniku, je tako mogoče izhajati zgolj iz dejstva, kakšna je bila višina njegovih dohodkov v času do smrti, in na podlagi tega napraviti oceno, kakšne dohodke bi imel v bodoče. Sodišče prve stopnje je tako pravilno štelo, da bi pokojni tudi v prihodnosti dobival podobno plačilo za svoje delo, kot ga je dobival za časa življenja, in na podlagi tega ugotavljalo, kakšne dohodke bi bil pokojni sposoben nameniti tožniku.

11. Za prisojo odškodninske rente je bistveno le to, kolikšen del dohodka je pokojni oče dajal svojemu otroku za njegove potrebe. Ni pomemben znesek, ki bi ustrezal otrokovim povprečnim potrebam, saj otrok zaradi izgubljene podpore ne sme priti v slabši premoženjski položaj, kot je bil pred smrtjo(6). Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotavljalo, kolikšen znesek je pokojni pred smrtjo namenjal tožniku, pri čemer je pri oceni teh stroškov utemeljeno sledilo prepričljivi izpovedbi tožnikove zakonite zastopnice, ki je povedala, da je pokojni tožniku namenjal polovico svoje plače. Ni pritrditi pritožbeni graji, da seštevek stroškov, ki jih je specificirala zakonita zastopnica, ne dosega zneska 643,17 EUR. Zakonita zastopnica je namreč povedala, da je pokojni cca. 100,00 EUR namenjal za vrtec, 100,00 EUR za oblačila, da je plačeval tudi plenice in obutev, pa tudi hrano, kar je zneslo med 100,000 in 150,00 EUR, da so 100,00 EUR znašali stroški položnic, poleg tega pa so, ko je pokojni prišel domov iz tujine, hodili na izlete, toplice itd. Vseh naštetih stroškov torej zakonita zastopnica ni zneskovno opredelila, sodišče druge stopnje pa pritrjuje stališči izpodbijane sodbe, da je življenjsko in logično sprejemljivo, da je pokojni za svojega (edinega) sina namenjal polovico svoje plače. 12. Pri ugotavljanju škode zaradi izgubljenega preživljanja zaradi smrti očeta mladoletnega tožnika ne gre za analogijo z določitvijo preživnine po ZZZDR, ampak se ugotavljajo konkretni zneski, ki bi jih pokojni iz svojega zaslužka porabil za tožnika(7). Pritožbene navedbe, da bi bil pokojni v primeru razveze dolžan plačevati preživnino v znesku približno 100,00 EUR so zato neutemeljene. Ker ne gre za določitev preživnine, temveč je treba ugotoviti, kolikšen del svojega dohodka je tožniku namenjal pokojni oziroma bi namenjal tudi v bodoče, v tej zadevi tudi ni bistveno, v kakšni meri bi bila tožnika dolžna preživljati zakonita zastopnica.

13. Pravica do otroškega dodatka oziroma njegova višina je odvisna od višine dohodkov - povprečnega mesečnega dohodka v družini na osebo (22. člen Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev, v nadaljevanju ZUPJS). Zato bo višina otroškega dodatka odvisna tudi od višine rente, ki jo bo prejemal tožnik, in ni nujno, da bo v prihodnjih letih tožnik prejemal enako visok otroški dodatek, kot ga prejema trenutno, zato otroškega dodatka pri določitvi višine rente ni mogoče upoštevati. Tožnica pa tudi ni zatrjevala, da je bil po smrti pokojnika zaradi nižjih dohodkov družine otroški dodatek višji, kot pred njegovo smrtjo, in za koliko, zato (dela) prejetega otroškega dodatka pri višini rente v tej zadevi ni mogoče upoštevati.

14. Utemeljeno pa pritožba graja odločitev o pravdnih stroških, saj ne drži, da je tožnik v celoti uspel z zahtevkom. Tožnikov uspeh v postopku znaša 67 %, saj je sodišče prve stopnje primarni denarni zahtevek v celoti zavrnilo in je v celoti ugodilo zgolj podrejenemu, prav tako denarnemu tožbenemu zahtevku (primarni zahtevek je skupaj znašal 46.644,00 EUR, podrejeni pa 31.289,20 EUR). Sodišče druge stopnje je tako pritožbi v tem delu ugodilo in odločitev sodišča prve stopnje v stroškovnem delu spremenilo tako, da je toženka dolžna tožniku povrniti 67 % v postopku na prvi stopnji odmerjenih pravdnih stroškov, kar znaša 1.225,95 EUR (67 % od 1.829,77 EUR). Glede na 33 % uspeh v postopku je tudi toženki priznati njene pravdne stroške, ki znašajo: 477,10 EUR nagrade za postopek po tar. št. 3100 ZOdvT, 440,40 ER nagrade za narok po tar. št. 3102 ZOdvT, 20,00 EUR za materialne stroške po tar. št. 6002 ZOdvT, 22 % DDV na odvetniško storitev v znesku 206,25 EUR, 238,28 EUR stroškov za izvedenca finančne stroke po sklepu z dne 28. 1. 2015 v zvezi s sklepom z dne 4. 2. 2015 (preostanek predujma bo toženki vrnjen), kar skupaj znaša 1.382,03 EUR, oziroma glede na uspeh v postopku 456,07 EUR. Sodišče toženki ni priznalo stroškov kilometrine za prihod na narok iz Murske Sobote v Maribor, saj se je postopek vodil pri Okrajnem sodišču na Ptuju. Po pobotanju pravdnih stroškov je toženka dolžna povrniti tožniku pravdne stroške v znesku 769,88 EUR.

15. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v stroškovnem delu (tretjem odstavku točke II. izreka) spremenilo tako, da je toženka dolžna tožniku namesto 1.829,77 EUR povrniti 769,88 EUR pravdnih stroškov (3. točka 365. člena ZPP). V ostalem je pritožbo zavrnilo pritožbe in v izpodbijanem ugodilnem delu (prvem in drugem odstavku točke II. izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Toženka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj je s pritožbo uspela zgolj v sorazmerno majhnem delu glede stranskih terjatev – stroškov postopka (drugi odstavek 165. člena v zvezi s tretjim odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1) : Oseba, ki jo je umrli preživljal ali redno podpiral, in oseba, ki je imela po zakonu pravico zahtevati od njega preživljanje, ima pravico do povračila škode, ki jo trpi zaradi izgubljenega preživljanja oziroma izgubljene podpore. Ta škoda se ji vrača s plačevanjem denarne rente; njen znesek se odmeri glede na vse okoliščine primera, ne more pa biti večji od tistega, kar bi oškodovanec dobival od umrlega, če bi bil ostal živ.

Op. št. (2) : VS RS sklep II Ips 271/2011 z dne 4. 9. 2014. Op. št. (3) : Tako tudi VSRS sodba II Ips 91/2013 z dne 19. 3. 2015. Op. št. (4) : Tudi v skladu s tretjim členom Direktive Evropskega parlamenta in sveta 96/71/ES z dne 16. decembra 1996 o napotitvi delavcev na delo v okviru opravljanja storitev morajo države članice poskrbeti, da ne glede na to, katera zakonodaja se uporablja za delovno razmerje, podjetja, ki delavca napotijo na delo v tujino, delavcem zagotovijo plačilo v višini minimalne urne postavke države članice, v kateri se opravlja delo.

Op. št. (5) : Sicer v nasprotju z navedeno pogodbo o zaposlitvi, ki jo je tožnik sklenil z delodajalcem (toženkinim zavarovancem).

Op. št. (6) : Sicer v nasprotju z navedeno pogodbo o zaposlitvi, ki jo je tožnik sklenil z delodajalcem (toženkinim zavarovancem).

Op. št. (7) : Prim. VSL Sodba II Cp 2575/2009 z dne 11. 11. 2009.