Jedro

Tožnik je pojasnil, da je potni list odvrgel, ker ni želel, da ga vrnejo v Alžirijo, da pa ima osebno izkaznico v Alžiriji ter da ima sliko osebnega in vojaškega dokumenta. Tudi na zaslišanju na glavni obravnavi je povedal, da ima sliko osebne izkaznice na facebook-ovi spletni strani, ki jo je natisnil in dal pravniku v Centru za tujce. Kopijo te fotografije, iz katere so razvidni osebni podatki tožnika, ki jih navaja v postopku, je predložil tudi v sodni spis. Tega tožnikovega dejanja in tako predloženega dokaza toženka v izpodbijanem sklepu sploh ni ocenila.

Nadaljnja okoliščina, na katero se v izpodbijanem sklepu sklicuje toženka, je tožnikovo nezakonito prehajanje državnih mej, sama po sebi ne more pomeniti razloga za znatno nevarnost pobega. Tak način prehajanja mej je namreč za prosilce za mednarodno zaščito, ki so praviloma begunci, prej pričakovan in običajen kot izjemna okoliščina, na katero bi bilo mogoče opreti sklepanje na nevarnost pobega. Enako velja tudi za tožnikovo nemožnost bivanja v Republiki Sloveniji, saj se to nedvomno nanaša na večino prosilcev za mednarodno zaščito.

Izrek

I. Tožba se ugodi in se sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-631/2018/6 (1312-07) z dne 14. 4. 2018 odpravi.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je toženka odločila, da se tožnik, ki trdi, da je A.A., roj. ... v kraju Ghilizane, državljan Alžirije, zaradi ugotavljanja istovetnosti in za namen predaje odgovorni državi članici po Uredbi (EU) št. 604/2013 (v nadaljevanju Uredba Dublin III)1 pridrži na prostore in območje Centra za tujce (1. točka izreka), in sicer od ustne naznanitve 13. 4. 2018 od 11.30 ure do predaje odgovorni državi članici, ki mora biti opravljena najkasneje v šestih tednih od sprejema odgovornosti odgovorne države članice ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek tožbe zoper sklep, s katerim se določi odgovorna država članica.

2. V obrazložitvi izpodbijane odločbe, da so policisti tožnika prijeli 3. 4. 2018 v naselju Radoviči, hrvaško-slovensko mejo pa je prestopil istega dne koli 1:00 ure tako, da je preplaval Kolpo med naseljema Orljakovo (Hrvaška) in Božakovo (Slovenija). Povzema tožnikov opis poti, in sicer je iz Alžirije prišel legalno v Turčijo, v Izmirju pa je potni list vrgel v morje in pot nadaljeval ilegalno. Preko Grčije, Albanije, Črne Gore, Bosne in Hercegovine in Hrvaške je prišel v Slovenijo. V postopku predaje hrvaškim varnostnim organom je tožnik izrazil namen, da želi v Sloveniji zaprositi za mednarodno zaščito. Povzema še navedbe iz tožnikove prošnje, iz katerih izhaja, da je za mednarodno zaščito zaprosil že v Grčiji, vendar na odločitev ni počakal. To izhaja tudi iz podatkov v bazi Eurodac. Za mednarodno zaščito je zaprosil še v Črni Gori ter v Bosni in Hercegovini. Glede dokumentov ugotavlja, da je tožnik pojasnil, da ima osebno izkaznico v Alžiriji, in da ima sliko osebnega dokumenta in vojaškega dokumenta. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa še izhaja, da je toženka pristojnim organom Grčije 13. 4. 2018 posredovala prošnjo za ponovni sprejem v obliki standardnega obrazca.

3. Izrečeni ukrep utemeljuje s sklicevanjem na prvo in peto alinejo prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) v povezavi z drugim odstavek 28. člena Uredbe Dublin III, sodbi Vrhovnega sodišča I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016 in naslovnega sodišča I U 621/2018 z dne 28. 3. 2018, Recepcijsko direktivo2 in 68. člen Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2). Navaja, da tožnik ob podaji prošnje, niti do izdaje tega sklepa, ni predložil nobenega osebnega dokumenta s sliko, glede na to, da je potni list vrgel v morje, pa je več kot očitno, da svojo identiteto namerno prikriva. Poleg tega je navedel, da je Berber, obenem pa zatrjuje, da ne govori oziroma malo govori berbersko ter je kot svoj materni jezik navedel arabski. Ugotavlja, da gre za kontradiktorne in malo verjetne izjave glede svoje identitete, zato meni, da upravičeno dvomi, da je tožnik ta, za katerega se izdaja. Glede na njegovo ilegalno prehajanje državnih meja različnih evropskih držav, kjer ni zaprosil za mednarodno zaščito (Albanija, Hrvaška) ali pa je zaprosil za mednarodno zaščito, vendar ni počakal na odločitev (Grčija, Bosna in Hercegovina) se je odločila za izrek omejitve gibanja na podlagi prve alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. 4. Presojala je tudi tožnikovo begosumnost. Navaja, da tožnik institut mednarodne zaščite zlorablja, saj ne počaka na odločitev migracijskih organov. To dejstvo ustreza relevantni okoliščini nesodelovanja v postopku (peta alineja prvega odstavka 68. člena ZTuj-2). S tem, ko je tožnik nezakonito prehajal državne meje, v Republiki Sloveniji pa nima možnosti bivanja, sta izpolnjeni tudi okoliščini iz prve in tretje alineje drugega odstavka 68. člena ZTuj-2. Navaja še, da tožnik tudi v Republiki Sloveniji ni zaprosil za mednarodno zaščito ob prvem stiku s slovenskimi policisti, ampak šele po več urah, ko je bil v postopku predaje hrvaškim varnostnim organom, zato se ji poraja utemeljen dvom v njegov pravi namen in v to, da počaka v Sloveniji. To potrjuje njeno prepričanje, da bi tožnik, tako kot vse predhodne države, zapustil tudi Slovenijo in s tem onemogočil predajo pristojni državi članici EU. V to je prepričana tudi, ker tožnik ve, da ga želi Republika Slovenija vrniti v Grčijo. Trdi, da okoliščine, v katerih je zaprosil za mednarodno zaščito, njegove navedbe in dejanja, kažejo na utemeljen sum, da bo v primeru, če mu gibanje ne bo omejeno, samovoljno zapustil azilni dom in ponovno ilegalno prečkal meje držav EU. Za nadaljevanje postopka naj bi bilo zato nujno, da se tožniku omeji gibanje. Pojasnjuje tudi, zakaj ni mogoče učinkovito izvesti milejšega ukrepa s pridržanjem na območju azilnega doma, ki glede na režim varovanja prosilcu ne preprečuje možnosti, da dom po svoji volji zapusti (drugo odstavek 84. člena ZMZ-1). Sklicuje se še na sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 346/2014 z dne 5. 11. 2014. Glede na to, da je tožnik prehajal meje držav na nedovoljen način in da je že zaprosil za mednarodno zaščito (Hrvaška, Švica), na dokončanje postopka pa ni počakal oziroma ni spoštoval odločitev tamkajšnjih pristojnih organov, ugotavlja, da obstaja znatna nevarnost, da bo pobegnil in tako onemogočil izvedbo postopkov v zvezi s predajo po Uredbi Dublin III.

5. Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je omejitev gibanja iz razloga ugotavljanja istovetnosti nezakonita, saj rok, ki mu ga je toženka določila ob podaji prošnje, tj. 19. 4. 2018, ob izreku ustnega ukrepa in tudi ob izdaji pisnega odpravka še ni potekel. V postopku je dosledno navajal, da ima osebno izkaznico v Alžiriji in jo bo „poizkusil“ pridobiti. Sklicuje se na sodbo Ustavnega sodišča v zadevi I Up 46/2010 (očitno mišljeno Vrhovnega sodišča RS - op. sodišča) in sodbi naslovnega sodišča v zadevah I U 621/2018 in I U 495/2016 ter uveljavlja kršitev 2. in 19. člena Ustave RS, saj za izrek izpodbijanega ukrepa niso podani pogoji iz prve alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, ki predvideva pridržanje le, če obstoji očiten dvom v istovetnost prosilca. Zavrača tudi očitek, da naj ne bi počakal na odločitev v postopku mednarodne zaščite, saj je pojasnil, da je Grčijo zapustil, ker ga je policija pretepla iz razloga, ker je nek drugi Alžirec delal težave.

6. Navaja, da toženka ni upoštevala sodb Evropskega sodišča za človekove pravice (zadeve Abdolkhani in Karimnia proti Turčiji ter Keshmiri proti Turčiji) ter meni, da ni pravne podlage za ugotovitev begosumnosti, zato toženka ukrepa omejitve gibanja ne bi smela izreči. Opozarja še na sodbo Sodišča EU v zadevi C-528/15 (Al Chodor). Meni, da pridržanje tožnika v Centru za tujce iz razloga, ker država ni sposobna izvajati manj prisilnega ukrepa v azilnem domu in ker ni uredila možnosti manj prisilnih ukrepov pridržanja, ni dopustno. Toženki očita še, da je njena argumentacija za izrek strožjega ukrepa omejitve gibanja pavšalna in pomanjkljiva. Navaja, da ni begosumen, niti ne želi oditi iz Slovenije. Poleg tega ni bil nikoli kaznovan, ni prestajal zaporne kazni in ne iščejo ga organi v državi izvora. Opisuje režim v Centru za tujce in navaja, da ukrep, ki se izvaja tako, kot v tožnikovem primeru, pomeni poseg v pravico do osebne svobode, za kar pa niso izpolnjeni zakonski pogoji. Uveljavlja še kršitve postopka, ker mu ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so bile pomembne za izdajo sklepa, tj. razlogov za pridržanje. Prav tako mu niso bile podane vse informacije v zvezi z njegovim statusom, saj ni prejel brošure z informacijami v postopku priznanja mednarodne zaščite ter o pravicah in dolžnostih prosilcev za mednarodno zaščito. Iz navedenih razlogov sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi.

7. Hkrati s tožbo sodišču predlaga, naj na podlagi drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) do pravnomočne odločitve zadrži izvršitev izpodbijanega sklepa in ukine ukrep omejitve gibanja na prostore in območje Centra za tujce. Navaja, da je z izrečenim ukrepom kršena njegova pravica do osebne svobode, kar samo po sebi predstavlja težko popravljivo škodo, poleg tega se tožnik v Centru za tujce zaradi odvzema osebne svobode zelo slabo počuti.

8. Toženka v odgovoru na tožbo na tožbo vztraja pri stališčih iz izpodbijanega sklepa. Dodatno navaja, da je tožnik na osebnem razgovoru 19. 4. 2018 predložil kopijo osebne in vojaške izkaznice, ki naj bi ju pridobil od brata po aplikaciji facebook, ko je bil še v Azilnem domu, kar pomeni, da je z omenjeno kopijo že razpolagal v času prošnje, pa je toženki takrat iz nepoznanih razlogov ni želel predložiti. Poleg tega fotokopije in skeni dokumentov ne morejo biti ustrezen dokaz o identiteti prosilca, ker jih je nemogoče forenzično pregledati in preveriti njihovo pristnost. Zavrača tudi očitek o kršitvi pravice do izjave ter predlaga naj sodišče tožbo zavrne. Z vlogo z dne 25. 4. 2018 je sporočila, da je Grčija zavrnila pristojnost za obravnavo njegove prošnje.

9. V pripravljalni vlogi tožnik dodatno navaja, da bi si v primeru, če bi ob podaji prošnje prejel brošuro z informacijami o postopku priznanja mednarodne zaščite, še bolj intenzivno prizadeval pridobiti originalni osebni dokument od sorodnikov v Alžiriji.

K I. točki izreka:

10. Tožba je utemeljena.

11. V obravnavani zadevi je med strankama sporno, ali je toženka tožniku pravilno in zakonito izrekla ukrep omejitve gibanja na območje in prostore Centra za tujce v Postojni na podlagi prve in pete alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. 12. Na podlagi opisa pridržanja v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, sodišče sledi tožbenim trditvam, da izrečeni ukrep omejitve gibanja na Center za tujce po svojih značilnostih ustreza odvzemu prostosti. Vrhovno sodišče je tako presodilo v primerljivih zadevah I Up 39/2015, I Up 15/2016 in I Up 26/2016. 13. Glede na naravo ukrepa, ki pomeni poseg v človekovo osebno svobodo, torej omejitev temeljne svoboščine, ki jo priznavajo slovenska ustava, Evropska konvencija o človekovih pravicah in Listina EU o temeljnih pravicah, pa ga je mogoče izreči le takrat, kadar je za izvrševanje navedenega cilja to nujno potrebno. To med drugim tudi pomeni, da morajo biti za tak poseg v osebno svobodo izkazane ustrezne okoliščine konkretnega primera.

14. Po prvem odstavku 84. člena ZMZ-1 lahko v primeru, če ni mogoče po določbah tega zakona zagotoviti ciljev po določbah tega odstavka, pristojni organ prosilcu odredi ukrep obveznega zadrževanja na območju azilnega doma, da se v primeru obstoja očitnega dvoma preveri ali ugotovi njegova istovetnost ali državljanstvo (prva alineja) oziroma v skladu z 28. členom Uredbe 604/2013/EU (peta alineja). Po drugem odstavku istega člena se lahko v primeru, če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka ali prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja, prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce.

15. Razlog za omejitev gibanja po prvi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 je torej podan le, če je dvom v istovetnost prosilca očiten. Da bi v tem primeru šlo za tak primer, iz izpodbijanega sklepa ne izhaja.

16. Toženka svoj dvom v resničnost tožnikovih navedb o njegovih osebnih podatkih in državljanstvu utemeljuje s tem, da tožnik ni predložil osebnega dokumenta s sliko, da je svoj potni list namerno odvrgel v morje, da ne govori oziroma malo govori berbersko in je v prošnji za mednarodno zaščito navedel, da je njegov materni jezik arabski. Po presoji sodišča iz navedenih okoliščin še ne izhaja očiten dvom v resničnost osebnih podatkov, ki jih navaja tožnik. Tožnik je namreč pojasnil, da je potni list odvrgel, ker ni želel, da ga vrnejo v Alžirijo, da pa ima osebno izkaznico v Alžiriji ter da ima sliko osebnega in vojaškega dokumenta. Tudi na zaslišanju na glavni obravnavi je povedal, da ima sliko osebne izkaznice na facebook-ovi spletni strani, ki jo je natisnil in dal pravniku v Centru za tujce. Kopijo te fotografije, iz katere so razvidni osebni podatki tožnika, ki jih navaja v postopku, je predložil tudi v sodni spis. Tega tožnikovega dejanja in tako predloženega dokaza toženka v izpodbijanem sklepu sploh ni ocenila. V odgovoru na tožbo sicer navaja, da tožnik te fotografije v postopku ni želel predložiti, vendar to iz zapisnika z dne 13. 4. 2018, niti iz drugih listin v spisu, ne izhaja. Neutemeljeno je tudi toženkino sklicevanje na določbe ZTuj-2, v skladu s katerim fotokopije in skeni dokumentov ne morejo biti ustrezen dokaz o identiteti prosilca, saj je v postopku izreka ukrepa omejitve gibanja pomembno zgolj, da obstojijo okoliščine, na podlagi katerih je podan očiten dvom v verodostojnost izkazovane identitete. Obstoj fotografij osebnih dokumentov pa pomeni ravno nasprotno, torej da dvom v istovetnost prosilca ni več očiten. Za očiten dvom, da tožnik sploh prihaja iz Alžirije, tudi ne more zadostovati posplošena ugotovitev, da govori arabsko in ne govori oziroma malo govori berbersko.

17. Toženka torej ni imela podlage za izrek ukrepa obveznega zadrževanja na podlagi prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, niti ni imela podlage, kot je obrazloženo v nadaljevanju, za izrek tega ukrepa na podlagi pete alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, po kateri lahko pristojni organ prosilcu odredi ukrep obveznega zadrževanja tudi v skladu z 28. členom Uredbe Dublin III. Poleg tega je toženka sodišču sporočila, da Grčija ni prevzela pristojnosti za obravnavo tožnikove prošnje, kar pomeni, da je prenehal razlog za pridržanje po teh določbah, zato je treba izrečeni ukrep na tej podlagi odpraviti že po uradni dolžnosti (peti odstavek istega člena). Tudi sicer pa sodišče pripominja, da ta že ob njegovem izreku ni bil utemeljen.

18. Ob upoštevanju določb drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III mora biti za sprejem odločitve, da se prosilcu omeji gibanje na Center za tujce, ugotovljeno, da obstoji znatna nevarnost, da bo prosilec pobegnil. Pojem “nevarnosti pobega“ po točki (n) 2. člena Uredbe Dublin III pomeni nevarnost, da bo prosilec pobegnil, v skladu z oceno posameznega primera na podlagi objektivnih kriterijev, ki so določeni z zakonom. Slovenski zakonodajalec teh objektivnih kriterijev ni posebej uredil, vendar pa po prevladujočem stališču upravno sodne prakse (prim. npr. prej omenjeno sodbo Vrhovnega sodišča I Up 26/2016) ustrezno uporabo Uredbe Dublin III omogoča opredelitev pojma “nevarnost pobega“, ki je vsebovana v 68. členu ZTuj-2, in sicer glede na kriterije, ki so skladni s posebnimi značilnostmi in cilji Uredbe Dublin III, torej najmanj kriterije iz tretje, četrte in pete alineje prvega odstavka 68. člena ZTuj-23. 19. Nevarnost pobega mora biti po drugem odstavku 28. člena Uredbe Dublin III “znatna“, pri čemer je naslovno sodišče že v več zadevah (npr. I U 801/2016, I U 1102/2016, I U 445/2018) opozorilo, da je ta standard treba razlagati bližje “veliki“ kot pa zgolj “zaznavni“ nevarnosti, kar izhaja iz primerjave z angleško, italijansko in hrvaško različico tega standarda. Nevarnost pobega mora biti torej znatna oziroma velika.

20. V obravnavani zadevi taka, torej znatna nevarnost tožnikovega pobega, po presoji sodišča ni izkazana.

21. Toženka tožnikovo begosumnost utemeljuje na peti alineji prvega odstavka in prvi in tretji alineji drugega odstavka 68. člena ZTuj-2. Tožnikovo nesodelovanje v postopku (peta alineja prvega odstavka 68. člena ZTuj-2) utemeljuje z navedbo, da se je tožnik pred prihodom v Republiko Slovenijo nahajal v več državah članicah EU, pa tudi ostalih evropskih državah, pa v njih ni zaprosil za azil oziroma je zaprosil za mednarodno zaščito, pa jih zapustil, še preden je bilo o njegovi prošnji odločeno. Dodatno jo utemeljuje še na prvi in tretji alineji drugega odstavka 68. člena ZTuj-2,4 saj ni sporno, da je tožnik nezakonito prehajal državne meje in da v Republiki Sloveniji nima možnost prebivanja. Poleg tega navaja še, da tožnik za mednarodno zaščito ni zaprosil ob prvem stiku s slovenskimi policisti.

22. Že toženka navaja (in se pri tem sklicuje na tožnikovo izjavo), da tožnik v Grčiji ni počakal na odločitev upravnega organa o njegovi prošnji za mednarodno zaščito, ker ga je policija pretepala, tožnik pa v tem pogledu ne navaja ničesar drugega. Toženkine navedbe v odgovoru na tožbo, da se tožnik razgovora naj ne bi udeležil, ker je bil prepričan, da ne bo dobil mednarodne zaščite, ker je Alžirci pač ne dobijo, so zato protispisne. Do razlogov, zakaj tožnik ni počakal na odločitev v Črni Gori in Bosni in Hercegovini, pa se toženka v izpodbijanem sklepu sploh ni opredelila. Zato golo sklicevanje na pričakovano ravnanje prosilcev za mednarodno zaščito ne zadošča za utemeljitev sklepa, da tožnik ne sodeluje v postopku. Poleg tega ti dve državi nista članici EU, ki bi ju zavezovala Uredba Dublin III (prim. prej omenjeno sodbo Vrhovnega sodišča I Up 26/2016), zato ni razloga za enačenje tega odhoda z nesodelovanjem v postopku. Tožnik je tudi izrecno navedel, da želi v državo EU, na Hrvaškem pa je bil vsakokrat vrnjen v Bosno in Hercegovino. Ugotovitev v izpodbijanem sklepu, da je za mednarodno zaščito zaprosil tudi na Hrvaškem in v Švici, kjer naj ne bi počakal na dokončanje postopka oziroma naj ne bi spoštoval odločitev tamkajšnjih pristojnih organov, je tako protispisna. Po presoji sodišča tudi okoliščina, da je tožnik za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji zaprosil šele v postopku predaje Hrvaški, ne omogoča sklepanja, da tožnik ne bo počakal na odločitev, saj je pojasnil, da je tako ravnal, ker je pričakoval, da bo odpeljan v azilni dom, kot je bilo to v Bosni in Hercegovini.

23. Nadaljnja okoliščina, na katero se v izpodbijanem sklepu sklicuje toženka, je tožnikovo nezakonito prehajanje državnih mej (prva alineja drugega odstavka 68. člena ZTuj-2). Ta okoliščina po povsem ustaljeni sodni praksi tako naslovnega sodišča, kot Vrhovnega sodišča RS, sama po sebi ne more pomeniti razloga za znatno nevarnost pobega. Tak način prehajanja mej je namreč za prosilce za mednarodno zaščito, ki so praviloma begunci, prej pričakovan in običajen kot izjemna okoliščina, na katero bi bilo mogoče opreti sklepanje na nevarnost pobega. Enako velja tudi za tožnikovo nemožnost bivanja v Republiki Sloveniji (tretja alineja drugega odstavka 68. člena ZTuj-2), saj se to nedvomno nanaša na večino prosilcev za mednarodno zaščito. Sodišče k temu dodaja še, da je Vrhovno sodišče RS v sklepu X Ips 7/2017 z dne 19. 4. 2017 glede prve (in četrte alineje) drugega odstavka 68. člena ZTuj-2 že zavzelo stališče, da ti določbi nista dovolj konkretizirani in natančni, zaradi česar ne ustrezata zahtevi Uredbe Dublin III po vnaprej opredeljenih kriterijih za utemeljitev znatne begosumnosti prosilcev oziroma zahtevam pravne varnosti in predvidljivosti pravne podlage za odvzem prostosti določeni osebi v smislu 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah.

24. Iz navedenih razlogov izhaja, da toženka v izpodbijanem sklepu ni navedla dejstev oziroma okoliščin, ki bi utemeljevale razloge za odločitev, da se tožnika pridrži na območje Centra za tujce v skladu s prvo in peto alinejo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 28. člena Uredbe Dublin III oziroma po kriterijih iz 68. člena ZTuj-2. To pomeni, da je toženka glede na dejansko stanje, ki ga je navedla v obrazložitvi izpodbijanega sklepa – in ki se ne razlikuje ne od tožbenih navedb, ne od tožnikovih navedb na zaslišanju, niti od podatkov v upravnem spisu – napačno uporabila določbe materialnega prava. Poleg tega je izrek izpodbijanega sklepa v delu, ki se nanaša na čas trajanja ukrepa omejitve gibanja v nasprotju z njegovo obrazložitvijo, po kateri naj bi pridržanje trajalo že od 28. 3. 2018 od 12.15 ure, zato je izpodbijana odločitev obremenjena tudi z bistveno kršitvijo pravil postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Sodišče je zato na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo. Glede na navedeno se sodišče do ostalih tožbenih navedb ni posebej opredeljevalo.

K II. točki izreka:

25. Po prvem odstavku 32. člena ZUS-1 tožba, vložena v upravnem sporu, praviloma ne ovira izvršitve izpodbijanega akta, razen v izjemnih primerih, ko zakon določa drugače. Lahko pa sodišče na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 na zahtevo tožnika odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku lahko prizadela težko popravljiva škoda.

26. Iz navedene ureditve izhaja, da je zakonodajalec kot enega izmed formalnih pogojev oziroma tako imenovanih procesnih predpostavk za vsebinsko odločanje o začasni odredbi določil obstoj tožbe, na podlagi katere je bil začet upravni spor, ki še ni pravnomočno končan. Ta procesna predpostavka pa v obravnavani zadevi ni več izpolnjena, ker je bilo hkrati z odločanjem o zahtevi za izdajo začasne odredbe odločeno tudi o tožbi. Zoper to odločitev pritožba ni dovoljena, zato je odločitev pravnomočna, tako da prej navedeni pogoj za vložitev zahteve za začasno odredbo ni več izpolnjen oziroma tožnik za kaj takega ne izkazuje več pravnega interesa. Sodišče je zato zahtevo zavrglo.

1 Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva. 2 Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junij 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito. 3 Ti kriteriji so naslednji: tujčeva pravnomočna obsodba za kazniva dejanja, posedovanje tuje, ponarejene ali drugače spremenjene potne in druge listine ter navajanje lažnih podatkov oziroma nesodelovanje v postopku. 4 Ta kriterija sta: nedovoljen vstop tujca v Republiko Slovenijo in nemožnost bivanja v Republiki Sloveniji.