Jedro

Tožnik je navedel (zgolj), kakšna škoda naj bi mu nastala zaradi toženčevega ravnanja; ta opredelitev je bila tudi povsem konkretna, ni pa nadalje (niti po pozivu sodišča) navedel prav ničesar za utemeljitev sklepa, da je škoda, katere povračilo uveljavlja, res (sploh) nastala.

Razlaga pomena in učinkov določb (pisne) pogodbe pomeni pravno vprašanje, ugotavljanje njene vsebine, to je izražene pogodbene volje strank, pa dejansko vprašanje.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik zahteva plačilo odškodnine za premoženjsko škodo, ki mu je nastala zaradi toženčevega nepodajanja mesečnih poročil o delu, in odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi toženčeve okrnitve ugleda in dobrega imena kluba. Toženec z nasprotno tožbo zahteva plačilo honorarjev po pogodbah o delu nogometnega delavca z dne 1. 7. 2002 in 17. 8. 2004 za mesece januar, februar, maj, junij in julij 2004 v višini 1.800 EUR neto za posamezen mesec ter oktober, november, december 2004 in januar 2005 v višini 2.000 EUR neto za posamezen mesec (skupaj 17.000 EUR), 20 % davek na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) (3.400 EUR), povračilo potnih stroškov (743,34 EUR), stroškov za uporabo telefona (1.669,17 EUR), povračilo plačanega DDV na doslej izplačane honorarje (1.200,62 EUR), plačilo nagrade za športne uspehe (750 EUR) in honorarjev za obdobje od 1. 2. 2005 do 30. 6. 2006 (36.000 EUR) z DDV (7.200 EUR).

2. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se tožbeni zahtevek po tožbi zavrne; da je tožnik dolžan tožencu plačati 14.600,62 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi; da se višji tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi zavrne.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbi toženca delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno razveljavilo (glede plačila honorarjev od 1. 2. 2005 do 30. 6. 2006 v višini 36.000 EUR in honorarjev za marec in april 2004 po 1.800 EUR) ter v stroškovnem delu in zadevo v tem obsegu vrnilo temu sodišču v novo sojenje (prvi odstavek izreka odločbe); v preostalem delu pritožbo toženca in v celoti pritožbo tožnika zavrnilo ter v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (drugi odstavek izreka odločbe).

4. Zoper odločitev v drugem odstavku izreka te odločbe je tožnik vložil revizijo, v kateri uveljavlja absolutno bistveno procesno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in zmotno uporabo materialnega prava ter predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo v tem delu razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. V zvezi z zahtevkom po tožbi opozarja, da je sodišče, ker ni ocenilo časopisnih člankov, ki so se nahajali v spisu, storilo bistveno procesno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Deloma drži, da je dejstvena podlaga skopa, ampak sodišče bi vseeno moralo presojati listine, ki so bile kot dokaz priložene tožbi. O odločilnem dejstvu okrnitve ugleda pravne osebe tako obstaja nasprotje med listinami v spisu in tem, kar se navaja v razlogih sodbe sodišča druge stopnje, saj sodišče trdi, da je bila dejstvena podlaga tožnika preskopa in da je zato pravilno stališče sodišča prve stopnje, ki ni presojalo predloženih časopisnih člankov. V zvezi z delno ugoditvijo zahtevku po nasprotni tožbi pa revident opozarja, da je sodišče s tem, ko je tožencu prisodilo tudi znesek DDV od zneskov honorarjev za mesece od maja do julija 2004 in oktober 2004, zmotno uporabilo materialno pravo. Prav tako je napačna odločitev o zapadlosti prej navedenih zneskov. Fakture je izdajal O. s. p., pogodba pa je bila sklenjena med F. K. in I. M. Tožnik ni bil zavezanec za plačilo DDV; obstaja nasprotje med pogodbo in razlogi v sodbi glede tega, kar pomeni bistveno procesno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče bi moralo obračunati kvečjemu dajatve po pogodbi o delu, nikakor pa ne DDV. Pravilna uporaba materialnega prava narekuje prisojo zgolj neto zneskov brez DDV. Zmotno je sodišče uporabilo materialno pravo tudi z določitvijo napačnega datuma začetka teka zamudnih obresti za zapadle zneske. Toženec I. M. je edini upravičenec karkoli zahtevati od tožnika, saj je bil ta le z njim v civilnopravnem razmerju, ne pa z O. s. p. I. M. je zahtevek zoper tožnika uveljavljal šele z nasprotno tožbo, zato je upravičen do zamudnih obresti šele od tega dne dalje.

5. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožencu, ki nanjo ni odgovoril. 6. Revizija ni utemeljena.

O zahtevku po tožbi

7. Razlogi sodišč nižjih stopenj za zavrnitev tega tožbenega zahtevka so povsem pravilni. Pravdni postopek temelji na razpravnem načelu (prvi odstavek 7. člena in 212. člen ZPP). To pomeni , da v tem postopku nosita trditveno in dokazno breme –

ki sta povezani –

pravdni stranki; sami morata navajati dejstva, ki so jima v prid, in za trditve o teh dejstvih tudi sami ponuditi dokaze .(1)

Tožnik mora torej navesti (vsa) tista dejstva, ki so pravno relevantna za nastop tistih pravnih posledic, ki se izražajo v tožbenem zahtevku, ter za ta dejstva predlagati dokaze.

V konkretnem primeru je tožnik navedel (zgolj), kakšna (premoženjska in nepremoženjska) škoda naj bi mu nastala zaradi toženčevega ravnanja, ta opredelitev je bila tudi povsem konkretna (7,000.000 SIT), ni pa nadalje (niti po pozivu sodišča na /prvem/ naroku za glavno obravnavo 25. 5. 2007) navedel prav ničesar za utemeljitev sklepa, da je škoda, katere povračilo uveljavlja, res (sploh) nastala.

Glede na glavno tezo v tem delu revizije je treba posebej poudariti, da tožnik članka, za katerega je v tožbi zatrjeval, da je okrnil ugled kluba, sploh ni predložil, dva članka, ki sta v spisu, pa je predložil toženec. Dodati velja, da manjkajoče trditvene podlage ne more nadomestiti izvedba nobenega dokaza; ti so namenjeni (zgolj) ugotavljanju obstoja (že prej pravočasno zatrjevanih) spornih (pravno relevantnih) dejstev, ne pa (šele) njihovemu odkrivanju.(2) O zahtevku po nasprotni tožbi

8. Revizija je pravno sredstvo, na podlagi katerega Vrhovno sodišče preizkusi pravilnost sodbe, ki je sicer že postala pravnomočna. Gre torej za izredno pravno sredstvo, zato so tudi razlogi, iz katerih jo je mogoče vložiti −

v primerjavi s pritožbo −

zoženi. V celoti nedovoljeno je izpodbijati tako pravilnost kot tudi popolnost na nižjih stopnjah sojenja ugotovljenega dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP), na katerega je Vrhovno sodišče vezano. Poudariti je treba, da pomeni razlaga pomena in učinkov določb (pisne) pogodbe pravno vprašanje, ugotavljanje njene vsebine, to je izražene pogodbene volje strank ( kaj je predmet njunega soglasja) , pa dejansko vprašanje (gre za ugotavljanje /subjektivnih/ dejstev) .(3)

Sodišči prve in druge stopnje sta v konkretnem primeru na podlagi izvedenih dokazov ugotovili, da je bila vsebina pogodb o delu nogometnega delavca z dne 1. 7. 2002 in 17. 8. 2004, sklenjenih med pravdnima strankama, njuna pogodbena volja torej, da se bodo plačila (honorarjev) tožencu opravljala preko O. s. p. Ob takšni dejanski ugotovitvi in pogodbeni določbi, da vse pripadajoče dajatve od neto mesečnega izplačila bremenijo tožnika (4.2. člen prve oziroma 4.3. člen druge pogodbe), je odločitev, da se tožencu prisodi (tudi) povračilo zneskov DDV, ki jih je že plačal, materialnopravno pravilna. V zvezi s tem revizijsko zatrjevano procesno kršitvijo (tako imenovano protispisnostjo) Vrhovno sodišče pojasnjuje, da ta v primeru, če sodišče vsebino listin (še zlasti v povezavi z drugimi dokazi) razume (tolmači) drugače kot stranka ( če je določeno dejstvo ugotovilo drugače, kot po mnenju stranke izhaja iz listine), ni podana.(4)

9. Sodišči sta pravilno odločili tudi o začetku teka (zakonskih) zamudnih obresti od prisojenih zneskov honorarjev; to je da te, za tiste honorarje, za katere so bili izstavljeni računi, tečejo od prvega dne po njihovi zapadlosti(5) – revizijska teza, da ta trenutek ne more biti odločilen za nastop zamude tožnika, saj naj ta z O. s. p., ki je izstavil račune, ne bi bil v pogodbenem razmerju, je glede na zgoraj navedeno dejansko ugotovitev očitno neutemeljena –

za preostale pa od dne vložitve (nasprotne) tožbe (s čimer se strinja tudi revident).

10. Uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo in z njo priglašene stroške zavrnilo.

Op. št. (1): Navedeno pravilo je le izjemoma korigirano s preiskovalnim načelom (drugi odstavek 7. člena ZPP), ki pa v konkretnem primeru ne pride v poštev.

Op. št. (2): Tako imenovani informativni ali poizvedovalni dokaz , pri katerem manjkajo dejanske navedbe in ki naj se izpelje zato, da bo šele njegova izvedba dala podlago za trditve, ni dovoljen.

Op. št. (3): Primerjaj odločbi Vrhovnega sodišča RS III Ips 91/2003 z dne 7. 9. 2004 in II Ips 534/2004 z dne 6. 1. 2005. Op. št. (4): V tem primeru gre lahko le za zmotno dokazno oceno, katere

pa, kot že obrazloženo, v tej fazi sojenja ni (več) moč izpodbijati oziroma problematizirati ter preizkušati .

Op. št. (5): Z obveznostjo, pri kateri je rok izpolnitve določen, pride dolžnik v zamudo z iztekom roka, v katerem je mogoče opraviti izpolnitev (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika –

OZ).

Če je rok za izpolnitev obveznosti določen, upniku ni treba opraviti nobenih dodatnih dejanj, da nastopi stanje zamude.