Jedro

Zmotno in v nasprotju z določbami ZKP, Zakonom o odvetništvu (ZOdv) in etičnimi standardi Kodeksa odvetniške etike pa je pritožbeno naziranje, da mora zagovornik storiti vse, kar je v korist obtoženca in da se mora ravnati izključno po njegovih navodilih. Zagovornik, ki pravo pozna, je namreč tako, kot ostale stranke postopka in sodišče zavezan k spoštovanju postopkovnih določil, vendar pa so njegova ravnanja, ki so usmerjena v obtoženčevo korist v tej zvezi zamejena takrat, ko merijo na zlorabo procesnih pravic.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

II. Pritožnica je dolžna plačati sodno takso za pritožbo po tar. št. 74013 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) v višini 30,00 (trideset 00/100) EUR.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje obtoženčevi zagovornici izreklo denarno kazen v višini 257,32 EUR.

2. Taki odločitvi obtoženčeva zagovornica nasprotuje s pravočasno vloženo pritožbo po svojih pooblaščencih z uveljavljanjem pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in določb, ki so vplivale na pravilnost in zakonitost sodne odločbe ter zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in predlaga, da se izpodbijani sklep razveljavi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Prvo sodišče je svojo odločitev gradilo na določbi člena 140 ZKP, iz katerega izhaja, da sme sodišče med postopkom z denarno kaznijo, določeno v prvem odstavku člena 78 ZKP med drugim kaznovati tudi zagovornika, če njegovo ravnanje očitno meri na zavlačevanje kazenskega postopka. Svojo odločitev, je utemeljilo s tem, da je 19. 8. 2021 ponovno začelo glavno obravnavo v predmetni kazenski zadevi v nenavzočnosti obtoženca, na to glavno obravnavo pa so bile vabljene priče ob točno določenih urah, s čemer sta bili tako državna tožilka, kot tudi obtoženčeva zagovornica na naroku seznanjeni (glavna obravnava pa je bila zaradi čakanja na prihod prič ob 10.00 in 11.00 uri zato prekinjena). Ko pa se je narok za glavno obravnavo nadaljeval, pa zagovornica obtoženca na glavno obravnavo ob 10.00 uri, kot tudi ob 11.00 uri ni pristopila in svojega izostanka ni opravičila, v posledici česar se glavna obravnava ni mogla nadaljevati z zaslišanjem takrat prisotnih prič V. K. in B. Š. zaradi odsotnosti zakonskega pogoja za sojenje v nenavzočnosti (tretji odstavek člena 307 ZKP).

Tako ravnanje zagovornice je prvo sodišče označilo za samovoljno, kar je utemeljilo s tem, da zagovornica svoje odsotnosti za nepristop k nadaljevanju glavne obravnave ni pojasnila, oziroma opravičila niti tega dne, prav tako pa tudi ne naslednji dan, ko je na sodišče naslovila elektronsko sporočilo s prošnjo za posredovanje zapisnika o glavni obravnavi. Ker je s tem onemogočila nadaljevanje razpisane glavne obravnave, pa je takšno njeno ravnanje po oceni prvega sodišča merilo izključno na zavlačevanje kazenskega postopka, še zlasti, ker se v obravnavani zadevi bliža zastaranje kazenskega postopka.

5. Pritožbeno sodišče je zadevo presojalo izključno z vidika kršitve v pritožbi zatrjevane določbe člena 140 ZKP v zvezi s prvim odstavkom člena 78 ZKP, kar naj bi potrditvah pritožnika vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa ter kršitve členov 22., 23., 27. in 29. Ustave RS (v nadaljevanju: Ustava), zato v tem postopku ne more biti predmet pritožbene obravnave očitek glede pravilne pravne opredelitve obtožencu očitanega kaznivega dejanja, ki ima značaj ugovora pravne narave in o katerem odloča sodišče, ki postopek vodi.

6. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 19. 8. 2021 namreč izhaja ugotovitev, da ob oklicu zadeve na glavno obravnavo obtoženec ni pristopil, čeprav je vabilo zanj bilo izkazano, saj mu je bilo vročeno 1. 6. 2021, svojega izostanka pa tudi ni opravičil, njegova zagovornica (pritožnica) pa je takrat navedla, da je prejela obvestilo obtoženca, da se nahaja v karanteni, skupaj s sporočilom pa ji je obtoženec posredoval tudi sken ustreznih dokazil, s katerimi je svoj izostanek opravičeval, kar je zagovornica sodišču tudi predložila. Glede na dokumentacijo, ki jo je predložila obtoženčeva zagovornica, pa je državna tožilka tako obtoženčevo ravnanje, (-) ko je obtoženec bil seznanjen, da brez karantene v RS ne more vstopiti in (-) da je tudi vedel, da ima 19. 8. 2021 razpisano glavno obravnavo in, (-) da je v RS vstopil le dan pred glavno obravnavo (18. 8. 2021), vsled česar mu je karantena bila tudi odrejena, označila za izmikanje navzočnosti na glavni obravnavi v predmetnem kazenskem postopku, čemur pa je zagovornica nasprotovala. Sodišče je v nadaljevanju navzoče seznanilo, (-) da vabljena priča G. S., vabljen ob 9.00 uri ni pristopil, (-) da je ob 10.00 uri napovedano zaslišanje priče I. N., (-) ob 11.00 uri pa še prič B. K., V. K. in B. Š., vabila za vse te priče pa so bila izkazana. Nato je sodišče v skladu s členom 307 ZKP zaslišalo obe stranki postopka glede sojenja v nenavzočnosti, državna tožilka je vztrajala, da so pogoji za sojenje v nenavzočnosti izpolnjeni, medtem ko je zagovornica takemu stališču državne tožilke nasprotovala, sodišče pa je nato sprejelo sklep, da se glavna obravnava opravi v nenavzočnosti neopravičeno odsotnega obtoženca, kar je tudi obrazložilo in sklep javno razglasilo, v nadaljevanju pa otvorilo glavno obravnavo.

Po predstavitvi obtožnega akta obramba tudi ni imela ugovorov pravne narave (ki jih sedaj kot nerelevantne za to zadevo izpostavlja v pritožbi), zato je sodišče prebralo obtoženčev zagovor, ki je bil nazadnje podan 1. 7. 2020 in nadaljevalo postopek z dokazovanjem (z branjem listinskih dokazov). Ker je bila priča I. N. vabljena ob 10.00 uri, je glavno obravnavo prekinilo in jo ob tej uri nadaljevalo, takrat pa je na narok pristopila le državne tožilka, medtem ko zagovornica obtoženca ni pristopila in svojega izostanka tudi ni opravičila. Sodišče je počakalo z nadaljevanjem obravnave celo do 10.15 ure, vendar zagovornica na narok še vedno ni pristopila. Ker tudi priča I. N. ni pristopil, je sodišče odločilo, da bo na naslednjo glavno obravnavo ta priča prisilno privedena in glavno obravnavo sklenilo nadaljevati ob 10.00 uri, ko so pristopili državna tožilka in obe vabljeni priči V. K. in B. Š. (priča B. K. ni pristopila), zopet pa ni pristopila obtoženčeva zagovornica, ki je bila s terminom zaslišanja vabljenih prič ob 11.00 uri pred tem seznanjena, sodišča pa tudi takrat ni seznanila z razlogi za svojo odsotnost. Zato je sodišče prve stopnje pričama V. K. in B. Š. priznalo potne stroške za prihod na sodišče in ju seznanilo z novim datumom zaslišanja (2. 9. 2021), spisovno gradivo pa še izkazuje, da je obtoženčeva zagovornica naslednji dan, to je 20. 8. 2021 sodišče prve stopnje zaprosila za posredovanje zapisnika z glavne obravnave z dne 19. 8. 2021 in tudi v tem zaprosilu ni pojasnila nobenih razlogov za svojo odsotnost z glavne obravnave 19. 8. 2021. 7. Glede na navedeno se torej izkaže, da je prvo sodišče prekinilo glavno obravnavo 19. 8. 2021 izključno zaradi vnaprej določenega termina za zaslišanje vabljenih prič, ni pa pred tem bila glavna obravnava preložena, kot to napak in protispisno navaja pritožnica, temveč je bila preložena izključno zaradi njenega ravnanja, ko je s svojo neprisotnostjo tega dne ob 10.00 in 11.00 uri povzročila odsotnost pogojev za sojenje v obtoženčevi nenavzočnosti. Pa tudi sicer za presojo pravilnosti odločitve v izpodbijanem sklepu ni relevantna odločitev sodišča prve stopnje v predmetni kazenski zadevi glede sojenja obtožencu 19. 8. 2021 v njegovi odsotnosti (pravilnost take odločitve bo mogoče problematizirati le v morebitni pritožbi zoper sodbo!), temveč je ključno vprašanje, ali je pritožničino ravnanje v konkretnem postopku, ko pritožnica kot zagovornica ni pristopila (po predhodni prekinitvi) k nadaljevanju glavne obravnave ob 10.00 in ob 11.00 uri, merilo na zavlačevanje kazenskega postopka. Kdaj pa neko ravnanje zagovornika očitno meri na zavlačevanje kazenskega postopka, je vselej dejansko vprašanje1, kajti sodišče, ki obravnava konkretno kazensko zadevo si je namreč po določbi člena 15 ZKP, ki je uvrščena med temeljna načela kazenskega postopka, dolžno ves čas prizadevati, da vsak postopek izvede brez zavlačevanja in da onemogoči zlorabo pravic, ki jih imajo udeleženci v postopku. Iz tega razloga je v prvem odstavku člena 140 ZKP predvidena tudi možnost, da sodišče z denarno kaznijo med drugim kaznuje tudi zagovornika, če ravnanje slednjega očitno meri na zavlačevanje kazenskega postopka.

8. Pritožbi ni priznati utemeljenosti v delu, ko trdi, da v konkretnem primeru ni šlo za samovoljno ravnanje pritožnice, kot obtoženčeve zagovornice, kar ta utemeljuje s tem, da je zagovornik dolžan storiti vse, kar je korist obtoženca. Pritožba nima prav, ko vztraja pri tem, da je pritožnica, kot obtoženčeva zagovornica ravnala prav, ker je ocenila, da je v obtoženčevo korist, če zapusti glavno obravnavo in da zato ni ravnala samovoljno, temveč izključno po navodilih obtoženca, ki je pritožnici, kot svoji zagovornici izrecno naložil, da mora zapustiti obravnavo, če bi sodišče obravnavo nadaljevalo v njegovi odsotnosti.

Zagovornik v kazenski zadevi je nedvomno oseba, ki pozna določbe ZKP, tudi glede pogojev za sojenje v obtoženčevi nenavzočnosti, zato se je strinjati s stališčem v izpodbijanem sklepu, da je bila pritožnica, ki je prehodno podala izjavo, da se sicer ne strinja s sojenjem v odsotnosti, s strani sodečega sodišča nedvoumno seznanjena, da se bo 19. 8. 2021 sojenje v tej zadevi ob 10.00 in 11.00 uri nadaljevalo v obtoženčevi odsotnosti in je tudi vedela, da če ne bo pristopila na narok, se sojenje ne bo moglo nadaljevati, ker ni bilo zadoščeno pogojem iz člena 307 ZKP. Pritožnica, kot obtoženčeva zagovornica sodišče ni seznanila z razlogi za svoj nepristop, niti ni to storila naslednji dan, ko je zahtevala kopijo zapisnika o glavni obravnavi, tega pa ni pojasnila niti v pritožbenih navedbah, zato je tako ravnanje tudi po prepričanju pritožbenega sodišča brez dvoma bilo samovoljno in izvršeno izključno z namenom, da se izposluje tega dne preložitev glavne obravnave, pri čemer tudi ni pomembno, če je ta glavna obravnava bila kasneje preložena še iz drugih razlogov. Ključno namreč je, da zagovornica ob napovedanem času za nadaljevanje glavne obravnave na narok ni pristopila in se iz tega razloga tudi ni moglo opraviti zaslišanje došlih dveh prič, kar je terjalo preložitev teh zaslišanj na naslednjo glavno obravnavo.

9. Zmotno in v nasprotju z določbami ZKP, Zakonom o odvetništvu (ZOdv) in etičnimi standardi2 Kodeksa odvetniške etike pa je pritožbeno naziranje, da mora zagovornik storiti vse, kar je v korist obtoženca in da se mora ravnati izključno po njegovih navodilih. Zagovornik, ki pravo pozna, je namreč tako, kot ostale stranke postopka in sodišče zavezan k spoštovanju postopkovnih določil, vendar pa so njegova ravnanja, ki so usmerjena v obtoženčevo korist v tej zvezi zamejena takrat, ko merijo na zlorabo procesnih pravic. Tako je bilo tudi v obravnavanem primeru, ko je evidentno, da zagovornica ni pristopila k napovedanemu nadaljevanju glavne obravnave in je na ta način ravnala samovoljno in s tem zasledovala ter tudi izposlovala preložitev glavne obravnave, ki bi bila glede na okoliščine primera (bližajoče zastaranje, obsežnost zadeve, zahtevana neposrednost zaslišanj vseh prič) v obdolženčevo korist. Zato pritožbeni očitek o zmotni ugotovitvi dejanskega stanja ni utemeljen.

10. Neutemeljeno je tudi pritožbeno navajanje, da pa je prvo sodišče s tem, ker pred izdajo izpodbijanega sklepa o izreku denarne kazni pritožnici ni omogočilo, da bi se o očitkih izjasnila, kršilo postopkovne določbe kaznovalnega prava, konkretno določbe člena 140 ZKP, pri čemer se sklicuje na zadevo Čeferin proti Sloveniji, št. 40975/2008 z dne 16. 1. 2018. V izpostavljeni zadevi je ESČP zavzelo stališče, da je prvo sodišče s tem, ko pred naložitvijo denarne kazni pritožniku ni dalo možnosti, da se brani, da poda izjavo, ravnalo v nasprotju s kavtelami kaznovalnega prava. Vendar pa navedena zadeva, v kateri je šlo za vprašanje, ali je pritožnik s svojimi pisnimi vlogami in kasneje v ustnem izvajanju žalil sodišče, ni primerljiva z obravnavano, v kateri pa gre za vprašanje zlorabe procesnih pravic, ki so se zgodile ob vodenju glavne obravnave, na kateri je bila pritožnica prisotna in ni šlo za žalitev sodišča. Zato tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni videti nobenega razumnega razloga, da bi sodišče, ki je evidentno ugotovilo, da zagovornica ob napovedanem času k nadaljevanju glavne obravnave ni pristopila in razlogov za tako ravnanje nikoli ni pojasnila (niti naslednji dan v pisni vlogi, ko je zahtevala zapisnik o tej glavni obravnavi), niti tega ni storila v pritožbenih navedbah, moralo zagovornico pred kaznovanjem še posebej pozivati in jo seznaniti z možnostjo kaznovanja. Njena izjava o nestrinjanju s sojenjem v odsotnosti tega dne in seznanjenost s sklepom sodišča, da se bo sojenje v odsotnosti obtoženca nadaljevalo (kar izhaja iz zapisnika o glavni obravnavi tega dne) je namreč dovolj, da bi zagovornica o svoji odsotnosti, lahko sodišče seznanila, pa tega ni storila, temveč je s tem, ko k nadaljevanju glavne obravnave ni pristopila, ravnala samovoljno izključno z namenom, da se obravnava ne bo mogla nadaljevati, kar pa je zloraba procesnih pravic3. Sicer pa pritožnica še v svojih pritožbenih navedbah vztraja, da sodišču ni dolžna ničesar pojasnjevati, zato tudi iz tega razloga sodišče prve stopnje s tem, ko je ni pozivalo k dodatni izjasnitvi pred sprejetjem odločitve v izpodbijanem sklepu, ni kršilo določbe člena 140 ZKP, zato pritožbeni očitek o kršitvi postopkovnih določil ni utemeljen.

11. Prvo sodišče je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, s prepričljivimi razlogi je obrazložilo pritožničino samovoljno ravnanje, ko 19. 8. 2021 ob 10.00 in ob 11.00 uri ni pristopila k nadaljevanju glavne obravnave in je s tem zaradi odsotnosti pogojev za sojenje v odsotnosti (člen 307 ZKP) izposlovala preložitev glavne obravnave z zaslišanjem dveh takrat prisotnih prič, ter tako zlorabila procesne pravice, na način, da se sojenja tega dne ni moglo nadaljevati. Zato je odločitev prvega sodišča, da se pritožnico, kot obtoženčevo zagovornico na podlagi določbe prvega odstavka člena 140 ZKP kaznuje z denarno kaznijo v skladu z določbo prvega odstavka člena 78 ZKP, pravilna in zakonita, pritožbeni očitek, da je prvo sodišče kršilo navedene določbe ZKP in kavtele poštenega postopka (člen 29 Ustave), pa je neutemeljen.

12. Iz teh razlogov je bilo potrebno pritožbo pooblaščenk pritožnice zavrniti kot neutemeljeno (določba tretjega odstavka člena 402 ZKP) v odsotnosti kršitev, na katere pritožbeno sodišče ob preizkusu zakonitosti sklepov sodišč prve stopnje pazi uradoma (določba petega odstavka člena 402 ZKP) in potrditi izpodbijani sklep.

13. Pritožnica ni uspela s pritožbo, zato bo ob smiselni uporabi določbe prvega odstavka člena 98 ZKP morala plačati strošek pritožbenega postopka - sodno takso, ki je v skladu s tar. št. 74013 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) odmerjena v višini 30,00 EUR, k plačilu le-te pa bo pritožnica pozvana s strani sodišča, pred katerim je tekel postopek.

1 Primerjaj sklep VS RS, opr. št. I K p 9571/2012 z dne 2. 12. 2019, sklep VSL, opr. št. I Kp 1382/99 z dne 12. 1. 2000 ter sklep VSL opr. št. II Kp 8522/2013 2 Člen 11 Zakona o odvetništvu (ZOdv), Uradni list RS, št. 18/93 in naslednji 3 Primerjaj pritrdilno ločeno mnenje sodnika M. Š. k odločbi US RS št. Up-1212/2018 z dne 5. 6. 2019.