Jedro

Nezadovoljstvo in nestrinjanje predlagatelja za prenos krajevne pristojnosti s preteklimi vsebinskimi odločitvami sodišča v kazenskem postopku ne predstavlja tehtnega razloga za prenos krajevne pristojnosti.

Izrek

Predlog za prenos krajevne pristojnosti se zavrne.

Obrazložitev

1. Zagovornik obdolženega V. P. je pred Okrožnim sodiščem v Mariboru podal predlog za prenos krajevne pristojnosti na drugo stvarno pristojno sodišče izven območja Višjega sodišča v Mariboru. V predlogu uvodoma navaja, da so podani tehtni razlogi, ki vzbujajo dvom v pošteno in nepristransko sojenje na območju celotnega Višjega sodišča v Mariboru. Zagovornik nato kronološko povzema vse dosedanje odločitve sodišč glede odreditve in podaljšanja pripora zoper obdolženca v obravnavani zadevi. Bistvo njegovih trditev je v tem, da v konkretnem primeru zoper obdolženca ni odrejen pripor, ker je pravnomočen sklep o odreditvi pripora razveljavilo Vrhovno sodišče, prav tako pa tudi ni pripor podaljšan, ker je sklep zunajobravnavnega senata o podaljšanju pripora za dva meseca razveljavilo Višje sodišče v Mariboru. Ob reševanju pritožbe Višje sodišče v Mariboru ni zadeve vrnilo v ponovno odločanje zunajobravnavnemu senatu, zato so vsa nadaljnja odločanja zunajobravnavnega senata o predlogu tožilstva za podaljšanje pripora brez pravne podlage. Zagovornik meni, da prihaja po nepotrebnem do izmenjave pravnih stališč med zunajobravnavnim senatom in pritožbenim sodiščem, s katerim se posega v obdolženčeve pravice in krši določbe kazenskega postopka, kar ni mogoče popraviti s pravnimi sredstvi, temveč samo s prenosom krajevne pristojnosti. Bistven razlog za prenos krajevne pristojnosti pa je (zadnje izdani) sklep Višjega sodišča v Mariboru z dne 1. 8. 2019, s katerim je ugodilo pritožbi državnega tožilca zoper sklep zunajobravnavnega senata, ki pripora zoper obdolženca ni podaljšal. Zagovornik meni, da je stališče pritožbenega sodišča o tem, da pripor ni bil nikoli odpravljen in še naprej teče, napačno, kar predstavlja prekomeren poseg v obdolženčevo osebno svobodo po 19. členu Ustave RS in 5. členu Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP). Zaradi predstavljenih procesnih okoliščin in stališča pritožbenega sodišča zagovornik predlaga, da se prenese krajevna pristojnost na drugo stvarno pristojno sodišče izven območja Višjega sodišča v Mariboru oziroma, da se za odločanje v pritožbenem postopku, tako v zvezi s procesnimi odločitvami, kot tudi v zvezi z morebitno meritorno odločbo, določi drugo višje sodišče. 2. Krajevno pristojnost je mogoče prenesti le izjemoma (določitev kriterijev za krajevno pristojnost je namreč v rokah zakonodajalca), če je očitno, da se bo tako lažje izvedel postopek, ali če so za to drugi tehtni razlogi (prvi odstavek 35. člena Zakona o kazenskem postopku, v nadaljevanju ZKP). Predlagatelj v predlogu uveljavlja obstoj drugih tehtnih razlogov za prenos krajevne pristojnosti. Kateri so ti tehtni razlogi, zakon ne določa, v sodni praksi pa se je izoblikovalo stališče, da je tehtni razlog za prenos krajevne pristojnosti podan takrat, kadar obstojijo okoliščine, ki objektivno ne zagotavljajo nepristranskega (poštenega) sojenja v smislu prvega odstavka 23. člena Ustave RS oziroma prvega odstavka 6. člena EKČP.(1) Sodišče, ki odloča o prenosu pristojnosti, ugotavlja obstoj teh pogojev le na podlagi predloga upravičenca in njegove utemeljitve.(2)

3. Po presoji Vrhovnega sodišča v predlogu navedene okoliščine ne dajejo podlage za zaključek, da so podani tehtni razlogi, ki bi utemeljevali prenos krajevne pristojnosti z območja Višjega sodišča v Mariboru. Zagovornik se v pretežni meri predloga po vsebini ne strinja z odločitvami Višjega sodišča v Mariboru v fazi podaljšanja pripora zoper obdolženca. Čeprav je o pritožbah zoper sklep zunajobravnavnega senata višje sodišče že večkrat odločalo, pa niti iz podatkov spisa niti iz utemeljitve predloga ne izhaja, da bi višje sodišče podalo razloge, ki bi kazali na objektivno bojazen, da je pristransko, niti ni nikjer razvidno, da je odločalo v takšni sestavi, ki bi krnila videz nepristranskosti. Ob tem ne gre spregledati procesnega dejstva, da je ob prvem podaljšanju pripora s strani zunajobravnavnega senata višje sodišče zaradi pomanjkljivo obrazloženega utemeljenega suma obrazloženo ugodilo zagovornikovi pritožbi. V naknadnih dveh sklepih pa je obrazloženo ugodilo pritožbi državnega tožilca zaradi kršitve po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Iz predloga tako izhaja, da se zagovornik s stališčem pritožbenega sodišča, zoper katerega sicer nima pravice vložiti izrednega pravnega sredstva, ne strinja. Nezadovoljstvo in nestrinjanje predlagatelja za prenos krajevne pristojnosti s preteklimi vsebinskimi odločitvami sodišča v kazenskem postopku pa ne predstavlja tehtnega razloga za prenos krajevne pristojnosti.(3) Zatrjevana odločitev Višjega sodišča v Mariboru, ki je s sklepom z dne 1. 8. 2019 ugodilo pritožbi državnega tožilca zoper sklep zunajobravnavnega senata, s katerim je ta zavrnil tožilčev predlog za podaljšanje pripora, zato ne more predstavljati podlage za prenos krajevne pristojnosti. Po podatkih evidence zaprtih oseb pa je obdolženi V. P. od dne 5. 7. 2019 na prestajanju kazni zapora po sodbi Okrajnega sodišča v Mariboru II K 28046/2012. 4. Zagovornik tako ne navaja nobenih okoliščin, s katerimi bi konkretiziral, zakaj naj bi bila (vsa) prvostopenjska sodišča na območju Višjega sodišča v Mariboru, s tem pa tudi Okrožno sodišče v Mariboru, pred katerim teče predmetni postopek, objektivno nezmožna nepristranskega sojenja. Zunanji videz nepristranskosti ni abstraktna kategorija, temveč mora biti v vsakem posameznem primeru povezan s konkretnimi okoliščinami, ki bi v zadevi lahko vzbudile objektivno bojazen, da sodišče ni nepristransko. Te konkretne okoliščine pa morajo po vsebini biti take, da lahko pri razumnem človeku oziroma v očeh javnosti, ob razumnem upoštevanju vseh okoliščin konkretnega primera, ustvarijo upravičen dvom o nepristranskosti sodišča. Takih konkretnih okoliščin, ki bi krnile videz nepristranskosti krajevno pristojnega Okrožnega sodišča v Mariboru, kot tudi Višjega sodišča v Mariboru, zagovornik v predlogu ne zatrjuje.

5. Glede predloga, da za odločanje v pritožbenem postopku, tako v zvezi s procesnimi kot tudi meritornimi odločitvami, Vrhovno sodišče določi drugo višje sodišče, pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da je preuranjen. Zadeva je namreč v fazi preiskave pred Okrožnim sodiščem v Mariboru, izid kazenskega postopka pred tem sodiščem še ni znan, prav tako tudi ne, ali bo sodišče druge stopnje v tej zadevi sploh odločalo.

6. Vrhovno sodišče zaključuje, da v obravnavani zadevi zakonsko določen razlog za prenos krajevne pristojnosti (prvi odstavek 35. člena ZKP) ni podan, zato je predlog za prenos krajevne pristojnosti zavrnilo.