Jedro

Od 30.7.2014 se lahko predlog za odlog izvršbe vloži le enkrat, ponovno vloženemu predlogu pa ni mogoče ugoditi niti v primeru, če bi bil vložen za obdobje, ki skupaj s prejšnjim odlogom ne bi presegalo enega leta. Pojma podaljšanja odloga namreč ni mogoče tolmačiti tako široko, da bi vseboval tudi ponovni predlog za dodatni odlog izvršbe, četudi bi vsi odlogi skupaj trajali manj kot eno leto. Predlog za podaljšanje odloga izvršbe pa je treba vložiti nujno pred iztekom roka, za katerega je bila izvršba že odločena, saj je časovno mogoče podaljšati le nekaj, kar že obstaja oziroma teče. Ker je bila izvršba v predmetni zadevi po sklepu z dne 2.4.2015 odložena do 16.10.2015, upnik pa je nov predlog za odlog vložil 23.10.2015, takega predloga ni mogoče šteti kot predlog za podaljšanje odloga, temveč le kot ponovni predlog za odlog izvršbe. Ponovni predlog pa ni dopusten.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Pritožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom odločilo, da se upnikovemu predlogu (P. d. o. o.) za odlog izvršbe ne ugodi.

2. Zoper tak sklep se pritožuje vodilni upnik po pooblaščencih zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega in izvršilnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava (1. in 3. točka prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ). V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje določbo tretjega odstavka 74. člena ZIZ razlagalo preveč utesnjujoče, saj je upnik s tako razlago prikrajšan v svojih pravicah, ker se postopek začne in vodi po predlogu upnika. Meni, da možnost večkratnih predlog za odlog izvršbe na podlagi določbe tretjega odstavka 74. člena ZIZ in znotraj zakonskega enoletnega roka od izdaje prvega sklepa o odlogu ni v nasprotju z namenom zakona oziroma namenom zadnje novele ZIZ. Ker je v konkretnem primeru sodišče s sklepom z dne 2. 4. 2015 dovolilo odlog izvršbe do 16. 10. 2015, je ponovni upnikov predlog za odlog izvršbe z dne 22. 10. 2015 podan pravočasno znotraj enoletnega roka, zato bi moralo sodišče predlogu z dne 22. 10. 2015 vsaj delno ugoditi do 2. 4. 2016, v nedovoljenem delu pa predlog za odlog zavrniti in izvršbo ustaviti, hkrati pa odločiti, da upnik v predmetnem izvršilnem postopku obdrži pridobljene zastavne pravice. Določba tretjega odstavka 74. člena ZIZ poleg časovne omejitve odloga predlaganega s strani upnika določa tudi usodo izvršilnega postopka in pridobljenih zastavnih pravic v primeru časovne prekoračitve predlaganega odloga, česar pa sodišče prve stopnje pri odločanju ni upoštevalo. Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se predlogu upnika za odlog izvršbe ugodi, podredno pa, da se izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovni postopek. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka, ki naj jih sodišče naloži v plačilo dolžnici.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V predmetni zadevi je po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje upnik že večkrat predlagal odlog izvršbe, vendar so za presojo pravilnosti izpodbijanega sklepa pomembni le predlogi za odlog, ki so bili vloženi po 30. 7. 2014, ko je v veljavo stopil Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ-J), s katerim so bile (med drugim) spremenjene določbe 74. člena ZIZ, ki ureja čas, za katerega se izvršba odlaga.

5. Zadnji predlog za odlog izvršbe v predmetni zadevi je upnik podal 23. 10. 2014 in v njem predlagal odlog izvršbe do 16. 10. 2015. Sodišče prve stopnje je temu predlogu ugodilo s sklepom z dne 2. 4. 2015 in izvršbo odložilo do 16. 10. 2015. Nato je 23. 10. 2015 upnik po pooblaščencih podal ponovni predlog za odlog do 21. 10. 2016. Sodišče prve stopnje je odločilo, da se upnikovem predlogu za odlog izvršbe z dne 23. 10. 2015 ne ugodi, ker lahko glede na spremenjene določbe 74. člena ZIZ(1), upnik odlog izvršbe predlagati le enkrat in največ za eno leto. Upnik lahko predlaga podaljšanje odloga, vendar odlog skupno ne sme trajati dlje od enega leta od izdaje prvega sklepa o dovolitvi odloga. Če upnik predlaga odlog za več kot eno leto, se izvršba ustavi, upnik obdrži zastavno pravico na predmetu izvršbe, sodišče pa ne razveljavi zaznambe sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi ali sodnem registru oziroma že opravljenega rubeža premičnin. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa zavzelo stališče, da se lahko predlog za odlog izvršbe vloži le enkrat, ponovno vloženemu predlogu pa ni mogoče ugoditi niti v primeru, če bi vložen za obdobje, ki skupaj s prejšnjim odlogom ne bi presegalo enega leta. Pojma podaljšanja odloga namreč ni mogoče tolmačiti tako široko, da bi vseboval tudi ponovni predlog za dodatni odlog izvršbe, četudi bi vsi odlogi skupaj trajali manj kot eno leto. S tako jasnim zakonskim besedilom pa je skladna tudi namenska razlaga zakonske norme, saj iz predloga Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ-J, ki je bil objavljen v Poročevalcu Državnega zbora z dne 8. 5. 2014, izhaja, da je bila predlagana časovna omejitev odloga na predlog upnika na eno leto in le enkrat. Iz povzetih razlogov v obrazložitvi je jasno, da se je sodišče prve stopnje oprlo na stališče, ki ga je zavzelo Višje sodišče v Ljubljani s sklepom II Ip 1859/2015 z dne 3. 6. 2015, na katerega se je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa tudi izrecno sklicevalo. Kot je v omenjenem sklepu opozorilo že Višje sodišče v Ljubljani, je predlagatelj ZIZ-J predlagane spremembe v zvezi z odlogom izvršbe utemeljeval z pojasnili, da odlogi izvršbe vzdržujejo visečnost izvršilnega postopka zaradi preprečevanja zastaranja, medtem ko bi moral biti odlog izvršbe namenjen temu, da upnik odloži izvršbo za krajše obdobje, če pričakuje, da bo dolžnik v tem obdobju pridobil sredstva, ne pa da v nedogled podaljšuje izvršilni postopek, ki je v osnovi namenjen čimprejšnji prisilni realizaciji upnikove terjatve zoper dolžnika.(2) Glede na pojasnjeno lahko upnik predlog za odlog izvršbe vloži le enkrat, ponovno vloženemu predlogu pa ni mogoče ugoditi, tudi če bi bil vložen za obdobje, ki skupaj s prejšnjim odlogom ne bi presegalo enega leta. Možno je torej le podaljšanje prvotno predlaganega odloga, če skupni čas podaljšanja ne bi presegal enega leta.

6. Upoštevajoč navedeno so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi sodišče moralo ugoditi upnikovemu predlogu za odlog z dne 23. 10. 2015 in odlog izvršbe podaljšati vsaj do 2. 4. 2016, ko bi se iztekel enoletni rok od izdaje prvega sklepa o odlogu izvršbe. Tako odločitev bi lahko sodišče prve stopnje sprejelo le v primeru, če bi upnik predlog za podaljšanje odloga izvršbe vložil pred iztekom časa, za katerega je bila izvršba odložena s sklepom z dne 2. 4. 2015, torej pred 16. 10. 2015. Napačno je pritožbeno stališče, da je predlog za odlog izvršbe z dne 22. 10. 2015 podan pravočasno znotraj enoletnega roka, saj je predlog za podaljšanje odloga izvršbe treba vložiti nujno pred iztekom roka, za katerega je bila izvršba že odložena, saj je časovno mogoče podaljšati le nekaj, kar že obstaja oziroma teče, tistega, kar je že poteklo in ne obstaja več, pa ni več mogoče podaljšati.(3)

7. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da bi lahko sodišče prve stopnje na podlagi upnikovega predloga za odlog izvršbe z dne 23. 10. 2015 ustavilo izvršbo in pri tem obdržalo v veljavi pridobljeno zastavno pravico upnika na nepremičnini ter zaznambo izvršbe, saj je s predlogom z dne 23. 10. 2015 upnik predlagal odlog izvršbe za eno leto in ne več kot eno leto, poleg tega pa ob dejstvu, da gre za nov predlog za odlog izvršbe in ne za predlog za podaljšanje že odložene izvršbe, o takem predlogu ni mogoče vsebinsko odločati, temveč ga je kot nedopustnega potrebno zavreči.(4)

8. Prav tako pa se ni mogoče strinjati s pritožbenimi navedbami, da je sodišče sprejelo preveč utesnjujočo razlago določbe tretjega odstavka 74. člena ZIZ, s katero je upnika prikrajšalo v njegovih pravicah, ker se postopek začne in vodi po predlogu upnika. Dopuščanje neomejenega odlaganja izvršbe bi namreč bilo v nasprotju z namenom predlagatelja ZIZ-J, ki je zasledoval cilj pospešitve izvršilnih postopkov tudi s smotrnejšo ureditvijo instituta odloga izvršbe. Kot izhaja iz obrazložitve predloga Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ-J) na 16 strani se s predlagano spremembo in časovno omejitvijo možnosti odloga izvršbe tudi na predlog upnika uresničuje temelji namen izvršilnega postopka, ker je primarni namen izvršilnega postopka uveljavitev pravice do sodnega varstva s prisilno izvršitvijo zahtevkom, o katerih je bilo praviloma predhodno odločeno v sodnem ali drugem ustreznem postopku. Časovno neomejena možnost odloga izvršilnega postopka na predlog upnika se je v praksi izvrševala v primerih, ko sta dolžnik in upnik dosegla sporazum o poplačevanju dolga, upnik pa predloga za izvršbo iz previdnosti ni želel umakniti, ampak je predlagal le njen odlog. To pomeni, da izvršilni postopek ne sledi svojemu temeljnemu namenu. Čeprav v skladu z načelom dispozitivnosti upnik v izvršilnem postopku prosto razpolaga s svojim pravovarstvenim zahtevkom, to je predlogom za izvršbo, je vendarle zakonodajalec s spremembo, ki jo je uvedel ZIZ-J, zasledoval legitimni cilj pospešitve izvršilnih postopkov, ki v primeru odloga izvršbe prevlada nad načelom dispozitivnosti in voljo posameznega upnika. V zvezi s pritožbeno navedbo, da je ponovni upnikov predlog za odlog izvršbe potrebno presojati kot samostojno izvršilno dejanje in ne zgolj kot predlog za podaljšanje odloga, pa je potrebno poudariti, da je že zgoraj izpostavljeno, da ponovni predlog za odlog izvršbe ni dopusten in bi ga sodišče moralo zavreči, kar pomeni, da bi tako obravnavanje pripeljalo do istega rezultata.

9. Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče upnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 353. in 366. členom ZPP ter 15. členom ZIZ).

10. Ker upnik s pritožbo ni uspel, stroške pritožbenega postopka ni mogoče šteti kot potrebne stroške izvršbe, ki bi jih moral v skladu s petim odstavkom 38. člena ZIZ dolžnik povrniti upniku, zaradi česar je pritožbeno sodišče ob upoštevanju prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ odločilo, da upnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Op. št. (1): V predmetni zadevi se spremenjeni 74. člen ZIZ uporablja na podlagi prvega odstavka 82. člena ZIZ-J. V zvezi s tem primerjaj sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Ip 1449/2015 z dne 3. 6. 2015 in sklep Višjega sodišča v Mariboru I Ip 1166/2014 z dne 9. 2. 2015. Op. št. (2): Glej obrazložitev k 18. členu Predloga zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ-J), EVA 2013-2030-0096, stran 115, objavljeno v Poročevalcu Državnega zbora z dne 8. 5. 2014. Op. št. (3): Tako tudi Višje sodišče v Ljubljani v sklepu II Ip 1859/2015 z dne 3. 6. 2015. Primerjaj tudi sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Ip 2325/2015 z dne 11. 8. 2015. Op. št. (4): Primerjaj sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Ip 2325/2015 z dne 11. 8. 2015, 5. točka obrazložitve.