Jedro

Dolžnik lahko izposluje ustavitev izvršbe le, če predhodno doseže prenehanje veljavnosti začasne odredbe.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ustavilo izvršbo glede prepovedi po začasni odredbi opr.št. P 99/96 z dne 16.4.1996 Okrajnega sodišča v Domžalah. Zaradi nespoštovanja prepovedi vožnje pa je izvršilo denarno kazen v višini 1.500.000,00 SIT, dolžniku pa naložilo, da v roku 24 ur po prejemu sklepa preneha z vožnjo po parceli št. 328/1 k.o., s tem, da mu je izreklo novo višjo denarno kazen v višini 1.600.000,00 SIT, ki se bo izvršila, če dolžnik ne bo ravnal v skladu z nalogom sodišča o prenehanju voženj. Odmerilo je še nadaljnje upnikove stroške.

Proti sklepu se pritožuje dolžnik, ki izpodbija sklep v tč. 2,3,4 in 5 izreka, torej z izjemo glede ustavitve izvršbe sklep v celoti in predlaga, da pritožbeno sodišče sklep v izpodbijanem delu spremeni tako, da izvršbo v celoti ustavi ali pa ga v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne prvemu sodišču v novo odločanje. Navaja, da je ves postopek v zvezi z izdajo začasne odredbe in tudi predmetni izvršilni postopek nezakonit. Dolžnik namreč na parceli št. 328/1 k.o. Lukovica ne opravlja nobenih voženj, nobenih kopanj, izkopavanj ali kakšnih drugih dejanj. Glede na situacijo na terenu obstoji teoretično možnost posega v parcelo št. 328/1 le na južnem delu te parcele, na južnem delu te parcele pa dolžniku pripadajo vse pravice do posegov, kot jih je določal prej veljavni zakon o rudarstvu in kot jih določa tudi sedaj izdani Zakon o rudarstvu. Južni del parcele št. 328/1 se namreč po odloku ureditvenega načrta nahaja v območju kamnoloma in je namenjeno izkoriščanju kamnoloma - dolomita.

Ureditveni načrt je veljaven in zavezujoč, dolžnik pa ima vsa dovoljenja za izkoriščanje kamna dolomita. Zakon o rudarstvu v svojem 32. in 33. čl. določa omejitev lastninske pravice tako, da bi dolžnik na južnem delu parcele št. 328/1 lahko vršil vsa dejanja, ne glede na lastništvo upnikov. Vseh teh pravic dolžnika, ki mu na podlagi Zakona o rudarstvu pripadajo, sodišče ni upoštevalo in slepo sledi upnikom tako pri začasni odredbi, kot pri izvršbi.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je dovolilo izvršbo s sklepom o izvršbi z dne 28.5.1999, ki je postal dne 9.6.1998 pravnomočen na podlagi dveh začasnih odredb in sicer začasne odredbe z dne 16.4.1996, opr.št. P 99/96, ki je glede na določeno časovno veljavnost prenehala veljati ter je zato sodišče prve stopnje z neizpodbijanim delom sklepa izvršbo v tem obsegu ustavilo ter na podlagi sklepa o začasni odredbi z dne 30.4.1996 pod opr.št. P 99/96, ki še velja. Sodišče prve stopnje torej nadaljuje z izvršbo na podlagi veljavne začasne odredbe z dne 30.4.1996 in na podlagi pravnomočnega sklepa o izvršbi z dne 28.5.1999. Vse kar navaja dolžnik v pritožbi, bi moral navajati v ugovoru proti izdani začasni odredbi oz. v ugovoru proti sklepu o izvršbi, ne more pa uspešno izpodbijati izvršilnega naslova in pravnomočnega sklepa o izvršbi v sedanji fazi izvršilnega postopka na podlagi zatrjevanega dejanskega in pravnega stanja, kot je obstajal že ob izdaji začasne odredbe in sklepa o izvršbi. Dolžnik je torej dolžan spoštovati prepoved voženj iz začasne odredbe z dne 30.4.1996 vse dotlej, dokler ne bo izposloval na podlagi 378. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju prenehanja začasne odredbe. Da pa dolžnik kljub prepovedi voženj to prepoved krši vsaj na južnem delu parcele št. 328/1 pa nenazadnje izhaja iz samih pritožbenih trditev.

Glede na vse navedeno ni podlage za ustavitev izvršbe v izpodbijanem obsegu in je zato pritožbeno sodišče na podlagi 2. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku v zvezi z 15. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju, pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.