Jedro

V okviru instituta dejanja majhnega pomena (14. člen KZ) imata teža dejanja in stopnja kazenske odgovornosti pomen stalnih oziroma konstantnih meril, medtem ko ni nujno, da se tudi vsa ostala merila vedno pojavljajo pri presoji, ali je dejanje majhnega pomena.

Izrek

Pritožba zagovornika obdolženega T.M. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča druge stopnje.

Obdolženec je dolžan plačati povprečnino 300.000,00 SIT.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 27.11.2003 obdolženega T.M. iz razloga po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s 14. členom KZ oprostilo obtožbe kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ, oškodovanko s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo in odločilo, da stroški kazenskega postopka po 1. odstavku 96. člena ZKP obremenjujejo proračun.

Višje sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno sodbo ugodilo pritožbi pomočnice okrožnega državnega tožilca in prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je obdolženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ, mu izreklo pogojno obsodbo ter po 1. odstavku 217. člena KZ določilo kazen tri mesece zapora s preizkusno dobo enega leta. Po 1. odstavku 95. člena ZKP je obdolžencu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka, od tega povprečnino 200.000,00 SIT.

Obdolženčev zagovornik je dne 11.4.2005 zoper sodbo Višjega sodišča v Mariboru vložil pritožbo iz razloga "zmotne uporabe materialnega prava" in predlagal, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni, pritožbo Okrožnega državnega tožilstva v Mariboru zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Vrhovni državni tožilec A.F. je v pisnem predlogu, ki je bil posredovan tudi obdolžencu in njegovemu zagovorniku, predlagal, da naj Vrhovno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Zagovornik sodiščema prve in druge stopnje očita, da se "sploh ne ukvarjata" z dokazovanjem obdolženčevega domnevno goljufivega naklepa, s čimer smiselno uveljavlja pritožbeni razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Obe sodbi tudi naj ne bi imeli razlogov o tem odločilnem dejstvu, s tem pa smiselno zatrjuje absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Sodišče druge stopnje je skladno z določbo 1. odstavka 395. člena ZKP dolžno predvsem presoditi konkretne pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odločilna dejstva. Zagovornik ne trdi, da bi sodišče druge stopnje opustilo takšno presojo oziroma da ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti ni ugotovilo, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih (11. točka 1. odstavka 371. člena ZKP). Takšni ugovori pa tudi sicer ne bi bili na mestu. Sodišče prve stopnje se je namreč na peti in šesti strani sodbe skladno z določbo 7. odstavka 364. člena ZKP določno in popolno opredelilo glede obdolženčevega subjektivnega odnosa do dejanja, ugotovilo, da je ravnal naklepno in navedlo tudi razloge, ki so bili zanj odločilni pri ugotavljanju obdolženčeve kazenske odgovornosti. Zato navedeni pritožbeni razlogi, na katere se sklicuje pritožnik, niso z ničemer izkazani.

Kršitev kazenskega zakona v smislu 1. točke 372. člena ZKP v zvezi s 14. členom KZ zagovornik utemelji s sklicevanjem na nepravilno uporabo določbe 14. člena KZ. Po njegovi oceni za uporabo tega instituta zadostuje "obstoj samo enega izmed (v zakonu naštetih) razlogov" in ni potrebno, da se ti razlogi "upoštevajo in uporabljajo kumulativno", kot naj bi po navedbah zagovornika izhajalo iz obrazložitve drugostopenjske sodbe.

Institut dejanja majhnega pomena (14. člen KZ) je mogoče uporabiti, kadar je njegova nevarnost neznatna tako po objektivnih kot tudi po subjektivnih merilih, znotraj katerih zakon določa šest vrst alternativno naštetih meril. Med objektivnimi merili navaja: 1. naravo dejanja, 2. težo dejanja, 3. neznatnost oziroma odsotnost škodljivih posledic in 4. okoliščine, v katerih je bilo dejanje storjeno; med subjektivnimi merili pa: 5. nizko stopnjo storilčeve kazenske odgovornosti in 6. storilčeve osebne okoliščine.

Iz jezikovne razlage citirane določbe izhaja, da sta skupini objektivnih in subjektivnih meril predpisani kumulativno, medtem ko so merila znotraj teh skupin našteta alternativno. Izhajajoč iz objektivno subjektivne koncepcije kaznivega dejanja Kazenski zakonik v okviru obravnavanega instituta kot pomembna izpostavlja tako objektivna, kot tudi subjektivna merila, med katerimi imata teža dejanja in stopnja kazenske odgovornosti, izhajajoč iz sistemske razlage, pomen stalnih oziroma konstantnih meril, medtem ko ni nujno, da se tudi vsa ostala merila vedno pojavljajo pri presoji, ali je dejanje majhnega pomena. Ne glede na to uporaba določbe 14. člena KZ terja medsebojno in celovito tehtanje vseh naštetih okoliščin.

Določbo je treba razlagati tako, da je ocena o dejanju majhnega pomena lahko povsem trdna pri enotnem sklepanju na podlagi vseh vrst meril, sprejemljiva pa je tudi, če manjka posamezna od navedenih variabilnih vrst meril subjektivne ali objektivne narave (glej dr. Ivan Bele, Kazenski zakonik s komentarjem, stran 136).

Ugotoviti je tako treba, da je pritožnikov očitek o kumulativnem, torej nepravilnem upoštevanju zakonskih meril pri presoji dejanja majhnega pomena neutemeljen. V sodbah nižjih sodišč so bila namreč navedena pravna izhodišča pravilno upoštevana, le da sta ugotovljene okoliščine v okviru zakonskih meril sodišči različno upoštevali oziroma vrednotili. Tako je sodišče prve stopnje ocenilo, da je storjeno kaznivo dejanje majhnega pomena predvsem zato, ker je odločilno težo dalo obdolženčevi celotni povrnitvi škode, s čimer so bile po njegovem mnenju odpravljene posledice kaznivega dejanja, kot pomembne pa je izpostavilo tudi obdolženčevo osebnostno urejenost, zaposlenost, družinske razmere in nekaznovanost. Sodišče druge stopnje, ki se s takšno pravno presojo dejanja ni strinjalo, pa je med objektivnimi okoliščinami na prvem mestu izpostavilo težo kaznivega dejanja, ki se kaže v višini protipravne premoženjske koristi (500.000,00 SIT), med subjektivnimi okoliščinami pa, da je obdolženec šele na glavni obravnavi, ko je od dejanja minilo že več kot štiri leta in ko so dokazi nakazovali za obdolženca neugoden razplet sojenja, oškodovanki povrnil dolgovani znesek. Mnenja je bilo, da je obdolženec odpravil škodljive posledice zato, da bi se izognil obsodilni sodbi. Po mnenju Vrhovnega sodišča je takšna odločitev pravilna, saj pri uporabi instituta dejanja majhnega pomena dosledno izhaja iz zgoraj navedenih pravnih izhodišč. Iz enakih razlogov je neupoštevno tudi zagovornikovo sklicevanje na moralno-etično vprašanje zadeve, ki je po njegovem mnenju v tem, da sodišče ne izreče oprostilne sodbe, čeprav je obdolženec povrnil vso škodo in četudi je oškodovanka izjavila, da ne želi, da se obdolženec kaznuje, saj enostransko izpostavlja le nekatere okoliščine, prezre pa tiste, ki so sicer ključne in ki so bile pravilno upoštevane pri presoji, ali je obravnavano kaznivo dejanje majhnega pomena v razsodbi sodišča druge stopnje.

Ker po navedenem niso podani razlogi, ki jih uveljavlja zagovornik in tudi ne kršitve zakona, ki jih pritožbeno sodišče upošteva po uradni dolžnosti (1. odstavek 383. člena ZKP), je Vrhovno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča druge stopnje.

Na podlagi določbe 386. člena ZKP je Vrhovno sodišče preizkusilo tudi odločitev o kazenski sankciji, ki jo je obdolžencu izreklo sodišče druge stopnje. Preizkus je pokazal, da je glede na ugotovljene okoliščine izrečena pogojna obsodba primerna in da so bile pri njenem izreku pravilno ovrednotene kot olajševalne okoliščine tudi vse tiste že omenjene okoliščine, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje sprejelo oceno, da je dejanje majhnega pomena (člen 14 KZ).

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah 1. odstavka 95. člena in 1. odstavka 98. člena ZKP. Povprečnina je bila odmerjena po enakih kriterijih kot pred sodiščem druge stopnje.