Jedro

Ugotovitve o tem, kdaj je tožnik prevzel avtomobil, kdaj je ugotovil napake, kdaj je s svojimi ugovori seznanil toženca in kakšna je bila kakovost opravljenega dela, so dejanske narave. Te ugotovitve so podlaga tudi za revizijsko odločanje, kajti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni (3. odst. 385. čl. ZPP). Teh vprašanj torej z revizijo ni mogoče znova načenjati in ne morejo biti predmet revizijskega obravnavanja.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec plačati tožniku znesek 126.000,00 Sit z zamudnimi obrestmi od 23.9.1992 dalje do plačila ter mu povrniti pravdne stroške 34.065,00 Sit z zamudnimi obrestmi. Višji zahtevek je zavrnilo. Ugotovilo je, da je tožnik dal tožencu v ličanje svoj osebni avtomobil. Toženec pa je delo opravil tako slabo, da ne dosega niti minimalnih standardov. Tožnik je o ugotovljenih napakah obvestil toženca takoj po prevzemu avtomobila. Ličanje ni doseglo namena in je zato neuporabno. Tožnik ima zato poleg jamčevalnega tudi odškodninski zahtevek po splošnih pravilih. Avtomobil je treba znova prelakirati, kar stane po cenah ob izdaji sodne odločbe 126.000,00 Sit. Sodišče druge stopnje je zavrnilo toženčevo pritožbo in potrdilo sodbo prve stopnje. Potrdilo je prvostopne ugotovitve o tem, da je toženec prebarvane dele izročil kleparju, tam pa je tožnik prevzel avtomobil in takoj naslednjega dne, ko je ugotovil napake, to sporočil tožencu. Tožnik je napake reklamiral pravočasno. Toženčeva odškodninska odgovornost je ugotovljena pravilno, prav tako višina škode.

Proti tej sodbi vlaga toženec revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sklicuje se na določbo 1. odst. 614.čl. ZOR, po katerem mora naročnik takoj pregledati izvršeno delo in o ugotovljenih napakah nemudoma obvestiti prevzemnika. Trdi, da je tožnik avto prevzel v začetku avgusta 1990, šele 29.8.1990 pa je ugotovil, da ni ustrezno prebarvan. Po normalnem teku stvari je mogoče avto pregledati takoj, največ pa v nekaj dneh. Ker je prepozno reklamiral napake, je tožnik to pravico izgubil. Opozarja, da pravni red enako varuje obe pogodbeni stranki, ne pa samo naročnika. V tem primeru je odločeno v očitno škodo toženca, ki je delo opravil korektno, tako da je bil tožnik zadovoljen in ga je posebej nagradil. Tožnik v odgovoru na revizijo podaja potek doogodkov, sklicuje se na ugotovitve obeh sodb in predlaga zavrnitev revizije.

Javni tožilec Republike Slovenije se o reviziji ni izjavil (3. odst. 390.čl. ZPP).

Revizija ni utemeljena.

V postopku na prvi in drugi stopnji je bilo ugotovljeno, da tožnik ni prevzel avtomobila neposredno od toženca, ampak da ga je prevzel pri kleparju T., ki je prebarvane avtomobilske dele sestavil. Ugotovljeno je bilo, da je tožnik naslednjega dne po prevzemu avtomobila reklamiral pri tožencu napake v opravljenem ličarskem delu. V zvezi s tem so ugotovljene vse podrobnosti, tudi o srečanju obeh pravdnih strank pri T. in o toženčevem odklonilnem stališču do tožnikovih ugovorov. Nadalje je ugotovljeno na podlagi izvedeniškega mnenja, da toženčevo delo res ni bilo kakovostno in da je edini način za odpravo napak ponovno ličanje. Ugotovljeno je torej, da je tožnik pravočasno in utemeljeno ugovarjal kakovosti toženčevega dela.

Toženec se v reviziji sklicuje na določbo prvega odst. 614.čl. ZOR, ki nalaga naročniku takojšen pregled opravljenega dela in dolžnost, da o ugotovljenih napakah nemudoma obvesti prevzemnika dela. Pri tem pa neutemeljeno vztraja pri svojem prikazu poteka dogodkov, ki se v odločilnih okoliščinah ne ujema z ugotovitvami obeh sodišč. Ugotovitve o tem, kdaj je tožnik prevzel avtomobil, kdaj je ugotovil napake, kdaj je s svojimi ugovori seznanil toženca in kakšna je bila kakovost opravljenega dela, so dejanske narave. Te ugotovitve so podlaga tudi za revizijsko odločanje, kajti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni (3. odst. 385. čl. ZPP). Teh vprašanj torej z revizijo ni mogoče znova načenjati in ne morejo biti predmet revizijskega obravnavanja. Zato revizija ni utemeljena in jo je revizijsko sodišče zavrnilo (393.čl. ZPP).

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na 1. odst. 166. in 1. odst. 155.čl. ZPP. Revizijski odgovor ni doprenesel k rešitvi zadeve. Zato stroški zanj niso bili potrebni in jim mora nositi tožnik sam.