Jedro

Odgovor na tožbo, vložen po odvetniku, je nedvomno vloga odvetnika (v imenu stranke) in ne stranke same, če pa ji manjka pooblastilo, gre za nepopolno vlogo. Ker pa ne gre za tožbo ali pravno sredstvo, je sodišče ne more takoj zavreči, ampak mora v takšne primeru najprej izpeljati postopek na podlagi določila člena 108. ZPP.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba v izpodbijanem (ugodilnem) delu razveljavi ter zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo toženi stranki naložilo, da v roku 15 dni plača tožnikom odškodnino v zneskih, razvidnih iz izreka sodbe z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne odškodnine dalje, v presežku pa je tožbeni zahtevek tožnikov zavrnilo.

Zoper ugodilni del se tožena stranka po svoji pooblaščenki pravočasno pritožuje in opozarja, da je bil njen odgovor na tožbo vložen pravočasno, prav tako pa je bilo pooblastilo za zastopanje predloženo, preden je sodišče prve stopnje opravilo kakršnokoli procesno dejanje. Ker pooblastilo odvetnici glasi na dan, ko je bil rok za odgovor na tožbo še v teku, ni bilo mogoče šteti, da je bilo podano prepozno. Sodišče je napačno uporabilo zakon, saj je sankcija zavrženja vloge, če ni priloženo pooblastilo odvetnika, predpisana le za tožbo in pravna sredstva. Sodišče v konkretnem primeru odgovora na tožbo ne more zavreči, torej ga mora posledično upoštevati, kar pa preprečuje izdajo zamudne sodbe. Sodišče je bilo najmanj dolžno stranko pozvati, ali odobri pravna dejanja pooblaščenke, določilo 5. odstavka 98. člena ZPP pa je potrebno uporabljati le za tiste vloge, ki so v zakonu jasno navedene. Prav tako stranka ni bila opozorjena na možnost zavrženja odgovora na tožbo, če odvetnik ne predloži pooblastila, tudi rok za predložitev pooblastila ni določen, zato tudi zamuda pri tej predložitvi ne more imeti vsebinskih posledic. V kolikor je sodišče to pomanjkljivost ugotovilo, je bilo dolžno odvetnika pozvati na predložitev pooblastila v danem roku. V tem primeru pa dejansko ni bilo pogojev za izdajo zamudne sodbe, ki itak temelji na domnevi, da tožena stranka z nevložitvijo odgovora na tožbo priznava v tožbi zatrjevana dejstva. Sicer pa pritožnica tudi izpostavlja, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, saj v danem primeru ne gre za odgovornost proizvajalca v smislu določbe 155. člena Obligacijskega zakonika. Opozarja, da tožniki niso izkazali vseh potrebnih predpostavk odškodninske odgovornosti, pa tudi sicer je njihov zahtevek po višini pretiran glede na sodno prakso oziroma izkazane kratkotrajne težave brez trajnih posledic. Še posebej pa izpodbija višino prisojene odškodnine za tožečo stranko C. kot tudi odločitev glede teka zamudnih obresti. Pritožnica zato predlaga, da sodišče druge stopnje sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Pritožba je bila v skladu s 1. odstavkom 344. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 26/99 s spremembami – v nadaljevanju ZPP) vročena tožečim strankama, ki v odgovoru na pritožbo le-to ocenjujejo za neutemeljeno in predlagajo njeno zavrnitev.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je izdalo zamudno sodbo, ker je štelo, da odgovor na tožbo tožene stranke, vložen po odvetnici, zaradi manjkajočega pooblastila sploh ni bil vložen. Pritožba namreč ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bilo pooblastilo za zastopanje tožene stranke vloženo naknadno, že po izteku roka za vložitev odgovora na tožbo, ta pa je bil vložen dne 01. 10. 2009, torej še znotraj navedenega roka. Zaradi navedenega sodišče prve stopnje skladno z določbo 5. odstavka 98. člena ZPP odvetniku tožene stranke ni dovolilo opravljati pravdna dejanja za stranko oziroma je štelo, da njen odgovor na tožbo ni bil vložen, kar pa je napačno materialno pravno izhodišče. V tem delu pritožba pravilno opozarja, da citirana določba res predvideva navedeno sankcijo in sicer zavrženje tožbe oziroma pravnega sredstva, vendar slednje predvideva le za navedeni vlogi, torej za tožbo ali pravno sredstvo. Odgovor na tožbo ni ne eno ne drugo in zato je dopustno navedeno določilo uporabljati le za tiste vloge, ki so v zakonu navedene, ne pa širiti že sicer strogo sankcijo.

Vendar pa je skladno z načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča RS z dne 18. 12. 1996 potrebno šteti vlogo odvetnika, ki ji manjka pooblastilo, kot nepopolno vlogo. Peto poglavje ZPP, ki vsebuje določbe o pooblaščencih v členih 86. do 101., nima posebnih določb o vlogah, zato veljajo v takih primerih splošne določbe o vlogah (člen 105. do 109. ZPP). Odgovor na tožbo, vložen po odvetniku, je nedvomno vloga odvetnika (v imenu stranke) in ne stranke same, če pa ji manjka pooblastilo, gre za nepopolno vlogo. Ker pa ne gre za tožbo ali pravno sredstvo, je sodišče ne more takoj zavreči (oziroma ne upoštevati skladno s sodno prakso – glej dr. Galič, Uvodna pojasnila k spremembam ZPP, Ur. l. RS, Ljubljana, 2008, stran 18 in 19), ampak mora v takšnem primeru najprej izpeljati postopek na podlagi določila člena 108. ZPP. V času odločanja sodišča prve stopnje bi v tem primeru le-to neizogibno trčilo na določbo 2. odstavka 108. člena ZPP, ki pa za nepopolne vloge (ne glede na vrsto vloge) vložene po odvetniku, predpisuje njeno zavrženje, kar bi pripeljalo do enake pravne posledice, kot jo je upoštevalo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, čeprav na drugi materialno pravni osnovi. Tako sodišču ne bi bilo mogoče očitati kršitve določb postopka, vendar pa je medtem Ustavno sodišče RS z odločbo U-I-200/09 z dne 20. 05. 2010 razveljavilo 2. odstavek 108. člena ZPP. Iz obrazložitve citiranega določbe ustavnega sodišča izhaja, da so cilji, zaradi katerih je bila navedena odločba vnesena v ZPP-D (pospešitev pravdnega postopka, zagotavljanje pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja in povečanja odgovornosti odvetnikov za hitro in učinkovito vodenje postopka ter za kvalitetno in strokovno zastopanje strank), sicer ustavno dopustni cilji za omejitev človekove pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS. Vendar pa ustavno sodišče ugotavlja, da zaradi te določbe prihaja tudi do zelo intenzivnih posegov v človekovo pravico do sodnega varstva, saj ima takojšnje zavrženje odvetniške vloge za posledico trajno izgubo pravice do sodnega varstva stranke, ki je imetnik pravice materialnega prava, če je že potekel prekluzivni rok za varstvo te pravice, kar velja tudi za obravnavani primer. Taka teža posledic pa je očitno nesorazmerna z morebitnimi njenimi koristmi oziroma pozitivnim vplivom na pospešitev postopka, zaradi česar je ustavno sodišče razveljavilo 2. odstavek 108. člena ZPP.

Navedene ugotovitve pa so skladno z določbo 1. odstavka 354. člena ZPP terjale razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu, saj je bila podana bistvena kršitev določb postopka, katere v postopku na drugi stopnji ni bilo mogoče odpraviti. Ker je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določbo 5. odstavka 98. člena ZPP, glede na citirano odločbo ustavnega sodišča pa tudi ne more več uporabiti določbe 2. odstavka 108. člena ZPP, bo moralo v ponovljenem postopku upoštevati vloženi odgovor na tožbo tožene stranke in sicer brez ustreznega pozivanja na dopolnitev glede na dejstvo, da je tožena stranka v tem času že dostavila manjkajoče pooblastilo odvetnice. Vsled navedenega, bo moralo sodišče prve stopnje glede dela zahtevka, o katerem še ni pravnomočno odločeno, tako izvesti dokazni postopek ter po skrbni in celoviti oceni dokazov ponovno odločiti o tem delu zahtevka.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP.

V obravnavani zadevi je o pritožbi odločalo Višje sodišče v Ljubljani, ker gre za zadevo, v kateri je bila na podlagi sklepa začasne predsednice Vrhovnega sodišča RS opr. št. Su 72/2010-63 prenesena njena pristojnost reševanja z Višjega sodišča v Celju na Višje sodišče v Ljubljani.