Jedro

Ker dediča o osebi upravitelja nista dosegla soglasja, je prvostopenjsko sodišče ravnalo pravilno, ko je izbralo nepristransko in strokovno osebo za upravitelja iz seznama odvetnikov in mu določilo naloge. Upravitelj zapuščine (ki je odvetnik) je pooblaščenec dedičev in je po oceni pritožbenega sodišča sposoben upravljati zapuščino oziroma opraviti naloge, ki mu jih je določilo sodišče. Dediča pa lahko ob doseženem soglasju sprejemata tudi drugačne poslovne odločitve ali skupaj upravljata na drug način.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom za upravitelja celotne znane zapuščine po pokojnem A. A. imenovalo odvetnika F. F. ter mu naložilo, da je dolžan pripraviti popis sredstev, terjatev in obveznosti premoženja, ki se mu prepušča v upravljanje in s premoženjem upravlja na način, da se ohranja zapuščina do zaključka zapuščinskega postopka.

2. Zoper sklep se pritožuje dedič B. B. in uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Navaja, da med dedičema že dalj časa potekajo dogovori o načinu razdelitve premoženja iz zapuščine in sta prišla do delnega konsenza o tem, kako naj bi si zapuščino razdelila. B. B. naj prevzame podjetje D. d. o. o., iz katerega se C. C. umakne, in nekaj nepremičnin potrebnih za poslovanje družbe D. d. o. o. ter za bivanje in preživetje dediča B. B., ostalo premoženje gre dediču C. C. Družbo D. d. o. o. je leta 1990 ustanovil pokojni oče obeh dedičev. Ko se je upokojil, je za direktorja izbral B. B., ki po svojem prepričanju vodi in upravlja s podjetjem po svoji najboljši volji in vedenju. Pomoč je poiskal pri neodvisni osebi E. E., ki ga je postavil za prokurista. Ta oseba je nepristranska in lahko opravlja funkcijo upravitelja zapuščine. Zgolj nestrinjanje drugega dediča z izbiro pomočnika, oziroma z načinom vodenja podjetja, ni razlog, ki bi predstavljal nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena. Za vodenje podjetij je potrebno veliko specifičnih znanj, s katerimi predlagani upravitelj zapuščine, ki je bil izbran med odvetniki, sploh ne razpolaga in dedič B. B. ne razume, kako bi lahko tovrstni upravitelj pozitivno vplival na delovanje podjetja. V konkretnem primeru, ko se dediča nista uspela sporazumeti glede upravljanja zapuščine, bi moralo zapuščinsko sodišče odločiti, dati v upravljanje vsakemu dediču del zapuščine, za katerega izkaže upravičen interes, kot to izhaja iz sodne prakse (sodba VS RS II Ips 554/2007) in iz drugega odstavka 145. člena Zakona o dedovanju (ZD). Popis sredstev, terjatev in obveznosti premoženja, ki ga je sodišče naložilo upravitelju zapuščine, je nepotreben. Razen vsebine sefa v Avstriji med dedičema ne obstaja nikakršen spor o tem, kaj sodi v zapuščino.

3. Dedič C. C. je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Upravitelja zapuščine (drugi odstavek 145. člena ZD) postavi sodišče, kadar je upravljanje z zapuščino onemogočeno zaradi nesporazumov med dediči, ki morajo sicer po določbah ZD glede vseh poslov upravljanja z zapuščino doseči soglasje (prvi odstavek 145. člena ZD). Upravljanje obsega poslovanje (poslovodenje) in zastopanje. Upravitelj sme brez odobritve dediča upravljati posle redne uprave, za razpolaganje pa potrebuje odobritev sodišča, razen če so mu jo dali vsi dediči. 6. V obravnavanem primeru ni sporno, da obstajajo med dedičema nesoglasja in da nista sklenila dednega dogovora o delitvi zapuščine, niti se nista sporazumela, da bi vsak zase upravljal določen del zapuščine (za kar se zavzema pritožnik). Prav tako med njima ni soglasja glede upravitelja zapuščine.

7. Ker se dediča ne razumeta in nista sposobna sprejemati skupnih odločitev o upravljanju s premoženjem, ki je predmet zapuščine, je dedič C. C. predlagal, naj sodišče postavi upravitelja zapuščine, ki naj bo nepristranska strokovna oseba izmed odvetnikov, notarjev in stečajnih upraviteljev.

8. Dedič C. C. je predlagal, naj sodišče postavi za upravitelja E. E., ki je prokurist v družbi D. d. o. o., s čimer se dedič B. B. ni strinjal. 9. Ker dediča o osebi upravitelja nista dosegla soglasja, je prvostopenjsko sodišče ravnalo pravilno, ko je izbralo nepristransko in strokovno osebo za upravitelja iz seznama odvetnikov in mu določilo naloge. Upravitelj zapuščine (ki je odvetnik) je pooblaščenec dedičev in je po oceni pritožbenega sodišča sposoben upravljati zapuščino oziroma opraviti naloge, ki mu jih je določilo sodišče v tretjem odstavku izpodbijanega sklepa. Dediča pa lahko ob doseženem soglasju sprejemata tudi drugačne poslovne odločitve ali skupaj upravljata na drug način (za kar se zavzema pritožba).

10. Ostale pritožbene navedbe (o tem, kako meni pritožnik, da bi se lahko razdelila zapuščina, zakaj je pokojni imenoval pritožnika za direktorja družbe in kakšna je vloga E. E. v družbi) so take narave, da niso relevantne za odločanje o zadevi in pritožbeno sodišče nanje ne odgovarja (prvi odstavek 360. člena ZPP).

11. Uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani, prav tako niso podani pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pritožbo je bilo zato treba zavrniti ter izpodbijani sklep potrditi (2. točka 365. člena ZPP).