Jedro

Tožnika nista preverjala izmer svoje parcele in tudi nista predlagala geodetske odmere, ki bi lahko potrdila njuno domnevo o obsegu zemljišča, ki sta ga pridobila.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnikov na ugotovitev, da sta tožnika pridobila lastninsko pravico vsak do 1/2 nepremičnine parc. št. 1417/5 k. o. ... in sicer v delu, ki na eni strani neposredno meji na parc. št. 1417/10 v dolžini 19,50 m in širini 4 m, na drugi strani pa na obstoječi zeleni pas, ki se nadaljuje v pločnik in sicer v celotni dolžini zelenice in pločnika od ... do dela, kjer se pločnik dotika njune parc. št. 1417/10 oziroma po zunanjem robu obstoječe ograje. Hkrati je tožeči stranki naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 234,85 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožujeta tožnika iz vseh pritožbenih razlogov prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlagata, da pritožbeno sodišče njuni pritožbi ugodi, sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico. Toženka, na kateri je dokazno breme, je nedobrovernost tožnikov le zatrjevala, ne pa tudi dokazala. Sodba njenim trditvam arbitrarno sledi. Glede na prejeto pravnomočno gradbeno dovoljenje, tožeča stranka ni imela razloga, da ne bi dvomila v njegovo skladnost s prostorskim aktom. Sicer pa iz gradbenega dovoljenja ni razviden potek mej. Iz nobenih dokumentov ni razvidna širina zelenice ob uvozni cesti. Da naj bi šlo za širino 1 m je navajal le predstavnik S., ki je za pravnega prednika toženke izvedla prodajo in primopredajo zemljišča. Te okoliščine sodišče ni raziskalo. Tožeča stranka je vedela, da je kupila parcelo velikosti 547 m2, ker pa sporni del zemljišča, za katerega je bila prepričana, da predstavlja sestavni del njenega zemljišča, meri nekaj manj kot 70 m2, je neupravičen očitek sodbe, da bi morala vedeti, da poseduje več zemljišča kot ga je kupila. Ni bilo nobenih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom v pravilnost meje pokazane s strani predstavnika S. Sodba ne upošteva okoliščin v času primopredaje, to je v letu 1975 in dejstva, da je zemljišče prodajala občina. Iz sodbe ni razvidno, na kakšni podlagi temelji zaključek sodbe, da bi morala tožeča stranka dvomiti v pravilnost pokazane meje in tudi ni ocenjevalo zapisnika o primopredaji, kjer je izrecno zapisano, da parcela ni zamejičena in da ni delilnega načrta. Sodba neupravičeno premajhno skrbnost očita tožeči stranki, čeprav je pred postavitvijo ograje v letu 1979 pri S. preverila, kje jo sme postaviti. Neskrbno je namreč ravnala tožena stranka, ki bi morala naročiti meritev parcele. Izmero je prvič naročila v letu 2013, do takrat pa tožnikov pri izvrševanju njune posesti ni ovirala in ni storila ničesar, kar bi lahko vzbudilo dvom o pravilnosti postavitve ograje. Nedvomno v prid dobrovernosti tožeče stranke govori tudi dejstvo, da so tudi drugi lastniki hiš ob ... postavili ograje v skoraj enakih razdaljah od ceste oziroma pločnika, kot sta to storila tožnika.

3. Toženka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, s stroškovno posledico.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodba ima pravilne, jasne in popolne razloge o odločilnih dejstvih in ni obremenjena z očitano procesno kršitvijo.

6. Sodba zavzame stališče, da tožnika nista pridobila lastninske pravice na vtoževani nepremičnini, to je parc. št. 1417/50 k. o. ... (v nadaljevanju sporna parcela), niti na podlagi gradnje na tuji stvari, niti na podlagi priposestvovanja. Za zazveto stališče ima sodba zadostno podlago v izvedenih dokazih. Dejansko stanje je ugotovljeno pravilno in popolno.

7. Dejanske ugotovitve sodbe so: - da sta tožnika solastnika vsak do 1/2 nepremičnine parc. št. 1417/10 k. o. ... in sicer tožnik od leta 1975, tožnica pa od leta 1991, - da je tožnik gradbeno zemljišče parc. št. 1417/10 k. o. ... in objekt zgrajen do prve gradbene faze pridobil na podlagi Pogodbe o oddaji stavbnega zemljišča v soseski Draveljska gmajna z dne 19. 5. 1975 (v nadaljevanju Pogodba) sklenjeni s Skladom za komunalno urejanje zemljišč Občine ..., ki ga je zastopalo podjetje ..., - da je bil tožnik poleg kupnine za zemljišče, ki je bilo predmet pogodbe, dolžan prispevati sredstva za pridobitev 192 m2 zemljišča za zeleni pas in zgraditev stanovanjske ulice in urediti svoj del zelenega pasu in stavbno parcelo, ki je na robu zelenega pasu, na katerem je pridobil pravico souporabe, - da sta tožnika na kupljenem zemljišču v izmeri 547 m2 dokončala gradnjo individualne hiše in garaže po projektu in pogojih gradbenega dovoljenja, - da je bilo v času primopredaje zemljišča in temeljev objekta označeno zgolj cestišče in sicer z lesenimi količki, - da je iz zapisnika o prevzemu z dne 19. 5. 1975 razvidno, da v času primopredaje parcela še ni bila zamejičena, da ni bil predan delilni načrt in zapisnik o zakoličbi, - da je parcela tožnikov ograjena z vseh strani z leseno ograjo, ki je na strani, kjer je dovozna pot iz ..., oddaljena od pločnika približno 80 cm, v vmesnem prostoru med ograjo in pločnikom pa je zelenica, - da je med strankama sporno lastništvo mejnega prostora, to je dela nepremičnine parc. št. 1417/50 v izmeri 68,64 m2, ki je nastala s parcelacijo nepremičnine parc. št. 1417/6 k. o. ..., - da je bila nepremičnina parc. št. 1417/6 k. o. ... družbena lastnina in je toženka lastninsko pravico na njej pridobila na podlagi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju NLNDL), - da sta tožnika bila šele v letu 2013 seznanjena, da se del njunega ograjenega vrta dejansko nahaja na nepremičnini parc. št. 1417/6 k. o. ... (sedaj parc. št. 1417/50 k. o. ...).

8. Upoštevaje dejstvo, da je bila nepremičnina parc. št. 1417/6, iz katere je na podlagi parcelacije nastala sporna parcela, v družbeni lastnini, sodba materialnopravno pravilno, pri presoji priposestvovanja uporabi določbe Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) in določbe Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), po katerih je pogoj za priposestvovanje dobrovernost priposestvovalca (četrti odstavek 28. člena ZTLR, enako drugi odstavek 43. člena SPZ).

9. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodbe in njenimi pravilnimi in jasnimi razlogi, da tožnika nista bila dobroverna. Toženka je nedobrovernost tožnikov gradila na njunem vedenju, da njuna nepremičnina parc. št. 1417/10 k. o. ... meri 547 m2, sporni del parcele, ki sta ga zagradila pa 68,30 m2, in bi zato že izmera parcel pokazala, da tožnika nista bila v opravičljivi zmoti. Tožnika priznavata, da sta vedela, da sta kupila parcelo velikosti 547 m2. Neupravičen je pritožbeni očitek, da toženka ni dokazala nedobrovernosti tožnikov. Pritrditi je sodbi, da tožnika nista izkazala nobenih okoliščin, na podlagi katerih bi bila lahko prepričana, da predstavlja sporni mejni prostor, na katerem sta postavila ograjo del njunega zemljišča, niti okoliščin, na podlagi katerih bi bila v opravičljivi zmoti glede obsega svojega zemljišča. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodba ne oceni zapisnika o primopredaji in da nima razlogov o okoliščinah, ki bi morale vzbuditi pri tožnikih dvom v pravilnost pokazane meje. Sodba (24. točka obrazložitve) pravilno ovrednoti prevzemni zapisnik in mu pripiše ustrezno težo. Dejstvo, da tožnika o primopredaji nista prejela ne zapisnika o zakoličbi, ne delilnega načrta, ne kakšne druge listine, iz katere bi izhajal potek meje med njuno in sosednjo parcelo, sodba (pravilno) upošteva kot razlog, ki bi tožnikoma narekoval, da preverita velikost svoje nepremičnine. Četudi bi, kot sta zatrjevala, predstavnik Standad Ivensta tožniku (ob primopredaji in postavitvi ograje v letu 1979) povedal, naj bi bila meja oddaljena 1 m od pločnika (ograja tožnikov je oddaljena od pločnika približno 80 cm), slednje upoštevaje stanje ob primopredaji in dejstvo, da tožnika parcele nista dala izmeriti, ne nudi podlage za pritožbeno tezo, da sta bila tožnika v opravičljivi zmoti. Tudi ravnanje sosedov, na katerega se (ponovno) sklicuje pritožba, ni taka okoliščina, kot pravilno pojasni že sodba. Zemljišče v izmeri nekaj manj kot 70 m2, glede katerega sta bila tožnika, kot trdita, prepričana, da je sestavni del njunega zemljišča, ni tako majhno, kot poskuša prikazati pritožba. Brez pomena je tudi pritožbeno sklicevanje, da sodba ne upošteva, da je bila prodajalka občina in da sodba premajhno skrbnost očita tožeči stranki, namesto toženi stranki, ki ni poskrbela za ureditev meje. Res je tožena stranka meritve opravljala šele v letu 2013, kar pa ne pomeni, da sta bila lahko tožnika upravičeno prepričana, da je sporni del zemljišča sestavni del njunega zemljišča. Zgolj izvrševanje posesti, ne da bi mu toženka nasprotovala, kot pravilno pojasni že sodba, ne zadošča za pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja.

10. Po navedenem uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani in ker ni procesnih in materialnih kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Tožnika s pritožbo nista uspela, zato nista upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Odgovor toženke ni prispeval k odločitvi o pritožbi in ne gre za potreben strošek (155. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške.