Jedro

Osnovni pogoj za priposestvovanje je dobroverna posest nepremičnine. Dedič postane dobroverni posestnik le, če ni vedel za zapustnikovo nedobrovernost. Ker niti tožnik niti nobeden od njegovih pravnih prednikov ni bil dobroverni posestnik sporne parcele, priposestvovanje ni niti začelo teči.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožnik mora plačati drugi toženki 335,99 EUR stroškov revizijskega odgovora v roku 15 dni od prejema te odločbe, od 16. dne dalje pa tudi zakonske zamudne obresti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev tožnikove lastninske pravice na parcelni številki 921/4 k.o. ... in za naložitev tožencema, da morata izstaviti temu ustrezno zemljiškoknjižno listino, ker jo bo sicer nadomestila sodba, ugodilo pa je nasprotnemu tožbenemu zahtevku prve toženke in tožniku naložilo, da mora sporno parcelo izročiti v neposredno posest tej toženki, z nje na lastne stroške odstraniti počitniško hišico in opustiti vsa nadaljnja poseganja v parcelo. Tako je odločilo na podlagi presoje, da tožnik ni dokazal svoje lastninske pravice oziroma lastninske pravice svojih pravnih prednikov na sporni parceli niti na podlagi dedovanja niti na podlagi priposestovanja. Ker je prva toženka svojo lastninsko pravico izkazala že s podatki zemljiške knjige, je ugodilo njenemu vindikacijskemu in prepovednemu nasprotnemu tožbenemu zahtevku.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3. Tožnik v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga tako spremembo izpodbijane sodbe, da se njegovemu tožbenemu zahtevku ugodi ob istočasni zavrnitvi zahtevka za izročitev nepremičnine, podrejeno pa razveljavitev sodb obeh sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Opozarja, da je dokazno breme glede neobstoja dobroverne posesti v zvezi s priposestvovanjem na strani nasprotne stranke, vendar iz podatkov spisa ni mogoče razbrati, da bi pri S. K. to dokazala. Sicer pa je za odločitev pomembno stanje v času izdaje sklepa o dedovanju oziroma smrti H. S. Na podlagi petega odstavka 28. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) je njegova žena in dedinja C. Ž. 28. 9. 1983 postala dobroverna in zakonita posestnica počitniške hišice in parcele ter je 10-letna priposestovalna doba iztekla že 28. 9. 1993. Čeprav je 13. 10. 1993 vložila tožbo za ugotovitev lastninske pravice na podlagi pravil o gradnji, to na njeno priposestovanje in dobro vero ni nič vplivalo. Tožnik v nadaljevanju ponavlja pritožbene trditve, da H. S., ki je okoli leta 1971 zgradil počitniško hišico, zaradi tega ni nihče preganjal, tudi ne takratni dejanski imetnik pravice do brezplačnega uživanja oziroma pravice uporabe B. P. Opozarja, da ima po v letu 1977 sprejetem Zakonu o upravljanju in razpolaganju s stavbnim zemljiščem lastnik stavbe pravico uporabe na stavbišču in funkcionalnem zemljišču ter meni, da je H. S. že na podlagi samega zakona pridobil pravico uporabe na sporni parceli. Zato so jo po njem dedovali najprej njegova žena C. Ž., ki jo je potem v 10-letnem roku (še) priposestvovala, nemoteno pa je potekel tudi rok za absolutno priposestvovanje. Zatrjuje napačnost sklepa Občine Koper z 28. 1. 1982 o priznanju pravice uporabe B. P. namesto H. S. Sklicuje se tudi na tretji odstavek 29. člena ZTRL, ker dobroverne posesti ni prekinila nobena tožba. Sodišči se nista ukvarjali z vprašanjem, ali je počitniška hiša nepremičnina ali premičnina, čeprav je od tega odvisen odgovor na vprašanje lastništva. Tožnik opozarja, da gre za grajen objekt in glede na povezanost stavbe z zemljiščem je bilo mogoče priposestvovati skupaj s stavbo tudi pravico do brezplačnega uživanja oziroma kasneje pravico uporabe. Absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana, ker se nobeno od sodišč ni ukvarjalo z vprašanjem priposestovanja od smrti H. S. do izteka 10-letne dobe 28. 9. 1993. Zaradi vsega tega tudi nasprotni tožbeni zahtevek ne more biti utemeljen.

4. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena nasprotnima strankama. Nanjo je odgovorila le druga toženka, ki predlaga zavrnitev revizije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Iz dejanske podlage sodb obeh sodišč izhaja, da je B. P. (mož sedanje prve toženke) kot imetnik pravice brezplačne uporabe na sporni parceli s H. S. sklenil zakupno pogodbo. Dogovorjeno je bilo, da bo slednji na njej zgradil leseno počitniško hišico, pa tudi, da je lokacija vikenda možna le kot provizorij. Sodišči sta še ugotovili, da je zakupnik večkrat šel k zakupodajalcu, da bi mu parcelo prodal, vendar neuspešno, nadalje, da je bilo vse to znano tudi njegovi ženi in dedinji C. Ž., saj je tako zapisala v tožbi P 630/93. V njej je sicer uveljavljala pridobitev lastninske pravice na sporni parceli, vendar na podlagi pravil o gradnji na tujem svetu, njen tožbeni zahtevek pa je bil zavrnjen.

7. Iz povzete dejanske podlage sta sodišči dokazno zaključili, da niti tožnik niti njegovi pravni predniki (H. S., po njem njegova žena C. Ž., po njej njena hčerka S. K. in po njej njen mož in sedanji tožnik B. K.) niso bili v dobroverni posesti sporne parcele. Pri priposestvovanju je dobroverna posest osnovni pogoj za pridobitev lastninske pravice tako na podlagi prejšnjih pravnih pravil, kot tudi ZTLR in Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Ker je v tej zadevi ugotovljena slaba vera vseh omenjenih, je zavrnitev tožbenega zahtevka materialnopravno pravilna.

8. Vprašanje, ali so bile določene osebe v določenih obdobjih v dobroverni posesti, je pretežno dejanske narave in teh ugotovitev zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) z revizijo ni mogoče izpodbijati. Tožnik to poskuša doseči na drugačen način in se pri zatrjevanju dobre vere C. Ž. kot dedinje H. S. sklicuje na peti odstavek 28. člena ZTLR, ki pa ga napačno razume ali vsaj pomanjkljivo povzema. Res postane dedič dobroverni posestnik v trenutku uvedbe dedovanja tudi v primeru, če je bil zapustnik nedobroverni posestnik, vendar le, če dedič tega ni vedel ali ni mogel vedeti. Da je C. Ž. vedela za nedobrovernost posesti svojega moža, je pojasnila sama v tožbi v zadevi P 630/93 z navedbami, povzetimi v točki 6 te odločbe. Revizijsko sklicevanje, da naj v spisu ne bi bilo podatkov o slabi veri njene hčerke in dedinje S. K., je sprenevedanje, saj je ta po materini smrti vstopila v pravdo P 630/93 in v materin položaj, hkrati s to izjavo pa je predložila tudi zakupno pogodbo. Njen mož in dedič – sedanji tožnik pa je tudi med drugim izpovedal, da se je vedelo, da je lastnik sporne parcele B. P..

9. Ni jasno, zakaj se tožnik sklicuje na tretji odstavek 29. člena ZTLR. Navedeni člen ima le en odstavek, sklicevanje nanj pa je za tožnika neugodno, ker določa, da se na stvari v družbeni lastnini lastninska pravica ne more priposestovati. V tej smeri nižji sodišči nista niti razlogovali. Če pa je tožnik mislil na tretji odstavek 30. člena ZTRL, ki govori o pretrganju oziroma zadržanju priposestovanja, pa je tako sklicevanje neutemeljeno že iz razloga, ker priposestovanje zaradi neobstoja dobroverne posesti niti ni začelo teči. 10. Tožnik v reviziji ponavlja svoje pritožbene trditve, da se gradnji počitniške hišice ni nihče uprl, vendar mu je pritožbeno sodišče pravilno odgovorilo, da je bilo o neutemeljenosti zahtevka za pridobitev lastninske pravice na podlagi pravil o gradnji na tujem svetu pravnomočno odločeno že v prejšnji pravdi. Ni pa odgovorilo na revizijskim enake pritožbene trditve o pridobitvi pravice uporabe na podlagi samega Zakona o upravljanju in razpolaganju s stavbnimi zemljišči iz leta 1977. Ravnalo je pravilno, saj je šlo za pritožbeno novo trditev sicer pravne narave, ki pa ni bila podprta s temu predpisu ustreznimi dejanskimi navedbami. Zato je neupoštevna tudi nadaljnja revizijska izpeljava, da naj bi ne glede na vsebino več sklepov o dedovanju vsak od več dedičev dedoval tudi sporno parcelo.

11. Tožnik v reviziji neutemeljeno poudarja, da naj bi bila počitniška hišica grajen objekt po predpisih o graditvi objektov ter v zvezi s tem opozarja, da zemljišče deli usodo stavbe. Nikjer v sodbi nižjih sodišč ni dejanske ugotovitve, da naj bi šlo za gradnjo v zatrjevanem smislu. Nasprotno, sodišči sta ugotovili, da je bila dogovorjena le gradnja lesene počitniške hišice in da je lokacija možna le kot provizorij, res pa je zakupnik hišico znatneje utrdil. Povzeti dogovor ne utemeljuje tožnikovega stališča o počitniški hišici kot nepremičnini, poleg tega pa je prvostopenjsko sodišče tudi pravilno opozorilo na zmotnost tožnikove izpeljave, da naj bi pravilo o povezanosti zemljišča in stavbe pomenilo, da zemljišče deli usodo stavbe, saj je prav ravno obratno.

12. Katero od absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka naj bi sodišči zagrešili, ker se nista ukvarjali z vprašanjem priposestovanja v 10-letnem obdobju po smrti H. S., tožnik ne pojasni. Zato lahko revizijsko sodišče odgovori le, da ob izkazani nedobrovernosti posesti to vprašanje sploh ni pomembno.

13. Tako kot v pritožbi tožnik tudi v reviziji le z enim stavkom navede, da zaradi vsega navedenega tudi nasprotni tožbeni zahtevek ne more biti utemeljen. Odgovor revizijskega sodišča je zato kratek: ker tožnik ni lastnik sporne parcele, pač pa je to prva toženka, sta sodišči z ugoditvijo nasprotnemu tožbenemu zahtevku materialno pravo iz prvega odstavka 92. člena in prvega odstavka 99. člena SPZ pravilno uporabili.

14. Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo tožnikovo neutemeljeno revizijo skupaj s priglašenimi revizijskimi stroški. O stroških revizijskega odgovora druge toženke je odločilo na podlagi določb prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in določb Odvetniške tarife.