Jedro

Pogodbe se sklepajo, da bi se z njimi dosegli učinki oziroma posledice, ki jih pogodbeniki hočejo. Z obravnavano menjalno pogodbo pa je toženka dosegla prav tisti rezultat, ki ga je hotela s sklenitvijo pogodbe in ki ga je, zaslišana kot stranka, tudi logično obrazložila. Dejstvo, da se je kasneje premislila, na veljavnost sklenjenega posla ne vpliva. Pomembna je ugotovitev, da se je to, kar je toženka izrazila s sklenjeno pogodbo, ujemalo z njeno pravo voljo, zato o kakršnikoli napaki njene volje ne more biti govora.

Prav tako sodišče ni bistveno kršilo določb pravdnega postopka s tem, ko čezmernega prikrajšanja ni ocenilo z izvedencem gradbene stroke. Po določilu 139. člena Zakona o obligacijskih razmerjih lahko stranka zahteva razveljavitev pogodbe, če je bilo med obveznostmi pogodbenih strank v dvostranski pogodbi očitno nesorazmerje in če stranki, ki zahteva razveljavitev pogodbe, prava vrednost ni bila znana in tudi ni morala biti znana. Pojem "očitnega nesorazmerja" je pravni standard, zato je v vsakem konkretnem primeru prepuščeno sodišču, da glede na okoliščine primera ugotavlja, kdaj je podano očitno nesorazmerje. Tudi ugotavljanje subjektivnega elementa prikrajšanja (ali je bila stranki prava vrednost znana in morala biti znana) je seveda stvar sodišča.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka L.M. dolžna izstaviti tožnici D. J. listino, na podlagi katere bo možna vknjižba lastninske pravice na trosobnem stanovanju št. 4, v izmeri 97,33 m2 s pripadajočim kletnim prostorom v pritličju objekta U. L., stoječem na parceli št. 2219/34, vl.št. 3575 k.o. Z., na ime tožnice. Zavrnilo pa je nasprotni tožbeni zahtevek L. M. (v nadaljevanju - toženke) na ugotovitev neveljavnosti menjalne pogodbe, s katero je toženka izročila tožnici v last in posest prej navedeno stanovanje, tožnica pa njej dvosobno stanovanje št. 6, v izmeri 55,74 m2, v pritličju objekta U., stoječem na parceli št. 2219/35 vl. št. 3575 k.o. Z. Zavrnilo je tudi podrejeni nasprotni tožbeni zahtevek na razveljavitev navedene menjalne pogodbe.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo toženke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Toženka je vložila proti sodbi sodišča druge stopnje pravočasno revizijo, s katero uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Revizijskemu sodišču pa predlaga, da razveljavi izpodbijani sodbi sodišč prve in druge stopnje ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V reviziji navaja, da je sodišče druge stopnje samo reševalo dejanska vprašanja, ko je toženkino zdravniško spričevalo ocenilo v nasprotju s toženkinimi trditvami. Sodišče bi moralo omogočiti ugotavljanje napake toženkine volje. Enako velja tudi glede ocene čezmernega prikrajšanja, saj to oceno lahko napravi le strokovnjak, ne pa sodišče samo. Pritožbeno sodišče bi moralo uporabiti določbo 355. člena ZPP. Brez postavitve izvedencev medicinske in gradbene stroke izpodbijanih sodb ni mogoče preizkusiti. Pritožbeno sodišče je tudi zmotno uporabilo materialno pravo oziroma določbo 45. člena ZOR, ko je dne 12.5.1992 sklenjeno menjalno pogodbo štelo za predpogodbo. Dejansko gre za dokončno sklenitev menjalne pogodbe. Po določilih SZ pa ni mogoče odtujevati stanovanj, kupljenih po določilih SZ, pred popolnim poplačilom kupnine.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Revizija ni utemeljena.

Dejansko podlago izpodbijanih sodb sodišč prve in druge stopnje, ki je neizpodbojna podlaga revizijske presoje (3. odstavek 385. člena ZPP), predstavljajo naslednje ugotovitve: - da je bila tožnica pred sporno menjavo imetnica stanovanjske pravice na dvosobnem stanovanju v izmeri 55,74 m2, - da je bila toženka pred sporno menjavo imetnica stanovanjske pravice na trosobnem stanovanju v izmeri 97,33 m2, - da je hotela toženka zamenjati svoje stanovanje za manjše, ki bi ga odkupila po privatizacijskih določbah Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ) in na svojega stanodajalca v mesecu januarju 1992 tudi naslovila prošnjo s takšno vsebino, - da toženkin stanodajalec na njeno prošnjo ni odgovoril, - da se je toženki meseca marca 1992 oglasil tožničin mož s predlogom za zamenjavo stanovanj, - da je bilo toženki tožničino stanovanje všeč, zato je pristala na menjavo, - da bi morala toženka po prvotnem dogovoru plačati kupnino za tožničino dvosobno stanovanje, tožnica pa za toženkino trosobno stanovanje, - da je toženka kasneje odklonila plačilo tožničinega stanovanja, zato je kupnino za obe stanovanji plačala tožnica, - da sta o menjavi stanovanj dne 12.5.1992 sklenili pismeno predpogodbo, se dne 26.5.1992 dokončno preselili v zamenjani stanovanji in po plačilu kupnin za stanovanji 23.6.1992 sklenili menjalno pogodbo, - da se je toženka po podpisu pogodb in po preselitvi premislila glede menjave stanovanj češ, da se v zamenjanem stanovanju slabo počuti, zato ni hotela overiti svojega podpisa na sklenjeni pogodbi, - da bolezni, ki jih navaja toženka in ki so opisane v zdravniškem spričevalu, niso vplivale na njeno sposobnost razumevanja pomena sklenitve pogodbe.

Glede na navedene dejanske ugotovitve je pravilno stališče izpodbijanih sodb, da je obravnavana menjalna pogodba veljavna.

Pogodbe se sklepajo, da bi se z njimi dosegli učinki oziroma posledice, ki jih pogodbeniki hočejo. Z obravnavano menjalno pogodbo pa je toženka dosegla prav tisti rezultat, ki ga je hotela s sklenitvijo pogodbe in ki ga je, zaslišana kot stranka, tudi logično obrazložila. Dejstvo, da se je kasneje premislila, na veljavnost sklenjenega posla ne vpliva. Pomembna je ugotovitev, da se je to, kar je toženka izrazila s sklenjeno pogodbo, ujemalo z njeno pravo voljo, zato o kakršnikoli napaki njene volje ne more biti govora.

Sodišči prve in druge stopnje sta tudi ocenili, na podlagi toženkine izpovedi in zdravniškega spričevala, da je bila toženka sposobna izraziti svojo voljo. Revizijski očitki, ki so usmerjeni v izpodbijanje te ugotovitve, predstavljajo nedovoljen poskus izpodbijanja dejanskega stanja v revizijskem postopku, ne pa uveljavljanje bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zato ne morejo biti upoštevani.

Prav tako sodišče ni bistveno kršilo določb pravdnega postopka s tem, ko čezmernega prikrajšanja ni ocenilo z izvedencem gradbene stroke. Po določilu 139. člena Zakona o obligacijskih razmerjih lahko stranka zahteva razveljavitev pogodbe, če je bilo med obveznostmi pogodbenih strank v dvostranski pogodbi očitno nesorazmerje in če stranki, ki zahteva razveljavitev pogodbe, prava vrednost ni bila znana in tudi ni morala biti znana. Pojem "očitnega nesorazmerja" je pravni standard, zato je v vsakem konkretnem primeru prepuščeno sodišču, da glede na okoliščine primera ugotavlja, kdaj je podano očitno nesorazmerje. Tudi ugotavljanje subjektivnega elementa prikrajšanja (ali je bila stranki prava vrednost znana in morala biti znana) je seveda stvar sodišča. V obravnavanem primeru pa noben od obeh elementov ni podan, zato je bila uporaba navedenega določila materialnopravno pravilna. Z menjavo stanovanj je toženka postala lastnica dvosobnega stanovanja (na zamenjanem stanovanju je bila le imetnica stanovanjske pravice) brez kakršnegakoli denarnega prispevka pri izvedbi tega posla. Izpeljevanje očitnega nesorazmerja s primerjavo sedanje dejanske vrednosti trosobnega stanovanja (na trgu) s kupnino, ki jo je tožnica plačala za trosobno stanovanje po kupoprodajni pogodbi, ki jo je s svojim takratnim stanodajalcem sklenila toženka po privatizacijskih določilih SZ, pa je glede na zakonsko določitev vrednosti privatiziranih stanovanj (121. člen SZ) nesmiselno in zato nerelevantno. Tudi revizijski očitek, da je bil dogovor z dne 12.5.1992 v nasprotju z določili SZ, je brez pomena. Dogovor strank o zamenjavi stanovanj, ko bosta postali njuni lastnici, ni v nikakršnem nasprotju z navedenimi določili.

Uveljavljeni revizijski razlogi torej niso podani, zato je revizijsko sodišče potem, ko je ugotovilo, da tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero pazi po uradni dolžnosti, ni podana, zavrnilo revizijo tožene stranke kot neutemeljeno (393. člen ZPP).