Jedro

Glede na to, da bi odlog začetka postopka prisilne izterjave učinkoval samo do odločitve o pritožbi zoper sklep o prisilni izterjavi, o kateri pa je že bilo odločeno, si tožeča stranka v obravnavani zadevi svojega pravnega položaja ne more več izboljšati, saj tudi ugoditev reviziji in odprava izpodbijanih aktov ne bi v ničemer spremenila pravnega položaja tožeče stranke. Zato po presoji Vrhovnega sodišča tožeča stranka nima pravnega interesa za vložitev revizije v obravnavani zadevi.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS zavrnilo tožbo tožeče stranke - revidenta proti odločbi tožene stranke z dne 16. 11. 2004, s katero je bila zavrnjena njena pritožba zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada N.G. z dne 24. 6. 2003. Z navedeno odločbo je prvostopni organ zavrnil revidentovo vlogo za odložitev izvršitve sklepa z dne 7. 3. 2003 o prisilni izterjavi.

2. Sodišče v razlogih izpodbijane sodbe pritrjuje tako odločitvi kot razlogom tožene stranke. Pri utemeljenosti revidentove zahteve je organ ugotavljal tista dejstva, ki so za odložitev izvršitve sklepa o prisilni izterjavi dolga pravno pomembna. Ker revident v tožbi ne navaja okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom v pravilnost dokazne ocene, je po presoji sodišča prve stopnje odločba zakonita.

3. Revident vlaga revizijo (prej pritožbo) iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je vdovec s štirimi nepreskrbljenimi otroki. Če bo izvršba izpeljana, bo utrpel nepopravljivo škodo, na koncu pa se bo izkazalo, da je bil sklep tožene stranke o uvedbi izvršbe nedopusten. Predlaga, da Vrhovno sodišče odpravi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Odgovor na revizijo (prej pritožbo) ni bil vložen.

5. Revizija se zavrže. 6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče odloča o vloženih pravnih sredstvih zoper izdane odločbe sodišča prve stopnje po ZUS-1, če ni s posebnim zakonom drugače določeno; v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba ter so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna 1. 1. 2007. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. V tretjem odstavku 83. člena ZUS-1 je določeno, da revizija ni dovoljena, če jo vloži nekdo, ki zanjo nima pravnega interesa.

9. Vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic in pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati svoj pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo. To pomeni, da mora kot verjetno izkazati, da bi ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči, oziroma, da bi si v primeru ugoditve izboljšal svoj pravni položaj. Kadar pa si stranka ne more več izboljšati svojega pravnega položaja, preneha tudi pravovarstvena potreba za odločanje v upravnem sporu. Na obstoj pravovarstvene potrebe mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas trajanja upravnega spora, tudi Vrhovno sodišče v postopku z revizijo.

10. V tem primeru je revident predlagal odlog začetka postopka prisilne izterjave zapadle davčne obveznosti, ki je bila prenesena nanj kot aktivnega družbenika izbrisane družbe X d.o.o. Ta predlog pa so upravna organa in prvostopno sodišče napačno obravnavali po 30. členu ZUS (v katerem je (bilo) določeno, da tožba ne ovira izvršitve upravnega akta, zoper katerega je vložena, kolikor zakon ne določa drugače; da organ, ki je pristojen za izvršbo, odloži na tožnikovo zahtevo izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne sodne odločbe, če bi se z izvršbo prizadela tožniku težko popravljiva škoda, odložitev pa ne nasprotuje javni koristi, in tudi ni nevarnosti, da bi nasprotni stranki nastala večja nepopravljiva škoda; da je treba zahtevi za odložitev izvršbe priložiti dokaz o vložitvi tožbe), morali bi ga namreč obravnavati po posebnih določbah 45. člena Zakona o davčnem postopku – ZDavP, ki posebej ureja odložitev začetega postopka prisilne izterjave davčne obveznosti.

11. Po določbi 45. člena ZDavP pa zadržanje prisilne izterjave lahko traja le do odločitve o zavezančevi pritožbi zoper sklep o prisilni izterjavi. V tem primeru pa je bilo o revidentovi pritožbi zoper sklep o prisilni izterjavi prvostopnega davčnega organa z dne 7. 3. 2003, odločeno z odločbo tožene stranke z dne 23. 8. 2006. Glede na to najpozneje od 23. 8. 2006 oziroma od vročitve te odločbe revidentu zadržanje izvršitve prisilne izterjave zapadle davčne obveznosti glede na določbe 45. člena ZDavP ni bilo več mogoče. Torej od tedaj dalje revident nima več pravnega interesa za vodenje upravnega spora. Pravnega interesa torej ni imel že ob izdaji prvostopne sodbe, torej tudi ne ob vložitvi revizije (prej pritožbe).

12. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo na podlagi 89. člena ZUS-1 zavrglo kot nedovoljeno.