Jedro

Pri odmeri stroškov je sodišče prve stopnje pravilno določilo vrednost spornega predmeta, upoštevajoč seštevek denarnih terjatev, ki je predmet tožbenega zahtevka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati ter odvesti davke in prispevke od posameznih mesečnih bruto zneskov izplačanih plač, navedenih v izreku, za obdobje od marca 2015 do oktobra 2015 (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku obračunati plači za mesec november 2015 v bruto znesku 1.860,32 EUR in za mesec december 2015 v bruto znesku 616,08 EUR, od teh zneskov obračunati in plačati pripadajoče davke in prispevke ter mu izplačati pripadajoča neto zneska skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od ustreznega neto zneska plače za mesec november od 19. 12. 2015 dalje do plačila, od ustreznega neto zneska plače za december pa od 19. 1. 2016 dalje do plačila (II. točka izreka). Toženi stranki je nadalje naložilo, da je dolžna tožniku povrniti stroške prevoza na delo in z dela, in sicer za mesec november 2015 v znesku 98,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 12. 2015 dalje do plačila, za mesec december 2015 pa v znesku 49,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 2016 dalje do plačila (III. točka izreka). Toženi stranki je tudi naložilo, da je dolžna tožniku plačati stroške prehrane za mesec november 2015 v znesku 81,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 12. 2015 dalje do plačila in za mesec december 2015 v znesku 40,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 2016 dalje do plačila (IV. točka izreka) ter da mu je dolžna obračunati sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2015 v bruto znesku 66,08 EUR, od tega zneska obračunati in plačati pripadajoči davek in mu izplačati neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto zneska od 1. 1. 2016 dalje do plačila, kar je zahteval več (plačilo razlike do zahtevanih 593,01 EUR) pa je zavrnilo (V. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni od prejema sodbe sodišča prve stopnje tožniku povrniti stroške sodnega postopka v višini 270,45 EUR, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti dalje do plačila (VI. točka izreka).

2. Zoper III., IV. in VI. točko izreka (odločitev o stroških postopka) sodbe se pritožuje tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek in tožniku naloži povrnitev stroškov postopka, podrejeno pa, da izpodbijani del sodbe razveljavi ter v tem obsegu zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. V pritožbi navaja, da ji sodišče prve stopnje ne bi smelo naložiti plačila stroškov prehrane in prevoznih stroškov za meseca november in december 2015, saj tožnik takšnega zahtevka ni postavil. Svoj zahtevek v tožbi je oblikoval tako, da je ob upoštevanju bruto zneskov neizplačanih plač za meseca november in december 2015 zahteval izplačilo točno določenih neto zneskov, ki jih je izračunal na dan vložitve tožbe. Zato sodišče prve stopnje ne bi smelo toženi stranki naložiti plačila stroškov prehrane in prevoza za navedena dva meseca. To bi lahko storilo le, če bi tožnik izrecno zahteval plačilo stroškov prehrane in prevoza za meseca november in december 2015. Zmotna je presoja sodišča prve stopnje, da je tožnik do plačila teh stroškov upravičen zgolj zato, ker jih je vštel v zahtevana zneska neto plač. Po mnenju tožene stranke se sodišče prve stopnje ne bi smelo spustiti v "seciranje" zahtevanih neto zneskov plač, ker tožnik v tožbenem zahtevku ni izrecno navedel, da zahtevana neto zneska plač vključujeta tudi stroške prevoza in malice. Ker je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo nekaj, česar s tožbenim zahtevkom ni zahteval, je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Pri odmeri stroškov postopka sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da tožnik ni v celoti uspel s tožbenim zahtevkom. Po oceni tožene stranke je napačen tudi izračun vrednosti spornega predmeta. Na pravilno vrednost spornega predmeta pazi sodišče po uradni dolžnosti, tako da ne vzdrži presoja sodišča prve stopnje, da se toženi stranki ob vložitvi odgovora na tožbo ni zdela sporna vrednost spora. Tožena stranka nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da zaradi odgovora na navedbe tožnika glede zahtevanih davkov in prispevkov od izplačanih plač toženi stranki niso nastali dodatni stroški in da je tožnik s spremembo tožbe zgolj popravil napako, na katero ga je opozorila tožena stranka v odgovoru na tožbo. Pri tem je sodišče prve stopnje spregledalo, da je tožnik v tožbi zatrjeval prenos dejavnosti, povezanost tožene stranke z drugo pravno osebo in posledično solidarno obveznost plačila denarnih terjatev skladno s 75. členom ZDR-1. Tožena stranka meni, da bi moralo sodišče prve stopnje pri izračunu uspeha strank v tem sporu upoštevati neutemeljenost tožbenega zahtevka za plačilo davkov in prispevkov. Ker uspeh tožene stranke presega 20 %, bi moralo sodišče prve stopnje odločiti, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti sorazmerni del njenih stroškov postopka.

3. Tožnik je odgovoril na pritožbo tožene stranke, prerekal je pritožbene navedbe in predlagal zavrnitev pritožbe ter potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje. Priglasil je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, izpodbijana odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna in zakonita.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutne bistvene kršitve pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, še zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče je lahko preizkusilo odločitev sodišča prve stopnje, ker je ustrezno obrazložena in nima bistvenih pomanjkljivosti. Če sodišče prve stopnje prekorači zahtevek, kot zatrjuje tožena stranka v pritožbi, gre lahko za kršitev določbe prvega odstavka 2. člena ZPP, ne pa za bistveno kršitev po citirani določbi ZPP. Do prekoračitve tožbenega zahtevka pride, če sodišče odloči mimo zahtevka oziroma preko zahtevka. Do navedene situacije pa v zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje glede povračila stroškov v zvezi delom ni prišlo. Iz tožbenega zahtevka, ki ga je tožnik oblikoval v tožbi z dne 4. 2. 2016, izhaja, da je tožnik za meseca november in december 2015 zahteval prikrajšanje pri plači v bruto in neto zneskih, pri čemer iz tožbenih navedb jasno izhaja, da je v mesečnih zneskih plač vključeno tudi povračilo stroškov za prehrano med delom ter za prevoz na delo in z dela, ki jih je delodajalec dolžan delavcu povrniti mesečno na podlagi četrtega odstavka 130. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl. - ZDR-1). Sodišče prve stopnje je o tem tožbenem zahtevku odločilo v II. točki izreka tako, da je najprej toženi stranki naložilo obračun in izplačilo plač za meseca november in december 2015, v III. točki in IV. točki izreka pa še izplačilo točno določenih zneskov iz naslova povračila stroškov za prevoz na delo in z dela ter stroškov prehrane med delom za navedena meseca. S takšno odločitvijo je sodišče prve stopnje odločalo o prikrajšanju za meseca november in december 2015 v mejah mesečnih zneskov, ki ju je tožnik zahteval v tožbenem zahtevku. Zato tožena stranka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka v zvezi z zatrjevano prekoračitvijo tožbenega zahtevka.

7. Pri odmeri stroškov je sodišče prve stopnje pravilno določilo vrednost spornega predmeta, upoštevajoč seštevek denarnih terjatev, ki je predmet tožnikovega tožbenega zahtevka. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti paziti na določitev prave vrednosti spornega predmeta. Sodišče namreč o vrednosti spornega predmeta po uradni dolžnosti odloči s sklepom le v primerih iz 31. člena Zakona o sodnih taksah (Ur. l. RS, št. 37/2008 in nasl. - ZST-1), če se pojavi utemeljen sum, da je stranka vrednost predmeta oziroma zahtevka ocenila prenizko, ko določi pravo vrednost za plačilo takse, ali pa ob pogojih iz 44. člena ZPP - ko se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarni znesek, tožeča stranka pa je navedla očitno previsoko ali prenizko vrednost, ali tedaj, kadar je navedla le skupno vrednost spornega predmeta, čeprav je zoper isto toženo stranko uveljavljala več zahtevkov, pa niso podani pogoji iz 41. člena ZPP, tako da nastane vprašanje o stvarni pristojnosti ali pravici do revizije. V obravnavni zadevi ne gre za take primere. Tovrstni sklepi se izdajo le, če gre za nedenarne zahtevke. V obravnavanem primeru pa tožnik s tožbo uveljavlja denarni zahtevek.

8. Ob upoštevanju pravilno določene vrednosti spornega predmeta je sodišče prve stopnje odmerilo tudi nagrado za zastopanje in stroške sodnih taks tožnika v višini 270,45 EUR in jih naložilo v plačilo toženi stranki skladno s prvim (pravilno: tretjim) odstavkom 154. člena ZPP. Po tej določbi lahko sodišče odloči, da mora ena stranka povrniti vse stroške, ki sta jih imela nasprotna stranka in njen intervenient, če nasprotna stranka ni uspela samo s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka, pa zaradi tega dela niso nastali posebni stroški. Pritrditi je treba presoji sodišča prve stopnje, da tožnik ni uspel samo s sorazmerno majhnim delom denarnega zahtevka (plačilo prispevkov in davkov za socialno varnost in sorazmerni del regresa za letni dopust) ter da v zvezi z zavrnjenim delom tožbenega zahtevka niso nastali posebni stroški, zlasti ker med strankama dejansko stanje ni bilo sporno in je sodišče prve stopnje odločilo brez glavne obravnave tako, da je tožniku priznalo le stroške, nastale z vložitvijo tožbe in plačilom sodne takse, torej minimalen obseg stroškov. Ob upoštevanju navedenega tožena stranka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da ji je tožnik dolžan povrniti sorazmerni del stroškov postopka.

9. Ker niso podani s pritožbo uveljavljeni razlogi, kot tudi ne razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (154. in 165. člen ZPP), odgovor na pritožbo pa ni bistveno prispeval k rešitvi zadeve, zato tudi stroške odgovora krije tožnik sam (155. člen ZPP).