Jedro

Če je bil stečajni upnik napoten na pravdo za ugotovitev obstoja prerekane terjatve, čeprav je za to terjatev že pridobil izvršilni naslov, napotitveni sklep pa je postal pravnomočen, lahko v taki pravdi tisti, ki je terjatev prerekal (stečajni upravitelj ali drug upnik), uveljavlja samo tiste ugovore, ki bi jih lahko uveljavljal v pravdi za ugotovitev neobstoja prerekane terjatve, namreč tiste, ki ne posegajo v učinke pravnomočne odločbe (izvršilnega naslova), torej zlasti ugovore ugasle terjatve.

Izrek

1. Pritožbi se delno ugodi in se odločba sodišča prve stopnje v prvem odstavku II. točke izreka spremeni tako, da se glasi: "Ugotovi se, da terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini 527.054,50 SIT z obrestmi po temeljni obrestni meri od 20.9.2000 dalje do plačila obstoji."

2. Pritožba zoper drugi odstavek II. točke izreka odločbe sodišča prve stopnje se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

3. Pritožba zoper I. točko izreka odločbe sodišča prve stopnje se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo razsodilo, da se ugotovi, da terjatev tožeče stranke v višini 125.256,97 SIT z obrestmi po temeljni obrestni meri od 20.9.2000 do plačila obstoji (I. točka izreka) ter sklenilo, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke na ugotovitev obstoja terjatve v višini 675.681,50 SIT za znesek 527.054,50 SIT z obrestmi po temeljni obrestni meri od 20.9.2000 dalje do plačila zavrne (prvi odstavek II. Točke izreka) in da se tožbeni zahtevek tožeče stranke na ugotovitev obstoja terjatve v višini 675.681,50 SIT s pp v preostalem delu zavrže (drugi odstavek II. točke izreka).

Zoper navedeno odločbo je tožeča stranka vložila pravočasno pritožbo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijano odločbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbenih stroškov ne priglaša. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče druge stopnje najprej ugotavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje o delni zavrnitvi tožbenega zahtevka odločiti s sodbo in ne sklepom ter da bi moralo "v preostalem delu" zavreči tožbo in ne tožbeni zahtevek, pri tem pa bi moralo tudi navesti, koliko ta "preostali del" znaša. Ker pa te nepravilnosti na samo odločitev po vsebini niso vplivale, ne predstavljajo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Zato sodišče druge stopnje nanje samo opozarja.

Za pritožbo zoper tisti del prvostopenjske odločbe, s katerim je bilo tožbenemu zahtevku do višine 125.256,97 SIT s pripadajočimi obrestmi ugodeno (I. točka izreka), tožeča stranka nima pravnega interesa. Zato je sodišče druge stopnje pritožbo v tem delu kot nedovoljeno zavrglo, ker ni tega storilo že sodišče prve stopnje (352. člen ZPP).

Pritožba zoper sklep o zavrženju tožbenega zahtevka (pravilno: tožbe) v preostalem delu (iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da gre za ugotovitev obstoja terjatve v višini 23.370,00 SIT s pripadajočimi obrestmi) ni utemeljena. V zvezi s tem sklepom tožeča stranka v pritožbi ne navaja nobenih posebnih razlogov, sodišče druge stopnje pa tudi ni ugotovilo nobenih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP). Sklep o zavrženju je pravilen in zakonit, saj tožeča stranka za ta del terjatve ni bila napotena na pravdo. Zato je bilo treba pritožbo v tem delu zavrniti in izpodbijani sklep potrditi (2. točka 365. člena ZPP).

Pritožba zoper tisti del izpodbijane odločbe, s katerim je bil tožbeni zahtevek glede ugotovitve obstoja terjatve v višini 527.054,50 SIT s pripadajočimi obrestmi zavrnjen, pa je utemeljena. Držijo navedbe tožeče stranke, da je bila njena terjatev že pravnomočno ugotovljena s sklepom o izvršbi Okrajnega sodišča v Kranju opr. št. Ig 2000/00514 in da bi zato (stečajno) sodišče moralo na pravdo napotiti stečajnega upravitelja – zaradi ugotovitve neobstoja terjatve (3. odst. 144. člena ZPPSL), toda razpravljanje o tem vprašanju ni več mogoče, saj je napotitveni sklep pravnomočen (tožeča stranka kot stečajni upnik se proti njemu ni pritožila). V zvezi s tem pa je treba poudariti, da bi stečajni upravitelj v pravdi lahko uveljavljal le take ugovore, ki ne bi posegali v učinke pravnomočne odločbe, torej zlasti ugovore ugasle terjatve; predmet pravde za ugotovitev neobstoja terjatve namreč ni enak predmetu pravde za ugotovitev obstoja terjatve.

Zato bi ne glede na vsebino napotitvenega sklepa tudi v obravnavanem primeru tožena stranka lahko uveljavljala samo take ugovore in samo v tako nakazanem okviru bi moralo zadevo obravnavati sodišče prve stopnje. Tožena stranka takih ugovorov ni uveljavljala, saj je ugovarjala zgolj zastaranje terjatve, tak ugovor pa se lahko nanaša le na utemeljenost terjatve, kar pomeni, da ga v tej pravdi ni mogoče upoštevati. Zato je sodišče prve stopnje s tem, ko je presojalo utemeljenost tega ugovora, poseglo v učinke že omenjenega pravnomočnega sklepa o izvršbi. Ker je s tem zmotno uporabilo materialno pravo, je sodišče druge stopnje na podlagi 4. točke 358. člena prvostopenjsko odločbo (sodbo) v zavrnilnem delu spremenilo tako, kakor je razvidno iz 1. točke izreka te odločbe.