Jedro

Tožnica je zahtevala, naj se ugotovi, da jo je toženec motil v nemoteni posesti določene nepremičnine tako, da je na del parcele zložil drva in veje. Zahteva se torej nanaša na ugotovitev obstoja dejstva, ne pa pravice ali pravnega razmerja. Taka tožba ni dovoljena.

Ocena verodostojnosti posameznih izpovedb upošteva vse elemente, ki jih izpostavlja pritožba: odnos priče do pravdne stranke, vir vedenja o dejstvih, o katerih izpoveduje, in vtis, ki ga je naredila na sodišče.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 15 dneh od vročitve tega sklepa povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 279,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom (1) zavrglo tožbo v delu, v katerem se nanaša na ugotovitev motenja v posesti parcele 239/1 k. o. X (I. točka izreka), (2) ustavilo postopek v delu, v katerem se nanaša na odstranitev drv in vej z navedene parcele (II. točka izreka), (3) zavrnilo zahtevek, po katerem se tožencu prepoveduje v bodoče s takšnimi ali podobnimi motilnimi dejanji posegati v tožničino posest navedene parcele in se mu za primer ponovitve motenja izreče denarna kazen v višini 5.000 EUR (III. točka izreka) in (4) tožnici naložilo povrnitev toženčevih stroškov postopka (IV. točka izreka).

2. Tožnica v pritožbi zoper navedeni sklep uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, naj sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek pred drugim sodnikom.

Napačna je odločitev o zavrženju prve točke zahtevka. Aktualna sodna praksa še vedno dopušča zahtevke za ugotovitev motenja (tako sklep VSL II Cp 105/2022). V primeru zavrženja ugotovitvenega dela ostane dajatveni del nedorečen.

Toženec na spornem delu nepremičnine od maja 2020 do marca 2021 ni izvrševal posesti niti soposesti. Toženec za to obdobje ni niti zatrjeval, na kakšen način je izvrševal posest. Glede njegovih trditev, da je na spornem mestu zlagal drva v preteklih letih, pa gre za zatrjevanje pravice, ki v posestnomotenjski pravdi ni odločilna. Enako velja za toženčevo sklicevanje na služnostno pravico v odgovoru na opomin pred tožbo z dne 22. 3. 2021. Posest, ki jo je toženec pridobil z zlaganjem drv med aprilom in majem 2020, je izgubil s tem, ko je v maju 2020 na tožničin poziv z dne 14. 5. 2020, drva odstranil. Nobenega dokaza ni, da bi imel toženec na spornem delu nepremičnine od leta 2014 zložena drva ali shranjene druge stvari. Vsi materialni posnetki dokazujejo nasprotno. Četudi je občasno izvrševal posest, pa ni šlo za kontinuirano posest in je bilo posestno stanje aprila 2020 na novo vzpostavljeno. Tudi zložitev drv v marcu 2021 je predstavljala novo spremembo posestnega stanja.

Toženčeva trditev o preteklem izvrševanju posesti ni resnična in ji materialni dokazi nasprotujejo. Ko je bil lastnik sporne nepremičnine še A. A., toženec ni imel na njej nobenih pravic. To izhaja tako iz njegovih pisem z dne 4. 12. 2013 in iz junija 2019 kot tudi iz izpovedb prič, ki so povedale, da je bil med njima hud spor in da je A. A. tožencu prepovedal uporabo svojega zemljišča. Tudi iz tožničinega dopisa z dne 22. 4. 2020 izhaja, da tožencu ne dovoljuje zlaganja drv na njeni nepremičnini. Zmotna je ugotovitev, da zračni posnetki sporne nepremičnine iz let 1997, 2006, 2008 in 2016 niso relevantni.

V nasprotju z materialnimi dokazi je sodišče poklonilo vero pričam, ki jih je predlagal toženec. Kljub temu, da so v sorodstvenem razmerju in da so same povedale, da imajo interes, da uspe toženec, ni imelo pomislekov. Ni upoštevalo, da sta toženec in njegov brat vložila zoper njo tožbo zaradi ničnosti pogodbe o dosmrtnem preživljanju, ki jo je sklenila z očetom A. A., in da je ta pravda tudi vzrok za toženčevo motilno ravnanje. Z bratom si prizadevata, da bi ji povzročila škodo. Sodišču je znano, da je toženec na obravnavah vpil nanjo in jo poniževal ter zahteval, naj se odreče premoženju, ki ga je prejela na podlagi skrbi za očeta. Sodišče je prezrlo, da so bile izpovedbe prič toženca skoraj povsem skladne z njegovimi navedbami. Toženčeva hči je povedala, da je pripravljala osnutke za vloge in poskrbela za dejstva in slike. Tudi B. B. je povedala, da je prebrala vloge in listine. Notranja nekoherentnost, ki jo sodišče očita pričam tožnice, je podana v izpovedbah toženčevih prič. Tako je toženec v svoji izpovedbi večkrat trdil, da je drva hranil pri bratrancu C. C., hči, žena in bratranec pa so to zanikali. Toženčeva žena je jasno povedala, da je bilo premoženje, ki ga je tožnica prejela od očeta, namenjeno tožencu in da bodo drva še naložili, ker so to priposestvovali. Dvom o neverodostojnosti izpovedb tožničinih prič bi moralo sodišče utemeljiti. Neutemeljen je očitek priči D. D. glede izpovedbe, da toženec ni hodil po spornem delu nepremičnine. Povedala je, da je vse življenje živela na E. 1, po odselitvi pa k materi prihaja vsakotedensko. Enako velja za očitke F. F. Sodišče je očitno namenoma ignoriralo, da je tožničin prednik tožencu v 2013 in 2019 pisno prepovedal uporabo sporne nepremičnine, kar pomeni, da je bila izpovedba F. F. logična in skladna z ostalimi dokazi v spisu. O prepovedi je izpovedal tudi toženec. Ker sodišče ni imelo podlage, da bi verjelo katerikoli toženčevi priči, njene materialne dokaze in priče pa ignoriralo ali ocenilo kot neverodostojne, ji je kratilo pravico do dokazovanja v postopku. Dokazna ocena je napačna in ni skladna z 8. členom ZPP.

Ker sodnica ni ohranjala videza nepristranskosti, naj se nov postopek izvede pred drugim sodnikom. Že na pripravljalnem naroku si je kljub tožničinemu pojasnilu o neutemeljenosti zahtevkov glede pogodbe o dosmrtnem preživljanju, prizadevala, da se opravi poravnava ob upoštevanju teh zahtevkov. Tožencu je dopuščala navajanje dejstev, ki niso bila povezana z zatrjevanim motenjem, in jih kasneje uporabila v izpodbijanem sklepu. Pokazalo se je, da so bila vsa ta dejstva in vprašanja sodišča namenjena opravičevanju očitno že sprejete odločitve o zavrnitvi zahtevka.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Neutemeljen je očitek o napačnem zavrženju ugotovitvenega dela tožbe. Po 181. členu ZPP lahko tožnik s tožbo zahteva, da sodišče ugotovi obstoj oziroma neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja ali pa pristnost oziroma nepristnost kakšne listine. Tožnica je zahtevala, naj se ugotovi, da jo je toženec motil v nemoteni posesti določene nepremičnine tako, da je na del parcele zložil drva in veje. Zahteva se torej nanaša na ugotovitev obstoja dejstva, ne pa pravice ali pravnega razmerja. Taka tožba ni dovoljena. Dopuščanje ugotovitvenih zahtevkov v sodni praksi ne utemeljuje nasprotnega zaključka. Tudi prepovedni zahtevek je mogoče oblikovati tako, da je iz njega razvidno, na katera ravnanja se nanaša. 6. Neutemeljen je pritožbeni očitek o neupoštevanju tožničinih navedb, da je oče tožencu prepovedal uporabo njegovih nepremičnin. Sodišče se je pravilno omejilo na presojo dejstev, pomembnih za odločitev v sporu zaradi motenja posesti, in jih ločilo od dejstev, pomembnih za odločitev o morebitnih toženčevih stvarnopravnih upravičenjih glede uporabe spornega dela tožničine nepremičnine.

7. Odločitev o zavrnitvi prepovednega zahtevka temelji na ugotovitvi, da je toženec izvrševal soposest na nepremičnini v tožničini lasti na način, da je vsako leto na sporni del parcele postavil drva in vejevje, ki se je nato med kurilno sezono uporabilo oziroma preneslo na sosednjo nepremičnino.

8. Neutemeljeni so pritožbeni očitki o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju in o bistvenih kršitvah določb postopka, povezanih z oceno izvedenih dokazov. Ker je sodišče kot pomembno štelo tudi ponavljajoče se odlaganje stvari na nepremičnini v tožničini lasti v določenih časovnih obdobjih, je pravilen zaključek, da fotografski posnetki stanja, ki so po naravi stvari omejeni na določen časovni trenutek, ne morejo imeti dokazne teže. 9. Dokazna ocena o obstoju odločilnih dejstev je izčrpna in celovita. Vključuje tako oceno posameznih izpovedb kot njihovo primerjavo z drugimi dokazi. Tudi ocena verodostojnosti posameznih izpovedb upošteva vse elemente, ki jih izpostavlja pritožba: odnos priče do pravdne stranke, vir vedenja o dejstvih, o katerih izpoveduje, in vtis, ki ga je naredila na sodišče. Pritožbene navedbe ne vzbujajo dvoma niti o prepričljivosti dokazne ocene. Ne drži, da sodišče ni ovrednotilo dejstva, da sta toženec in brat pravdnih strank vložila tožbo za neveljavnost pogodbe, s katero je oče na tožnico prenesel svoje premoženje, hkrati pa pritožnica niti ne izpodbija pravilnosti drugih ugotovitev v zvezi z verodostojnostjo izpovedb brata in bratranca pravdnih strank. Pritožba odreka verodostojnost izpovedbama toženčeve žene in hčere, a odločitev na teh dokazih ne temelji. Skladje interesov toženca in brata pravdnih strank v drugi pravdi bi lahko vzbudilo dvom o verodostojnosti bratove izpovedbe, a je glede na skladnost njegove izpovedbe z izpovedbo bratranca prepričljiv zaključek o verodostojnosti njunih izpovedb v zvezi z odločilnim dejstvom. Da bi tudi bratranec poznal vsebino toženčevih vlog, pritožnica ne uveljavlja. Neutemeljeni so nadalje očitki glede dokazne ocene izpovedb D. D. in F. F. Prepričljiva je ocena, da izraza, uporabljena v njunih izpovedbah, ki ne dopuščata izjem, zmanjšujeta njuno verodostojnost. Tudi v tej luči je prepričljiva ocena o verodostojnosti izpovedbe bratranca pravdnih strank C. C. 10. Pritožbeni očitki o zmotnosti stališča, da je toženec z vsakoletnim odlaganjem drv in vejevja izvrševal soposest, niso utemeljeni. Sodišče je izhajalo iz pravilnega razumevanja 35. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), po katerem se šteje za motilno vsako ravnanje, ki samovoljno spreminja ali ovira dotedanji način izvrševanja posesti. Zmotno je zato pritožbeno stališče, da je vsakokratno odložitev drv in vejevja treba opredeliti kot samostojno ravnanje.

11. Po ugotovitvi, da niti zatrjevani razlogi niti po uradni dolžnosti upoštevne kršitve materialnega in procesnega prava niso podani, je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 353. členom ZPP).

12. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, je dolžna tožencu povrniti njegove stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Ti znašajo 279,99 EUR, in sicer gre za strošek za odgovor na pritožbo v višini 375 točk in 2 % materialnih stroškov, povečano za 22 % davek na dodano vrednost. Odločitev o obveznosti plačila zakonskih zamudnih obresti temelji na 299. členu in 378. členu Obligacijskega zakonika.