Jedro

Zoper odločitev sodišča o predlogu za obnovo postopka so dovoljena redna in izredna pravna sredstva. Sodišče druge stopnje ima pri odločanju o pritožbi zoper sklep, s katerim je bil zavrnjen predlog za obnovo postopka enake pristojnosti kot v drugih primerih odločanja o pritožbah. Revizija je v obnovitvenem postopku še bolj omejena kot v drugih postopkih, saj je za preizkus dejansko odprto le vprašanje pravilne uporabe določb 421. člena ZPP (1977).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov predlog za obnovo postopka zaradi disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja, ki se je pravnomočno končal leta 1995. Ugotovilo je, da je tožnik navajal, da so v postopku priče krivo pričale. V zvezi s tem ni predložil nobenih dokazov. Enako velja za listine, za katere trdi, da so ponarejene. Ni predložil dokaza, da bi pooblaščenke tožene stranke storile kaznivo dejanje, kot je zatrjeval. Sodišču je predložil odločbo Sodišča združenega dela v Ljubljani, opr. št. 2050/89 z dne 18.10.1990, s katero je bil razveljavljen sklep tožene stranke o njegovi razporeditvi. Ta odločba ni nov dokaz ali novo dejstvo, zaradi katerega bi bilo mogoče postopek obnoviti.

Pritožbo tožnika zoper sklep sodišča prve stopnje je sodišče druge stopnje zavrnilo. Presodilo je, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ne obstajajo obnovitveni razlogi, na katere se sklicuje tožnik (4., 5. in 6. točka 421. člena ZPP iz leta 1977). Tožnik obstoja kaznivih dejanj ni dokazoval s pravnomočno sodbo kazenskega sodišča. Presodilo je še, da ne obstaja obnovitveni razlog po 9. točki 421. člena ZPP (1977), ki ga je smiselno uveljavljal tožnik. Dejstva in dokazi, ki jih navaja, niso novi.

Zoper sklep sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo, pri čemer z zakonom določenih revizijskih razlogov ni posebej navedel. Navaja, da je senat višjega sodišča "zlorabil svoje uradne (sodniške) položaje in ustvaril nezakonito poslovanje sodišča", sodišče prve stopnje pa je kršilo zakon, ker ni sprejelo sklepa, da se obnova postopka dovoli, torej ni odločilo o ničemer. Glede očitanih kaznivih dejanj navaja, da so zastarala, da ne more vedeti ali je kakšen sodnik ali sodnica že umrl oziroma ali je morda neprišteven, kar velja tudi za zastopnico tožene stranke. Sodniki so nasedli preslepitvi tožene stranke, revident pa dokazov brez lastne krivde sploh ni mogel predložiti. Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni sklenilo, da so obnovitveni razlogi, ki jih je navajal tožnik, utemeljeni, niti da niso utemeljeni. Predlaga, da naj revizijsko sodišče ugotovi "hude napake v postopku sodišč" ter kršitve Ustave Republike Slovenije.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in Uradni list RS, št. 17/91-I, 55/92 in 19/94 - v nadaljevanju: ZPP) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Zato revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Te kršitve pri preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče ni ugotovilo.

Zoper odločitev sodišča o predlogu za obnovo postopka so dovoljena redna in izredna pravna sredstva. Sodišče druge stopnje ima pri odločanju o pritožbi zoper sklep, s katerim je bil zavrnjen predlog za obnovo postopka enake pristojnosti kot v drugih primerih odločanja o pritožbah. Revizija je v obnovitvenem postopku še bolj omejena kot v drugih postopkih, saj je za preizkus dejansko odprto le vprašanje pravilne uporabe določb 421. člena ZPP.

Iz revidentovih navedb, v katerih neposredno ne navaja zakonsko določenih revizijskih razlogov, je mogoče ugotoviti, da izpodbija sklep sodišča druge stopnje zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ker sodišče ni ugotovilo, da bi bilo treba njegovemu predlogu za obnovo postopka ugoditi (1. odstavek 354. člena ZPP). Razlogi, ki jih je navajal tožnik so okoliščina, da se opira sodna odločba na krivo izpovedbo priče (4. točka 421. člena ZPP), da se opira sodna odločba na ponarejeno listino (5. točka 421. člena ZPP), da je prišlo do sodne odločbe zaradi kaznivega dejanja sodnika in pooblaščenca stranke (6. točka 421. člena ZPP) in da je stranka zvedela za nova dejstva, na podlagi katerih bi bila lahko izdana zanjo ugodnejša odločba, če bi bila ta dejstva znana v prejšnjem postopku (9. točka 421. člena ZPP). S tem, ko očita sodnikom višjega sodišča, da so zlorabili svoje uradne položaje, izpodbija sklep sodišča druge stopnje z očitkom storitve kaznivega dejanja sodnikom, pri čemer ne navaja dejstev in dokazov, na podlagi katerih bi bilo mogoče te njegove trditve preveriti (219. člen ter 387. člen ZPP), zato te revidentove navedbe niso utemeljene. Trditev, da je sodišče prve stopnje kršilo zakon, ker ni ugodilo njegovemu predlogu za obnovo postopka, ni utemeljena, ker sodišče kot podlago svojim odločitvam uporablja zakon in druge predpise, ne pa želja strank (125. člen Ustave Republike Slovenije, 1. odstavek 3. člena Zakona o sodiščih, Uradni list RS, št. 19/94, 45/95, 38/99, 28/2000). Revident navaja, da sodišči nista izvedli dokazov, ki jih je predlagal, pri čemer ne navaja, katerih dokazov sodišči nista izvedli in v čem so bile njegove pravice zaradi tega kršene. Pri tem ne upošteva, da ima sodišče pravico, da po svoji presoji odloči, katere dokaze je treba izvesti, da bi bilo mogoče po izvedenem postopku sprejeti zakonito odločitev (7. člen in 2. odstavek 220. člena ZPP). Navaja, da sodišče druge stopnje sploh ni ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni odločilo ali je tožnikov predlog za obnovo postopka utemeljen ali ne. Ta trditev ni resnična, saj je iz sklepa sodišča prve stopnje razvidno, da je sodišče tožnikov predlog za obnovo postopka s sklepom zavrnilo.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo, da bi sodišče druge stopnje bistveno kršilo določila ZPP, zato je revizijo na temelju določil 393. člena ZPP zavrnilo.

Določbe ZPP je revizijsko sodišče smiselno uporabilo na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) kot predpise Republike Slovenije.