Jedro

Tožnikova pavšalna sklicevanja na dolgotrajnost sodnega postopka ter da bo zaradi starosti nezmožen pridobiti novo zaposlitev, ki niso potrjena z nobenimi konkretnimi dejstvi oz. škodnimi posledicami, ne morejo predstavljati nastanka težko nadomestljive škode kot predpostavke za zavarovanje vtoževanega zahtevka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, da se zadrži učinkovanje odločbe direktorja tožene stranke z dne 16.9.2003, s katero se tožniku redno odpoveduje pogodba o zaposlitvi iz poslovnih razlogov do pravnomočne odločitve sodišča. Ugotovilo je, da tožena stranka predhodno ni pisno obvestila tožnika o nameri, da mu bo redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, pri čemer je obrazložitev odpovedi podala preveč splošno, da bi iz nje izhajalo, da tožnikovo delo ni več potrebno. Vendar tožnik v nadaljevanju ni izkazal vsaj eno izmed nadaljnjih predpostavk za izdajo začasne odredbe iz določbe 2. odst. 272. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98 in 75/02).

Tožnik se je pritožil zoper sklep iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odst. 338. čl. v zvezi s 366. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in 96/02), ki se v skladu z določbo 1. odst. 14. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur. l. RS št. 19/94) uporablja tudi v postopkih pred delovnimi sodišči. Navaja, da dolgotrajnost sodnega postopka predstavlja okoliščino, ki dejansko ni v sferi tožene stranke. Vendar je ta stranka z nezakonito odpovedjo pogodbe povzročila, da je prišlo do sodnega postopka. Z odpovedjo pogodbe je tožnik izgubil eno od temeljnih pravic do dela, ki je opredeljena v 49. čl. Ustave RS. V starosti 52 let bo zelo težko dobil drugo zaposlitev. Pravice do dela, če bo v postopku uspel, ni mogoče nadomestiti. Z izplačilom nadomestila plače bo tudi v primeru, če bo v sporu uspel, težko dobil povrnjene vse pravice iz delovnega razmerja, kar v celoti predstavlja težko nadomestljivo škodo. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izdano odločitev in predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sklep v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter zmotno uporabo materialnega prava (2. odst. 350. čl. ZPP v zvezi s 366. čl. ZPP). Po takšnem preizkusu v izdanem sklepu ni ugotovilo nobene bistvene postopkovne kršitve. Tudi sicer jih pritožba ne konkretizira. Zato v zvezi s pritožbenimi navedbami še dodaja: V skladu z določbo 267. čl. ZIZ je mogoče izdati začasno odredbo pred uvedbo, nadalje med postopkom, kot tudi po koncu postopka, vse dokler ni opravljena izvršba. Sodišče izda začasno odredbo na predlog stranke, lahko pa jo izda v skladu z določbo 1. odst. 19. čl. ZDSS tudi po uradni dolžnosti med postopkom, da se prepreči samovoljno ravnanje delodajalca ali odvrne nenadomestljiva škoda pri delavcu. Bistven namen začasnih odredb je v zavarovanju terjatev pred spremembami, ki bi onemogočile ali znatno otežile njihovo bodoče uveljavljanje. V primeru, da delavec uveljavlja zavarovanje nedenarne terjatve, mora v predlogu za izdajo začasne odredbe izkazati verjetnost terjatve ter nadalje še vsaj eno od predpostavk iz določbe 2. odst. 272. čl. ZIZ.

Tožnik je v sporu kot podlago za izdajo začasne odredbe uveljavil dolgotrajnost sodnega postopka. Poleg tega bo zaradi starosti nezmožen pridobiti novo zaposlitev. Zato mu bo v nadaljevanju nastala težko nadomestljiva škoda. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča so takšna tožnikova sklicevanja pavšalne narave, ki niso potrjena z nobenimi konkretnimi dejstvi oz. škodnimi posledicami, ki bi nastale z iskanjem njegove nove zaposlitve. Opozarjanje na dolgotrajnost sodnega postopka tudi ne more predstavljati predpostavke za zavarovanje vtoževanega zahtevka, saj bo tožnik v nadaljevanju po odpovedi pogodbe kot brezposelni delavec upravičen do ustreznega denarnega nadomestila pri zavodu za zaposlovanje. Zato na njegovi strani ni izkazanih pogojev, da bi mu iz tega razloga nastala težko nadomestljiva škoda. Ostali pritožbeni razlogi pa za drugačno presojo predloga niso odločilni.

Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. ZPP).