Jedro

Ker obveznosti iz naslova DDV niso temeljile denimo na obračunih, ki bi bili vloženi v rednih rokih za posamezna obračunska obdobja, tudi niso imele ločenih zapadlosti z različnimi datumi. Tožniku se je celotna ugotovljena davčna obveznost naložila naenkrat z odmerno odločbo (posledično pa se je odtlej enovito štelo tudi absolutno zastaranje izterjave, ne pa ločeno in sukcesivno za posamezna obračunska obdobja). Posledično pa je jasno, da je šlo pri obeh pobotih zgolj za delno izpolnitev tožnikove obveznosti iz odmerne odločbe DURS (in ne za pokrivanje več časovno različnih davčnih obveznosti iz posameznih transakcij in/ali za posamezna obračunska obdobja), zaradi česar tudi ne pride v poštev uporaba pravil o vrstnem redu pokrivanja več obveznosti iz 93. člena ZDavP-2.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski davčni organ v ponovnem postopku zavrnil tožnikovo zahtevo za vračilo davka na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) po odločbi št. 46202-0154/04-20-07-94-86/140, 144 z dne 26. 10. 2004 (v nadaljevanju odmerna odločba), v povezavi s sodbo tega sodišča I U 1499/2015-72 z dne 12. 1. 2016, v višini 9.398,43 EUR z zamudnimi obrestmi od 1. 4. 2005 dalje (1. točka izreka). O istočasno oziroma podredno podani zahtevi tožnika za vračilo davka na promet nepremičnin (v nadaljevanju DPN) oziroma namesto tega plačanega DDV je ugotovil, da je tožnik na FU Kranj vložil posebno vlogo, o kateri je že bilo odločeno z odločbo št. DT 4236-46808/2018-3 (07-142-30) z dne 15. 3. 2019, s katero je bila zahteva za vračilo DPN zavrnjena (2. točka izreka). Davčni organ je odločil tudi, da tožnik sam trpi stroške postopka ter da davčnemu organu posebni stroški niso nastali (3. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik zahteval vračilo DDV. Z odmerno odločbo je bil tožniku med drugim namreč dodatno odmerjen in naložen v plačilo DDV za obračunska obdobja od junija 2003 do junija 2004 v višini 40.738.939,81 SIT. V zvezi s tako naloženim DDV so nato tekli postopki s pravnimi sredstvi pred drugostopenjskim davčnim organom ter upravnim, vrhovnim in ustavnim sodiščem, tožnik pa je v končni instanci na podlagi sodbe I U 1499/2015 z dne 12. 1. 2016 delno uspel. S cit. sodbo je bila namreč odmerna odločba v II. točki izreka, ki se nanaša na odmero DDV, delno odpravljena, in sicer za znesek 9.389,43 EUR. V ostalem je bila tožnikova tožba zavrnjena. Upoštevaje cit. sodbo je tožnikova obveznost iz naslova DDV znašala 160.614,41 EUR (170.000,57 EUR zmanjšano za 9.389,43 EUR). Vzporedno s postopki odmere pa je potekal tudi postopek davčne izvršbe, saj tožnik svojih obveznosti po odmerni odločbi ni poravnal. Tako sta bila v letu 2005 opravljena dva pobota, o katerih je bil tožnik obveščen in vsled katerih je njegov dolg nato znašal še 69.214,30 EUR od skupaj tedaj odmerjenih 170.000,58 EUR. Glede tega zneska pa je bilo kasneje z odločbo DT 4295-16531/2014-1-014211-10 z dne 16. 12. 2014 ugotovljeno, da je pravica do izterjave davčnega dolga v višini 126.775,05 EUR, tj. 69.214,30 EUR glavnice in 57.560,75 EUR zamudnih obresti, absolutno zastarala. Dolg po odmerni odločbi je bil torej zmanjšan za zneska obeh pobotov, preostali neplačani dolg pa se je po zastaranju pravice do izterjave odpisal. Po naziranju prvostopenjskega davčnega organa morata na podlagi določbe tretjega odstavka 97. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) za vračilo davka biti izpolnjena dva pogoja, in sicer da je bila odmerna odločba odpravljena in zadeva vrnjena v ponovni postopek ter da je bil davek plačan. A odmerna odločba je bila s sodbo sodišča odpravljena, zadeva pa v tem delu ni bila vrnjena v ponovni postopek, prav tako pa davek po odmerni odločbi ni bil plačan, saj je bil del dolga pobotan, del pa odpisan zaradi absolutnega zastaranja pravice do izterjave dolga. Zato ob izdaji cit. sodbe kljub v njej ugotovljeni drugačni davčni obveznosti do vračila ni prišlo. Prav tako ne drži, da tožnik na dan odločanja sodišča ni imel neporavnanega dolga iz naslova DDV. Dolg po odmerni odločbi se je izterjeval kot celota, pri čemer je bil del dolga pobotan s tožnikovimi presežki DDV, preostali del pa odpisan. Zato bi bil tožnik lahko upravičen do vračila kvečjemu glede tistega zneska davka, ki bi ga plačal več kot je znašala njegova davčna obveznost. A tožnik pravnomočno ugotovljenih davčnih obveznosti v znesku 117.385,62 EUR (tj. odpisani dolg v skupnem znesku 126.775,05 EUR, zmanjšan za znesek 9.389,43 EUR) ni plačal. Ker tožnik ni plačal več kot bi moral plačati, za vračilo davka po določbah ZDavP-2 ni pogojev.

3. Drugostopenjski davčni organ je tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnil. V svoji odločbi obrazloži, da je poleg določbe tretjega odstavka 97. člena ZDavP-2 treba upoštevati tudi prvi odstavek 281. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki se uporablja za vprašanja postopka, ki niso urejena z ZDavP-2. Ta določa, da se, če se odločba odpravi, odpravijo tudi pravne posledice, ki so iz nje nastale. To v konkretnem primeru pomeni, da se je glede odpravljenega dela odmerne odločbe na podlagi sodbe sodišča I U 1499/2015 z dne 12. 1. 2016 vzpostavilo stanje, kot da odločba v tem delu ne bi bila izdana, zato je prvi pogoj za upravičenost zahteve za vračilo davka izpolnjen. V zvezi z drugim pogojem, tj. da je bila obveznost plačana, pa meni, da ni izpolnjen. Celotna obveznost iz naslova DDV, ki je bila na podlagi odmerne odločbe tožniku naložena v plačilo v znesku 170.000,58 EUR, ima namreč isti rok zapadlosti oziroma je istočasno nastopila njena izvršljivost, zato tožnikovo seciranje zadeve na to, v katerem delu (oziroma katere transakcije) in koliko temu pripadajočega DDV bi naj zapadlo v plačilo prej, ni utemeljeno. Odločba z dne 16. 12. 2014 o ugotovitvi absolutnega zastaranja pravice do izterjave pa je pravnomočna. V primeru, da je tožnik menil, da je bilo zastaranje ugotovljeno v nepravilnem znesku oziroma da je bil njegov dolg manjši, bi se moral zoper to odločbo pritožiti, kar pa iz spisa zadeve ne izhaja oziroma tožnik tega ne trdi. Upoštevaje pravnomočno odločbo o absolutnem zastaranju pravice do izterjave je po odmerni odločbi iz naslova DDV ostalo neplačanega več kot 9.389,43 EUR glavnice, tako da tožnik ne more biti upravičen do vračila v tem znesku, saj mu ne more biti vrnjeno nekaj, kar ni bilo plačano. Prav tako ni utemeljen pritožbeni očitek o neupoštevanju 93. člena ZDavP-2, saj ima z odmerno odločbo z dne naloženi DDV le eno zapadlost in izvršljivost. Določba prvega odstavka 93. člena ZDavP-2 govori o dospelosti, pri čemer so po odmerni odločbi obveznosti iz naslova DDV v celoti dospele, ko jih je bilo treba plačati, torej v roku 30 dni po prejemu odločbe. Iz izreka sodbe z dne 12. 1. 2016 tudi ne izhaja, na kateri del se nanaša odprava (ali na tisti del, v katerem je nastopilo zastaranje izterjave, ali na tisti del, v katerem je bila obveznost pobotana). V predmetni zadevi ni mogoče razpravljati o tem, v zvezi s katerim poslom bi moral davčni organ prej obračunati DDV, saj v predmetni zadevi ne gre za odmerni postopek, kaj takega pa tudi ne izhaja iz izreka odločbe o odmeri. Za predmetno zadevo tudi ni relevantna sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 265/2013, saj se nanaša na obdobje pred spremembo določb ZDavP-2 glede zastaranja. Ker tožnik obveznosti glede DDV, ki mu je bila naložena z odmerno odločbo, ni poravnal v celoti, kljub odpravi odločbe za znesek 9.389,43 EUR ne more pričakovati vračila.

4. Tožnik vlaga tožbo zoper izpodbijano odločbo. Navaja, da bi prvostopenjski organ po prejemu sodbe I U 1499/2015 z dne 12. 1. 2016 moral po uradni dolžnosti z uporabo izrednih pravnih sredstev ponovno odpreti postopke v zvezi z odločbami DU Kranj št. 46202-0154/04-20-07-94-86/140,144 z dne 26. 10. 2004 v zvezi z vračilom DDV v znesku 9.389,43 EUR, DU Kranj št. 361 z dne 26. 5. 2004 v zvezi z vračilom preveč zaračunanega DPN v višini 5.633,65 EUR in št. DT 4210-397/2008 z dne 9. 7. 2014 v zvezi z vračilom preveč zaračunanega davka iz dejavnosti (dohodnina), česar pa ni storil, temveč na vsako njegovo vlogo v zvezi s temi postopki reagira z zanikanjem njegove pravice do vračila zneska preveč plačanega davka. Navaja, da je v postopku I U 1499/2015 zatrjeval neupravičenost nastanka DDV tudi iz razloga, ker mu je davčni organ predhodno z odločbo obračunal DPN, ki ga je v celoti plačal, ni pa mu bil vrnjen. Prvostopenjski organ je ignoriral napotilo Vrhovnega sodišča iz 16. točke obrazložitve sodbe X Ips 154/2009 z dne 25. 5. 2011, saj mu še vedno ni po uradni dolžnosti vrnil odmerjenega DPN v zvezi s prodajo spornih parcel družbi A., d.d. v višini 1.350.049,80 SIT (5.633,65 EUR). Navaja, da je po izdaji sodbe I U 1499/2015 z dne 12. 1. 2016 sprožil najrazličnejše postopke za vrnitev davkov, vendar neuspešno, zato mu je ostal zgolj še predmetni postopek za vrnitev preplačila DDV. Ni res, da ni plačal davka, katerega preplačilo oziroma povrnitev zahteva nazaj s predmetno tožbo. Leta 2005 je namreč poravnal dolg iz naslova DDV v višini 101.786,28 EUR, in sicer vezano na II. točko odmerne odločbe, kar priznava tudi prvostopenjski organ. V zvezi s sodbo z dne 12. 1. 2016, s katero je bila obveznost delno odpravljena, pa ne drži da bi skladno s 97. členom ZDavP-2 odločba morala iti v ponovno presojo na prvo stopnjo. V času odločitve sodišča ni obstajal noben odprt davčni dolg v zvezi z odmerno odločbo, drugi del davčnega dolga, ki je nekdaj izviral iz te odločbe, pa je do dne odločitve sodišča že absolutno zastaral. V zvezi z absolutnim zastaranjem dela dolga bi moral davčni organ uporabiti pravila po prvem odstavku 93. člena ZDavP-2 in upoštevati vrstni red dospelosti posameznega davka (DDV), vezanega na konkreten posel. Po citirani sodbi je namreč sodišče že ugotovilo, da je bil posel z družbo A., d.d. sklenjen pred poslom z družbo B. S pobotoma leta 2005 je tako v celoti poravnal dolg iz naslova DDV, ki je povezan s poslom z A., d.d., in sicer po logiki časovne zapadlosti poslov in nanje vezanih davčnih obveznosti. Nadalje citira prvi odstavek 97. člena ZDavP-2 ter poudarja, da je sodišče s sodbo z dne 12. 1. 2016 odločilo v sporu polne jurisdikcije, in sicer je s to sodbo odločilo neposredno o zmanjšanju davčne obveznosti skupaj z delno odpravo izpodbijane odločbe v tem znesku, s to sodbo pa je nastala pravna podlaga za vrnitev 9.389,43 EUR preveč plačanega DDV z zamudnimi obrestmi od dne 2. 4. 2005 dalje do plačila. V času odločanja sodišča v zadevi I U 1499/2015, in sicer na dan glavne obravnave dne 14.12.2015, ni imel neporavnanega davčnega dolga iz naslova DDV v zvezi z II. točko odločbe z dne 26. 10. 2014. V nadaljevanju tožbe poda svoj izračun dolga ob upoštevanju odločbe o ugotovitvi zastaranja z dne 16. 12. 2014. Navaja, da davčni dolg, in sicer njegova odmera in izterjava, z absolutnim zastaranjem preneha obstajati, pri čemer se sklicuje na sodbo VSRS II Ips 265/2013. V zvezi s tem izpostavlja, da je v času odločanja sodišča obstajal zgolj dolg v višini 101.786,28 EUR, ki je bil znižan za 9.389,43 EUR, ter da je bilo o absolutnem zastaranju sodišče na naroku 14. 12. 2015 seznanjeno in ga je bilo dolžno upoštevati pri svoji odločitvi. Znesek DDV v višini 9.389,43 EUR je vezan na posel z A., d.d. in je bil plačan, tako kot je bil plačan tudi prvi del dolga v višini 101.786,28 EUR, in sicer je ta znesek poravnal najkasneje dne 1. 4. 2005 s pobotom, zato mu mora davčni organ zahtevani presežek DDV vrniti. Meni, da je temeljni problem v tem, da davčni organ meni, da je navedeni znesek, katerega vračilo zahteva, zajet v znesku absolutno zastaranega dolga v višini 69.214,30 EUR, kar pa ne drži. Meni tudi, da davčni organ ni opravil presoje učinkovanja absolutnega zastaranja zneska 69.214,30 EUR oziroma prenehanje dolga z učinkom ex tunc. Glede na to nepravilno veže vprašanje plačila oziroma neplačila davka na tisti del dolga, ki je bil absolutno zastaran in ki po sami logiki stvari ni mogel biti plačan in več ne obstaja. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek oziroma podrejeno, da izpodbijano odločbo odpravi in meritorno odloči, in sicer da mu je davčni organ dolžan vrniti znesek 9.389,43 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dne 2. 4. 2005 dalje do plačila. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka s pripadki.

5. Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb. Navaja, da navedbe tožnika v zvezi s sodbo X Ips 154/2009 za predmetno zadevo niso relevantne, saj v tej zadevi ne odloča o izrednih pravnih sredstvih glede odmere DPN. Prvostopenjski organ ne navaja, da naj bi tožnik plačal „0 EUR glede DDV“. Kaj takšnega iz odločb upravnih organov tudi ne izhaja, temveč iz njih izhaja, da tožnik ni nikoli plačal 117.385,62 EUR (69.214,30 EUR (zastaranje glavnice) + 57.560,75 EUR (zastaranje obresti) – 9.389,43 EUR), torej tistega zneska, ki mu je bil odpisan iz razloga zastaranja ter ki zajema glavnico in zamudne obresti. Meni, da se za 9.389,43 EUR zmanjša iz razloga zastaranja izterjave odpisani neplačani DDV in da tožnik ne more prejeti nazaj nekaj, česar ni plačal. Tožniku je bilo z odmerno odločbo v plačilo naložen DDV v višini 40.738.939,81 SIT (170.000,58 EUR), tožnik pa ne trdi, da bi celotni navedeni znesek s pripadajočimi zamudnimi obrestmi plačal. Plačilo zneska 101.786,28 EUR, ki sicer ni sporno, pa ne zadostuje. Tudi v primeru da bi se upoštevalo zgolj glavnico, je razlika med 101.786,28 EUR plačanega in 160.611,15 EUR odmerjenega DDV (170.000,58 EUR prvotno odmerjenega - 9.389,43 EUR s sodbo odpravljenega davka) 58.824,87 EUR, kar presega znesek 9.389,43 EUR. Davčni organ je z odločbo z dne 16.12.2014 ugotovil zastaranje pravice do izterjave in ne pravice do odmere, na kar se sicer nanaša sodba z dne 12. 1. 2016. Pri tem ni relevantno, za katero transakcijo gre, to bi lahko bilo relevantno kvečjemu v postopku odmere, v predmetnem postopku pa se tožniku ni ničesar odmerjalo. Tudi na tožnikovo stališče v zvezi z 93. členom ZDavP-2 je bilo v postopku odgovorjeno (v drugem odstavku na strani 4 drugostopenjske odločbe). Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Vračilo davka za primer odprave odmerne odločbe in vrnitev zadeve v ponovni postopek ureja 97. člen ZDavP-2, ki v tretjem odstavku določa, da, če je bila odmerna odločba odpravljena ter zadeva vrnjena v ponovni postopek in je bil davek plačan, se preveč plačani davek vrne v 30 dneh po vročitvi odločbe, s katero je v ponovnem postopku ugotovljena drugačna davčna obveznost. V splošnem pa posledice odprave odločb ureja 281. člena ZUP, ki v prvem odstavku določa, da, če se odločba odpravi ali izreče za nično, se odpravijo tudi pravne posledice, ki so iz nje nastale. V tem postopku med strankama ni spora, da je sodišče s sodbo I U 1499/2015 z dne 12.1.2016 odmerno odločbo v II. točki izreka odpravilo za znesek 9.389,43 EUR, v ostalem pa je tožnikovo tožbo zavrnilo, kar pomeni, da prvi od pogojev za upravičenost zahteve do vračila davka obstaja (prim. drugostopenjsko davčno odločbo, str. 3, predzadnji odstavek). Sporno pa je, ali je podan drugi pogoj za vračilo, tj. da je tožnik znesek, za katerega je bila odmera naknadno odpravljena, pred tem tudi plačal. 8. Glede tega pa ima po presoji sodišča prav toženka. Bistveno je namreč, da je bil tožniku z odmerno odločbo, med drugim, odmerjen in v plačilo naložen DDV v znesku 170.000,58 EUR, ta znesek pa je bil po naknadno izdani sodbi I U 1499/2015 z dne 12.1.2016 zmanjšan za odpravljenih 9.389,43 EUR, za plačilo je torej ostalo 160.611,15 EUR odmerjenega DDV. Ni sporno, da je tožnik to delno poravnal s pobotoma in da je njegov dolg po teh dveh pobotih znašal še 69.214,40 EUR, to pa je bilo kasneje odpisano zaradi zastaranja izterjave. Tožnik bi moral dokazati, da je na podlagi odmerne odločbe plačal DDV v prvotno odmerjenem znesku 170.000,58 EUR, saj sicer že pojmovno ni mogoče govoriti o preplačilu. A tožnik tega sploh ne trdi, izolirano argumentira le plačilo zneska 9.389,43 EUR, kar pa po presoji sodišča ne zadostuje.

9. Sodišče pritrjuje stališču davčnih organov in se po drugem odstavku 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) nanj tudi sklicuje, da je bil z odmerno odločbo tožniku DDV v izreku odmerjen v enovitem znesku (40.738.939,81 SIT) in naložen v plačilo z enovitim rokom, tj. 30 dni od prejema izpodbijane odločbe, odločba pa je postala izvršljiva 9. 12. 2004. Ker obveznosti iz naslova DDV niso temeljile denimo na obračunih, ki bi bili vloženi v rednih rokih za posamezna obračunska obdobja, tudi niso imele ločenih zapadlosti z različnimi datumi. Tožniku se je celotna ugotovljena davčna obveznost naložila naenkrat z odmerno odločbo (posledično pa se je odtlej enovito štelo tudi absolutno zastaranje izterjave, ne pa ločeno in sukcesivno za posamezna obračunska obdobja). Posledično pa je jasno, da je šlo pri obeh pobotih zgolj za delno izpolnitev tožnikove obveznosti iz odmerne odločbe DURS (in ne za pokrivanje več časovno različnih davčnih obveznosti iz posameznih transakcij in/ali za posamezna obračunska obdobja), zaradi česar tudi ne pride v poštev uporaba pravil o vrstnem redu pokrivanja več obveznosti iz 93. člena ZDavP-2. 10. Ostali davčni dolg (tedaj še v višini 69.214,30 EUR glavnice s pripadki, saj tedaj še ni bila izdana sodba I U 1499/2015 z dne 12.1.2016), pa je bil odpisan, o čemer med strankama ni spora. Do odpisa je prišlo po 107. členu ZDavP-2, ker je bilo ugotovljeno zastaranje pravice do izterjave davka. Po presoji sodišča tožnik tudi v tej zvezi nima prav, ko trdi, da je bilo sodišče v zadevi I U 1499/2015 dolžno upoštevati absolutno zastaranje. S sodbo I U 1499/2015 z dne 12.1.2016 se je namreč presojala zakonitost odmere davka in ne zakonitost izterjave. Tega sklicevanje na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 265/2013 ne spreminja, saj sodišče v njej zapiše le, da po 126. členu ZDavP-2 davčna obveznost, ne glede na določbe o zastaranju pravice do odmere in izterjave, preneha, ko poteče deset let od dneva, ko je prvič začelo teči, ter da davčni dolg - njegova odmera in izterjava - torej z absolutnim zastaranjem preneha (tč. 8 obrazložitve). Tožnikova interpretacija, kakšna posledica naj bi iz tega sledila v konkretni zadevi, ni pravilna. Davčni dolg absolutno zastara v desetih letih od takrat, ko je začelo subjektivno (5-letno) zastaranje prvič teči, kar je pri odmeri vezano na dan, ko je bilo treba davek napovedati, obračunati, odtegniti oz. odmeriti (prvi odstavek 125. člena ZDavP-2), pri prisilni izterjavi pa na dan, ko bi ga bilo treba plačati (tretji odstavek cit. člena). To določbo je treba razumeti tako, da absolutno zastaranje teče posebej za odmero in posebej za izterjavo. Glede na navedeno pa pri razsojanju sodišča v zadevi I U 1499/2015, v kateri tožnik ni zatrjeval zastaranja odmere, zlasti pa, ker je sodišče s sodbo z dne 12.1.2016 tožnikovo davčno obveznost delno odpravilo, ni bilo osnove za presojanje zastaranja. Zaradi navedenih razlogov je v predmetni zadevi nerelevanten tožnikov dokazni predlog za zaslišanje oseb, prisotnih na naroku v zadevi I U 1499/2015. 11. Tožbene očitke, da bi prvostopenjski organ po prejemu sodbe I U 1499/2015 z dne 12. 1. 2016 moral po uradni dolžnosti z uporabo izrednih pravnih sredstev ponovno odpreti postopke, ki jih tožnik našteva, sodišče zavrača kot nerelevantne, saj predmet tega upravnega spora ni ravnanje oz. odsotnost tega v drugih zadevah, temveč se ta upravni spor nanaša na presojo izpodbijane odločbe, ki se tiče tožnikove zahteve za vračilo DDV. Tožnikov nadaljnji ugovor, da je v postopku I U 1499/2015 zatrjeval neupravičenost nastanka DDV tudi iz razloga, ker mu je davčni organ predhodno z odločbo obračunal DPN, ki ga je v celoti plačal, ni pa mu bil vrnjen, za predmetni postopek ni relevanten. Upravni spor I U 1499/2015 je bil pravnomočno zaključen s sodbo z dne 12.1.2016, tožnikova revizija zoper njo pa je bila na sodišču tretje stopnje zavržena s sklepom X Ips 244/2016 z dne 7. 12. 2016. Sodišče zato v konkretnem upravnem sporu ne more presojati odločitve sodišča v predhodnih zadevah.

12. Tudi tožbeni očitki v zvezi s sodbo X Ips 154/2007 (pravilno X Ips 154/2009) z dne 25. 5. 2011, in sicer da je prvostopenjski organ ignoriral napotilo Vrhovnega sodišča iz 16. točke obrazložitve, češ da mu še vedno ni po uradni dolžnosti vrnil odmerjenega DPN v zvezi s prodajo spornih parcel družbi A., d.d. v višini 1.350.049,80 SIT (5.633,65 EUR), za predmetno zadevo niso relevantni, saj je predmet tega upravnega spora (ne)upravičenost tožnikove zahteve za vračilo DDV. O tožnikovi zahtevi za vračilo DPN oziroma namesto tega plačanega DDV pa je že bilo odločeno z odločbo št. DT 4236-46808/2018-3 (07-142-30) z dne 15. 3. 2019 in je bila zahteva za vračilo DPN zavrnjena, kot se to ugotavlja v 2. točki izreka izpodbijane odločbe. Tega pa tožnik s tožbo ne osporava.

13. Glede na navedeno je sodišče tožbo na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo, in sicer skladno s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 na seji, saj v zadevi pravnorelevantna dejstva med strankama niso sporna, temveč je med strankama bil spor o uporabi prava.

14. Glede na to, da je sodišče tožbo zavrnilo, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).