Jedro

Brezposelnost ni okoliščina, na podlagi katere je predvidena oprostitev plačila sodnih taks po samem zakonu in ne bi bilo treba ugotavljati premoženjskega stanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožnice za oprostitev plačila sodnih taks.

2. Zoper sklep se je pritožila tožnica, ker „nima podlage v Zakonu o sodnih taksah“ (ZST-1), na podlagi katerega je bil izdan in predlagala, da sodišče druge stopnje njeni pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter ji odloži plačilo sodne takse do izdaje končne odločbe sodišča. Navaja, da je v predmetni zadevi predlagala odlog plačila sodnih taks do končne odločitve sodišča in je po pozivu sodišča tudi predložila izjavo o premoženjskem stanju, ki vsebuje vse, kar sodišče potrebuje za odločanje o njenem predlogu. Poudarja, da ni izpolnila izjave o premoženjskem stanju za premoženje, ki ga nima, kar pomeni, da sodišče ni moglo podvomiti v resničnost nečesa, česar nima in tega, česar nima, ni mogoče preveriti po uradni dolžnosti. Sodišče bi zatrjevani razlog brezposelnosti lahko preverilo na ZZZS, v kolikor bi vanj podvomilo. Brezposelnost je že sama po sebi razlog, ki ga na podlagi zakona ni treba dokazovati. Ni ji torej treba dokazovati ničesar, o čemer bi se sodišče lahko prepričalo po uradni dolžnosti. Zmotno je zato stališče sodišča, da ni uspela dokazati razlogov za odlog plačila sodne takse. Izpodbijani sklep nima materialnopravne podlage v ZST-1 in je nepravilen in nezakonit. Prvi odstavek 168. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ni materialnopravna podlaga za odločanje, za odločanje se uporabljajo določbe ZST-1. Obrazložitev izpodbijanega sklepa je v nasprotju z določbo četrtega odstavka 324. člena ZPP, ker: „tovrstno citiranje zakonskih določb Zakona o sodnih taksah ni predmet obrazložitve sodne odločbe na podlagi zakona, kar pomeni, da je za obravnavani postopek popolnoma brezpredmetno“. Nepravilen in nezakonit je tudi pravni pouk izpodbijanega sklepa. Pravni pouk izpodbijanega sklepa, ki ga zakon ne določa, nima podlage v zakonu (šesti odstavek 12. člena ZST-1), kar pomeni, da pritožba zoper sklep, s katerim sodišče predlogu stranke ni ugodilo, na podlagi zakona ni dovoljena.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje tožnici uvodoma pojasnjuje, da je v tožbi (III. točka izreka) predlagala oprostitev plačila sodnih taks in ne odlog plačila do končne odločitve, zato je sodišče prve stopnje pravilno odločalo o njenem predlogu za oprostitev plačila sodnih taks.

5. Sodišče prve stopnje se je pravilno sklicevalo na določbe ZPP in ZST-1 in je neutemeljena pritožbena trditev, da je: „obrazložitev izpodbijanega sklepa v nasprotju z določbo četrtega odstavka 324. člena ZPP“. V skladu s prvim odstavkom 168. člena ZPP se glede oprostitve plačila sodnih taks uporabljajo določbe zakona, ki ureja sodne takse (ZST-1), zato je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno odločitev oprlo na povzete določbe ZST-1. 6. Sodišče druge stopnje soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da nepopolno izpolnjen obrazec ne daje podlage za preveritev resničnosti podatkov in s tem sodišču ne omogoča preveritve, ali so podani pogoji za ugoditev predlogu za oprostitev plačila sodnih taks. Utemeljen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da stranka, ki ne omogoči ugotavljanja, kakšno je njeno premoženjsko, finančno in likvidno stanje (četrti odstavek 11. člena ZST-1), ni izkazala obstoja predpostavk za ugoditev predlogu. Zmotno je pritožničino stališče, da je brezposelnost okoliščina, na podlagi katere je po samem zakonu upravičena do oprostitve plačila sodnih taks. Domneva o izpolnjenosti predpostavk za oprostitev plačila sodnih taks je v skladu s petim odstavkom 11. člena ZST-1 namreč podana le, če stranka na podlagi odločbe pristojnega organa prejema denarno socialno pomoč po določbah zakona, ki ureja socialno varstvene prejemke in zakona, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev. Le v tem primeru zakon določa, da se premoženjsko stanje stranke (in njenih družinskih članov) ne ugotavlja. Obstoja te okoliščine pritožnica ne zatrjuje. Tudi če bi sodišče prve stopnje resničnost navedb glede zatrjevane brezposelnosti na podlagi četrtega odstavka 12. člena ZST-1 preverjalo po uradni dolžnosti (trditve tožnice, da ni dolžna dokazovati ničesar, o čemer bi se sodišče lahko prepričalo po uradni dolžnosti), njenemu predlogu za oprostitev plačila sodnih taks, „iz razloga brezposelnosti“, ne bi moglo ugoditi. Določba četrtega odstavka 12. člena ZST sodišču omogoča preveritev resničnosti predloženih podatkov, kar pa pomeni, da mora stranka najprej predložiti podatke o svojem premoženjskem stanju, sodišče pa jih (zaradi preprečitve morebitnih zlorab) lahko preveri. Tožnica pa tudi drugih dokazil, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, ki bi izkazovala njeno slabo premoženjsko stanje in s katerimi bi uspela dokazati utemeljenost svojih navedb, predlogu za oprostitev plačila sodnih taks ni predložila.

7. Po izrecni določbi šestega odstavka 12. člena ZST zoper sklep, s katerim se ugodi predlogu stranke, ni pritožbe. V predmetni zadevi je sodišče predlog tožnice zavrnilo, zato je ob smiselni uporabi ZPP, na katero napotuje tretji odstavek 1. člena ZST-1, pritožba dovoljena. Na podlagi prvega odstavka 363. člena ZPP je pritožba dovoljena, če ni določeno, da ni pritožbe. Neutemeljen je zato tožničin očitek o napačnem pravnem pouku.

8. Ker niti zatrjevani niti po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi niso podani, je sodišče druge stopnje tožničino pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1).