Jedro

Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki je bila podana, ker je tožnik neopravičeno odklonil vožnjo tovornega vozila, je zakonita. Na zakonitost odpovedi ne vpliva dejstvo, da je tožena stranka v odpovedi navedla napačno registrsko številko tovornega vozila, s katerim bi morala biti vožnja opravljena.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2009, v znesku 171,00 EUR bruto in po odvodu davkov tožniku izplačati neto znesek regresa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2009 dalje do plačila ter zavrnilo zahtevek tožnika v delu, ko je od regresa zahteval zakonske zamudne obresti od 1. 4. 2009 do 1. 7. 2009. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek tožnika, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku dne 19. 3. 2009 nezakonita in da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in mu za čas od 31. 3. 2009 do vrnitve na delo, plačati nadomestilo plače v mesečnem bruto znesku 810,00 EUR (po odvodu davkov in prispevkov) z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od 19. dne v mesecu za pretekli mesec (2. točka izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, tožniku pa je naložilo plačilo stroškov postopka, v višini 51,00 EUR v roku 8 dni, po tem z zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. točka izreka). Sklenilo je, da se sprememba tožbe z dne 8. 6. 2009, dopusti.

Zoper navedeno sodbo (2. in 3. točko izreka) se pritožuje tožnik in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo v 2. in 3. točki spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži v plačilo pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi oziroma podredno, da izpodbijano sodbo v 2. in 3. točki razveljavi in zadevo vrne ponovno v odločanje sodišču prve stopnje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka s tem, ko je zavrnilo, s strani tožnika predlagano zaslišanje priče D.S., ki bi potrdil, da je bil kritičnega dne, torej 27. 2. 2009 s kamionom registrska številka ... v Belgiji in da je bila odklonitev prevoza tega dne, na relaciji Padova – Ljubljana- Padova, popoln konstrukt tožene stranke. Tožena stranka ni z ničemer dokazala, da je bil rezervni kamion ... sploh v Ljubljani in na razpolago. Sodišče se s tem vprašanjem ni ukvarjalo in iz sodbe je razbrati, da sodišče ne pozna in ne razume poteka dela pri toženi stranki. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je nezakonita, saj pisna obdolžitev, zagovor in izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nimajo iste dejanske in pravne podlage. Bistvene sestavine same kršitve delovnih obveznosti in posledične izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi sta vsekakor registrski številki obeh kamionov, datum domnevne odklonitve dela in relacija prevoza. Zato se izredna odpoved niti ne da preizkusiti. Pri tem pa je sodišče prve stopnje v sodbi zapisalo, da so vse zaslišane priče izpovedale skladno in prepričljivo, da je tožnik odklonil prevoz, kar pa je netočno. Iz zaslišanja prič tožene stranke izhaja ravno nasprotno, namreč popolno in v celoti dokazana protislovja in neskladnosti, ki so predvsem v tem, da še zakoniti zastopnik tožene stranke ni izpovedal, da je bila odklonitev prevoza oziroma kršitev delovnih obveznosti storjena 27. 2. 2009, saj je izpovedal: „Pojasnim še, da je tožnik že 26. 2. 2009 odklonil vožnjo z vozilom … registracije, zato smo za to vozilo morali dobiti drugega voznika, potem pa bi dne 29. 2. 2009 moral tožnik opraviti vožnjo z drugim vozilom, ki je bilo na razpolago“. Glede na izpoved zakonitega zastopnika pomeni, da datum domnevne kršitve nikakor ni mogel biti 27. 2. 2009, na katerega se v odpovedi sklicuje tožena stranka. V odpovedi je namreč tožena stranka zapisala, da je tožnik dne 27. 2. 2009 odklonil vožnjo in s tem huje kršil pogodbene obveznosti. Tudi priča B.U. ni izpovedal skladno, kot piše sodišče, saj je na vprašanje, ali ve, da je bila tožniku odrejena ta vožnja rekel: „povem, da ja“. V nadaljevanju pa je na vprašanje pooblaščenke tožeče stranke, ali ima pisne dokaze o tožnikovi odklonitvi vožnje povedal, da je samo solastnik družbe, da je dal toženi stranki na razpolago le kamione, kaj več pa s tožnikom ni imel opravka. Sodišče se je kljub temu oprlo na njegovo pričanje. Tudi priča R.G. ni potrdil, da je on dal tožniku nalog za predmetni prevoz in je le dopuščal možnost, da je v februarju 2009 tožniku naročil naj vzame kamion in naj ga gre naložit, vendar se tega ni spominjal. Priča je celo lažno pričal, ko je izpovedal, da se vse vožnje odrejajo telefonsko, saj navedeno ni resnično, ker se vse vožnje odrejajo s pisnimi potnimi nalogi, če je voznik v Ljubljani, telefonsko pa le v primeru, če je voznik v tujini, pa tudi takrat je bilo potrebno izdati potni nalog za nazaj ali pa ga, v primeru obsežnejšega naročila, celo poslati vozniku v tujino po faxu, na naslov špedicije. Jasno je, da se morajo vse vožnje zaposlenih opravljati na podlagi potnih nalogov, saj je predpisano, da se za vse službene poti delavcem izdajajo potni nalogi. Sodišče je zato neutemeljeno sledilo lažni trditvi R.G., da je bila vožnja odrejena ustno in da jo je tožnik odklonil. Če torej ni pisnega dokaza, v tej zmešnjavi nikakor ni jasno, katero vožnjo, katerega dne in s katerim kamionom, naj bi tožnik odklonil. Navedeno pa pomeni, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi očitno nezakonita. V primeru, če bi bila kršitev delovnih obveznosti res storjena, bi tožena stranka lahko oziroma morala to dokazati le z izdanim potnim nalogom, ki pa ga sploh ni imela. Sicer pa tožnik dejansko nikoli ni odklonil nobenega prevoza. Tudi priča Š.M. ni znala povedati drugega kot, da ne ve točno kaj se je dogajalo in da misli, da se je zadeva vrtela okoli tega, da bi tožnik določeno delo odklonil. Glede na neskladja, ki izhajajo iz izpovedi zaslišanih prič torej ni jasno, kako je sodišče prišlo do sklepa, da so vse priče izpovedale skladno in prepričljivo, zato naj bi jim sodišče tudi verjelo. Očitno je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje in na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja prišlo tudi do napačnih zaključkov. Vsekakor pa so neskladja med izjavami zaslišanih prič takšna, da ni mogoče sklepati na dejansko stanje, kot ga v sodbi ugotavlja sodišče. Sodba pa je po mnenju pritožbe nepravilna tudi v 3. točki, ko je sodišče odločilo o povrnitvi stroškov postopka tožniku. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožbo je vložila tudi tožena stranka zoper sodbo v delu, s katerim je sodišče odločilo, da mora tožena stranka sama kriti svoje stroške postopka, iz razlogov zmotne uporabe določb ZPP in določil Zakona o delovnih in socialnih sodiščih in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da se tožniku naložijo v plačilo stroški tožene stranke v tem postopku. V konkretnem sporu tožnik v 1. točki tožbenega zahtevka zahteva razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V tem delu gre dejansko za spor iz 41. člena ZDSS-1, v katerem delodajalec sam nosi svoje stroške postopka. V drugi točki pa tožnik uveljavlja tudi denarni zahtevek in sicer od tožene stranke zahteva plačilo nadomestila plače v mesečnem bruto znesku 810,00 EUR, za čas od 31. 3. 2009 dalje. Denarni zahtevek tožnika je v času izdaje prvostopenjske sodbe pomenil odločitev o plači, ki je tedaj znašala 8.910,00 EUR bruto (11 mesečnih bruto plač tožnika) in v tem delu zahtevka je tožnik popolnoma propadel in ker gre nedvomno za denarni zahtevek, ga ni mogoče enačiti z zahtevkom, ki se nanaša na spor zaradi obstoja oziroma prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Zato je tožnik dolžan tožeči stranki povrniti tudi vse stroške postopka, ki jih je tožena stranka v tem postopku priglasila. Tožena stranka je priglasila stroške pritožbenega postopka.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo tožnika, v katerem je prerekala trditve tožnika v pritožbi in predlagala, da sodišče pritožbo tožnika zavrne in tožniku naloži v plačilo pritožbene stroške tožene stranke.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ob navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobenih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, prav tako pa tudi ne s pritožbo uveljavljane bistvene kršitve določb postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker ni zaslišalo predlagane priče D.S., saj dejstva, ki jih je tožnik želel dokazovati z zavrnjenim dokaznim predlogom, ne bi vplivala na drugačno odločitev v tem sporu. S predlaganim dokazom je tožnik želel dokazati le, da je kritičnega dne 27. 2. 2009, s kamionom registrska številka ... bil priča D.S. v Belgiji, zato tožnik ni mogel odkloniti vožnje s tem kamionom, vendar navedeno dejstvo nima pomena za odločitev v zadevi. Sodišče je ugotovilo, da sicer registrska številka kamiona, navedena v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, res ni identična registrski številki navedeni v pisni obdolžitvi, vendar je pri tem zaključilo, da iz obeh listin izhaja, da je tožniku očitano, da je naklepno huje kršil pogodbene obveznosti s tem, ko je dne 27. 2. 2009 neopravičeno odklonil vožnjo oziroma prevoz tovora na relaciji Ljubljana – Padova – Ljubljana, zato številka tovornega vozila, v konkretnem primeru, ni bistvena in zgolj zaradi razlike v registrski številki vozila ni mogoče govoriti o drugačnem dejanskem stanju.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, saj je ugotovilo vsa odločilna dejstva. Sodišče prve stopnje se je v izpodbijani sodbi opredelilo do vseh relevantnih dejstev, do vseh navedb pa se sodišču ni potrebno opredeljevati. Bistveno je namreč, da je vsaki stranki zagotovljena pravica, da se v postopku izjavi, da navaja dejstva in predlaga dokaze. Pravici stranke, da se v postopku izjavi, ustreza obveznost sodišča, da navedbe vzame na znanje, pretehta njihovo relevantnost ter se opredeli le do tistih, ki so bistvenega pomena za odločitev.

Sodišče je v dokaznem postopku zaslišalo tožnika, direktorja tožene stranke V.B. ter priče B.U., R.G. in M.Š..

Na podlagi zaslišanja prič je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožena stranka tožniku, v skladu z določbo 2. odstavka 83. člena ZDR, omogočila zagovor v razumnem roku in da je tožniku dne 5. 3. 2009 podala predhodno obvestilo o nameravani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, z vabilom na zagovor. Predhodno obvestilo o nameravani izredni odpovedi po svoji vsebini dejansko predstavlja pisno obdolžitev, s katero je tožnika obvestila, da je zoper njega uveden postopek za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker je naklepno huje kršil pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja s tem, ko je dne 27. 2. 2009 neopravičeno odklonil vožnjo oziroma prevoz na relaciji Ljubljana – Padova – Ljubljana s tovornim vozilom registrska številka .... Tožnik se je zagovora udeležil skupaj s pooblaščencem, vendar se tožnik ni želel zagovarjati, njegov pooblaščenec pa je v zvezi z očitano kršitvijo, da je dne 27. 2. 2009 odklonil vožnjo povedal le, da so tožniku bile že v mesecu februarju odvzete kartice in da z vozilom ... niti ni mogel na vožnjo, ker je to vozilo istega dne v Belgiji vozil D.S.. Na zagovoru je direktor povedal, da bi tožnik dne 27. 2. 2009 dejansko moral opraviti vožnjo s kamionom registrska številka .... Neutemeljene so pritožbene trditve tožnika, da tožena stranka zagovora ni znala izvesti tako, kot je po zakonu potrebno in je že zato odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

Prav tako so neutemeljene pritožbene trditve, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita tudi iz razloga, ker je tožena stranka zatrjevala v pisni obdolžitvi, da je tožnik dne 27. 2. 2009 odklonil prevoz na relaciji Padova – Ljubljana- Padova s kamionom registrska številka ..., medtem, ko je v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi napisana registrska številka kamiona .... Zgolj napačna navedba registrske številke kamiona, s katerim bi bil opravljen prevoz na relaciji Ljubljana – Padova – Ljubljana, ne predstavlja takšne kršitve, da bi zato bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Predvsem pa je direktor tožene stranke že na zagovoru pojasnil, da bi tožnik dne 27. 2. 2009 opravil vožnjo s kamionom registrska številka ....

Neutemeljene so tudi pritožbene trditve tožnika, da iz zaslišanja prič tožene stranke izhajajo protislovja in neskladnosti in je zato sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje in na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja prišlo do napačnih zaključkov. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da zgolj zato, ker je direktor tožene stranke na obravnavi dne 27. 11. 2009 izpovedal, da je tožnik večkrat odklonil vožnje ter da je tožnik že dne 26. 2. 2009 odklonil vožnjo z vozilom registracije ... in so za to vozilo morali dobiti drugega voznika ter je odklonil vožnjo tudi dne 29. 2. 2009, pa tudi ne utemeljuje zaključka, da tožnik ni odklonil vožnje Ljubljana – Padova – Ljubljana. Dejstvo, da je direktor izpovedal, da bi naj vožnjo opravil dne 29. 2. 2009, medtem, ko tako iz pisne obdolžitve, kot iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in iz zapisnika o opravljenem zagovoru izhaja, da je tožnik dne 27. 2. 2009 neopravičeno odklonil vožnjo tovornega vozila, ne predstavlja takšne okoliščine, da bi se že iz tega razloga pojavil dvom glede časa storitve očitane kršitve.

Sodišče prve stopnje je na podlagi zaslišanih prič B.U. in R.G. ter direktorja tožene stranke pravilno zaključilo, da so vse priče prepričljivo in skladno izpovedale, da je tožnik dejansko neopravičeno odklonil vožnjo oziroma prevoz blaga na relaciji Ljubljana – Padova – Ljubljana. Prevoz pa bi moral biti opravljen dne 27. 2. 2009. Dejansko tožnik, v svoji pritožbi, v zvezi z izpovedjo posameznih prič posamezne njihove izjave izvzame iz konteksta in skuša s tem prikazati neskladje trditev zaslišanih prič, vendar se pritožbeno sodišče strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da so vse navedene priče potrdile, da je tožnik odklonil osnovno nalogo, ki izhaja iz njegove pogodbe o zaposlitvi pri toženi strani, s tem, da je odklonil vožnjo na relaciji, ki mu jo je naložil delodajalec (Ljubljana – Padova – Ljubljana). Dejstvo, da bi moral prevoz Ljubljana – Padova – Ljubljana biti opravljen dne 27. 2. 2009, pa tekom postopka ni bilo sporno. Neutemeljene so tudi pritožbene trditve tožnika, da bi mu lahko tožena stranka dokazala storitev očitane kršitve le z izdanim potnim nalogom, ki pa ga tožena stranka tožniku ni izdala. Priča R.G. je namreč izpovedal, da voznike o nameravanih vožnjah obveščajo po telefonu in navedeno je potrdil tudi tožnik, ko je izpovedal, da je tožena stranka odrejala dela včasih na listu A4 format, včasih v obliki sporočila po telefonu, saj se drugače ne da, glede na to, da so vozniki na različnih terenih in v različnih krajih. Torej tožena stranka voznikom ni odrejala dela z izročitvijo potnega naloga.

Navsezadnje pa bi tožnik, ki se je udeležil zagovora pri delodajalcu, lahko že na zagovoru trdil, da dejansko ni prejel obvestila delodajalca, da mora dne 27. 2. 2009 opraviti vožnjo na relaciji Ljubljana – Padova – Ljubljana, kot je to kasneje zatrjeval v tožbi. Tožnik sam v zagovor ni povedal ničesar in na vprašanja ni odgovarjal. Njegov pooblaščenec pa je na vprašanje, zakaj je tožnik odklonil prevoz dne 27. 2. 2009 odgovoril, da so bile tožniku že v februarju 2009 odvzete kartice in da z vozilom ... ni mogel na nakladanje, ker je bilo to vozilo v Belgiji. Zapisnik o zaslišanju tožnika dne 12. 3. 2009 sta podpisala tako tožnik kot njegov pooblaščenec in s podpisom potrdila, da je zapisano vse, kar je bilo povedano na zagovoru, zato je sklicevanje v pritožbi, da tožena stranka zagovora ni izvedla v skladu z zakonom, neutemeljeno.

K pritožbi tožene stranke: Tožena stranka izpodbija odločitev sodišča prve stopnje v zvezi z odločitvijo, da mora tožena stranka sama kriti svoje stroške postopka iz razloga, ker naj bi šlo za postopek, ki ga predvideva določba 5. odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji).

Neutemeljena je pritožbena trditev tožene stranke, da je tožnik skupaj z razveljavitvijo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zahteval tudi plačilo nadomestila plače v mesečnem bruto znesku 810,00 EUR, za čas od 31. 3. 2009 dalje in ker je tožnik glede denarnega zahtevka popolnoma propadel, bi moralo sodišče prve stopnje toženi stranki priznati vse stroške postopka, ki jih je tožeča stranka v tem postopku priglasila.

Tožnik je v sporni zadevi uveljavljal razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in v posledici razveljavitve odpovedi tudi plačilo nadomestila plače za čas nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ne gre za samostojni denarni zahtevek, temveč ga je tožnik uveljavljal v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja, zato na podlagi 5. odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) tožena stranka sama krije svoje stroške postopka. Skladno z navedeno določbo namreč delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid spora, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice (kar v konkretnem primeru ni podano).

Ker s pritožbami uveljavljeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP. Stranki s pritožbama nista uspeli, zato sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Pritožbeno sodišče je tudi odločilo, da tožena stranka sama trpi svoje stroške odgovora na pritožbo iz razloga, ker odgovor na pritožbo ni bil potreben, prav tako pa gre za spor v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja, ki po določbi 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid v pravdi (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 155. členom ZPP).