Jedro

Drugi odstavek 53. člena ZSSloV potrebnega počitka ne definira, na podlagi Pravilnika tožene stranke pa je treba zaključiti, da je tak potreben počitek v tožnikovem primeru en dan na teden. Tožena stranka tožniku ne more odrekati pravice, ki mu jo je sama izrecno zagotovila.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti tožeči stranki stroške odgovora na revizijo v znesku 456,28 EUR v 15 dneh z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku v 15 dneh plačati znesek 4.379,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 8. 2013 do plačila, višji zahtevek (za plačilo zneska 1.341,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 8. 2013 do plačila) pa je zavrnilo. Ugotovilo je, da je bila narava tožnikovega dela na mirovni misiji na Kosovu takšna, da je bilo toženi stranki res težko zagotoviti tedenski počitek, kar pa je ne odvezuje te dolžnosti, saj naj bi bila tožena stranka dolžna tožniku zagotoviti tedenski počitek na podlagi 156. člena Zakona o delovnih razmerjih (1) (v nadaljevanju ZDR), 97f. člena Zakona o obrambi (2) (v nadaljevanju ZObr), 53. člena Zakona o službi v slovenski vojski (3) (v nadaljevanju ZSSloV) in 8. člena Pravilnika o ureditvi določenih vprašanj delovnopravnega statusa pripadnikov slovenske vojske pri opravljanju nalog v tujini št. 017-02-17/97 z dne 2. 5. 1997 (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je plačilo tožnika na dan v relevantnem obdobju znašalo 150,01 EUR je presodilo, da mu je tožena stranka dolžna plačati 3.450,23 EUR za 23 neizkoriščenih dni tedenskega počitka. Ugotovilo je, da nadomestilo za neizkoriščene dni tedenskega počitka predstavlja premoženjsko škodo, prisojeni znesek pa vsebuje tudi zakonske zamudne obresti za obdobje od 23. 8. 2008 do 20. 8. 2010. Obveznost plačila nadomestila za neizkoriščene dni tedenskega počitka tožene stranke naj bi zapadla s trenutkom nastanka škode po 165. členu Obligacijskega zakonika (4) oziroma z dnem vrnitve tožnika z misije 22. 8. 2008. 2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Tožena stranka je vložila predlog za dopustitev revizije, ki mu je Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sklepom VIII DoR 80/2015 z dne 10. 12. 2015 ugodilo in revizijo dopustilo glede vprašanja, ali je tožena stranka v okoliščinah tega primera tožeči stranki zagotovila ustrezen počitek.

4. Zoper pravnomočno odločbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče druge stopnje svojo odločitev oprlo na določbe prvega odstavka 156. člena ZDR in drugega odstavka 97f. člena ZObr. Določba 53. člena ZSSloV, kot specialna določba v razmerju do ureditve v ZDR in ZObr, naj bi predstavljala izjemo od splošnih pravil, ki urejajo zagotavljanje počitka delavcu in naj bi bila kot taka v skladu z 158. členom ZDR v povezavi z Direktivo 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa (5) (v nadaljevanju Direktiva) v smislu 2. člena Direktive Sveta 89/391/EGS z dne 12. 6. 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja pri delu (6), ki določa, da se direktiva ne uporablja v primerih, ko ji posebne značilnosti nekaterih posebnih dejavnosti javnih služb, kakršne so oborožene sile ali policija neizogibno nasprotujejo. Z določbo 53. člena ZSSloV naj bi bil vpeljan poseben institut potrebnega počitka, ki se razlikuje od tedenskega počitka po splošnih pravilih. Za delo na misiji naj bi bilo značilno izvajanje nujnih vojaških nalog, varnostna situacija, povezljivo in usklajeno ravnanje vseh akterjev na misiji, zaradi česar naj pripadnikom na misiji ne bi bilo vedno mogoče zagotoviti tedenskega počitka na način in v obsegu, kot ga ureja splošna delovnopravna zakonodaja. Na misiji naj bi bilo dopustno omejiti ali celo izključiti pravico do tedenskega počitka. Stalno in neprekinjeno delovanje pripadnikov na misiji naj bi izhajalo tudi iz Resolucije Varnostnega sveta OZN št. 1244, ki naj bi državam udeleženkam misije na Kosovu nalagala stalno in neprekinjeno preventivno ravnanje kot tudi neposredno delovanje v smeri ohranjanja miru in varnosti na območju Kosova, zaradi česar naj bi zakonodajalec z določbo 53. člena ZSSloV med drugim drugače uredil delovni čas in posledično omejil oziroma izključil pravico pripadnikov do tedenskega počitka. Kompenzacijo za onemogočen ali omejen tedenski počitek naj bi predstavlja pravica do 96 urne odsotnosti in posebnega dopusta po 90. členu ZSSloV, kar naj bi se štelo za nadomesten počitek oziroma drugo ustrezno varstvo v smislu Direktive. Glede na razmere, v katerih se opravljajo naloge na misiji, bi bila zagotovitev tedenskega počitka nelogična in neživljenjska. Tožnik naj ne bi bil upravičen do odškodnine, saj naj ne bi zatrjeval ne dokazal elementov odškodninske odgovornosti, če pa mu je sodišče prisodilo nadomestilo, pa naj ne bi bilo jasno za kakšno nadomestilo gre. Za prisojo denarnih zahtevkov tožniku v predmetni zadevi, naj sodišče ne bi imelo pravne podlage.

5. Tožnik je vložil odgovor na revizijo in predlagal njeno zavrnitev. Navaja, da je ZSSloV v 53. členu uredil le določene posebnosti glede tedenskega počitka, zaradi česar je treba upoštevati tudi določbe ZDR, ZObr in zlasti Pravilnika, ki naj bi konkretiziral posamezne pravice pripadnikov na mednarodnih misijah.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Na podlagi drugega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (7) (v nadaljevanju ZPP), sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišča izhaja, da je bil tožnik kot pripadnik Slovenske vojske od 19. 2. 2008 do 22. 8. 2008 napoten na opravljanje nalog na Kosovo v mirovne sile „Joint Enterprise“ Kfor Kosovo. Obdobje misije, brez upoštevanja posebnega dopusta (23 dni) v Republiki Sloveniji je trajalo 23 tednov. V tem času tožnik ni imel možnosti koristiti (niti dneva) tedenskega počitka, tožena stranka ga zanj ni niti predvidevala. Tožena stranka ni dokazala, da je tožniku omogočila tedenski počitek znotraj izravnalnega obdobja oziroma, da bi ga prilagajala naravi dela.

9. Organizacija delovnega časa in v tem okviru pravica delavca do ustreznega počitka je na ravni Evropske unije (EU) urejena z Direktivo, ki določa minimalne zahteve, namenjene izboljšanju življenjskih in delovnih razmer delavcev s približevanjem nacionalnih zakonodaj v zvezi z delovnim časom. Namen tega usklajevanja na ravni Unije glede organizacije delovnega časa je zagotavljanje boljše zaščite varnosti in zdravja delavcev, tako da se jim zagotovi pravica do minimalnega počitka, predvsem dnevnega in tedenskega, in do primernih odmorov ter da se določi zgornja meja tedenskega delovnega časa (8). Sodišče Evropske Unije je glede tega večkrat zavzelo stališče, da pojmov „delovni čas“ in „počitek“ v smislu Direktive ni mogoče razumeti glede na določbe različnih ureditev držav članic, ampak da sta to pojma prava Skupnosti, ki jih je treba opredeliti glede na namen Direktive (9). Prav tako je tudi večkrat poudarilo, da so določbe Direktive glede maksimalnega delovnega časa in minimalnega počitka, pravila socialnega prava Skupnosti posebnega pomena, ki jih mora uživati vsak delavec kot minimalne zahteve, potrebne za zagotavljanje njegove varnosti in zdravja (10). Pravica do minimalnega počitka je torej pomembna pravica delavca, ki se lahko omeji ali izključi le v izjemnih primerih in pod posebnimi pogoji.

10. Glede tedenskega počitka, ZDR (v skladu s 5. členom Direktive) določa, da ima delavec v obdobju sedmih zaporednih dni, poleg pravice do dnevnega počitka, pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur. ZObr v 97f. členu vsebuje podobno določbo, s tem da uporabi besedo „praviloma“. ZSSloV pa v drugem odstavku 53. člena glede opravljanja vojaške službe izven države določa, da mora nadrejeni poveljnik omogočiti pripadnikom potreben počitek, glede na vrsto nalog in druge razmere in pri tem upoštevati tudi predpisane omejitve glede opravljanja posameznih zahtevnih nalog na določenih formacijskih dolžnostih.

11. Navedene zakonske določbe so pri toženi stranki za pripadnike stalne sestave Slovenske vojske pri opravljanju nalog v zvezi z obveznostmi Republike Slovenije, sprejetih v mednarodnih organizacijah, konkretizirane s Pravilnikom, v katerem je tožena stranka določila, da v času opravljanja nalog v tujini, pripadniku stalne sestave pripada en dan tedenskega počitka, ki ga lahko koristi izključno na območju države, v kateri opravlja naloge (drugi odstavek 8. člena Pravilnika).

12. Sicer drži, da v času sprejema Pravilnika, določba 53. člena ZSSloV še ni veljala, vendar pa to dejstvo na njegovo veljavnost ne vpliva. S sprejemom ZSSloV namreč Pravilnik ni bil izrecno razveljavljen, prav tako pa drugi odstavek 8. člena Pravilnika ni v nasprotju z določbo 53. člena ZSSloV, kakor tudi ne z ZObr ali Resolucijo Varnostnega sveta OZN št. 1244, kakor zatrjuje tožena stranka. Drugi odstavek 53. člena ZSSloV potrebnega počitka ne definira, na podlagi Pravilnika tožene stranke pa je treba zaključiti, da je tak potreben počitek v tožnikovem primeru en dan na teden. Tožena stranka tožniku ne more odrekati pravice, ki mu jo je sama izrecno zagotovila. Pri tem je nepomembno, ali je bil Pravilnik objavljen v Uradnem listu Republike Slovenije ali ne. Gre za akt, ki ga je tožena stranka kot delodajalec sprejela za ureditev pravic njenih delavcev oziroma za vrsto internega akta delodajalca.

13. Pa tudi sicer je potrebno poudariti, da je, glede na pomembnost pravice do minimalnega počitka, ta lahko omejena ali celo izključena zgolj izjemoma in v posebnih okoliščinah. Tožena stranka zgolj teoretično navaja okoliščine, ki naj bi opravičevale izključitev tožnikove pravice do tedenskega počitka, ki mu jo je s Pravilnikom zagotovila, ne pojasni pa, zaradi katerih konkretnih (izrednih) okoliščin tožniku v določenem tednu niti kasneje na zadevni misiji minimalnega tedenskega počitka ni mogla omogočiti. Nasprotno - ugotovljeno je bilo, da tožena stranka za tožnika tedenskega počitka že vnaprej sploh ni predvidela, čeprav bi to v skladu s Pravilnikom morala storiti.

14. V zvezi z vprašanjem glede katerega je bila dopuščena revizija, revizijsko sodišče ugotavlja, da tožena stranka tožniku v okoliščinah tega primera ni zagotovila ustreznega počitka. Kakor pravilno opozarja tožnik, revizija ni bila dopuščena glede vprašanja narave in višine odškodnine ter zapadlosti terjatev, zato je revizijsko sodišče v tem delu ni obravnavalo.

15. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

16. Odločitev o stroških temelji na 154. členu ZPP.

Op. št. (1): Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji.

Op. št. (2): Ur. l. RS. št. 82/1994 in nadaljnji.

Op. št. (3): Ur. l. RS, št. 68/2007 in nadaljnji.

Op. št. (4): Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji.

Op. št. (5): UL L, št. 299 z dne 18. 11. 2003 str. 9 - 19. Op. št. (6): UL L, št. 183 z dne 29. 6. 1989, str. 1).

Op. št. (7): Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji.

Op. št. (8): Fuss II C-429/09. Op. št. (9): Primerjaj zadevi Dellas C-14/04 , Jaeger c-151/02. Op. št. (10): Primerjaj zadeve Dellas, BECTU C-173/99, Pfeiffer in drugi C-397/01 do C 403/01, Wippel C-313/02.